VSL Sodba I Cp 948/2018

Jedro

Večinsko stališče sodne prakse je, da dokazni predlogi strank, da se zaslišijo posamezne stranke ali priče, še ne pomenijo zahteve za izvedbo naroka, saj ni nujno, da bo sodišče takšnemu dokaznemu predlogu ugodilo.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Vsaka stranka krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 22548/2016 z 10. 3. 2016 v celoti ohranilo veljavi ter tožencu naložilo, da tožeči stranki povrne nadaljnje pravdne stroške.

2. Toženec v pravočasni pritožbi kot bistveno navaja, da je sodišče zagrešilo kršitev iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ker mu dopolnitve tožbe ni vročilo, pa tudi s tem, ker je zavrnilo njegov predlog za zaslišanje strank. Nadalje uveljavlja kršitev postopka iz 10. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ker je izdalo sodbo brez glavne obravnave, kar ZPP v sporih majhne vrednosti sicer omogoča, vendar je sodišče spregledalo, da je predlagal zaslišanje strank, kar po vsebino pomeni izvedbo dokazov na naroku za glavno obravnavo. Uveljavlja tudi bistveno kršitev iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, saj je sodišče zapisalo, da nobena stranka ni predlagala izvedbe naroka, kar je v nasprotju z vsebino njegovega ugovora, v katerem je predlagal zaslišanje strank. Sodišču prve stopnje nadalje očita napačno uporabo materialnega prava, in sicer 454. člena ZPP, ter da je napačno ocenilo, da je o spornem dejanskem stanju mogoče odločiti že na podlagi predloženih pisnih dokazov, saj ti ne potrjujejo, da je tožeča stranka dobavila ves naročeni material oziroma ves, ki ga je toženec naročil. Navaja še, kakšen je bil dogovor in kako ga tožeča stranka ni spoštovala, kar vse bi lahko povedal, če bi bil zaslišan. To predstavlja tudi kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Predlaga razveljavitev izpodbijane sodbe.

3. Tožeča stranka je na pritožbo pravočasno odgovorila in predlaga njeno zavrnitev.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Gre za spor, katerega vrednost ne presega 2.000 EUR, zato sodišče v tem postopku uporablja pravila o sporu majhne vrednosti. V pritožbenem postopku je odločitev, ki jo sodišče prve stopnje izda v takem postopku, mogoče izpodbijati le iz razloga zmotne uporabe materialnega prava in absolutne bistvene kršitve postopka. Sodišče druge stopnje je posledično vezano na dejansko stanje, ki ga je ugotovilo sodišče prve stopnje (prvi odstavek 458. člena ZPP).¹

6. Zaradi navedenega pravila pritožbeno sodišče ne more upoštevati pritožbenih navedb po 6. in 7. točko pritožbe, ker te grajajo pravilnost ugotovljenega dejanskega stanja, čeprav pod krinko dopustnih pritožbenih razlogov.

7. Za odločitev v obravnavani zadevi je pravzaprav ključen le odgovor na eno vprašanje: ali je bila dopolnitev tožbe tožencu (pravilno) vročena ali ne? Iz podatkov v spisu izhaja, da mu je bila dopolnitev tožbe v odgovor, z vsemi zahtevanimi opozorili in pozivi po ZPP (red. št. 13), vročena 11. 6. 2016 (glej vročilnico, speto k list. št. 33, ki jo je toženec lastnoročno podpisal). Očitana kršitev 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP v tem obsegu torej ni podana.

8. Neutemeljeno je pritožnikovo sklicevanje na lasten predlog za zaslišanje strank, ki ga je podal v ugovoru proti sklepu o izvršbi. Večinsko stališče sodne prakse je, da dokazni predlogi strank, da se zaslišijo posamezne stranke ali priče, še ne pomenijo zahteve za izvedbo naroka, saj ni nujno, da bo sodišče takšnemu dokaznemu predlogu ugodilo.²

9. Toženec na dopolnitev tožbe, v katerem je tožeča stranka navedla vsa pravno odločilna dejstva, ni odgovoril, zato dejstva, ki jih navedla tožeča stranka, štejejo za priznana (214. člen ZPP), kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje. V takem primeru sodišču ni treba izvajati dokazov, zato je ravnalo pravilno, ko je zavrnilo predlagani dokaz z zaslišanjem strank in pri uporabi materialnega prava izhajalo iz nespornih dejstev. To pomeni, da sodišče samo ni imelo razloga, da bi razpisalo narok za glavno obravnavo, nobena od stranka pa izvedbe naroka ni predlagala. Tako niso podane ne kršitev iz 8., ne iz 10. niti iz 15. točke, posledično pa tudi iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ne. Nepravilna uporaba procesnih določb (konkretno v pritožbi izpostavljenega 454. člena ZPP) ne more pomeniti nepravilne uporabe materialnega prava, zato je tudi ta pritožbeni očitek neutemeljen.

10. Ker pritožbene navedbe niso utemeljene, pritožbeno sodišče pa tudi ni odkrilo pomanjkljivosti, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je pritožbo zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje v potrdilo (2. točka 365. člena ZPP).

11. Toženec s pritožbo ni uspel, tožeča stranka pa z odgovorom nanjo ni prispevala k odločitvi, zato vsak krije svoje stroške (165. člen ZPP).

-------------------------------
¹ Izjemo predstavlja zgolj položaj, ko je sodišče zaradi zmotne uporabe materialnega prava nepopolno ugotovilo dejansko stanje (drugi odstavek 458. člena ZPP), a v obravnavani zadevi ne gre za tako situacijo.
² Glej odločitev VSL II Cpg 1132/2017 z 18. 5. 2018 in tam navedeno sodno prakso.

Datum zadnje spremembe:

20.08.2018

Podobni dokumenti:

• VSL Sodba I Cp 1794/2017
• VSM Sodba I Cp 882/2018
• VSL Sodba II Cpg 66/2021