VSL Sklep I Cp 1690/2017

Jedro

Iz obrazložitve sodbe ni mogoče razbrati, od kdaj je tožnik posedoval in užival posamezno nepremičnino v prepričanju, da je njegova last, in na podlagi česa je bil lahko prepričan, da obe parceli predstavljata njegovo lastnino (dobroverna posest), prav tako v obrazložitvi sodbe ni ugotovitev, kdaj naj bi se priposestvovalna doba za posamezno od parcel iztekla.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

II. Izrek o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče ugodilo tožbenemu zahtevku na ugotovitev, da v zapuščino po pokojnem M. M. ne sodijo nepremičnine: parceli z ID znakom 0001 in 0002, obe k. o. X, in ugotovilo, da je lastninsko pravico na navedenih nepremičninah pridobil A. A. na podlagi priposestvovanja (I.). Posledično je odredilo, da se na nepremičninah, navedenih v I. točki izreka, vpiše lastninska pravica na ime tožnika A. A. (II.) in toženi stranki naložilo, da tožeči plača pravdne stroške v višini 7.584,37 EUR s pripadki (III.).

2. Odločitev sodišča iz vseh razlogov po 338. členu ZPP izpodbija tožena stranka. V obrazložitvi pritožbe navaja, da iz darilne pogodbe sledi, da je pokojni oče tožniku podaril parcelo v izmeri 30 x 20 m (del parcele št. 0000 k. o. X) in nič drugega. Nov objekt ni zgrajen na parceli št. 0001, k. o. X, ker na tej parceli stoji stara delavnica. Iz darilne pogodbe ne izhaja, da bi pokojni oče tožniku podaril zemljišče, na katerem stoji delavnica. Zato ne obstaja prav nikakršna pravna podlaga, da bi tožnik priposestvoval parcelo št. 0001, k. o. X. Tega zemljišča tožnik tudi nikoli ni imel v izključni posesti, ampak le v soposesti skupaj s tretjim tožencem. Posest nikoli ni bila "lastniška". Lastnik je bil ves čas pokojni oče M. M. Iz sodbe ni mogoče ugotoviti, kako je tožnik izvrševal posest na vsaki od parcel, v katerem časovnem obdobju, kdaj se je priposestvovanje začelo in kdaj zaključilo. Pri tem sodišče sploh ni upoštevalo, da nova zgradba stoji na parceli 0002, k. o. X, kar med strankami nikoli ni bilo sporno. Tožnik je ves čas vedel, da ni lastnik nobene od parcel, zato ni dobrovernosti in jih ni mogel priposestvovati. Sodišče je v celoti prezrlo pravnomočno sodbo Okrožnega sodišča v Ljubljani pod opr. št. P 997/2012 z 9. 1. 2014, s katero je sodišče ugodilo izbrisni tožbi, ki so jo vložile tožene stranke, in pri nepremičninah, med drugim tudi za parc. št. 0001, k. o. X, in 0002, k. o. X, lastninsko pravico ponovno vpisalo na ime pokojnega M. M. V tem postopku se tožnik ni skliceval na darilno pogodbo na predmetnih nepremičninah, niti ni uveljavljal gradnje na tujem zemljišču, kar zatrjuje v tej pravdi, zato v tem postopku ne more uveljavljati zahtevka, ki je v nasprotju z zahtevkom, o katerem je že bilo pravnomočno odločeno.

3. Tožeča stranka je na pritožbo odgovorila in predlagala njeno zavrnitev.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Tožnik je tožbeni zahtevek utemeljeval na dveh pravnih podlagah, in sicer na določbah Stvarnopravnega zakonika (SPZ) oziroma Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih (ZTLR) o priposestvovanju, in podrejeno o gradnji na tujem svetu. Ker je sodišče prve stopnje zaključilo, da je tožbeni zahtevek na podlagi priposestvovanja utemeljen, se do druge zatrjevane podlage niti ni opredeljevalo.

6. Pritožbeno sodišče je izpodbijano odločitev preizkusilo v okviru pritožbenih navedb, pri tem pa v skladu z določilom drugega odstavka 350. člena ZPP pazilo tudi na obstoj morebitnih uradoma upoštevnih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka ter na pravilno uporabo materialnega prava. Po tako opravljenem preizkusu je ugotovilo, da je sodba sodišča prve stopnje obremenjena z absolutno bistveno kršitvijo postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ki jo je uveljavljala pritožba, saj sodišče prve stopnje ni ugotovilo vseh pravno pomembnih dejstev, zato ni mogoče preveriti, ali je sprejeta materialnopravna odločitev pravilna.

