VSL Sodba II Cp 216/2018

Jedro

Odredba za hišno preiskavo za izvedbo preiskave stanovanja tudi na naslovu tožnice je bila izdana pravilno.

Vstop policistov v stanovanje s poškodbo vhodnih vhodnih vrat večstanovanjskega objekta in stanovanja tožnice je bil v okviru zakonskih pooblastil, prekomerna sila ni bila uporabljena.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Pravdni stranki nosita svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek za plačilo odškodnine zaradi škode, ki naj bi jo utrpela tožeča stranka zaradi zatrjevanega nasilnega in nezakonitega vstopa delavcev tožene stranke v stanovanjski objekt in stanovanje tožnice.

2. Zoper sodbo se iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku¹ pritožuje tožnica. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi, s stroškovno posledico, oziroma podrejeno, da izpodbijano sodbo razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Sodišče v dokaznem postopku ni izvedlo vseh potrebnih dokazov, na podlagi katerih bi lahko popolno ugotovilo dejansko stanje. Zaslišanje T. T., ki bi lahko povedal, kje je živel v obdobju do aprila 2014, je tožnica predlagala že v tožbi, sodišče pa je izvedbo dokaza zavrnilo kot nepotrebnega. Ne drži ugotovljeno dejstvo, da naj bi T. T. neprijavljen živel na naslovu tožnice. Tožnica in D. T. sta v sorodstvenem razmerju (teta – nečak). T. T. je v dvomesečnem obdobju spomladi leta 2013, ko so na njegovem domu adaptirali dnevno sodbo, zgolj prespal pri tožnici, medtem ko pri njej ni nikoli (stalno) prebival. Prav tako tožnica ni vedela, da se T. T. ukvarja z drogami. Kratko obdobje dveh mesecev, v katerem je T. T. prespal pri tožnici, je bilo spomladi 2013, v stanovanje tožnice pa so kriminalisti vdrli leta 2014, torej leto kasneje. Po tem obdobju pa T. T. na naslovu tožnice ni več prespal in zato se ta naslov nikakor ni mogel omenjati kot lokacija pogoste menjave prenočišča T. T. Če so policisti T. T. sledili resnično (zgolj) v tistih dveh mesecih, ko je občasno prespal pri tožnici, pa ni jasno, kako je lahko podatek, star več kot eno leto, še vedno podlaga za nasilni vstop policistov v katerokoli stanovanje. Policisti bi z opazovanjem oziroma drugimi ukrepi, ki bi bili v skladu z načelom sorazmernosti, lahko ugotovili, da vstop s silo v stanovanje tožnice ni potreben. Zgolj zato, ker ima odredba omejen čas trajanja, to ne pomeni, da je potrebno za vsako ceno, ne glede na načelo spoštovanja človekovih osebnostnih pravic in dostojanstva ter drugih človekovih pravic in temeljnih svoboščin, ki jih določa tako Zakon o nalogah in pooblastilih policije, kot tudi Ustava Republike Slovenije, s silo vstopiti v stanovanje. Ker delo policije ni bilo opravljeno strokovno in zakonito, je povsem jasno podana protipravnost, s tem pa podlaga za povrnitev škode. Dejstvo, da je bil T. T. v akcijah, ki so jih izvedli policisti na različnih naslovih, ki izhajajo iz odredb, dejansko prijet, še ne pomeni, da je odredba, ki se nanaša na naslov tožnice, v resnici pravilna in zakonita. Nasilen vstop v stanovanje na dan škodnega dogodka torej sloni na celem kupu predvidevanj, kar pa ne ustreza pojmu strokovnosti, zato je nasilen vstop v stanovanje v predmetni zadevi vsekakor protipraven. Sodišče tudi ni zaslišalo prič A. A. in P. P. ter opravilo poizvedb pri družini R. oziroma opravilo ogled poškodovanih vrat. Predlagani priči bi lahko izpovedali, ali je T. T. kdaj živel pri tožnici in bi lahko opisali stanje vrat pred in po dogodku z dne 17. 3. 2014. Sodišče je nekritično sledilo izpovedbi policista B. B., ki glede na izpovedbo sploh ni sodeloval pri operativnem delu preiskave in ni sprejemal odločitev. Tožnica je šele na naroku dne 4. 7. 2017 izvedela, da policist B. B. ni bil vodja preiskave, zato tožnica višjemu sodišču predlaga, da izvede dodaten dokaz z zaslišanjem vodje preiskave, čigar podatke naj pridobi po uradni dolžnosti.

