<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Georgia

 

VSL Sklep IV Cp 1054/2018

Sodišče:Višje sodišče v Ljubljani
Oddelek:Civilni oddelek
ECLI:ECLI:SI:VSLJ:2018:IV.CP.1054.2018
Evidenčna številka:VSL00012909
Datum odločbe:21.06.2018
Senat, sodnik posameznik:Alenka Kobal Velkavrh
Področje:CIVILNO PROCESNO PRAVO - DRUŽINSKO PRAVO - MEDNARODNO ZASEBNO PRAVO - PRAVO EVROPSKE UNIJE
Institut:dodelitev otroka v vzgojo, varstvo in preživljanje - razmerje z mednarodnim elementom - sedež in prebivališče pravdnih strank - mednarodna pristojnost slovenskega sodišča - pristojnost sodišča RS - odločanje o sporu o pristojnosti - pravna podlaga - Uredba Sveta ES 2201/2003 - razlogi za bivanje v Sloveniji - začasno bivanje v tuji državi - otrokovo običajno prebivališče - navezne okoliščine - razlaga pojma - najtesnejša povezanost

Jedro

Ob upoštevanju razlogov za bivanje otrok v Nemčiji in njune povezanosti z materjo, je pretehtala odločitev, da je običajno prebivališče otrok v Sloveniji.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Z uvodoma navedenim sklepom je sodišče prve stopnje zavrnilo ugovor mednarodne pristojnosti ter sklenilo, da je za odločanje v predmetni zadevi pristojno Okrožno sodišče v Ljubljani.

2. Proti navedenemu sklepu vlaga pritožbo toženec. Uveljavlja vse pritožbene razloge iz prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku1. Predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijani sklep spremeni tako, da ugodi ugovoru mednarodne pristojnosti ter sklene, da za odločanje v predmetni pravdni zadevi Okrožno sodišče v Ljubljani ni pristojno, oziroma podrejeno, da izpodbijani sklep v celoti razveljavi in razpiše obravnavo v skladu z določbo 347. člena ZPP. Meni, da je prvo sodišče odločitev sprejelo povsem pristransko. Pri odločanju je upoštevalo le dokaze tožnice, pri čemer je povsem spregledalo obširno listinsko dokumentacijo, ki jo je v spis vložil toženec, in ki evidentno dokazuje popolno integracijo otrok v nemško okolje. Navaja, da se je glede termina „običajno prebivališče otroka“ že oblikovala sodna praksa ter se pri tem sklicuje na sklep Višjega sodišča v Ljubljani IV Cp 793/2017 z dne 6. 4. 2017. V zvezi s sklicevanjem prvega sodišča na sodbo sodišča EU C-497/10 (Marcredi VS Chaffe) toženec izpostavlja, da dejansko stanje v zadevi, ki jo obravnava navedena sodba ni primerljivo z dejanskim stanjem v konkretnem primeru, saj gre v zadevi Marcredi VS Chaffe za dvomesečnega dojenčka. Dejavniki, ki jih je treba upoštevati pri otroku šoloobvezne starosti so drugačni od tistih, ki jih je treba upoštevati glede mladoletnika, ki je končal šolanje ali od tistih, ki so upoštevni za dojenčka. Toženec je že ves čas postopka opozarjal na bistvene okoliščine, ki kažejo na to, da je središče življenjskih interesov otrok v Nemčiji. Pravdni stranki sta se v letu 2016 soglasno odločili, da družina odide živet v Nemčijo, kar potrjuje dejstvo, da sta pravdni stranki dne 21. 7. 2016 sklenili najemno pogodbo za trisobno stanovanje za nedoločen čas. Oba otroka sta skupaj s tožnico prišla v Nemčijo v avgustu 2016, ko sta bila otroka stara štiri in šest let ter sedaj v Nemčiji prebivata že devetnajst mesecev, pri čemer zanju od septembra 2017 skrbi izključno toženec. Da toženec nikoli ni soglašal, da tožnica otroka za stalno odpelje v RS, dokazuje dejstvo, da je tožnica s seboj odpeljala le del otroških oblačil, v Nemčiji pa pustila tudi vso opremo za otroško sobo, ki so jo predhodno iz stanovanja v Sloveniji odpeljali v Nemčijo. Mladoletna A. je bila v šolskem letu 2016/17 v Nemčiji vpisana v prvi razred osnovne šole, ki ga je uspešno zaključila, uspešno se je integrirala v šolsko okolje in se naučila nemškega jezika. Mladoletni B. je od decembra 2016 v Nemčiji vključen v vrtec ter da se je tudi on v skupino hitro integriral. Oba otroka imata v Nemčiji od 11. 11. 2016 izbranega pediatra ter krog svojih prijateljev, s katerimi se po šoli oziroma vrtcu veliko družita. Sodišče je pri odločitvi popolnoma prezrlo dejstvo, da sta otroka v Nemčiji že drugo leto vključena v šolo in vrtec, pri čemer prav šolsko in vrtčevsko okolje otrokoma predstavlja središče njunih življenjskih interesov, in ne njuna primarna družina. Toženec izpostavlja, da niti iz izpovedb strank niti iz izpovedb zaslišanih prič ne izhaja, da naj bi imela otroka s starši toženca za časa življenja v Sloveniji aktivne dnevne stike. Dejstvo, da imata otroka v RS še vedno prijavljeno stalno bivališče, v konkretnem primeru ne igra nobene vloge.

