VSL Sodba I Cp 465/2018

Jedro

Stališče, ki ga je zavzelo sodišče prve stopnje, je v sodni praksi izčiščeno in izhaja tudi iz odločbe Vrhovnega sodišča II Ips 263/2015. Upravnik imar možnost zbirati sredstva rezervnega sklada na svojem računu in jih nato v desetih dneh od plačila prenesti na poseben transakcijski račun, kar tehnično olajšuje izvensodno plačevanje sredstev rezervnega sklada. Nikakor pa to ne velja za sodne postopke, v katerih je treba zahtevati plačilo sredstev rezervnega sklada na račun, o katerem govori prvi odstavek 42. člena SZ-1.

Izrek

Pritožba se v izpodbijanem delu (II. točka izreka) zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 122781/2016 z dne 29. 11. 2016 v prvem odstavku izreka razveljavilo za plačilo glavnice v višini 849,96 EUR s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi in tožbo v tem delu zavrglo (I. točka izreka). V II. točka izreka je prej citirani sklep o izvršbi razveljavilo tudi za plačilo glavnice v višini 184,50 EUR s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi in tožbeni zahtevek v tem delu zavrnilo. Prej citirani sklep o izvršbi je razveljavilo tudi v tretjem odstavku izreka glede plačila stroškov izvršbe v višini 110,00 EUR s pripadki (III. točka izreka). Tožeči stranki je naložilo plačilo pravdnih stroškov postopka (IV. in V. točka izreka).

2. Zoper odločitev v II. točki izreka – zavrnitev tožbenega zahtevka – se pritožuje tožeča stranka, ki uveljavlja vse pritožbene razloge iz prvega odstavka 338. člena ZPP. Nasprotuje razlogovanju sodišča prve stopnje, da v zahtevku ni navedla ustreznega računa, ki mora biti v primeru rezervnega sklada voden posebej za ta namen. Tožena stranka se glede tega dejstva ni opredelila. V prvi pripravljalni vlogi je tožeča stranka jasno navedla, da gre za izterjavo obveznosti iz naslova obveznega prispevka v rezervni sklad. Tudi v razdelilnikih je na dnu jasno navedeno, kateri transakcijski računi so poslovni računi upravnika, kateri pa fiduciarni za rezervni sklad. Sodišče prve stopnje je pavšalno in protispisno izpeljalo zaključek, da transakcijski račun, naveden na izvršilnem predlogu, ni ustrezen.

Pritožnica predlaga, da pritožbeno sodišče odločitev prvega sodišča spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v delu, v katerem je bil slednji zavrnjen, ugodi. Podrejeno predlaga razveljavitev sodbe v izpodbijanem delu in vrnitev zadeve v novo odločanje sodišču prve stopnje z vsemi stroškovnimi posledicami.

3. Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Obravnavani spor sodi med spore majhne vrednosti (spori, v katerih se tožbeni zahtevek nanaša na denarno terjatev, ki ne presega 2.000,00 EUR – prvi odstavek 443. člena ZPP). V sporih majhne vrednosti veljajo posebna pravila, ki odstopajo od splošnih pravil pravdnega postopka v tem, da racionalizirajo in reducirajo posamezne faze postopka. To velja tudi za pritožbeni preizkus v sporu majhne vrednosti. Sodbo v takšnem sporu se lahko izpodbija samo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 339. člena ZPP in zaradi zmotne uporabe materialnega prava (prvi odstavek 458. člena ZPP). Zmotna ali nepopolna ugotovitev dejanskega stanja ter relativne bistvene kršitve določb postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP niso dovoljeni pritožbeni razlogi.

6. Sodišče prve stopnje je pravilno uporabilo materialno pravo in je v skladu z drugim odstavkom 119. člena Stvarnopravnega zakonika in prvega odstavka 42. člena Stanovanjskega zakona (v nadaljevanju: SZ-1) izhajalo iz stališča, da se morajo vsa vplačila etažnih lastnikov v rezervni sklad voditi na posebnem transakcijskem računu. Pritožbeno sodišče v celoti sledi ugotovitvi prvega sodišča o odsotnosti zatrjevanj tožene stranke, da zapadle in neplačane zneske vtožuje v korist posebnega računa rezervnega sklada. Iz predloga za izvršbo to ne izhaja, niti iz nadaljnjih pripravljalnih vlog tožeče stranke. Pritožbeno sklicevanje na razdelilnike pa ne more imeti želene teže, saj je že prvo sodišče v točki 21 opozorilo, da predloženi dokazi pomanjkljive trditvene podlage ne morejo nadomestiti.

7. Pritožba zmotno meni, da ni potreben zahtevek za nakazilo sredstev rezervnega sklada na določen TRR. Stališče, ki ga je zavzelo sodišče prve stopnje, je v sodni praksi izčiščeno in izhaja tudi iz odločbe Vrhovnega sodišča II Ips 263/2015. Upravnik ima sicer možnost zbirati sredstva rezervnega sklada na svojem računu in jih nato v desetih dneh od plačila prenesti na poseben transakcijski račun, kar tehnično olajšuje izvensodno plačevanje sredstev rezervnega sklada. Nikakor pa to ne velja za sodne postopke, v katerih je treba zahtevati plačilo sredstev rezervnega sklada na račun, o katerem govori prvi odstavek 42. člena SZ-1.

8. Ker tožeča stranka ni zahtevala plačila na poseben račun rezervnega sklada, je bil njen tožbeni zahtevek za plačilo 184,50 EUR s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi pravilno zavrnjen.² Glede na obrazloženo je bilo treba pritožbo zavrniti, saj v postopku na prvi stopnji tudi ni prišlo do kršitev, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), in potrditi sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu (353. člen ZPP).

-------------------------------

...
² Primerjaj II Cp 2388/2016, I Cp 778/2017 in II Cp 2205/2016, II Cp 2670/2017.

Datum zadnje spremembe:

20.08.2018

Podobni dokumenti:

• VSL sodba I Cp 4063/2009
• VSL sodba in sklep II Cp 3360/2012
• VSL Sklep I Cp 1334/2021