VSL Sklep IV Cp 1563/2018

Jedro

Dokazni standard v postopkih po ZPND je nižji, ker zadostuje, da so dejstva dokazana s stopnjo verjetnosti. Sodišče iz nabora dokaznih predlogov izbere in izvede le tiste dokaze, ki so relevantni in ki so ocenjeni kot nujno potrebni, da se s stopnjo verjetnosti potrdi (ne)obstoj odločilnih dejstev. Pri tem pa je treba pravilno uravnotežiti pravico nasprotnega udeleženca do izvedbe dokazov, s katero želi preprečiti neutemeljen poseg v njegove ustavne pravice, in dolžnostjo sodišča, ki mora (tudi) v (ugovornem) postopku po ZPND postopati hitro ter izvesti le tiste dokaze, ki so potrebni, da se s stopnjo verjetnosti ugotovijo odločilna dejstva, ki potrjujejo (ne)obstoj nasilja.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Predlagateljica je 16. 4. 2018 vložila predlog za določitev ukrepov po 19. členu Zakona o preprečevanju nasilja v družini (v nadaljevanju ZPND) zaradi fizičnega nasilja nasprotnega udeleženca nad predlagateljico. Po prejemu predloga je sodišče prve stopnje izdalo sklep, s katerim je nasprotnemu udeležencu za obdobje šestih mesecev od vročitve sklepa prepovedalo:

- vstopiti v stanovanje na naslovu A.,¹

- zadrževati se na razdalji manjši od 500 m od stanovanja na naslovu A.,²

- zadrževati in približevati se kraja, kjer se predlagateljica redno nahaja, še posebej delovnemu mestu predlagateljice pri delodajalcu B., L. in sicer poslovnemu prostoru delodajalca na naslovu C.,

- navezovati stike s predlagateljico na kakršen koli način, vključno s sredstvi za komuniciranje,

- vzpostaviti vsakršno srečanje s predlagateljico.

Odločilo je še, da ugovor nasprotnega udeleženca zoper ta sklep ne zadrži njegove izvršitve. Sklep je skupaj z predlogom vročilo nasprotnemu udeležencu, ki je sklep prejel 18. 4. 2018. Zoper sklep je nasprotni udeleženec vložil ugovor. Sodišče je z izpodbijanim sklepom zavrnilo ugovor, ker je na podlagi izvedenih dokazov ugotovilo, da je ukrep potreben, da se prepreči nasilje nasprotnega udeleženca nad predlagateljico.

