VSL Sodba I Cp 2770/2017

Jedro

Tožeča stranka je isto terjatev, kot jo uveljavlja v tej pravdi zoper toženca, uveljavljala v izvršilnem postopku zoper drugega dolžnika kot poroka. Obveznost obeh je solidarna.

Obveznost tožene stranke izvira iz dveh kreditnih pogodb in pogodbe o izstavitvi garancije za zavarovanje plačila najemnine, sklenjenih s kreditojemalcem oziroma naročnikom garancije D., d.d. (glavnim dolžnikom), za katero se je zavezala kot solidarni porok.

Objektivni element oderuštva je lahko podan le pri dvostranskih pogodbah. Bistveni element oderuštva je namreč nesorazmerje, to pa se mora opreti na neko primerljivost. Poroštvo je enostransko obligacijsko razmerje.

Pogodbena kazen ne more biti dogovorjena za denarne obveznosti (tretji odstavek 247. člena OZ), vendar ne gre prezreti določbo tretjega odstavka 375. člena OZ, ki določa, da je lahko v pogodbi vnaprej dogovorjeno, da bo obrestna mera višja, če dolžnik ne bo pravočasno plačal zapadlih obresti. Za tak dopusten dogovor gre v primeru 3. člena predloženih kreditnih pogodb.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje spremeni tako, da se na zaključku II. točke izreka odločbe doda besedilo:

„Tožena stranka je to obveznost dolžna izpolniti solidarno s P., d.o.o., dolžnikom po sklepu o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 68193/2016-2 z dne 29. 6. 2016.“

II. V preostalem delu se pritožba zavrne ter se sodba v izpodbijanem in nespremenjenem delu potrdi.

III. Tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano odločbo sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani, VL 68193/2016-2 z dne 29. 6. 2016 glede tožene stranke razveljavilo v celoti (I. točka izreka) in odločilo, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki plačati: - znesek 271.672,38 EUR z zakonskim zamudnimi obrestmi od zneska 213.724,33 EUR od 2. 6. 2016 dalje do plačila in od zneska 57.948,05 EUR od 23. 6. 2016 dalje do plačila, - znesek 148.892,76 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zenska 118.786,80 EUR od 2. 6. 2016 dalje do plačila in od zneska 30.075,96 EUR od 23. 6. 2016 dalje do plačila in – znesek 46.241,50 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneska 36.500,00 EUR od 2. 6. 2016 dalje do plačila in od zneska 9.683,50 EUR od 23. 6. 2016 dalje do plačila; ter ji povrniti stroške izvršilnega postopka v višini 44,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 9. dne od vročitve sklepa o izvršbi dalje do plačila (II. točka izreka). V preostalem delu (glede zahtevka iz naslova zakonskih zamudnih obresti v višini 0,02 EUR in procesnih obresti od 2. 6. 2016 do 23. 6. 2016) je tožbeni zahtevek zavrnilo (III. točka izreka). Glede stroškov je odločilo, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki v roku 15 dni povrniti nadaljnje pravdne stroške v znesku 6.166,00 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (IV. točka izreka).

