VSL Sodba II Cp 643/2018

Jedro

Delodajalec mora zagotavljati pogoje za varnost in zdravje delavcev. Izvajati mora ukrepe, potrebne za zagotovitve varnega dela in zdravja, vključno s preprečevanjem nevarnosti pri delu, obveščanjem z ustrezno organiziranostjo ter potrebnimi materialnimi sredstvi.

Oškodovanec, ki je tudi sam prispeval k nastanku škode ali povzročil, da je bila škoda večja, kot bi bila sicer, ima pravico do sorazmerno nižje odškodnine.

Vsako ravnanje oškodovanca, ki je objektivno prispevalo k nastanku škodnega dogodka oziroma škode, še nima značilnosti ravnanja, ki je razlog za delno razbremenitev odškodninske odgovornosti odgovorne osebe. Ravnanje mora imeti znake neskrbnega ravnanja, pri čemer se pri delovnih nesrečah kot merilo skrbnosti vzame skrbnost povprečnega ustrezno usposobljenega delavca. Dolžnost delavca, da tudi sam prispeva k varnemu delu, je pravilno razlagati v okviru upoštevanja danih navodil in razpoložljivih varnostnih ukrepov.

Ob tem, ko je bilo ugotovljeno, da tožnik ni bil poučen dela z viličarjem in da ni imel delovnih izkušenj z razlaganjem cevi z viličarjem v regale in ob dejstvu, da je bilo treba delo opraviti hitro in brez zastojev, mu ni mogoče očitati, da je v konkretnih okoliščinah primera ravnal neskrbno, ko se je sam lotil ročnega razlaganje cevi tako, da se je premikal pod tovorom oziroma, da je stopil pod vilice.

Izrek

I. Pritožbi tožeče stranke se ugodi in se izpodbijana sodba sodišča prve stopnje spremeni:

- v I. in II. točki izreka tako, da je tožena stranka dolžna v roku 15 dni plačati tožeči stranki 66.084,16 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 17. 10. 2014 dalje;

- v III. točki izreka tako, da se zavrne višji tožbeni zahtevek za plačilo 3.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 17. 10. 2014 dalje;

- v IV. točki izreka tako, da se znesek pravdnih stroškov, ki jih je tožena stranka dolžna plačati na račun sodišča, v višini 1.040,18 EUR nadomesti z zneskom 1.350,88 EUR;

- v V. točki izreka pa tako, da se znesek pravdnih stroškov v višini 3.892,40 EUR nadomesti z zneskom 5.266,74 EUR.

II. Pritožba tožene stranke se zavrne in se v nespremenjenem delu sodba sodišča prve stopnje potrdi.

III. Tožena stranka je dolžna povrniti tožeči stranki v roku 15 dni od prejema te sodbe 1.178,63 EUR pritožbenih stroškov, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki začnejo teči prvi naslednji dan po preteku roka za izpolnitve obveznosti dalje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki plačati odškodnino v znesku 47.728,64 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 17. 10. 2014 dalje in kapitaliziran znesek rente v znesku 5.138,68 EUR (I. in II. točka izreka). V presežku - za plačilo odškodnine v znesku 14.932,16 EUR in rente v znesku 1.284,68 EUR, oboje z obrestmi od 17. 10. 2014 dalje, je tožbeni zahtevek zavrnilo (III. točka izreka). Odločilo je še, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki povrniti pravdne stroške v znesku 1.040,18 EUR tako, da jih nakaže na računa Okrožnega sodišča v Ljubljani (IV. točka izreka). Toženi stranki je še naložilo plačilo tožnikovih pravdnih stroškov v znesku 3.892,40 EUR (V. točka izreka).