3. Tožena stranka je na pritožbo odgovorila in predlaga njeno zavrnitev.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Sodišče prve stopnje je v zadostnem obsegu in pravilno ugotovilo vsa odločilna dejstva, pravilno je uporabilo materialno pravo in tudi ni zagrešilo bistvenih kršitev postopka. Pritožbeni pomisleki pravilnosti zaključkov sodišča prve stopnje ne omajajo. Pritožbeno sodišče v celoti sprejema ugotovitve in obrazložitev prvega sodišča.

6. Tožnica zatrjuje, da je sodišče kršilo določbe ZPP, ker ni izvedlo vseh dokazov, ki jih je predlagala. Načeloma res velja, da mora sodišče izvesti vse predlagane dokaze, razen tistih, za katere ugotovi, da za odločitev v sporu niso odločilni, ali da je neko dejstvo že dokazano. Tožnica je predlagala zaslišanje priče T. T., da se ugotovi, kje je živel v obdobju od februarja do aprila 2014. Prvo sodišče je njen dokazni predlog utemeljeno zavrnilo. Ni namreč pomembno, ali je v obdobju od februarja do aprila 2013 T. T. prijavljeno oziroma neprijavljeno stanoval oziroma bival na naslovu tožnice. Pomembno je, da se je v navedenem obdobju pri tožnici nahajal, pri njej prespal, kar je izpovedala tudi sama in kar je na podlagi prikritih preiskovalnih ukrepov ugotovila tudi policija, zaradi česar je imela preiskovalna sodnica utemeljen razlog za predvidevanje, da je bilo eno izmed možnih prenočišč osumljenega prav stanovanje tožnice. Prič A. A. in P. P. tožnica v zvezi z bivanjem osumljenega T. T. pri tožnici, kot to zatrjuje v pritožbi, ni predlagala, temveč ju je predlagala z namenom dokazovanja višine škode. Tožnica bi ob ustrezni procesni skrbnosti lahko že pred zaključkom glavne obravnave predlagala zaslišanje vodje preiskave, saj je bila že na naroku 4. 7. 2017 seznanjena, da policist B. B. ni bil vodja preiskave. Zato gre pri predlogu za zaslišanje vodje preiskave v pritožbenem postopku za nedovoljene pritožbene novote.

7. Policija je na podlagi odredbe za hišno preiskavo Okrožnega sodišča v Kranju št. PP 2/2013 z dne 3. 3. 2014,² dne 17. 3. 2014 vstopila v večstanovanjsko hišo in nato v tožničino stanovanje. Pri tem naj bi delavci tožene stranke (policisti) povzročili poškodbo vhodnih vrat večstanovanjskega objekta in vhodnih vrat stanovanja tožnice. Zaradi zatrjevanega nasilnega in nezakonitega vstopa policistov v stanovanje tožnice naj bi bilo tudi grobo poseženo v njene temeljne pravice in svoboščine. Tožnica zahteva povrnitev premoženjske in nepremoženjske škode.