3. Tožnica je na pritožbo odgovorila in predlaga njeno zavrnitev. Navaja, da se je v Nemčiji skupaj z otrokoma preselila le za določen čas, kar potrjuje potrdilo o prijavi začasnega prebivališča v Nemčiji, medtem ko je njihovo stalno prebivališče ves čas ostalo v Sloveniji. Toženec je 1. septembra 2017 oba otroka brez njene vednosti samovoljno in brez njenega soglasja odpeljal v Nemčijo. Toženec je vedel, da se oba otroka in tožnica v Sloveniji vračajo za stalno in temu ni nasprotoval.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Kadar sodišče druge stopnje spozna, da je potrebno za pravilno ugotovitev dejanskega stanja ponoviti nekatere od že izvedenih dokazov pred sodiščem druge stopnje, mora razpisati glavno obravnavo (drugi odstavek 347. člena ZPP). Senat je na seji dne 31. 5. 2018 sklenil, da je treba ponoviti izvedbo dokaza z zaslišanjem pravdnih strank, z namenom, da se na podlagi neposredne ocene njune izpovedi prepriča o ugotovitvi nekaterih pravno pomembnih dejstev.

6. Na podlagi petega odstavka 347. člena ZPP je o zadevi odločila sodnica posameznica.

7. Tožnica je dne 4. 9. 2017 vložila tožbo zaradi dodelitve mladoletnih otrok v varstvo in vzgojo, določitve preživnine in stikov. Glede na to, da pravdni stranki prebivata v različnih državah, gre za razmerje z mednarodnim elementom. Ker sta tako Republika Slovenija kot Zvezna republika Nemčija članici Evropske unije, je sodišče prve stopnje pravilno kot pravno podlago za odločanje o pristojnosti v predmetni zadevi uporabilo člen 8 Uredbe Sveta (ES) št. 2201/2003 z dne 27. 11. 2003 o pristojnosti in priznavanju ter izvrševanju sodnih odločb v zakonskih sporih in sporih v zvezi s starševsko odgovornostjo ter o razveljavitvi Uredbe (ES) št. 1347/20002, ki določa, da so v zadevah starševske odgovornosti v zvezi z otrokom pristojna sodišča države članice, kjer otrok običajno prebiva, ko je sodišče začelo postopek.

8. Osrednja navezna okoliščina za določitev pristojnosti v obravnavani zadevi je otrokovo običajno prebivališče. Ker Uredba definicije običajnega prebivališča ne vsebuje, ga je potrebno opredeliti ob upoštevanju okvira, v katerega so umeščene določbe Uredbe in njenega cilja, zlasti cilja, ki je razviden iz uvodne izjave 12, v skladu s katero so temelji pristojnosti, določeni v tej Uredbi, oblikovani tako, da kar najbolje upoštevajo interese otroka, zlasti merilo povezanosti. Kot je pravilno razlagalo sodišče prve stopnje, je pojem običajnega prebivališča iz člena 8 Uredbe treba razlagati tako, da to prebivališče ustreza kraju, ki pomeni neko integracijo otroka v družbeno in družinsko okolje. V ta namen je treba med drugim upoštevati dolžino, rednost, pogoje bivanja in razloge za bivanje na ozemlju države članice ter razloge za preselitev družine v to državo članico, državljanstvo otroka, kraj in pogoje šolanja, znanje jezikov ter družinske in socialne vezi otroka v navedeni državi.

9. Pritožbeno sodišče poudarja, da so za odločitev o pristojnosti pravno pomembne samo tiste dejanske okoliščine, ki so obstajale v času vložitve tožbe, torej dne 4. 9. 2017. Sodišče prve stopnje zato tista dejstva, ki jih je toženec navedel glede okoliščin, ki so nastala po vložitvi tožbe in dokaze zanje, pravilno ni upoštevalo.

10. Sodišče prve stopnje je štelo, da je običajno prebivališče otrok v Sloveniji in je pri tem upoštevalo tako starost otrok, čas, ki sta ga preživela v Sloveniji in nato v Nemčiji, jezik, državljanstvo ter socialno in družinsko okolje.

