VSL Sklep I Cp 2906/2017

Jedro

Ob tehtanju ustavnih pravic je sodišče prve stopnje z določitvijo nujne poti s prehodom čez stanovanje nasprotnega udeleženca nesorazmerno poseglo v njegovo pravico do zasebnosti, zato je odločitev sodišča prve stopnje neutemeljena. Določbe 88. člena SPZ v konkretnem primeru ni mohoče uporabiti.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi in se predlog predlagatelja za določitev nujne poti za potrebe nepremičnine, posamičnega dela z ident. št. 2, enosobno stanovanje št. 202, v šesti etaži na naslovu ..., preko posameznega dela stanovanja št. 201, v šesti etaži na naslovu ..., last nasprotnega udeleženca, z ident. št. 1,

zavrne.

II. Predlagateljica je dolžna nasprotnemu udeležencu v roku 15 dni povrniti 212 EUR stroškov pritožbenega postopka, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom za potrebe predlagateljičine nepremičnine, posameznega dela z ident. št. 2, ki v naravi predstavlja enosobno stanovanje št. 2, v šesti etaži na naslovu ..., kot nujno pot določilo pešpot od vhodnih vrat posameznega dela stanovanja nasprotnega udeleženca, z ident. št. 1, preko predsobe, ki se nahaja za vhodnimi vrati in je del štirisobnega stanovanja, do vhoda v posamezni del št. 2, pri čemer je prehod razviden iz skice izvedeniškega mnenja, ki predstavlja sestavni del sklepa. Predlagateljici je naložilo, da je dolžna plačati nasprotnemu udeležencu nadomestilo v znesku 9.701 EUR.

2. Zoper sklep vlaga pritožbo nasprotni udeleženec. Opozarja, da je sodišče spregledalo status stanovanja kot posebne dobrine, ki je ustavnopravno varovana. Ker je celo za posamezen vstop v stanovanje potrebna odločba sodišča, uporaba določb o nujni poti ni dopustna. Izvrševanje takšnega sklepa bi predstavljalo kršitev načela nedotakljivosti stanovanja, ki naj bi predstavljalo prostor popolne zasebnosti. Tudi veljavni Stanovanjski zakon (SZ-1) ne dopušča sostanovalskih razmerij, ki jih je odpravil že Zakon o stanovanjskih razmerjih (ZSR). Nobene pravne podlage zato ni, da bi stanovanje nasprotnega udeleženca, ki je v zasebni lasti, uporabljala tretja oseba. Realizacija sklepa bi predstavljala dejanski odvzem lastninske pravice na delu stanovanja, razlastitev pa je dopustna le v primeru javnega interesa in proti ustrezni odškodnini. Ni točna ugotovitev, da se je posamezni del 2 že doslej uporabljal za najem. Predlagatelj je izvrševal posest na tem prostoru, ki jo je leta 1997 opustil. Od tega je sedaj že 20 let, zato to dejstvo ne more predstavljati razloga za ustanovitev služnosti. Nasprotni udeleženec meni, da določila prvega in drugega odstavka 89. člena SPZ ne dajejo podlage za določitev nujne poti skozi stanovanje. Tudi izvedenec je podal mnenje, da je predprostor del enovitega štirisobnega stanovanja in je zato uporaba tega prostora za potrebe drugega dela stavbe nesprejemljiva. Oba dela sta bila zasnovana prvotno kot enota, torej kot tisti del, ki povsem ustreza definiciji iz drugega odstavka 4. člena SZ-1, saj gre za skupino prostorov, namenjenih za trajno bivanje. Sklicevanje, da mnenje ni upoštevno zaradi vzpostavitve etažne lastnine, ni sprejemljivo. Etažni načrt ne more imeti večje veljave kot temeljna načela, ki izvirajo iz Ustave. Stranki sta se dogovorili, da bosta rešili zatečeno stanje s prodajo dela 202 nasprotnemu udeležencu po ustrezni ceni, ki jo je izvedenec tudi ugotovil. Predlagatelj je od dogovora odstopil. Primerjava ureditve služnosti dostopa na skupno podstrešje, ki ga mora lastnik solastnikom dopustiti, ni ustrezna.