7. Pritožbeno sodišče uvodoma ugotavlja, da je bila s pravnomočno sodbo Okrožnega sodišča v Ljubljani opr. št. II P 997/2012 z 9. 1. 2014 pri nepremičninah parc. št. 0001 in 0002, obe k. o. X, kot neveljavna ugotovljena vknjižba lastninske pravice na podlagi pogodbe o preužitku na ime A. A. in vzpostavljeno prejšnje stanje tako, da se je pri teh nepremičninah ponovno vknjižila lastninska pravica v korist pokojnega M. M. Z izbrisno tožbo se je tako izpodbijalo le materialnopravno napačno vknjižbo (glavni vpis – toženci so z zahtevkom na ničnost izročilne pogodbe v pravnomočni sodbi Okrožnega sodišča v Ljubljani opr. št. II P 3871/2006 z dne 16. 6. 2008 uspeli). Predmet tožbenega zahtevka torej ni bilo vprašanje lastninske pravice, ampak materialnopravna pravilnost vknjižbe, zato objektivne meje pravnomočnosti sodbe Okrožnega sodišča v Ljubljani opr. št. II P 997/2012 z dne 9. 1. 2014 tožbe na ugotovitev lastninske pravice na podlagi priposestvovanja oziroma z gradnjo na tujem svetu ne izključujejo in ugovor pravnomočno razsojene stvari ni utemeljen.

8. Utemeljeno pa pritožba izpostavlja, da je sodišče prve stopnje povsem pavšalno zaključilo, da je tožnik na podlagi priposestvovanja pridobil lastninsko pravico na obeh parcelah, in v celoti zanemarilo dejstvo, da je v času vložitve tožbe in teka pravdnega postopka priposestvovanje urejal Stvarnopravni zakonik (SPZ), ki je stopil v veljavo 1. 1. 2003. SPZ v zvezi s priposestvovanjem v prvem odstavku 269. člena določa, da se glede priposestvovalne dobe, ki je začela teči pred uveljavitvijo tega zakona, upoštevajo določila SPZ. V drugem odstavku 43. člena SPZ je določeno, da dobroverni lastniški posestnik nepremičnine pridobi lastninsko pravico na nepremičnini po preteku desetih let. Sodišče prve stopnje ni ugotavljalo, kdaj je tožnik nastopil posest posamezne parcele, iz listinske dokumentacije v spisu pa pritožbeno sodišče lahko zaključi, da bi moralo upoštevati sicer tudi določila Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih (ZTLR), ki je v četrtem odstavku 28. člena določal, da pridobi dobroverni posestnik nepremičnine, na kateri ima nekdo drug lastninsko pravico, lastninsko pravico na njej po preteku dvajsetih let.

9. Iz obrazložitve sodbe ni mogoče razbrati, od kdaj je tožnik posedoval in užival posamezno nepremičnino v prepričanju, da je njegova last, in na podlagi česa je bil lahko prepričan, da obe parceli predstavljata njegovo lastnino (dobroverna posest), prav tako v obrazložitvi sodbe ni ugotovitev, kdaj naj bi se priposestvovalna doba za posamezno od parcel iztekla.

10. Na podlagi vsega navedenega je višje sodišče pritožbi skladno s 355. členom ZPP ugodilo in sodbo razveljavilo ter zadevo vrača sodišču prve stopnje v nov postopek. V ponovljenem postopku bo moralo sodišče prve stopnje ob pravilnem materialnopravnem izhodišču oceniti, ali je tožena stranka uspela izpodbiti dobro vero tožeče stranke in ali je potekel čas, ki je potreben za priposestvovanje. Moralo bo odgovoriti na vprašanje, ali se je priposestvovanje morda izteklo že v času veljavnosti ZTLR. Če bo ugotovilo, da temu ni tako, pa ne sme prezreti, da je 1. 1. 2003 v veljavo stopil SPZ, ki za priposestvovanje zahteva desetletno obdobje, ki pa mora temeljiti na dobroverni lastniški posesti, kar pomeni, da mora priposestvovalec šteti, da je lastnik nepremičnin, za kar mora imeti določeno podlago v pravnem poslu. Z vprašanjem začetka in konca teka priposestvovalne dobe se sodišče doslej še ni ukvarjalo, prav tako se zaradi zmotnega materialnopravnega izhodišča še ni opredelilo do vprašanja o dobroverni lastninski posesti, kar vse bo moralo narediti v ponovljenem postopku.

11. Izrek o stroških postopka se na podlagi določila tretjega odstavka 165. člena ZPP pridrži za končno odločbo.

Datum zadnje spremembe:

17.08.2018

Podobni dokumenti:

• VSK sodba Cp 78//2011
• VSL sodba II Cp 3752/2010
• VSRS Sklep II DoR 471/2020