2. Nasprotni udeleženec v pritožbi navaja, da je v postopku pred sodiščem prve stopnje zatrjeval; da ni izvajal nasilja nad predlagateljico, da je do poškodbe predlagateljice z dne 8. 2. 2018 prišlo zaradi ravnanj predlagateljice, da gre za enkratni dogodek, ki ga je obžaloval, da ni kršil prepovedi približevanja, ki je bila izrečena s strani policije in sodišča, da predlagateljica v predlogu ni trdila, da bi nasprotni udeleženec po dogodku z dne 8. 2. 2018 izvajal nasilje nad predlagateljico, da predlagateljica ne živi več v hiši, ker se je 22. 2. 2018 odselila, da na tem naslovu živita nasprotni udeleženec in sin, za katerega skrbi nasprotni udeleženec, da je hiša izključno njegova last in da želi predlagateljica s predlogom doseči začasno ureditev premoženjskih razmerij in da ima nasprotni udeleženec v hiši sedež svojega podjetja F. d.o.o., zato mu je z izrečenimi ukrepi onemogočeno poslovanje in ustvarjanje dohodka, s tem pa tudi preživljanje sebe in sina. Sodišče je v dokaz teh navedb zaslišalo oba udeležence in vpogledalo v listine, ostale dokazne predloge nasprotnega udeleženca pa je neutemeljeno zavrnilo. Dejansko stanje je zato nepopolno ugotovljeno. Sodišče bi moralo zaslišati sina udeležencev, ki je že polnoleten in kateremu je dobro znano, kako je potekalo skupno življenje. Sin bi potrdil, da nasprotni udeleženec ni izvajal nasilja nad nasprotno udeleženko. Nasprotni udeleženec je predlagal tudi zaslišanje sosedov, družinskih prijateljev in sorodnikov, s katerimi sta se udeleženca pogosto družila in so se obiskovali. Te priče bi potrdile, da nasprotni udeleženec ni agresivna in nasilju podvržena oseba. Nasprotni udeleženec je muslimanski duhovnik, zato ni izvajal nasilja do predlagateljice. Če bi bila predlagateljica tako ogrožena kot zatrjuje ne bi vložila predloga šele 19. 4. 2018. Zdravniški potrdili ne dokazujeta trditev predlagateljice o nasilju. Sodišče je nekritično verjelo predlagateljico, da jo je nasprotni udeleženec večkrat udaril z džezvo po glavi, česar izvid z dne 8. 2. 2018 ne potrjuje. Če bi jo nasprotni udeleženec res večkrat udaril po glavi in če bi res utrpela poškodbe, ki naj bi jih prikazovale z njene strani priložene fotografije, bi te poškodbe zapisal zdravnik. Zdravnik je ugotovil zgolj razpočno rano na zgornji ustnici. Zapis v tem izvidu, da je predlagateljica s strani znane osebe prejela udarec v področje zgornje čeljustnice, dokazuje neresničnost trditev predlagateljice o poteku dogodka. Da bi dokazala, da jo je nasprotni udeleženec udaril po glavi, se je namazala z redečo barvo ter se fotografirala, čeprav do poškodbe glave ni prišlo, kar dokazuje izvid z dne 8. 2. 2018. Predlagateljica si je tudi izmislila, da jo je nasprotni udeleženec poškodoval 2. 11. 2016, ker je pripravljala teren za kazensko ovadbo zaradi nasilja v družini. To dokazuje dejstvo, da je bila 2. 11. 2016 pri zdravniku, kjer je zatrjevala, da jo je nasprotni udeleženec napadel, dogodek je tudi prijavila policiji, ki pa zoper nasprotnega udeleženca ni sprožila nobenega postopka. V izvidu z dne 2. 11. 2016 ni objektivnih ugotovitev zdravnice o poškodbi predlagateljice. Zdravnica povzema le trditve predlagateljice. Neverodostojna je bila v tem delu izpovedba predlagateljice, ko je odgovarjala na vprašanja nasprotnega udeleženca. Izpovedovala je, da jo je nasprotni udeleženec 2. 11. 2016 brcnil v kolk in križ, iz izvida pa izhaja, da je takrat povedala, da naj bi jo partner napadel in porinil na tla ter da se je ob padcu udarila v levi kolk, ni pa nobenega zapisa o brcanju. Predlagateljica je v nepravdni zadevi N 15/2014 neresnično zatrjevala, da živita udeleženca ločeno in da ima hiša ločeni stanovanjski enoti. Predlagateljica je 22. 2. 2018 nezakonito snemala nasprotnega udeleženca in mu grozila z javno objavo teh posnetkov. Podaljšala je tudi veljavnost prometnega dovoljenja za osebno vozilo, ki je last nasprotnega udeleženca in pri tem zavedla upravni organ, da ima od nasprotnega udeleženca pooblastilo. Po naroku je nasprotni udeleženec pri notarki dobil odpravek notarskega zapisa posojilne pogodbe in sporazuma o zavarovanju denarne terjatve SV 640/98, kateremu je priložena kupoprodajna pogodba za stanovanje v E. Te listine potrjujejo, da je predlagateljica neresnično zatrjevala, da je za nakup hiše prispevala kupnino od tega stanovanja. Nasprotni udeleženec ji je za nakup stanovanja posodil 105.000,00 DEM, predlagateljica pa mu je to posojilo vrnila, ko je prodala stanovanje v E., zato njena trditev, da je vložila kupnino od stanovanja v nakup hiše, ni resnična. Sodišče je nekritično verjelo predlagateljici, da je nasprotni udeleženec nadlegoval predlagateljico preko drugih oseb. Priče bi potrdile neresničnost te izpovedbe predlagateljice. Zmotno je stališče sodišča, da vprašanje, ali je hiša skupno premoženje ali izključno premoženje nasprotnega udeleženca, ni pomembno v postopkih po ZPND. ZPND ni namenjen varstvu predlagateljice v okviru nerešenih premoženjskih razmerij med nekdanjimi partnerji³. Nasprotni udeleženec je od predlagateljice že zahteval, da mu vrne ključe in iz hiše odnese svoje stvari in stvari od hčere, saj nima pravice bivati v hiši. V hiši ima sedež njegova družba F. d.o.o. Zaradi izrečenih ukrepov je nasprotnemu udeležencu onemogočeno poslovanje in ustvarjanje dohodka, s tem pa tudi preživljanje sebe in sina. Izrečeni ukrepi niso sorazmerni in posegajo v ustavne pravice nasprotnega udeleženca: do zasebne lastnine, do svobodnega gibanja, do dela in do družinskega življenja.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Pritožba zatrjuje, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo do vseh trditev nasprotnega udeleženca in ker ni izvedlo dokazov, ki jih je predlagal, mu je bila kršena pravica do kontradiktornosti postopka (8. tč. drugega odstavka 339. člena ZPP). Navedeni pritožbeni razlogi niso utemeljeni, ker se je sodišče opredelilo do odločilnih dejstev, opustitev izvedbe vseh predlaganih dokazov nasprotnega udeleženca pa ni vplivala na zakonitost odločitve, saj je sodišče na podlagi izvedenih dokazov lahko odgovorilo na pravno odločilne trditve nasprotnega udeleženca, ki dopuščajo sklep, da v ustavne pravice nasprotnega udeleženca ni bilo poseženo neutemeljeno.⁴