2. Zoper navedeno sodbo se pritožuje obe pravdni stranki.

3. Tožnik uveljavlja pritožbeni razlog zmotne uporabe materialnega prava. Ne strinja se z zaključkom sodišča prve stopnje, da je soprispeval k nastanku škodnega dogodka. Meni, da ocenjen soprispevek 20 % nima podlage v ugotovljenem dejanskem stanju. Poudarja, da je sodišče prve stopnje ugotovilo s pomočjo izvedenca številne kršitve v delovnem procesu na strani delodajalca. Ker je šlo za številne nedorečenosti v procesu selitve proizvodnje in se je z delom mudilo, je očitana neskrbnost tožniku neutemeljena. Sodišče prve stopnje je ugotovilo številne grobe kršitve pravil varnega dela na strani delodajalca. Izobraževanje tožnika za viličarja ni bilo izvedeno po programu, tožnik ni bil poučen glede pravilnega in varnega odlaganja cevi na regale, ki niso bili fiksirani, ampak le postavljeni ob steno. Tožnik ni bil usposobljen za vožnjo viličarja, delodajalec ni pokazal praktičnega, pravilnega in varnega načina zlaganja in razkladanja težki cevi, kot tudi ni opravljal občasnega nadzora nad delom, niti ni nikoli preverjal opravljanje dela. Na podlagi zaslišanja prič je bilo ugotovljeno, da je bilo delo potrebno opraviti hitro, pri čemer ni bilo dorečeno, kdo je zadolžen za razlaganje in pospravljanje cevi. Delo je naredil tisti, ki je imel čas in ki je cevi potreboval. Delodajalec v primeru opravljanja tožnikovega dela ni ukrenil prav veliko, da bi bilo delo varno, zaradi česar je odgovoren za delovno nesrečo. Tožnik je manj izkušen delavec, za varno in pravilno delo sploh ni bil ustrezno in popolno usposobljen. Delo je opravljal s skrbnostjo povprečno neizkušenega delavca začetnika in je v okviru delovne neusposobljenosti ravnal ustrezno. Delodajalec je v celoti opustil potrebno profesionalno skrbnost za zagotovitev varnega dela, zato očitek sodišča, da se je tožnik samovoljno gibal pod tovorom, ni utemeljen, saj o tem ni bil obveščen in poučen. Ker so se na regale nekonktrolirano zlagale pretežke cevi, delo pa je opravljal kdor je imel čas in voljo, je tožnik delo opravljal v skladu s prakso in neuspobljenostjo za tovrstno delo. Predlaga spremembo sodbe tako, da se prisodi odškodnina ob 100 % temelju.

4. Toženka v pritožbi uveljavlja vse pritožbene razloge in predlaga spremembo sodbe z ustreznim znižanjem odškodnine, podrejeno pa razveljavitev sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Meni, da je ocena sodišča o tožnikovem soprispevku k nastali škodi občutno prenizka. Tožnikov soprispevek ocenjuje na 40 %. Opozarja, da neustrezna označenost transportnih poti v danem primeru ni bila v vzročni zvezi z nastankom škodnega dogodka, saj je izvedenec ugotovil, da je bilo za varno manevriranje z viličarjem dovolj prostora. Sodišče prve stopnje dejanj tožnika, ki so prispevali k dogodku, ni ocenilo dovolj kritično. Iz posnetka škodnega dogodka je razvidno nespametno ravnanje tožnika, ki je cevi odlagal na gornji nivo regala, stopil pod tovor in ročno potiskal tovor z vilic na regale. Takšno delo so mu prepovedovale nalepke na samem viličarju, predhodne izkušnje in zdrava kritična ocena situacije, ki se pričakuje od povprečno skrbnega delavca. Dejstvo je tudi, da v okviru ustreznega usposabljanja za delo viličarja, delavec ne more biti opozorjen na vse kritične situacije. Delodajalec ga tudi ne more ves čas nadzorovati. Izvedenec je v mnenju navedel, da je tožnik grobo kršil pravila varnega dela. Sodišče konkretne kršitve upošteva, a jim ne pripiše dovolj velikega prispevka k nastalemu škodnemu dogodku. Vsa tožnikova dejanja so bila nevarna, nepremišljena in prepovedana in bi moral tožnik kljub pomanjkljivemu usposabljanju za tovrstna dela, ravnati skrbneje.

