VSL Sodba in sklep II Cp 2640/2017

Jedro

Pomanjkanja konkretnih trditev o obstoju razumnih razlogov za objavo zapisanega ne more nadomestiti dokaz oziroma posplošena izjava priče (novinarke) o tem, da pred objavo vedno vse preveri.

Zapis pod fotografijo (kljub temu, da je zapisan v vprašalni obliki) ne negira zapisanega, ampak dopušča, da je zapisano resnično.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se izpodbijana sodba sodišča prve stopnje glede odločitve o odgovornosti prve toženke spremeni tako, da se ugotovi:

"Prvotožena stranka je odgovorna za škodo, povzročeno z objavo prispevka z naslovom A. z dne ... in prispevka z naslovom B. z dne ...".

Zaradi odločitve o višini tožbenega zahtevka se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Obrazložitev

1. Prvostopenjsko sodišče je z izpodbijano sodbo zavrnilo zahtevek tožeče stranke naj ji prvotožena stranka plača 85.500 EUR odškodnine z zakonskimi zamudnimi obrestmi, in sicer od zneska 18.000 EUR od 13. 10. 2006 dalje do plačila, od zneska 67.500 EUR pa od 13. 10. 2006 dalje do plačila (I. točka izreka). Zavrnilo je zahtevek za plačilo 4.233,38 EUR odškodnine z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vložitve tožbe dalje do plačila (II. točka izreka). Zavrnilo je tudi zahtevek zoper drugo in tretje toženo stranko za nerazdelno plačilo odškodnine v višini 9.500 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi in 470,37 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi (III. in IV. točka izreka). V umaknjenem delu (zahtevek za plačilo rente) je sodišče tožbo ustavilo (V. točka izreka). Tožeči stranki je naložilo povrnitev pravdnih stroškov toženi stranki, in sicer prvi toženi stranki 20 EUR, drugo toženi stranki 4.462,27 EUR in tretje toženi stranki 3.907,05 EUR (VI. točka izreka).

2. Tožnica se je zoper sodbo pritožila iz vseh zakonskih pritožbenih razlogov. Navedla je, da je sodišče napačno presodilo vsebino in način poročanja v oddaji C. z ... 2003. Ugotovitev sodišča, da D. D. ni imel interesa, da bi tožnico prikazal kot morilko, je napačna. D. D. ni neodvisna in nezainteresirana priča, ampak glavni povzročitelj nedopustnega ravnanja. D. D. in E. E. sta kršila tožničine osebnostne pravice in namenoma blokirala objektivne informacije ter poročala na senzacionalističen način. D. D. ni uporabljal pogojnika in je tožnici večkrat živčno segel v besedo. Opravil je slabo raziskavo. Namenoma je zamolčal dejanski vzrok smrti F. F. Prispevek E. E. je bil nestrokovno pripravljen. V zvezi s člankom A. je stališče sodišča, da je bilo poročanje o sumu kaznivih dejanj v G. dopustno, napačno. Poseženo je bilo v tožničine osebnostne pravice. Novinarka je pri povprečnem gledalcu vzbudila vtis, da je tožnica osumljena umora iz koristoljubja. H. H. ni neodvisna priča, ampak glavni povzročitelj nedopustnega ravnanja. Lažen je zapis, da je večina umrlih svoje premoženje z notarsko overjeno poroko zapustilo lastnici hotela, saj obstajata samo dve oporoki. Novinarka ni imel dokazov za trditev, da je bilo v zadnjem mesecu vsaj štirideset smrti. Fotografija ob krsti presega mejo dopustne dramatizacije. V zvezi s člankom z naslovom I., se je sodišče napačno v celoti oprlo na izpovedbo novinarke H. H. Ta je kršila dolžno profesionalno skrbnost, saj pridobljene informacije pri Upravni enoti ni preverila. V zvezi s člankom B. je novinarka z izjavo o obdukciji enega od umrlih, in da so rezultati ostali skrivnost, namigovala, da rezultati obdukcije kažejo na nenaravno smrt. To je nedopustno, senzacionalistično poročanje. Novinarka bi morala informacije preveriti. Po poročilu sodne medicine o obdukciji F. F. je bilo ugotovljeno, da je umrl zaradi dolgotrajne bolezni in visoke starosti. H. H. je tožnico kljub rezultatom preiskave predstavljala kot morilko. V zvezi s člankom z naslovom J. navaja, da bi novinarka lahko povedala, da je kazenska ovadba še vedno pri okrožnem državnem tožilstvu. Novinarka pa je poročala, da se kazenski postopek proti upravnici nezakonitega doma nadaljuje. Novinarka bi morala vedeti, da je vodil zgolj predkazenski postopek. V zvezi z novinarskimi objavami v zadevi K. je napačen zaključek, da strokovna napaka ni bila storjena. Sodišče neupravičeno ni verjelo tožnici. Odločitev je oprlo na izpovedbe strank, ki so ekonomsko odvisne od toženih strank. Elektronsko sporočilo v prilogi A10 dokazuje, da je odvetnik pozabil vložiti v spis vse vtoževane članke časnika K. Če tožnica v pisarno toženke ni dostavila člankov, bi bila dolžnost odvetnika, da pred prvim narokom za glavno obravnavo tožnico opozori na zakonsko prekluzijo. Obstoj odvetniške napake izkazuje neobstoj dokazila toženih strank o odgovoru na tožničino elektronsko sporočilo.