3. Na pritožbo je odgovorila predlagateljica in prerekala podane pritožbene navedbe.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Po ureditvi iz 88. člena SPZ sodišče dovoli nujno pot za nepremičnino, ki nima za redno rabo potrebne zveze z javno cesto ali pa bi bila taka zveza povezana z nesorazmernimi stroški. Vendar mora glede na določilo 89. člena SPZ paziti, da se z nujno potjo ne onemogoča ali znatno ovira uporaba nepremičnine, po kateri naj bi nujna pot potekala. V obravnavanem primeru je sodišče nujno pot do nepremičnine predlagateljice, ki predstavlja posamezni del 2, v stavbi 218, k. o. X, v naravi sobo s kopalnico v skupni izmeri 18,31 m2, v šesti etaži objekta na ..., določilo preko vhoda in predprostora štirisobnega stanovanja nasprotnega udeleženca, posamezni del 1, v isti stavbi. Kot bistveno se zato postavlja vprašanje, ali ni s tem nesorazmerno poseglo v lastninsko pravico nasprotnega udeleženca, predvsem pa v njegovo pravico do zasebnosti, ob upoštevanju, da stanovanje, preko katerega je dopustilo prehod, predstavlja njegov dom.

6. Po določilu 36. člena Ustave RS je stanovanje nedotakljivo, saj je s tem varovana prostorska zasebnost posameznika. Poseg v to pravico je dopusten le na podlagi in ob izpolnitvi pogojev iz tretjega odstavka 15. člena URS, ki poleg omejitev, ki jih izrecno dovoljuje ustava sama, dopušča tudi omejitve s pravicami drugih. To pa so lahko le ustavne pravice. Pri tem je ob tehtanju treba dati prednost tisti pravici, ki je vrednostno močnejša.

7. V konkretnem primeru ima nasprotni udeleženec na delu stanovanja, na katerem je sodišče določilo nujno pot v korist predlagateljice, izključno lastninsko pravico, torej izvaja pravico do zasebne lastnine, hkrati pa pravico do zasebnosti, izraženo v nedotakljivosti stanovanja. Zato bi bil po oceni pritožbenega sodišča poseg mogoč le v posamičnem primeru, na temelju odločbe, izdane zaradi varstva človekovih pravic in svoboščin oziroma javnega interesa, ne pa s splošno odločbo, vezano na sosednje stanovanje, ki neopredeljenemu krogu oseb omogoča vstop in prehod preko prostorov, ki jih nasprotni udeleženec uporablja za zadovoljevanje svojih stanovanjskih potreb in v katerih pričakuje spoštovanje intimnosti in družinskega življenja. Ni nepomembno, da je predlagateljica država in ne posameznik ter torej stanovanjske enote, v korist katere predlaga ustanovitev nujne poti, že po naravi stvari ne more uporabljati za lastno bivanje, temveč prehod potrebuje izključno za pridobivanje ekonomske koristi z njenim trženjem. Tudi glede na navedeno ob tehtanju pravice nasprotnega udeleženca do zasebnosti, prostorsko povezane s stanovanjem, ki predstavlja njegov dom, in pravice do zasebne lastnine, nasproti pravici države do trženja njenega premoženja, močnejše varstvo nedvomno potrebuje pravica nasprotnega udeleženca. Določila 88. člena SPZ zato v konkretnem primeru ni mogoče uporabiti in je izpodbijana odločitev sodišča prve stopnje materialnopravno napačna.

8. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče pritožbi nasprotnega udeleženca ugodilo in izpodbijani sklep spremenilo tako, da je predlog predlagateljice za določitev nujne poti zavrnilo (3. točka 365. člena ZPP v zvezi s 37. členom ZNP). Pri tem se je opredelilo le do pritožbenih navedb, ki so bile za odločitev bistvenega pomena (prvi odstavek 360. člena ZPP v zvezi s 37. členom ZNP).

9. Predlagateljica je nasprotnemu udeležencu dolžna povrniti 212 EUR stroškov pritožbenega postopka. Odmera stroškov je razvidna na list. št. 156 spisa. Odločitev o povračilu stroškov temelji na določilu 146. člena ZNP, predlagateljica pa jih je dolžna povrniti v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti do plačila.

Datum zadnje spremembe:

17.08.2018

Podobni dokumenti:

• VSL sklep I Cp 2568/2014
• VSL Sklep II Cp 1242/2017
• VDSS Sklep Psp 117/2019