Toženka izpodbija tudi odmerjeno odškodnino za nepremoženjsko škodo. Meni, da medicinska dokumentacija tožnika, njegova izpoved in izvedensko mnenje prof. dr. P. P. v primerjavi z aktualno sodno prakso ne utemeljuje odškodnine v znesku 24.000 EUR iz naslova telesnih bolečin in nevšečnosti med zdravljenjem, 2.000 EUR za strah, 2.000 EUR za skaženost in 30.000 EUR iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti. Glede na v postopku ugotovljen obseg telesnih bolečin in nevšečnosti, ki jih pritožba na kratko povzema, toženka meni, da odškodnina iz naslova telesnih bolečin občutno odstopa od sodne prakse. Toženka v pritožbi ponovno izpostavlja sodbi Višjega sodišča v Ljubljani II Cp 1148/2015 in II Cp 4957/2010 ter tam ugotovljene dejanske okoliščine. Meni, da je primerna odškodnina iz tega naslova 10.000 EUR. Tudi v zvezi z odškodnino zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti se pritožba ponovno sklicuje na odločbo II Cp 4957/2010, in opozarja, da je v tej zadevi oškodovanec utrpel amputacijo palca, za kar mu je sodišče prisodilo manjšo odškodnino kot v obravnavani. Izpostavlja, da je v obravnavani zadevi izvedenec ocenil tožnikovo splošno zmanjšanje življenjskih aktivnosti na 15 %, v omenjenem primeru pa 20 %. Ker v obravnavani zadevi tožnik lahko opravlja vse dejavnosti, le pri tistih, ki so združene s hitro hojo, tekom ali dolgim stanjem, je omejen, je primerna denarna odškodnina 15.000 EUR. Pritožba nasprotuje tudi odmeri odškodnine za strah in skaženost. Meni, da tožnik ni utrpel strahu v takšnem obsegu, ki bi opravičeval prisojeno višino odškodnine. Tudi odmerjena odškodnina za skaženost ni ustrezna. Izvedenec ne ugotavlja šepanja. Ob uporabi ustrezne obutve ga ni zaznati. Toženka ocenjuje, da je primerna odškodnina v višini 27.000 EUR, upoštevaje tožnikov 40 % soprispevek pa 16.200 EUR. Večji soprispevek se mora upošteva tudi pri odmeri premoženjske škode, ki tako znaša 996,48 EUR in pri odmeri kapitalizirane rente, ki posledično znaša 3.585 EUR.

5. Tožnik je na pritožbo toženke obširno odgovoril in predlaga njeno zavrnitev, saj meni, da je neutemeljena.

6. Pritožba tožnika je utemeljena, pritožba toženca ni utemeljena.

Glede temelja odškodninske odgovornosti:

7. Pritožbi ne nasprotujeta zaključku sodišča prve stopnje, da je podana krivdna odgovornost delodajalca - zavarovanca toženke za škodo, ki je nastala tožniku. Pritožbeno sodišče zato sprejema dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje (tč. 15 izpodbijane sodbe), ki imajo oporo v izvedenskem mnenju sodnega izvedenca za varstvo pri delu B. B., zaslišanju tožnika in številnih prič ter listinske dokumentacije, da je zavarovanec toženke opustil dolžno ravnanje, saj tožnika ni poučil o pravilnem opravljanju dela z viličarjem in pravilnem razlaganju cevi v regale. Tožnik ni bil ustrezno praktično usposobljen za delo z viličarjem, tudi ni bil poučen, na katere regale se odlagajo cevi glede na njihovo debelino. Ni bil poučen o teži cevi in o nosilnosti regalov, kar tudi ni bilo ustrezno označeno. Regali so bili razstavljeni in niso bili pritrjeni na steno. Delodajalec tudi ni izvajal ustreznega nadzora nad delom tožnika, ki je bil manj izkušen delavec, in ostalih delavcev, delo pa so morali opravljati hitro in brez zastojev. Delodajalec res ne more ves čas nadzorovati delavcev, vendar je v konkretnem primeru ugotovljeno, da je delodajalec opustil vsakršen nadzor, kot tudi pogostejši nadzor nad manj izkušenim tožnikom. Dolžnost nadzora ob slabi organizaciji dela, ko ni bilo določeno, kdo je zadolžen za razlaganje stvari in kako se delo pravilno opravlja, ne presega profesionalne skrbnosti delodajalca.