2. Zoper II. in IV. točko izreka odločbe se pritožuje tožena stranka. Uveljavlja, da je sodišče prve stopnje prekoračilo tožbeni zahtevek. Predmetni pravdni postopek je bil začet kot predlog za izvršbo na podlagi verodostojne listine zoper dva dolžnika. Niti iz predloga za izvršbo na podlagi verodostojne listine niti iz izreka sklepa o izvršbi na podlagi verodostojne listine ne izhaja, da bi jima bil znesek v plačilo naložen solidarno, kar v skladu s sodno prakso pomeni, da je njuna obveznost deljiva. V pravdnem postopku je tožeča stranka predlagala, da se sklep o izvršbi „obdrži v veljavi“, kar pomeni, da je vztrajala pri svojem prvotno postavljenem tožbenem zahtevku, da ji tožena stranka plača 233.403,33 EUR s pripadki, kljub temu, da je v trditveni podlagi navedla, da gre za solidarno obveznost. Sodišče prve stopnje je tudi zmotno zaključilo, da je tožba sklepčna. Tožeča stranka ni podala trditev in dokazov glede temelja in zapadlosti obveznosti glavnega dolžnika, prav tako ni predložila dokazov, da bi bili krediti, za katere je dala poroštvo, črpani. Sodišče prve stopnje se je pri odločitvi o pretrganju zastaranja oprlo na trditve in dokaze, ki jih je tožeča stranka navedla prepozno, s čimer je zgrešilo kršitev določb pravdnega postopka, ki ima za posledico nezakonitost izpodbijane sodbe. Prvi narok je sodišče prve stopnje opravilo 18. 4. 2017. Tožena stranka je na tem naroku vložila vlogo, za katero je tožeča stranka izrecno dejala, da za odgovor nanjo ne potrebuje posebnega roka. Sodišče prve stopnje je tožeči stranki določilo rok 15 dni le za predložitev dokazila o prijavi terjatev v stečajnem postopku in ne za navajanje drugih novih dejstev in dokazov. Za kasneje podane navedbe o prijavi terjatev v postopku prisilne poravnave tožeča stranka ni pojasnila, zakaj jih brez svoje krivde ni mogla podati prej. Sodišče prve stopnje je neutemeljeno zavrnilo tudi ugovor ničnosti poroštvene pogodbe. Neprerekane so namreč ostale navedbe tožene stranke, da je tožeča stranka z obljubo podpore prisilni poravnavi D., d.d., izsilila sklenitev poroštvenih pogodb zato, ker si je ob poznavanju finančnega stanja glavnega dolžnika želela zagotoviti ugodnejši položaj pred ostalimi upniki, ko pa je želeno dobila, pa svojega dela dogovora ni izpolnila. Takšno ravnanje, ki je tudi v nasprotju s 46. členom Zakon o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju (v nadaljevanju ZFPPIPP), nasprotuje prisilnim predpisom in moralnim načelom, saj je izsiljevanje ugodnejšega položaja pred drugimi upniki brez dvoma nekaj, kar je v pravnem sistemu nezaželeno in nesprejemljivo. Pogodba, ki je posledica opisanega ravnanja, je v nasprotju s 86. členom Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ) in je posledično nična. Do teh trditev se sodišče prve stopnje ni opredelilo, zaradi česar je izpodbijana sodba obremenjena tudi z absolutno bistveno kršitvijo določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP), saj sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih. V konkretnem primeru, ko je bilo poroštvo sklenjeno zato, da bo tožeča stranka soglašala s prisilno poravnavo, je bila torej med strankama dogovorjena vzajemnost dajatev, ki je bila nesorazmerna. Zmotno je tudi stališče sodišča prve stopnje glede subjektivnega pogoja oderuškosti, saj za izpolnitev tega pogoja ni potrebno slabo finančno stanje tožene stranke. Tožeča stranka je izkoristila položaj tožene stranke kot zakonitega zastopnika glavnega dolžnika. Prav tako je sodišče prve stopnje trditve o višini tožbenega zahtevka, potrebne za odločitev, črpalo samo iz dokaznih listin, kar je v nasprotju s pravili o trditvenem in dokaznem bremenu. Glede obveznosti iz garancije št. 5981/11 opozarja, da tožeča stranka kljub izrecnemu ugovoru tožene stranke ni zmogla trditve, kdaj je vtoževana sredstva iz naslova garancije izplačala, prav tako ni predložila nikakršnega dokaza, da bi bila sredstva resnično izplačana. Sodišče prve stopnje je zmotno uporabilo materialno pravo tudi v delu, ko je ugodilo zahtevku za povečane obresti zaradi zamude, saj takšen dogovor predstavlja pogodbeno kazen, ki je lahko dogovorjena zgolj za primer zamude z izpolnitvijo nedenarne obveznosti. Sodišče prve stopnje je kršilo določbe ZPP tudi, ker ni kot priznanih dejstev upoštevalo neprerekanih navedb, da je bila terjatev iz pogodbe o garanciji poplačana s kreditno pogodbo. Odločitev sodišča prve stopnje je napačna tudi v stroškovnem delu. Sodišče prve stopnje bi lahko, glede na to, da izvršilni stroški v višini 44 EUR niso bili naloženi obema dolžnikoma solidarno, tožeči stranki priznalo le polovico tega zneska. Napačna je tudi odločitev o stroških pravdnega postopka. Sodišče prve stopnje ni pojasnilo, zakaj je tožeči stranki priznalo stroške v višini 15,00 EUR in s čim so bili ti stroški izkazani, napačna je tudi odločitev glede povrnitve sodne takse, saj bi ta, glede na to, da tožbeni zahtevek znaša 233.403,33 EUR, lahko znašala največ 3.855,00 EUR. Predlaga, da višje sodišče pritožbi ugodi in sodbo v izpodbijanjem delu spremeni tako, da zahtevek v celoti zavrne, podredno, sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje, odločitev o stroških pa pridrži za končno odločbo. Priglaša stroške pritožbenega postopka.