5. Pritožba torej izpodbija postopek, na podlagi katerega je sodišče prve stopnje ugotovilo odločilna dejstva, s tem, ko zatrjuje, da sodišče ni zaslišalo prič, ki jih je predlagal nasprotni udeleženec, izpodbija pa tudi argumentacijo dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje. Cilj postopka po ZPND je prevencijski, da se zavaruje žrtev, kar dopušča poseg v lastninsko pravico nasprotnega udeleženca in v njegove osebnostne pravice, vendar le v obsegu, ki je potreben za varstvo žrtve kot to določa ZPND. Dokazni standard v postopkih po ZPND je nižji, ker zadostuje, da so dejstva dokazana s stopnjo verjetnosti. Sodišče iz nabora dokaznih predlogov izbere in izvede le tiste dokaze, ki so relevantni in ki so ocenjeni kot nujno potrebni, da se s stopnjo verjetnosti potrdi (ne)obstoj odločilnih dejstev. Pri tem pa je treba pravilno uravnotežiti pravico nasprotnega udeleženca do izvedbe dokazov, s katero želi preprečiti neutemeljen poseg v njegove ustavne pravice in dolžnostjo sodišča, ki mora (tudi) v (ugovornem) postopku po ZPND postopati hitro ter izvesti le tiste dokaze, ki so potrebni, da se s stopnjo verjetnosti ugotovijo odločilna dejstva, ki potrjujejo (ne)obstoj nasilja. V primeru dokaznega standarda pretežne verjetnost“ sta glavni in nasprotni dokaz po dokazni moči uravnotežena. Nasprotni dokaz bi bil tedaj uspešen le, če bi bila njegova dokazna moč vsaj taka, kot je dokazna moč glavnega dokaza.⁵ Iz teh razlogov mora biti odločitev o zavrnitvi dokaznega predloga udeleženca tehtna in obrazložena, ker v nasprotnem (lahko po nepotrebnem) povzroči, da pritožba zaseje dvom v argumentacijo dejanskih ugotovitev sodišča.