8. Sodišče prve stopnje je s pomočjo izvedenca sicer še ugotovilo, da viličarske oziroma transportne poti na dvorišču sicer niso bile označene, da pa je bilo dovolj prostora za prevoz cevi, a ta opustitev ni bila ugotovljena kot kršitev pravil varnega dela, ki bi bila v vzročni zvezi z nastankom škodnega dogodka (tč. 14 izpodbijane sodbe). Delovna nesreča se je pripetila pri razlaganju in razkladanju težkih debelostenskih cevi z viličarjem v regal, ko se se cevi zataknile v regal. Zato so pritožbene navedbe toženke v tej smeri brez pomena.

9. V skladu s prvim odstavkom 43. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR) mora delodajalec zagotavljati pogoje za varnost in zdravje delavcev. Izvajati mora ukrepe, potrebne za zagotovitve varnega dela in zdravja, vključno s preprečevanjem nevarnosti pri delu, obveščanjem z ustrezno organiziranostjo ter potrebnimi materialnimi sredstvi (5. člen Zakon o varstvu in zdravju pri delu -ZVZD). Ker zavarovanec toženke v konkretnih okoliščinah primera ni ravnal v skladu z dolžno skrbnostjo, je odškodninsko odgovoren.

10. Oškodovanec, ki je tudi sam prispeval k nastanku škode ali povzročil, da je bila škoda večja, kot bi bila sicer, ima pravico do sorazmerno nižje odškodnine. Deljena odgovornost je urejena v prvem odstavku 171. člena Obligacijskega zakonika (OZ). Vsako ravnanje oškodovanca, ki je objektivno prispevalo k nastanku škodnega dogodka oziroma škode, še nima značilnosti ravnanja, ki je razlog za delno razbremenitev odškodninske odgovornosti odgovorne osebe. Ravnanje mora imeti znake neskrbnega ravnanja, pri čemer se pri delovnih nesrečah kot merilo skrbnosti vzame skrbnost povprečnega ustrezno usposobljenega delavca.¹ Dolžnost delavca, da tudi sam prispeva k varnemu delu, je pravilno razlagati v okviru upoštevanja danih navodil in razpoložljivih varnostnih ukrepov.

11. V postopku je bilo ugotovljeno, da tožnik ni bil poučen, da ne sme izstopiti iz kabine viličarja in se pomakniti pod tovorom ter se lotiti ročnega premikanja tovora na viličarju, kar je po ugotovitvah sodnega izvedenca glede na pravila varnega dela sicer strogo prepovedano. Tožena stranka se ne more razbremeniti odgovornih s sklicevanjem na nalepko na viličarju, iz katere se jasno vidi, da se ne sme stopiti pod vilice. Ob tem, ko je bilo ugotovljeno, da tožnik ni bil poučen dela z viličarjem in da ni imel delovnih izkušenj z razlaganjem cevi z viličarjem v regale in ob dejstvu, da je bilo treba delo opraviti hitro in brez zastojev, mu ni mogoče očitati, da je v konkretnih okoliščinah primera ravnal neskrbno, ko se je sam lotil ročnega razlaganje cevi tako, da se je premikal pod tovorom oziroma, da je stopil pod vilice. Ob ugotovitvi, da tožnik ni bil poučen o pravilnem postopku razlaganja cevi v regale in da s strani delodajalca ni dobil nikakršnih navodil, niti ni bilo določeno, kdo je zadolžen za tovrstno delo, ob hkratnem priganjaju naj čim prej opravi delo, tožniku kot nepoučenemu začetku ni moč očitati neskrbnega ravnanja. Toženka tudi ne navede, kakšno bi moralo biti tožnikovo skrbno ravnanje oziroma kako bi moral v dani situaciji ravnati z zataknjeno cevjo v regal.

Na podlagi vseh ugotovljenih okoliščin pritožbeno sodišče sodi, da je zavarovanec toženke in s tem tožena zavarovalnica v celoti krivdno odgovorna za škodo, ki jo je utrpel tožnik.