3. Druga in tretja tožena stranka sta na pritožbo odgovorili in predlagali njeno zavrnitev. Prva tožena stranka ni podala odgovora na tožbo.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je o tožničini pritožbi že odločilo s sodbo z 21. 10. 2015 in tožničino pritožbo zavrnilo. Tožnica je vložila revizijo. Vrhovno sodišče je s sodbo in sklepom II Ips 127/2016 s 5. 10. 2017 tožničino revizijo zavrglo v delu, s katerim je izpodbijala pravnomočno zavrnitev tožbenega zahtevka, uperjenega zoper drugo in tretjo toženo stranko. Revizijo je zavrnilo v delu, v katerem je tožnica izpodbijala pravnomočno zavrnitev tožbenega zahtevka za plačilo 18.000 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 13. 10. 2006, sicer pa je reviziji delno ugodilo in sodbo sodišča druge stopnje v preostalem delu¹ razveljavilo ter zadevo v tem obsegu vrnilo v novo sojenje sodišču druge stopnje.

6. Vrhovno sodišča RS je ugotovilo, da je v obeh prispevkih lahko presoja pritožbenega sodišča o tem, da nobena od objavljenih informacij novinarjev ne predstavlja protipravnega ravnanja, zmotna. Pritožbenemu sodišču očita, da ni podalo razlogov o tem, katera konkretna dejstva bi lahko utemeljila sklep, da so objavljene informacije resnične oziroma da je avtor imel zadostno razumsko podlago za svoje poročilo. Obrazložilo je, da pritožbeno sodišče tožničinemu pritožbenemu razlogu glede neresničnosti podane izjave, da je (oziroma naj bi) večina od štiridesetih umrlih v zadnjih devetih mesecih svoje premoženje z oporoko zapustila tožnici (navedbe v prispevku: A.) ni pripisalo teže, ki jo ima ob pravilnem materialnopravnem izhodišču. Pritožbeno sodišče je tudi spregledalo žaljiv zapis o morebitni tožničini krivdi za smrt starostnikov (prispevek B.).

7. Ob novem sojenju je pritožbeno sodišče opravilo presojo resničnosti oziroma je ugotavljalo obstoj razumne podlage, ki bi novinarjem dovoljevala zapis očitkov v prispevkih A. in B. Ugotavljalo je konkretna dejstva, ki bi utemeljevala sklep, da so objavljene informacije resnične.