8. Odškodninska odgovornost države za škodo, ki jo njen organ v zvezi z opravljanjem službe povzroči tretji osebi, je določena v 26. členu Ustave Republike Slovenije, ob uporabi splošnih pravil obligacijskega prava o krivdni neposlovni odškodninski odgovornosti.³ Kot je pravilno navedlo že sodišče prve stopnje, je odškodninska odgovornost podana, če je nastala škoda, da škoda izvira iz nedopustnega ravnanja, da obstaja vzročna zveza med nastalo škodo in nedopustnim ravnanjem ter da obstaja odgovornost na strani povzročitelja škode. Nedopustno škodljivo dejstvo oziroma protipravno škodo ter vzročno zvezo med nedopustnim škodljivim dejstvom in nastalo škodo mora dokazati v skladu z načelom dokaznega bremena tisti, ki določena dejstva zatrjuje in so mu v korist. V konkretnem primeru je to tožnica. Zakon o policiji, ki je veljal v času nastanka škodnega dogodka, je v 30. členu določal, da so policisti pri opravljanju nalog dolžni ravnati v skladu z ustavo in zakonom ter spoštovati in varovati človekove pravice in temeljne svoboščine.

9. Po ugotovitvah sodišča prve stopnje so bili policisti spornega dne zadolženi za izvršitev odredbe preiskovalne sodnice, s katero je bila odrejena, med drugim, tudi hišna preiskava stanovanja na tožničinem naslovu, zaradi suma storitve kaznivih dejanj, povezanih s preprodajo mamil⁴. Osumljeni je izvrševal očitana kazniva dejanja v velikem uličnem obsegu v večjih količinah ter tudi v daljšem časovnem obdobju.

10. Kot je bilo ugotovljeno, so policisti na podlagi ustreznih odredb proti T. T. izvajali prikrite preiskovalne ukrepe in v preiskavi večkrat ugotovili, da pogosto menja lokacije prenočišč. Med njimi je bilo tudi stanovanje tožnice. Glede na to, da je v obdobju dveh do treh mesecev v letu 2013 osumljeni prenočeval pri tožnici, kar tožnica potrdi, se je upravičeno domnevalo, da bi lahko tudi na dan akcije prenočeval pri tožnici oziroma, da bi se tam nahajali ali odkrili predmeti, sledovi in dokazi, ki so pomembni za kazenski postopek. Policija seveda ne more z gotovostjo predvideti, kje bo osumljeni T. T. prenočeval zadnjo noč pred realizacijo odredbe, zato je preiskovalna sodnica tudi pravilno odredila, da se hišna preiskava izvede na vseh naslovih, kjer je bila podana možnost, da se nahajajo dokazi in osumljeni T. T. Hišna preiskava na podlagi 214. člena v času dogodka veljavnega ZKP ni omejena na dejansko življenje osumljenega. Če osumljeni na določenem kraju prebiva oziroma se tam zadržuje, je podana verjetnost, da bo mogoče pri preiskavi osumljenca bodisi prijeti ali pa da bodo odkriti sledovi kaznivega dejanja oziroma predmeti, ki so pomembni za kazenski postopek. Res je osumljeni pri tožnici prenočeval leto dni pred izvedeno zaključno akcijo, vendar je osumljenec, kot je bilo že navedeno, kazniva dejanja izvrševal v daljšem časovnem obdobju. Zato je bilo utemeljeno sklepanje, da je bilo verjetno, da bi se lahko v tožničinem stanovanju nahajal osumljenec oziroma, da bi se v teh prostorih našli predmeti, ki bi jih osumljenec lahko skril tudi v tem obdobju. Za hišno preiskavo so dovolj že utemeljeni razlogi za sum, da je bilo storjeno kaznivo dejanje. Verjetnost je pojem, ki se opira na generalni pojem v ZKP – sum, utemeljen sum, razlogi za sum.⁵ Odredba za hišno preiskavo za izvedbo preiskave stanovanja tudi na naslovu tožnice je bila torej izdana pravilno.

11. Zatrjevano dejstvo, da tožnici odredba ni bila osebno vročena pred izvedbo preiskave, ni v vzročni zvezi z zatrjevano povzročeno premoženjsko in nepremoženjsko škodo.