Glede višine odmere odškodnine:

12. Pravilna je odločitev prvostopenjskega sodišča o višini pravične odškodnine za nepremoženjsko škodo. Neizpodbijane dejanske razsežnosti vseh oblik tožnikove nepremoženjske škode so predstavljene v razlogih na straneh 16-20 v zvezi s telesnimi bolečinami in nevšečnostmi med zdravljenjem, na strani 21 glede utrpelega strahu, na strani 23 glede skaženosti in na straneh 21-22 glede zmanjšanja življenjske aktivnosti.² V skladu s 1. odst. 179. člena OZ sodišče prisodi pravično denarno odškodnino za pretrpljene telesne bolečine in za pretrpljene duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti, za strah in skaženost, če spozna, da okoliščine primera, zlasti pa stopnja bolečin ter njihovo trajanje to opravičujejo. S tem je uzakonjeno načelo individualizacije višine odškodnine, ki po ustaljeni sodni praksi od sodišča terja, da mora upoštevati stopnjo in trajanje bolečin ob izhodišču, da je vsak posameznik neponovljiva celota telesne in duševne biti, ter da zaradi tega specifično dojema telesno in duševno integriteto ter posege vanjo. Ob tem pa je treba upoštevati tudi načelo objektivne pogojenosti višine odškodnine, ki zahteva upoštevanje objektivnih materialnih možnosti družbe ter sodne prakse v podobnih primerih nepremoženjskih škod.

13. Tožnik je trpel hud primarni strah, primerljiv s strahom v prometni nesreči, vse do primarne oskrbe v bolnišnici. Ležal je pod težkimi cevmi okrog 15 minut in klical na pomoč, a ga ni nihče ni slišal. Čeprav ni prišlo do poškodbe skeleta oziroma zloma kosti, je imel tožnik v nadaljevanju zdravljenja zaplete, zaradi česar je trajalo zdravljenje več kot dve leti. Ugotovljeno je bilo, da je dalj časa trpel sekundaren strah različne intenzitete, ki se je kasneje, ko je izvedel za dokončne posledice poškodbe, zmanjšal. Odmerjena je bila odškodnina v znesku 2.000 EUR, ki je po presoji pritožbenega sodišča skladna z načelom individualizacije, kot tudi načelom objektivne pogojenosti višine denarne odškodnine, saj so oškodovanci v primerljivih primerih prejeli primerljive odškodnine iz tega naslova (npr. zadeve II DOR 184/2015, II Ips 497/2007, VIII Ips 182/2013). Pritožba, ki ne izpostavi nobene sodne odločbe, z očitkom, da je tožnik upravičen do polovico manj odškodnine, ne more uspeti.

14. Tudi odškodnina iz naslova skaženosti v znesku 2.000 EUR je primerna. Čeprav sodni izvedenec medicinske stroke prof. dr. P. P. ni ugotovil šepanja, je sodišče prve stopnje samo zaznalo, da tožnik, v obutem posebej zanj prilagojenem čevlju, šepa že po krajši razdalji. Pritožbeno sodišče tudi ne dvomi v pravilnost presoje prvega sodišča, da nošenje posebne obutve - ki je dostopna le v eni obliki (elegantnega "mašnega" čevlja), ki v poletnih mesecih zbuja pozornost in ne pristoji tožniku glede na njegovo preteklo fizično in športno udejstvovanje - predstavlja za mladega človeka veliko neugodje in sram. Odmerjena odškodnina po višini ustreza podobnim primerom in je pravilno umeščena med lažje in težje primere (npr. zadeve II DOR 86/2015, II Ips 273/2013, VIII Ips 182/2013).