8. V prispevku A. je novinarka zapisala, da naj bi večina umrlih svoje premoženje z notarsko overjeno oporoko zapustila lastnici hotela. Tožnica je trdila, da je ta zapis lažen, saj sta obstajali le dve taki oporoki. Po njenih navedbah avtorica članka za tako objavo ni imela pravne in dejanske podlage, niti ni pri tožnici preverila, koliko oskrbovancev je z oporoko zapustilo premoženje tožnici. Taka primera starostnikov sta bila (le) dva, tožnica pa zaradi medijske gonje še dandanes od teh dveh oporok nima ničesar. Na take konkretne trditve tožeče stranke tožena stranka ni podala konkretnih nasprotnih trditev oziroma ni izkazala, da je imela razumen razlog za objavo tega, kar je v zvezi z oporokami zapisala (na primer da je imela novinarka policijsko ali pa notarsko poročilo o oporokah), kar po oceni pritožbenega sodišča pripelje do zaključka, da avtorica ni imela zadostne razumne podlage za svoje sporočilo. Prvostopenjsko sodišče je sicer verjelo izpovedbi novinarke H. H., ki je zatrdila, da vse prispevke sestavlja na podlagi dokumentov pristojnih organov, saj vedno preveri vse, kar je potrebno. Poleg tega so bile trditve v članku zapisane tako, da je po oceni prvostopenjskega sodišča omogočen sklep, da ne gre za končne podatke, saj se uporablja besedna zveza "naj bi".² Vendar pomanjkanja konkretnih trditev o obstoju razumnih razlogov za objavo zapisanega ne more nadomestiti dokaz oziroma posplošena izjava priče o tem, da pred objavo vedno vse preveri.

9. V prispevku z naslovom B. je pod tožničino fotografijo zapisano "... L. L. kriva za ...?" Prvostopenjsko sodišče je ocenilo, da zapis pod fotografijo tožnice, zapisan v vprašalni obliki, nakazuje dvom v tožničino krivdo, saj sprašuje ali je L. L. kriva za smrt več starostnikov, kar po oceni prvostopenjskega sodišča negira obtožbo brez osnove³. Tožnica je podala trditev, da jo objava fotografije s tekstom "... L. L. kriva za ...?" javno obtoži za smrt njenih varovancev. Tožena stranka na trditve tožeče stranke ni podala konkretnih nasprotnih trditev, niti ni podala navedb, ki bi omogočale ugotovitev razumne podlage, ki bi novinarki dovoljevala zapis takih očitkov. Pritožbeno sodišče zato šteje, da ni dejanskih okoliščin, na podlagi katerih bi lahko sklepalo, da je zapis morebiti vseeno dopusten.

10. Pritožbeno sodišče je zato pritožbi tožnice ugodilo (glede ugotovitve protipravnosti novinarskega poročanja v prispevkih A. in B.) in odločitev prvostopenjskega sodišča v zavrnilnem delu spremenilo tako, da je z vmesno sodbo ugotovilo odškodninsko odgovornost tožene stranke za povzročeno škodo po člankih A. in B. (358. člen ZPP). Zaradi odločitve o znesku tožbenega zahtevka pa je zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v tem obsegu v nadaljnji postopek (355. člen ZPP).

-------------------------------
¹ Glede presoje protipravnosti novinarskega poročanja v prispevkih A. in B.
² Po oceni Vrhovnega sodišča uporaba pogojne oblike ne spremeni mej dovoljenega načina poročanja.
³ Po oceni Vrhovnega sodišča zapis pod fotografijo (kljub temu, da je zapisan v vprašalni obliki) ne negira zapisanega, ampak dopušča, da je zapisano resnično. Povprečnemu bralcu torej sporoča, da proti tožnici tečejo postopki zaradi povzročitve smrti starostnikov, čemur pritožbeno sodišče ob prvem odločanju o pritožbi ni pripisalo posebne teže.

Datum zadnje spremembe:

22.08.2018

Podobni dokumenti:

• VSRS Sodba in sklep II Ips 127/2016
• VSL Sodba II Cp 2019/2018
• VSM sklep I Cp 1927/2009