6. Sodišče prve stopnje je utemeljeno zavrnilo zaslišanje prič, ki so bili znanci oziroma prijatelji obeh udeležencev, ker predlagateljica ni trdila, da so bile priče prisotne ob dogodkih fizičnega nasilja nasprotnega udeleženca nad predlagateljico. Sodišče prve stopnje ni zaslišali polnoletnega sina udeležencev, ki je v hiši živel z udeležencema, sedaj pa živi v hiši z nasprotnim udeležencem, čeprav sta ta dokazni predlog dala oba udeleženca. Posebej glede zavrnitve tega dokaza, je pritožbeno sodišče tehtalo, ali s tem ni bilo nedopustno poseženo v pravico nasprotnega udeleženca do kontradiktornosti postopka, ki velja tudi v teh nepravdnih postopkih⁶, kljub nižjemu dokaznemu standardu in je bilo zato posledično dejansko stanje nepopolno ugotovljeno. Ob tehtanju vseh okoliščin konkretnega primera pa se je izkazalo, da tudi v primeru, če bi ta priča, ki sedaj živi z nasprotnim udeležencem (enako pa velja tudi za druge priče, ki jih je predlagal nasprotni udeleženec) potrdila dejstva, ki jih zatrjuje nasprotni udeleženec, ta dokaz ne bi mogel spremeniti dejanske ocene sodišča prve stopnje, da je treba predlagateljico z ukrepi iz 19. člena ZPND zaščititi pred fizičnim nasiljem nasprotnega udeleženca.⁷

7. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je bilo v postopku pred sodiščem prve stopnje dokazano s stopnjo verjetnosti, da je bil nasprotni udeleženec fizično nasilen do predlagateljice in da so izrečeni ukrepi primerni za zaščito predlagateljice kot žrtve tega nasilja. Nasprotni udeleženec v ugovoru večkrat navede, da „nikoli“ ni izvajal nasilja nad predlagateljico, hkrati pa navaja, da je v prepiru vrgel džezvo proti predlagateljici, ki jo je poškodovala, prepir med udeležencema pa se je začel iz razloga, ker je nasprotni udeleženec očital predlagateljici, da mu ni skuhala kave. Nasprotni udeleženec potek dogodka, ki je povezan „s kuhanjem kave“, v izpovedbi opisuje nekoliko drugače, kot je to zatrjeval v ugovoru, ni pa razlik v delu, v katerem meni, da je za škodni dogodek odgovorna predlagateljica, ker je na nasprotnega udeleženca kričala in mu očitala, da ji tudi on ni nikoli skuhal kave. Nasprotni udeleženec navaja in izpoveduje, da „ko jaz slišim laž sem tiho“, pa vendar takoj v nadaljevanju izpove, da je predlagateljici v prepiru rekel, da „naj bo tiho“ in ko mu je predlagateljica odgovorila, da ne bo tiho, ji je rekel; „da kadar v Bosni mož reče ženi naj bo tiho, je žena tiho“. Nasprotni udeleženec v pritožbi navaja, da obseg poškodb ni bil takšen, kot ga zatrjuje predlagateljica in da je ni udaril po glavi ter da je zdravnik ugotovil „zgolj“ razpočno rano na zgornji ustnici, ne opredeli pa se do izkazanega fizičnega nasilja do predlagateljice, kar le dodatno potrjuje, da je pravilna ugotovitev sodišča prve stopnje, da nasprotni udeleženec ni kritičen do svojega nasilnega dejanja z dne 8. 2. 2018, ko povod za fizično nasilje pripisuje predlagateljici, njegovo težo pa poskuša zmanjšati z navedbami, da je ni udaril z džezvo, ker je džezvo vrgel v njo. Že izpovedba nasprotnega udeleženca ne potrjuje njegovih trditev, da ni agresivna oseba in da se v sporih raje umakne. Nasprotni udeleženec je tudi izpovedal, da ukrepov ne spoštuje, saj še vedno živi v hiši in da se ni vozil mimo prostorov, kjer dela predlagateljica ter da je „svoboden državljan in lahko hodi kjer želi“. Sodišče prve stopnje je v obrazložitvi sklepa opisalo, kako je zaznalo izpovedbo predlagateljice, ki jo je dokazno ocenilo kot prepričljivo, posebej v delu, kjer je opisovala dogodke, v katerih je bil nasprotni udeleženec do nje fizično nasilen. Ob upoštevanju teh dejstev je pravilna dokazna ocena sodišča prve stopnje, da je s stopnjo verjetnosti dokazano fizično nasilje nasprotnega udeleženca zoper predlagateljico ne le 8. 2. 2017, marveč tudi v preteklem obdobju, kar potrjuje tudi zdravniško potrdilo z dne 2. 11. 2016. Neprepričljive so zato pritožbene navedbe, da je predlagateljica na ta način že 2. 11. 2016 „pripravljala teren za kazensko ovadbo zaradi nasilja v družini“ zoper nasprotnega udeleženca, zoper katerega v zvezi s tem dogodkom ni bil uveden prekrškovni ali kazenski postopek, da je zdravniško potrdilo brez dokazne vrednosti, ker zdravnica ni ugotovila poškodb skeleta, opis dogodka v zdravniškem potrdilu pa je zdravnica zapisala po navedbah predlagateljice. Tudi razlike v opisu poteka dogodka z dne 2. 11. 2016 med tistim, kar je izpovedala predlagateljica na naroku in opisom, kot izhaja iz zdravniškega potrdila, glede na ostale dokaze, ne morejo spremeniti pravilne dokazne ocene sodišča prve stopnje.