15. Glede na ugotovljeno intenzivnost in dolgotrajnost telesnih bolečin, ki bodo prisotne tudi v prihodnje, upoštevaje tožnikovo starost ob škodnem dogodku (29 let) ter številne nevšečnosti med zdravljenjem, pri čemer ne gre prezreti, da je bilo zdravljenje glede na naravo in težo poškodbe zelo dolgo, saj je prišlo do zapletov, ki so terjali dodatne ukrepe in nevšečnosti, je pravična in primerna odškodnina 24.000 EUR, kot je prisodilo sodišče prve stopnje in predstavlja približno 21 povprečnih mesečnih plač v RS. Odmerjena odškodnina ustreza tudi objektivnemu kriteriju. Odškodnine za nepremoženjsko škodo, ki sodijo v poškodbeno skupino poškodbe skočnega sklepa in stopala v povezavi z lahkimi do srednje hudimi primeri, kamor glede na ugotovljeno dejansko stanje sodi tudi tožnikova poškodba, se gibljejo v širokem razponu. Ravno primera, ki ju toženka v pritožbi ponovno izpostavlja (II Cp 1148/2015 in II Cp 4957/2010), ponujata okvir za obravnavani primer. V prvem primeru je bila za sicer težjo poškodbo stopala s prisotnimi še drugimi poškodbami odmerjena odškodnina v višini tedanjih 30 plač, kar je za slabo tretjino več kot v obravnavanem primeru, kar kaže, da prisojena odškodnina le ne odstopa od sodne prakse, kot zmotno meni toženka. Tudi drugi primer, kjer je bilo odmerjeno približno 18 plač, je primerljiv, čeprav je šlo za amputacijo prsta. Tudi v obravnavanem primeru tožnik zaradi utrpele poškodbe nima funkcionalnosti prstov v levem stopalu. Velja dodati, da se primerjava primerov iz sodne prakse opravlja s preračunom na povprečno število plač, zato so neustrezne zgolj primerjave nominalnih vrednost prisojenih odškodnin v izpostavljenih zadevah v primerjavi s tu dosojeno odškodnino. Čeprav v sodni praksi ni povsem primerljivega primera, pa je najti uporabljive primere (npr. zadeva: II Ips 273/2013, II Ips 10/204), ki kažejo ustrezno umeščenost odmerjene odškodnine za tovrstno škodo.

16. Toženka tudi neutemeljeno izpodbija odmerjeno odškodnino iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti. Ocena izvedenca, da gre pri tožniku za 15% zmanjšanje življenjskih aktivnosti, na katere se sklicuje v pritožbi v oporo trditvi, da je priznana previsoka odškodnina, ni merilo za odmero odškodnine iz tega naslova. Višina odškodnine je odvisna od intenzivnosti duševnih bolečin, ki jih tožnik trpi zaradi vseh omejitev zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti. V nasprotju s pritožbenimi trditvami je sodišče prve stopnje na podlagi izvedenskega mnenja in prepričljive izpovedi tožnika ugotovilo, katerih dejavnosti in aktivnosti ne more več opravljati in katere lahko z večjim naporom. Tožnik se ne more ukvarjati z dejavnostmi, ki so povezane s tekom, dolgim stanjem in daljšo hojo, saj mu delno porušena statika levega stopala kljub prilagojenemu čevlju tega ne dovoljuje. Zaradi posledic poškodbe se tudi ne more več športno udejstvovati (smučati, ribariti, loviti, planinariti) in biti aktiven v kinološkem društvu, kot tudi ne more več opravljati poklicnega fizičnega dela, zaradi česar je potrebna poklicna prekvalifikacija. Tožnikovo stanje se ne bo popravilo, pač pa se bo zaradi nepravilne statike v levem stopalu najverjetneje še poslabševalo, na kar kaže že pojav izrazite hiperkeratoze v višini prečnega stopalnega loka kot posledica nepravilnega obremenjevanja zunanje strani stopala. Zaradi vseh teh omejitev je tožnik prizadet in duševno trpi. Sodišče prve stopnje je pravilno upoštevalo tudi tožnikovo mladost, saj bo zaradi trajnih posledic, ki so mu zaradi poškodbe ostale, predvidoma še dolgo časa duševno trpel. Višina priznane odškodnine za tovrstno škodo v znesku 30.000 EUR, kar predstavlja ob izdaji prve sodbe 26,5 povprečnih plač, je tudi po presoji pritožbenega sodišča pravična, ustreza pa tudi primerom (npr. zadeve II DOR 86/2015, VIII Ips 182/2013), v katerih so oškodovanci utrpeli podobno težo posledic nesreče in v katerih niso bile prisojene bistveno nižje odškodnine. Tudi v zadevi II Cp 4957/2010, v kateri je bilo za tovrstno škodo prisojeno 27,7 povprečnih plač (v nominalni vrednosti sicer manj), je šlo za podobne posledice kot v obravnavani zadevi.