11. Med pravdnima strankama ni sporno, da imata obe pravdni stranki in mladoletna otroka državljanstvo Republike Slovenije. Med njima tudi ni sporno, da je toženec že pred prihodom tožnice in otrok odšel v Nemčijo, kjer si je poiskal zaposlitev ter da je v avgustu 2016 v Nemčijo z obema otrokoma pripotovala tudi tožnica. Prav tako ni sporno, da je bila mladoletna A. z dnem 1. 8. 2016 vpisana v prvi razred osnovne šole v Nemčiji, ki ga je uspešno zaključila, medtem ko je bil mladoletni B. z dnem 14. 12. 2016 vpisan v vrtec v Nemčiji.

12. Pritožbeno sodišče se je po izvedeni pritožbeni obravnavi in zaslišanju obeh pravdnih strank prepričalo v dokazno oceno sodišča prve stopnje, da se je tožnica z otrokoma v Nemčjo preselila poskusno in začasno z namenom, da se družina reši težke finančne situacije, ker je tožnik v Sloveniji zapadel v dolgove. Pomemben indic, da se tožnica z otrokoma ni imela namena za stalno preseliti v Nemčijo, kaže tudi dejstvo, da so imeli otroka in tožnica v obdobju od 10. 8. 2016 do 30. 7. 2017 na Upravni enoti X. prijavljen le začasni odhod v tujino na naslov Y. Pritožbeno sodišče verjame tožnici, da je tožnika o svoji nameri, da se bo vrnila nazaj v Slovenijo seznanila že v januarju 2017, vendar pa med pravdnima strankama soglasne odločitve, da se tožnica vrne v Slovenijo z otrokoma za stalno ni bilo. Prepričljivejša je namreč izpoved toženca, da je bilo dogovorjeno, da se bosta o usodi otrok dogovorila med počitnicami v Sloveniji. Glede na to, da je tožnik izpovedal, da ima plače okrog 1.600,00 EUR, samo za najemnino pa daje 1.039,00 EUR, je razumljiva odločitev tožnice za vrnitev v Slovenijo, saj se je namen zaradi katerega se je z otrokoma odpravila v Nemčiji izjalovil, ker dohodki tožnika, ob tem, da toženka ni bila zaposlena, dejansko niso dopuščali, da bi toženec dolgove odplačeval. Toženec tako ni izkazal soglasne premestitve običajnega prebivališča otrok iz Slovenije, kjer sta otroka nedvomno rojena in kjer sta prebivala vse do odhoda v Nemčijo, v državo gostiteljico, saj tožnica, ki je kasneje prišla z otrokoma v državo gostiteljico, ni imela namena z otrokoma stalno prebivati v Nemčiji in kjer bi bilo tudi središče njihovih življenjskih interesov.

13. Otroka sta bila od konca meseca julija 2017 do 1. septembra 2017 skupaj s tožnico v Slovenijo, ko ju je toženec brez soglasja tožnice odpeljal nazaj v Nemčijo. Iz izvedenega dokaznega postopka nadalje izhaja, da je tožnica tako do odhoda družine v Nemčijo, kot tudi v Nemčiji za otroke v pretežni meri skrbela sama. Pritožbeno sodišče se strinja s stališčem sodišča prve stopnje, da dolžina bivanja otrok v Nemčiji (do odhoda v Slovenijo) ne predstavlja tako dolgega časovnega obdobja, da bi se otroka že popolnoma vključila in adaptirala v okolje, čeprav sta se naučila nemškega jezika. Navedbe tožnice, da sta otroka v Sloveniji pred odhodom v Nemčijo imela pogoste stike s starimi starši otrok in z bratom tožnice, toženec ni prerekal. Sodišče prve stopnje je pravilno poudarilo, da gre še vedno za relativno majhna otroka, na katere pomembno vplivajo osebe s katerimi otrok živi, in ne za najstnika, pri katerih je dejansko središče njihovih interesov v družabnem življenju.

14. Predvsem ob upoštevanju razlogov za bivanja otrok v Nemčiji in njune povezanosti z materjo, je pretehtala odločitev, da je običajno prebivališče otrok v Sloveniji.

15. Odločitev sodišča prve stopnje se glede na navedeno izkaže za pravilno, zato je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo ter potrdilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje .

-------------------------------
1 V nadaljevanju ZPP.
2 V nadaljevanju Uredbe.


Zveza:

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe
Zakon o pravdnem postopku (1999) - ZPP - člen 29

EU - Direktive, Uredbe, Sklepi / Odločbe, Sporazumi, Pravila
Uredba Sveta (ES) št. 2201/2003 z dne 27. novembra 2003 o pristojnosti in priznavanju ter izvrševanju sodnih odločb v zakonskih sporih in sporih v zvezi s starševsko odgovornostjo ter o razveljavitvi Uredbe (ES) št. 1347/2000 - člen 8, 12

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.
Datum zadnje spremembe:
20.08.2018

Opombe:

P2RvYy0yMDE1MDgxMTExNDIwOTA1