8. Nasprotni udeleženec zatrjuje, da se je predlagateljica 22. 2. 2018 iz hiše odselila in da sodišče neutemeljeno ni naredilo predlaganih poizvedb na upravni enoti o njenem novem stalnem ali začasnem bivališču. Predlagateljica je zapustila hišo zaradi fizičnega nasilja nasprotnega udeleženca. V postopku je bilo ugotovljeno, da ima v hiše svoje stvari, kar potrjujejo tudi navedbe nasprotnega udeleženca, ki v pritožbi zatrjuje, da je od predlagateljice zahteval, da iz hiše odnese svoje stvari in stvari od njene hčere ter da mu vrne ključe od hiše. V postopku je bilo tudi ugotovljeno, da je predlagateljica nekatere osebne stvari iz hiše vzela, ko si je zagotovila osebno varovanje družbe Š. d.o.o. in ob pripravljenosti policije, da posreduje, če bi prišlo do fizičnega nasilja⁸. Ni odločilno, da je predlagateljica vložila predlog več kot dva meseca po izkazanem nasilju z dne 8. 2. 2018, saj je predlog vložila v zakonskem roku. 22b. člen ZPND določa, da mora biti predlog vložen najpozneje v šestih mesecih, odkar je žrtev zadnjič utrpela telesno poškodbo, ali ji je povzročitelj nasilja prizadejal škodo na zdravju, ali je drugače posegel v njeno dostojanstvo ali druge osebnostne pravice.

9. Premalo so opredeljene pritožbene navedbe, ki bi terjale odgovor pritožbenega sodišča, glede izgube zaslužka nasprotnega udeleženca, ker ima njegova družba F. d.o.o. sedež v hiši in bo zaradi ukrepov okrnjeno njeno poslovanje. Nasproti udeleženec v pritožbi tudi ne izpodbija ugotovitev sodišča prve stopnje, da nasprotni udeleženec lahko opravlja dejavnost v drugih prostorih, ker posebnih sredstev za opravljanje dejavnosti ne potrebuje.

10. Nasprotni udeleženec v pritožbi opredeljeno ne izpodbija ugotovitve sodišča prve stopnje, da ločeno bivanje v drugi enoti hiše, ki predstavlja poslovni prostor, ni možno, zato je nasprotnemu udeležencu prepovedano tudi zadrževanje v poslovnem prostoru. Pritožba tudi ne izpodbija ugotovitev sodišča prve stopnje, ki je pojasnilo razloge, zaradi katerih so bila ta dejstva v nepravdnem postopku N 15/2014 drugače zatrjevana, zaradi osebnega stečaja predlagateljice.

11. Sodišče prve stopnje je določilo ukrepe na podlagi 19. člena ZPND, ki določa, da ukrepi lahko veljajo dvanajst mesecev, sodišče pa je odločilo, da ukrepi trajajo šest mesecev. Tudi če bi se štelo, da je z ukrepom iz 19. člena ZPND, s katerim je nasprotnemu udeležencu prepovedano vstopiti v hišo oziroma zadrževati se na razdalji manjši od 500 m od hiše, nasprotnemu udeležencu dejansko izrečen ukrep prepustitve stanovanja v skupni uporabi predlagateljici iz 21. člena ZPND, se trajanje ukrepa, kot ga je izreklo sodišče nasprotnemu udeležencu, prekriva znotraj dovoljenega časovnega okvira ukrepa iz četrtega odstavka 21. člena ZPND, s tem, da tudi pri ukrepu iz četrtega odstavka 21. člena ZPND, če traja šest mesecev, ni odločilno, ali je povzročitelj nasilja lastnik stanovanja. Tudi če hiša predstavlja posebno premoženje nasprotnega udeleženca, je ukrep vsebinsko in časovno primeren glede že pojasnjene okoliščine konkretnega primera.