3. Tožeča stranka v odgovoru na pritožbo predlaga njeno zavrnitev.

4. Pritožba je delno utemeljena.

5. Predmetni postopek se je začel s predlogom za izvršbo na podlagi verodostojne listine zoper toženo stranko in P., d.o.o. Sklep o izvršbi na podlagi verodostojne listine zoper pravno osebo je že postal pravnomočen.

6. Tožena stranka pravilno opozarja, da iz sklepa o izvršbi na podlagi verodostojne listine z dne 29. 6. 2016 izrecno ne izhaja, da bi bila dolžnikoma upnikova terjatev naložena v plačilo solidarno. Vendar pa se obravnavani primer razlikuje od primerov, na katere se sklicuje v pritožbi (VS RS sklepa II Ips 540/2008 in II Ips 811/2009). V dopolnitvi tožbe je namreč tožeča stranka postavila tožbeni zahtevek, da sklep o izvršbi z dne 29. 6. 2016 ostane v veljavi tako, da je tožena stranka dolžna plačati tožeči stranki: znesek v višini 466.806,66 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 2. 6. 2016 dalje do plačila in izvršilne stroške v višini 44,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva zamude dalje do plačila. Iz postavljenega tožbenega zahtevka kot tudi iz obrazložitve dopolnitve tožbe tako jasno izhaja, da tožeča stranka od tožene stranke terja plačilo ne le 233.403,33 EUR s pripadki ampak 466.806,66 EUR s pripadki. Tožena stranka se je spustila v obravnavanje, ne da bi tako postavljenemu tožbenemu zahtevku nasprotovala. Da je bilo tudi njej jasno, kakšna je višina vtoževane obveznosti, izhaja iz njenih nadaljnjih vlog. Tako je v točki II. pripravljalne vloge z dne 20. 2. 2017 navedla, da ne razpolaga s premoženjem, iz katerega bi bilo mogoče poplačati obveznost kreditojemalca D., d.d., v višini 466.806,66 EUR s pripadki, prav tako je v vseh svojih nadaljnjih vlogah kot predmet obravnavanja navedla „zaradi plačila 466.806,66 EUR s pripadki“. Neutemeljen je tako pritožbeni očitek, da je sodišče prve stopnje z odločitvijo v II. točki izreka odločbe prekoračilo tožbeni zahtevek. Je pa sodišče prve stopnje v tem delu zmotno uporabilo materialno pravo. Tožeča stranka je isto terjatev uspešno uveljavljala v postopku izvršbe na podlagi verodostojne listine tudi zoper dolžnika P., d.o.o., kot poroka.¹ Obveznost obeh je solidarna (1020. člen OZ).² Višje sodišče je zato odločbo v II. točki izreka spremenilo tako, da je naloženo obveznost (vključno s stroški izvršilnega postopka) tožena stranka dolžna izpolniti solidarno s P., d.o.o., dolžnikom po sklepu o izvršbi. S tem posegom ni odločeno preko tožbenega zahtevka, saj solidarna zaveza zmanjšuje odgovornost tožene stranke. Iz pritožbenih navedb pa tudi izhaja, da je tožena stranka, kljub pomanjkljivemu tožbenemu petitu, razbrala, da se vtoževana obveznosti uveljavlja solidarno z obveznostjo soporoka.

7. Sodišče prve stopnje je tudi pravilno ugotovilo, da je tožba sklepčna. V dopolnitvi tožbe je tožeča stranka pojasnila, kaj je podlaga vtoževane obveznosti. Navedla je, da obveznost izvira iz Kreditne pogodbe št. 11253/11-410, Kreditne pogodbe št. 11774/12-410 in Pogodbe o izstavitvi garancije za zavarovanje plačila najemnine št. 5918/11-410, sklenjenih s kreditojemalcem oziroma naročnikom garancije D., d.d., za katere obveznosti se je tožena stranka zavezala kot solidarni porok. Nadalje je navedla, koliko znašajo zapadle obveznosti po posamezni pogodbi in kaj obsega vtoževani znesek. Glede na povzeto trditveno podlago je po presoji višjega sodišča tožeča stranka navedla vsa pravno pomembna dejstva in so pritožbene trditve o nasprotnem neutemeljene.

