VSL Sodba I Cp 161/2018

Jedro

Pravdni stranki sta sklenili ustno podjemno pogodbo za popravilo toženkinega vozila, pri čemer je toženka za sklenitev pogodbe pooblastila svojega brata. Za veljavnost pooblastila za sklenitev podjemne pogodbe ni predpisana posebna oblika, saj OZ za sklenitev podjemne pogodbe ne predpisuje pisne oblike, kar pomeni, da je podeljeno ustno pooblastilo toženke za zastopanje veljavno. Ker je bil brat toženke njen pooblaščenec, česar pa tožnica ob sklepanju podjemne pogodbe ni vedela, je sodišče prve stopnje na podlagi določila 70. člena OZ pravilno zaključilo, da je tožnica s tem, ko je tožbeni zahtevek naperila proti toženki, odobrila sklenjeno podjemno pogodbo, ki jo je v imenu in za račun toženke sklenil brat. Čim pa je tožnica odobrila podjemno pogodbo, podjemna pogodba zavezuje toženko.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške pritožbenega postopka v znesku 211,52 EUR v roku petnajstih dni od izdaje te sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka dalje do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je razsodilo, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki plačati znesek 3.933,23 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 5. 2015 dalje do plačila, v roku 15 dni (I. točka izreka). V delu, v katerem je tožeča stranka zahtevala plačilo zakonskih zamudnih obresti od zneska 3.933,23 EUR pred 1. 5. 2015, je tožbeni zahtevek zavrnilo (II. točka izreka). Odločilo je še, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki povrniti pravdne stroške v znesku 2.468,09 EUR v roku 15 dni od prejema sodbe (III. točka izreka) ter da je tožena stranka dolžna sama kriti svoje stroške postopka (IV. točka izreka).

2. Zoper I., III. in IV. točko izreka sodbe se toženka pritožuje iz vseh zakonsko dopustnih pritožbenih razlogov. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne. Postopek se je začel na podlagi računa, naslovljenega na S. H., ki ni bil nikoli pooblaščenec toženke in zanjo ni naročal nobenih storitev. Tožnica ni toženke nikoli obvestila o tem, da bi S. H. naročal kakšna popravila na njenem vozilu in od toženke nikoli ni zahtevala, da se izreče, ali pogodbo odobrava ali ne. Ker tožnica tega ni storila, toženka ne odgovarja za obveznosti, ki jih ni sama naročila niti jih zanjo ni naročil njen pooblaščenec. Toženka je dala pooblastilo bratu H. H., ki je urejal vse v zvezi z vozilom. V spisu tudi ni splošnega pooblastila, ki bi ga toženka dala komurkoli za naročanje v tej pravdi vtoževanih popravil. Tožnica je zatrjevala, da s prometnim dovoljenjem ni razpolagala, kar ni res. Če tožnica ne bi razpolagala s prometnim dovoljenjem, zoper lastnico ne bi vložila tožbe, saj o lastnici vozila ne bi imela podatkov. Tudi če bi bilo res, da tožnica ni vedela, kdo je lastnik vozila, je to izvedela najkasneje tedaj, ko je izstavila vtoževani račun na ime S. H.. H. H. je res naročil zamenjavo verige, a nesporno je H. H. naročil izključno to storitev in nobenega drugega popravila. H. H. je ostale storitve dopustil ob zagotovilu zakonitega zastopnika tožnice P. P., da bo tožnica ta dela opravila brezplačno, kar potrjuje tudi v spis vložen zapisnik o sprejemu ustne ovadbe oz. predloga za pregon z dne 17. 1. 2015, a je v tem postopku sodišče poklonilo vero nasprotni izpovedbi P. P. Toženka meni, da je ob tako pomembni listini, kot je kazenska ovadba, ocena sodišča, da P. P. pokloni vero, premalo obrazložena. Sodišče P. P. ovadbene navedbe razume kot večkratno obljubo toženke kot dolgoletne stranke, da bo opravljena dela plačala, kar je protispisno. Niti H. H. niti S. H. niti toženka niso naročili nič drugega kot menjavo verige. To dejstvo potrjujejo v spis vloženi delovni nalogi, saj na nobenem ni podpisa toženke niti kogarkoli od H. Popolnoma nelogično je, da bi tožnica na vozilu po naročilu toženke opravila kar za 4.000,00 EUR popravil, ne da bi bila za to vmes vsaj delno plačana, nerazumljiva pa je tudi razlaga sodišča, da tožnica računov vmes ni mogla izstavljati, če denarja ni bilo v blagajni. Nasprotno je logičen ugovor toženke, da je tožnica obljubila brezplačno opraviti dodatna popravila, saj nobeno popravilo ni obrodilo rezultata. Toženka meni, da je izpodbijana sodba obremenjena z bistveno kršitvijo določb pravdnega postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) ter da je sodišče prve stopnje dejansko stanje zmotno ugotovilo. Sodišče bi moralo upoštevaje pravilo o dokaznem bremenu tožbeni zahtevek kot neutemeljen zavrniti.