17. Ker ni podana soodgovornost tožnika za delovno nezgodo in je bila odmerjena primerna odškodnina za nepremoženjsko škodo v znesku 58.000 EUR, je tožnik posledično upravičen tudi do celotno prisojene odškodnine za premoženjsko škodo, in sicer iz naslova stroškov za tujo nego in pomoč ter potnih stroškov v znesku 1.660,80 EUR in iz naslova stroškov za doplačilo in nakup posebnih čevljev v obliki kapitalizirane rente v višini 6.423,36 EUR, vse z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 17. 10. 2014 dalje, kot je ugotovilo sodišče prve stopnje. Tožnik je torej upravičen do plačila 66.084,16 EUR iz naslova utrpele škode v delovni nezgodi.

18. Sprememba prisojene odškodnine je narekovala tudi spremembo odločitve o pravdnih stroških, nastalih na prvi stopnji. Tožeči stranki je bila dodeljena brezplačna pravna pomoč za določen obseg storitev in stroškov postopka (red. št. 20). Sodišče prve stopnje jih je ugotovilo in odmerilo v znesku 1.350,88 EUR (28. točka izpodbijane sodbe). Ker tožnikov uspeh v pravdi po spremembi sodbe znaša 97,50 % (100 % po temelju in 95 % po višini), je toženka v skladu s 3. odst. 46. člena Zakona o brezplačni pravni pomoči (ZBPP) dolžna namesto tožniku plačati v korist proračuna sodišča 1,317,88 EUR. Tožniku so nastali izven obsega brezplačne pravne pomoči še drugi potrebni pravdni stroški v znesku 5.434,35 EUR (29. točka izpodbijane sodbe), glede na njegov uspeh 5.298,49 EUR. Potrebni stroški toženke pa znašajo 1.269,77 EUR, glede na njen uspeh v pravdi je upravičena do povrnitve stroškov v višini 31,75 EUR. Po medsebojnem pobotanju pravdnih stroškov mora toženka povrniti tožniku 5.266,74 EUR.

19. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče pritožbi tožnika ugodilo in izpodbijano sodbo na podlagi 358. člena ZPP v I. in II. točki izreka spremenilo tako, da je toženka dolžna plačati tožniku 66.084,16 EUR (58.000 EUR + 1.660,80 EUR + 6.423,36 EUR) z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 17. 10. 2014 dalje, v III. točki njenega izreka pa tako, da se višji tožbeni zahtevek za plačilo 3.000 EUR zavrne, v stroškovni odločitvi v IV. in V. točki izreka pa tako, kot izhaja iz obrazložitve in izreka te sodbe. Pritožba toženke je zavrnjena, saj uveljavljani in uradoma upoštevni (2. odst. 350. člena ZPP) pritožbeni razlogi niso podani (353. člena ZPP).

20. O stroških pritožbenega postopka je odločeno na podlagi 2. odst. 165. čl. ZPP. Tožnik je s pritožbo uspel, zato mu mora toženka v skladu z 2. odst. 154. člena ZPP na podlagi priglašenih stroškov (v skladu z določbami Zakona o odvetniški tarifi - ZOdvT in Zakona o sodnih taksah - ZST-1) povrniti pritožbene stroške v znesku 1.178,63 EUR (od vrednosti spornega predmeta na pritožbeni stopnji 13.216,84 EUR: nagrada za pritožbo 545,60 EUR po tar. št. 3210, 22% DDV in sodna taksa za pritožbo v znesku 513,00 EUR). V primeru zamude mora tožnik navedeni znesek pritožbenih stroškov povrniti z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od izteka 15 dnevnega paricijskega roka do plačila. Ker toženka s pritožbo ni uspela, nosi sama svoje stroške pritožbenega postopka.

-------------------------------
¹ prim. odločbe Vrhovnega sodišča RS VIII Ips 9/2017, II Ips 221/2014, Odločbe VDSS Pdp 433/2012, Pdp 681/2011 in druge.
² Tožnik je zahteval iz naslova telesnih bolečin 27.000 EUR, iz naslova zmanjšanja življenjske aktivnosti 30.000 EUR, iz naslova strahu 2.000 EUR in skaženosti 2.000 EUR, v skupnem znesku 61.000 EUR

Datum zadnje spremembe:

30.09.2020

Podobni dokumenti:

• VSC sodba Cp 767/2009
• VSL sodba II Cp 383/2011
• Sodba II Ips 607/99