8. Glede navedb in predloženih dokazov o pretrganju zastaranja s prijavo vtoževanih terjatev v postopku prisilne poravnave zoper glavnega dolžnika D., d.d., dne 8. 8. 2013, pritožba pravilno ugotavlja, da so bile te podane oziroma dokazi predloženi po prvem naroku za glavno obravnavo v vlogi z dne 26. 4. 2017. Vendar pa jih je sodišče, upoštevajoč konkretne okoliščine primera, pravilno upoštevalo kot pravočasne. Tožena stranka je ugovor zastaranja podala v vlogi, ki jo je vložila na prvem naroku za glavno obravnavo 18. 4. 2017. Tožeča stranka je sprva res izjavila, da ne potrebuje posebnega roka za izjavo, iz njenih nadaljnjih navedb na naroku pa izhaja, da ji niso znane okoliščine o teku zastaralnega roka,³ zato je zaprosila za dodaten rok za predložitev dokazil o pravočasnem uveljavljanju svojih terjatev. Sodišče prve stopnje je izrecno odobrilo zgolj 15 dnevni rok za predložitev dokazila o prijavi terjatve v stečajnem postopku, vendar to ne vpliva na presojo dopustnosti uveljavljanja drugih novih dejstev in dokazov. Bistvena okoliščina za presojo njihove dopustnosti je namreč krivda stranke (286. člen ZPP). Tožena stranka je bila tista, ki je s svojim neskrbnim ravnanjem (predložitev vloge na naroku) povzročila preobrat v procesu, ki ga ni bilo mogoče predvideti (uveljavljanje ugovora zastaranja v tej vlogi) in se je zato nanj lahko tožeča stranka brez svoje krivde odzvala šele po prvem naroku. Enak razlog za navajanje novih dejstev in predložitev novih dokazov je navedla tudi sama tožeča stranka v vlogi z dne 26. 4. 2017. Procesno gradivo, ki ga je podala tožeča stranka v tej vlogi, je tako pravočasno.

9. Pritožnik v pritožbi prikrojuje trditveno podlago, ki jo je navajal pred sodiščem prve stopnje. Trditev, da so bile poroštvene pogodbe sklenjene zato, da bo tožeča stranka soglašala s prisilno poravnavo D., d.d., tožena stranka v postopku pred sodiščem prve stopnje ni podala. V pripravljalni vlogi z dne 20. 2. 2017 je zatrjevala, da je tožeča stranka s poroštvom zakonitega zastopnika kreditojemalca pogojevala podaljšanje oziroma obnavljanje kreditnih pogodb. Pojasnila je, da je šlo za pogodbe, ki so se obnavljale letno ter je tako tožeča stranka, pod grožnjo insolventnosti kreditojemalca D., d.d., izsilila spremembo zavarovanj. Nepovezano s temi trditvami, pa je navedla, da je dne 20. 9. 2016 D., d.d., vložila predlog za začetek postopka ponovne prisilne poravnave, soglasja h kateri pa tožeča stranka ni podala, zato je bil nad družbo začet postopek stečaja, s čimer je tožeča stranka bistveno prispevala k zmanjšanju možnosti poplačila obveznosti družbe. Tožena stranka je te svoje navedbe ponovno pojasnila v VIII. točki pripravljalne vloge z dne 23. 5. 2017. V njej je navedla, da je poroštvo podpisala zato, ker je tožeča stranka s poroštveno zavezo pogojevala svoje soglasje k finančni sanaciji D., d.d. Pri tem je izkoristila svoj neprimerno močnejši položaj v razmerju s toženo stranko, prav tako je izkoristila dejstvo, da brez njenega soglasja tožena stranka ni mogla nadaljevati s sanacijo družbe D., d.d. Izraz „soglasje k finančni sanaciji“ je glede na navedbe tožene stranke tako mogoče razumeti le na način, da to pomeni reprogramiranje že obstoječih obveznosti s sklenitvijo novih pogodb. Da bi ta izraz tožena stranka uporabila kot sinonim za soglasje k prisilni poravnavi, ne podpira niti logična razlaga njenih navedb. Iz trditvene podlage namreč izhaja, da tožeča stranka ni soglašala s prisilno poravnavo v letu 2016, poroštvene pogodbe pa so bile sklenjene 30. 4. 2012 za obveznosti iz Kreditne pogodbe št. 11253/11-410, 3. 1. 2013 za obveznosti iz Kreditne pogodbe št. 11774/12-410 in 13. 4. 2012 za obveznosti iz Pogodbe o izstavitvi garancije za zavarovanje plačila najemnine št. 5918/11-410. Temu je dodati, da je tudi zmotno materialnopravno stališče, da bi takšen dogovor pomenil kršitev enakopravnega obravnavanja upnikov iz 46. člena ZFPPIPP. Premoženje poroka namreč ni del premoženja stečajnega dolžnika, zato se drugi upniki iz njegove vrednosti tako ali tako ne bi mogli poplačati.