3. Tožnica je v odgovoru na pritožbo predlagala zavrnitev pritožbe in potrditev sodbe sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da sta pravdni stranki sklenili ustno podjemno pogodbo za popravilo toženkinega vozila, pri čemer je toženka za sklenitev pogodbe pooblastila svojega brata H. H. Ugotovitev sodišča prve stopnje, da je toženka za zastopanje pooblastila H. H., izhaja iz izpovedbe toženke. Za veljavnost pooblastila za sklenitev podjemne pogodbe ni predpisana posebna oblika, saj Obligacijski zakonik (OZ) za sklenitev podjemne pogodbe ne predpisuje pisne oblike, kar pomeni, da je podeljeno ustno pooblastilo toženke za zastopanje H. H. veljavno (75. člen OZ v zvezi s 619. členom OZ). Posledično so nerelevantne pritožbene navedbe, da v spisu ni pisnega pooblastila toženke H. H. Ker je bil H. H. pooblaščenec toženke, česar pa tožnica ob sklepanju podjemne pogodbe ni vedela, je sodišče prve stopnje na podlagi določila 70. člena OZ pravilno zaključilo, da je tožnica s tem, ko je tožbeni zahtevek naperila proti toženki, sklenjeno podjemno pogodbo, ki jo je v imenu in za račun toženke sklenil H. H., odobrila. Čim pa je tožnica odobrila podjemno pogodbo, podjemna pogodba zavezuje toženko (prvi odstavek 70. člena OZ). Pritožbene navedbe, da S. H. nikoli ni bil pooblaščenec toženke, so nerelevantne, saj slednjega sodišče prve stopnje ni ugotovilo. Neutemeljene so tudi pritožbene navedbe, ki se nanašajo na okoliščino, da je tožnica račun za opravljeno storitev najprej izdala na ime S. H., saj je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da izstavitev računa ni pogoj za nastanek toženkine obveznosti.

6. S pritožbenim očitkom, da ni bila obveščena o naročenih popravilih, ki jih je opravila tožnica, toženka izpodbija ugotovljeno dejansko stanje. V dokaznem postopku je sodišče prve stopnje na podlagi skrbne, natančne ter prepričljive in življenjsko logične dokazne ocene, ki ustreza metodološkemu napotku iz 8. člena ZPP, ugotovilo, da je vse opravljene storitve tožnice za toženko naročil njen pooblaščenec H. H., ki je bil o vseh opravljenih opravilih tožnice sproti obveščen (kar izhaja iz njegove izpovedbe) in je z njimi vsaj konkludentno soglašal, pri čemer je tudi toženka sama v izpovedbi potrdila, da jo je H. H. o popravilih sproti obveščal. S pritožbeno navedbo, da je H. H. za toženko naročil zgolj popravilo verige, toženka ne more uspeti tudi iz razloga, ker nasprotno izhaja iz izpovedbe priče J. J. da so H. dejali, da se avto mora popraviti. Glede na to, da je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je bil toženkin pooblaščenec H. H. seznanjen z vsemi opravljenimi storitvami in je z njihovo opravo soglašal, so pritožbene navedbe, da delovni nalogi niso bili podpisani s strani H. H., za odločitev nerelevantne.

7. Pritožbeni očitek, da se je direktor tožnice P. P. vsa ostala popravila (razen popravila verige) zavezal opraviti brezplačno zaradi nestrokovno opravljenega dela, je neutemeljen. Kot izhaja iz izvedenskega mnenja sodnega izvedenca avtomobilske stroke M. M., vzročna zveza med opravljenimi popravili in naknadno odkritimi napakami na vozilu toženke, ni podana. Izvedenec je izrecno izključil vzročno zvezo med samo zamenjavo verige in ostalimi številnimi okvarami na vozilu. Pritožbene navedbe o brezplačnem popravilu vozila ne potrjuje niti zapisnik o sprejemu kazenske ovadbe, ki jo je podal P. P. (priloga B 8), saj iz nje izhaja, da so H.-i P.-ju in njegovim zaposlenim grozili skoraj leto dni s požigom, pretepanjem in razbitjem delavnice ter so H. izsiljevali za odkup vozila, pri tem pa so bili tako uspešni, da jim je opravil že za več kot 4.000,00 EUR zastonj popravil. Na podlagi navedene ovadbe podane zaradi groženj H. je sodišče prve stopnje utemeljeno ugotovilo, da se zakoniti zastopnik tožnice P. P. plačilu za opravljeno delo ni odpovedal, temveč le, da je bil pripravljen na plačilo počakati. Zato pritožbeni očitki o tem, da je tožnica obljubila brezplačno popravilo, zaradi česar ni izstavljala vmesnih računov, ni utemeljen. Tudi iz izpovedbe P. P. izhaja, da vmesnih računov niso izdajali, ker je s strani H. vedno dobil odgovor, „mi čemo ti sve platit, mi smo pošteni ljudi, nečemo ti ostat dužni“, poleg tega je z njimi že v preteklosti sodeloval in so vedno vse plačali. Pritožbeni očitek o zagrešeni kršitvi iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ni utemeljen, saj so razlogi sodišča prve stopnje jasni, razumljivi in popolni ter med njimi ni nasprotij.

8. Ker pritožbeni razlogi niso utemeljeni, prav tako niso podani razlogi, na katere je pritožbeno sodišče dolžno paziti po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in v izpodbijanem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

9. Toženka s pritožbo ni uspela, zato mora tožnici na podlagi prvega odstavka 154. člena v zvezi s 165. členom ZPP povrniti stroške pritožbenega postopka za sestavo odgovora na pritožbo v višini 375 odvetniških točk, kar znaša 172,12 EUR, ter materialne izdatke v višini 1,25 EUR, vse povečano za 22 % DDV, skupaj 211,52 EUR.

Datum zadnje spremembe:

20.08.2018

Podobni dokumenti:

• VSK sodba in sklep Cpg 336/2014
• VSRS sodba III Ips 37/2015
• VSL Sodba II Cpg 3/2023