12. Z ukrepi je sodišče poseglo v pravice nasprotnega udeleženca do zasebne lastnine, svobode gibanja, do opravljanja poslovne dejavnosti in do družinskega življenja. Takšen poseg pa je bil potreben, ker je bilo le na ta način mogoče zavarovati pravice predlagateljice do življenja, svobode, dostojanstva in zasebnega življenja zaradi fizičnega nasilja nasprotnega udeleženca nad predlagateljico.

13. Postopki ZPND ne smejo biti pretveza za razreševanje sporov iz naslova skupnega premoženja oziroma lastninskopravnih razmerij. Pravdni stranki sta v sporu glede lastništva hiše, saj nasprotni udeleženec trdi, da je hiša njegovo izključno premoženja, predlagateljica pa, da gre za skupno lastnino udeležencev. Vendar zaradi teh sporov sodišče nasprotnemu udeležencu ni izreklo ukrepov iz 19. člena ZPND, ukrepi so bili izrečeni, kot je bilo že večkrat pojasnjeno, ker je bilo izkazano fizično nasilje nasprotnega udeleženca nad predlagateljico in ker je bilo mogoče le na ta način zagotoviti varnost predlagateljice pred nasiljem nasprotnega udeleženca.

14. Pritožbeni razlogi niso utemeljeni, zato je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in potrdilo sklep sodišča prve stopnje (2. točka prvega odstavka 365. člena Zakona o pravdnem postopku v zvezi s 37. členom Zakona o nepravdnem postopku).

15. Predlagatelj s pritožbo ni uspel, zato mora sam kriti svoje stroške pritožbenega postopka. S tem, ko je bila pritožba zavrnjena, je bil zavrnjen tudi njegov predlog za povrnitev pritožbenih stroškov, zato je poseben izrek v tem delu odpadel.

-------------------------------
¹ V katerem sta udeleženca živela v partnerski zvezi skupaj z njunim osemnajstletnim sinom, nasprotni udeleženec pa je na tem naslovu imel sedež svoje firme, kjer je opravljal poslovno dejavnost.
² V nadaljevanju hiša.
³ Pritožba se sklicuje na sklep VSL IV Cp 1227/2013.
⁴ Primerjaj s sklepom VSL IV Cp 1932, v katerem je VSL pojasnilo, da druga stran (torej sodno varstvena izjava drugega udeleženca) se mora nato vendarle slišati vsaj v ugovornem postopku. Ne le da se mora slišati, nanjo se mora sodišče tudi ustrezno odzvati (torej izvesti vsaj odločilne, predvsem pa hitre dokaze in odgovoriti na pravno odločilne trditve). V tej fazi je namreč za varstvo žrtve in njenih ustavno varovanih pravic že poskrbljeno, sedaj je torej treba poskrbeti še zato, da bi ne bilo nesorazmerno poseženo v ustavne pravice nasprotnega udeleženca ali celo (kadar je glede na enostranskost prve procesne faze povsem mogoče), da ne bi bilo v njegove ustavne pravice poseženo povsem neutemeljeno.
⁵ Jan Zobec: Pravdni postopek, zakon s komentarjem, 2. knjiga, letnik 2006, stran 350.
⁶ Podrobneje o izvedbi predlaganih dokazov v postopkih po ZPND glej sklep VSL IV Cp 1445/2018.
⁷ Primerjaj s sklepom VSRS II Ips 554/99; povzeto iz dr. Aleš Galič: Pravdni postopek, zakon s komentarjem, 1. knjiga, letnik 2006, stran 57, op. 99.
⁸ Glej obvestilo PP N. (A24) in obvestilo družbe Š. d.o.o. (A25).

Datum zadnje spremembe:

20.08.2018

Podobni dokumenti:

• VSL sodba in sklep II Cpg 198/2010
• VSL sklep II Cp 149/2016
• VSC Sklep I Kp 54321/2022