10. Sodišče prve stopnje se je, v okviru trditvene podlage tožene stranke podane v prvostopenjskem postopku, opredelilo do zatrjevane ničnosti poroštvenih pogodb. Pri tem je navedlo obširne in pravilne razloge tako glede njihove oderuškosti kot nasprotovanju prisilnim predpisom in morali, katerim se pridružuje tudi višje sodišče. Zatrjevana absolutna bistvena kršitev postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP tako ni podana.

11. Sodišče prve stopnje je zavzelo pravilno materialnopravno izhodišče, da je objektivni element oderuštva lahko podan le pri dvostranskih pogodbah. Bistveni element oderuštva je namreč nesorazmerje, to pa se mora opreti na neko primerljivost. Poroštvo je enostransko obligacijsko razmerje. Da bi bila narava poroštvenih pogodb, ki so podlaga vtoževani terjatvi, drugačna, iz trditvene podlage, podane pred sodiščem prve stopnje, ne izhaja.⁴ Sodišče prve stopnje je tako pravilno zaključilo, da ni podane ustrezne trditvene podlage o obstoju nesorazmernosti. Prav tako je pravilno ugotovilo, da v obravnavanem primeru ni obstajal niti subjektivni element oderuštva. Ta je podan, če kdo izkoristi stisko ali težko premoženjsko stanje drugega, njegovo nezadostno izkušenost, lahkomiselnost ali odvisnost (prvi odstavek 119. člena OZ). Iz navedb tožene stranke pa izhaja, da je bil razlog za sklenitev poroštvenih pogodb preprečitev insolventnosti glavnega dolžnika D., d.d., torej njena zavestna odločitev, da poskuša rešiti finančno situacijo, v kateri se je znašel glavni dolžnik. Pogojevanje reprograma obstoječih obveznosti z dodatnim zavarovanjem pa ni izkoriščanje stiske, kot to zmotno meni pritožba, prav tako pa tudi ni ravnanje, ki bi nasprotovalo načelu vestnosti in poštenja, ampak kot je to obrazložilo že sodišče prve stopnje, ravnanje tožeče stranke kot skrbnega dobrega gospodarstvenika.

12. Tožeča stranka je v dopolnitvi tožbe podala trditve o višini vtoževane obveznosti. Za terjatev iz vsake posamezne pogodbe je navedla koliko znaša, kako je strukturirana terjatev (koliko terja na račun glavnice, pogodbenih in zakonskih zamudnih obresti in stroškov), ter pojasnila, kako je obračunala obresti in stroške. Ne drži torej pritožbena navedba, da je sodišče prve stopnje pri presoji višine vtoževane terjatve preseglo trditveno podlago tožeče stranke. Tožeča stranke je predložila tudi dokaze, da so bili krediti črpani (glej 28. in 29. točko obrazložitve odločbe).

13. Neutemeljene so tudi pritožbene navedbe, da tožeča stranka ni zanikala navedb tožene stranke, da je bila terjatev iz pogodbe o garanciji plačana s kompenzacijo obveznosti tožeče stranke iz kreditne pogodbe. Tožeča stranka je te trditve prerekala na naroku 18. 4. 2017 in v pripravljalni vlog z dne 26. 4. 2017. Navedla je, da je bil kredit po Pogodbi št. 11774/12-410 črpan za vračilo že delno unovčene garancije po Pogodbi št. 5918/11-410, tožbeni zahtevek pa se nanaša na preostalo izplačilo na podlagi Pogodbe št. 5918/11-410 dne 14. 3. 2013.

14. Tožeča stranka je tudi navedla, da so bila vtoževana sredstva iz naslova garancije izplačana. Zmotno je pritožbeno stališče, da bi lahko izplačilo teh sredstev dokazala zgolj s predložitvijo potrdila o plačilu. ZPP ne pozna dokaznih pravil, po katerih bi lahko stranke posamezna dejstva dokazovale z določenimi dokaznimi sredstvi. Z izjemo domneve o resničnosti vsebine javne listine, sodišče pri presoji dokazov ni vezano na nobena dokazna pravila, ki bi narekovala, kakšna dokazna moč gre posameznemu dokazu. Kot dokaz o plačilu zneska 36.500,00 EUR upravičencu iz garancije A., d.o.o., dne 14. 3. 2013, je tožeča stranka predložila pisni poziv za vnovčitev bančne garancije 5918/11-410 z dne 15. 2. 2013, nalog za nakazilo z dne 14. 3. 2013, poziv za plačilo dolga po vnovčeni garanciji z dne 14. 3. 2013 (vse priloga A24) ter plačilni nalog z dne 14. 3. 2013 (priloga A32). Na podlagi teh dokazov je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da je tožeča stranka dokazala, da so bila sredstva upravičencu tudi nakazana. Iz obeh predloženih nalogov z dne 14. 3. 2013 namreč ne izhaja le, da je pravni prednik tožeče stranke dal nalog za nakazilo, ampak tudi, da je bil ta sproveden.

15. Pritožba pravilno navaja, da pogodbena kazen ne more biti dogovorjena za denarne obveznosti (tretji odstavek 247. člena OZ), vendar pri tem spregleda določbo tretjega odstavka 375. člena OZ, ki določa, da je lahko v pogodbi vnaprej dogovorjeno, da bo obrestna mera višja, če dolžnik ne bo pravočasno plačal zapadlih obresti. Za tak dopusten dogovor gre v primeru 3. člena predloženih kreditnih pogodb.⁵ Sodišče prve stopnje je tako pravilno ugodilo tudi zahtevku tožeče stranke v delu, v katerem je vtoževala obresti po povečani obrestni meri.

16. Odločitev sodišča prve stopnje je pravilna tudi v delu odločitve o pravdnih stroških. Priznani materialni stroški v višini 15 EUR, ki jih je tožeča stranka v dopolnitvi tožbe opredelila kot poštne, administrativne in druge izdatke, so primerni glede na obseg prilog, ki jih je predložila tožeča stranka in dejstvo, da je bila vloga vložena priporočeno po pošti. Prav tako je sodišče prve stopnje tožeči stranki pravilno priznalo strošek sodne takse v višini 6.151,00 EUR, saj je bila višina tožbenega zahtevka 466.806,66 EUR in ne 233.403,33 EUR, kot je bilo pojasnjeno že zgoraj.

17. V odločitev o pravdnih stroških sodišče druge stopnje ni poseglo, kljub delni ugoditvi pritožbi (drugi odstavek 154. člena ZPP). Z odločitvijo višjega sodišča namreč uspeh pravdnih strank v postopku ni bistveno spremenjen, saj je v pritožbenem postopku določena le solidarnost vtoževane obveznosti.

18. Glede na navedeno je višje sodišče pritožbi delno ugodilo in sodbo v II. točki izreka spremenilo tako, da je na zaključku II. točke izreka dodalo besedilo, da je tožena stranka naloženo obveznost dolžna izpolniti solidarno z dolžnikom P., d.o.o., po sklepu o izvršbi. V preostalem delu je, ker tudi ni ugotovilo kršitev, na katere v skladu z drugim odstavkom 350. člena ZPP pazi po uradni dolžnosti, pritožbo zavrnilo ter sodbo v izpodbijanem in nespremenjenem delu potrdilo (353. člena ZPP).

19. Ker je višje sodišče pritožbi tožene stranke ugodilo le delno, po uradni dolžnosti in v sorazmerno majhnem delu, je sklenilo, da sama krije svoje stroške pritožbenega postopka (drugi odstavek 154. člena in 165. člen ZPP).

-------------------------------
¹ Sklep o izvršbi na podlagi verodostojne listine zoper pravno osebo je že postal pravnomočen.
² Tako tudi tožeča stranka v odgovoru na pritožbo.
³ Navedla je, da predpostavlja, da so bile terjatve prijavljene v stečajnem postopku zoper R., d.o.o.
⁴ Trditve, da je bila dogovorjena tudi obveznost tožeče stranke, in sicer podati soglasje v postopku prisilne poravnave D., d.d, so nedopustna pritožbena novota (337. člen ZPP)
⁵ V 3. členu obeh kreditnih pogodb je določeno, da se v primeru, da je kreditojemalec v zamudi s plačilom obveznosti za redne obresti, obrestna mera, določena s pogodbo, poveča za 2 odstotni točki.

Datum zadnje spremembe:

20.08.2018

Podobni dokumenti:

• VSL sodba I Cp 4109/2010
• VSL sklep II Cp 3664/2010
• VSL sodba II Cp 356/2012