12. V konkretnem primeru je šlo za zaključno akcijo, v kateri je bilo potrebno prijeti več osumljencev in opraviti hišne preiskave na več lokacijah hkrati, ker se ni vedelo, kje se bo posamezni osumljenec nahajal. Po mnenju pritožbenega sodišča načelo sorazmernosti, ki ga je določal takrat veljavni 16. člen Zakona o nalogah in pooblastilih policije, v nadaljevanju ZNPPol, ni bilo prekoračeno. V skladu s tretjim odstavkom 53. člena ZNPPol smejo policisti, ko ni mogoče drugače, za vstop v tuje stanovanje in druge prostore uporabiti telesno silo ali tehnična sredstva. Policisti pri opravljanju policijskih nalog ocenjujejo, katere odločitve, policijska pooblastila ali uradna dejanja bodo za učinkovito preprečevanje ali odpravljanje nevarnosti izvedli, glede na dejstva in okoliščine, ki so jim bile znane v trenutku ocenjevanja (7. člen ZNPPol). Gre za taktični preudarek ali t.i. diskrecijo preudarka.⁶

13. Tudi po mnenju pritožbenega sodišča drugačna izvedba vstopa v stanovanje z milejšimi pooblastili oziroma pristopom ne bi bila učinkovita, saj bi bil s tem preprečen element presenečenja in bi bila lahko podana nevarnost uničenja sledov ali skrivanja predmetov in dokazov, ki so bili pomembni za kazenski postopek, prav tako pa tudi nevarnost pobega osumljenega T. T. Življenjsko logično je, da bi v primeru, če bi policisti pozvonili v spodnjem prostoru, kjer prebiva družina z enakim priimkom, kot ga ima oseba, ki je bila v drugi preiskavi glavni osumljenec za istovrstna kazniva dejanja kot osumljeni T. T., ter tako izvedli nasilni vstop le v zgornjem stanovanju, v lasti tožnice, lahko stanovalci o tem obvestili tožnico, s tem pa bi bila lahko ogrožena tajnost ter taktika in varen način vstopa v stanovanje za policiste. Vedenje o prisotnosti policije v objektu ali okolici v takšnih primerih predstavlja tudi grožnjo v smeri uničenja sledov ali dokazov. Prav tako bi v primeru, da bi policisti pri tožnici pozvonili in vprašali, ali se osumljeni T. T. nahaja pri njej, odpadel element presenečenja in s tem bi bila podana nevarnost uničenja morebitnih sledov in dokazov storitve kaznivega dejanja. Vstop v objekt in stanovanje sta bila torej izvedena na predpisan način in tudi ni bila uporabljena prekomerna sila.

14. Zaradi pomanjkanja elementa protipravnosti odškodninska odgovornost države ni podana. Poseg je bil upravičen in opravljen zaradi izvrševanja uradne dolžnosti.⁷

15. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

16. Tožnica s pritožbo ni uspela, zato nosi svoje stroške pritožbenega postopka. Tudi toženka krije stroške odgovora na pritožbo, saj odgovor ni bistveno prispeval k rešitvi zadeve.

-------------------------------
¹ v nadaljevanju ZPP.
² Iz II. točke odredbe izhaja navodilo sodišča pooblaščenim uradnim osebam PU ..., da ob predložitvi odredbe osumljenemu T. T. in lastnikom stanovanja, stanovanjske hiše in osebnih avtomobilov preiščejo navedene stanovanjske objekte in osebna vozila, kakor tudi opravijo osebno preiskavo osumljenega T. T.
³ Zgolj dejstvo, da je bila nekomu povzročena škoda, še ne pomeni, da je bila povzročena protipravno; dr. Damjan Možina, Odškodninska odgovornost države, Pravni letopis, str. 141.
⁴ V kazensko preiskovalni zadevi je bilo ugotovljeno, da zbrani dokazi izkazujejo izvrševanje kaznivega dejanja oziroma so bili izkazani utemeljeni razlogi za sum, da je osumljeni T. T. eden izmed večjih dobaviteljev prepovedanih drog, ki se na območju Gorenjske, Ljubljane in drugih območjih po Republiki Sloveniji ter preko svojih odjemalcev in dobaviteljev prepovedanih drog tudi na mednarodnem nivoju načrtno in organizirano ukvarjajo z izvrševanjem kaznivih dejanj neupravičene proizvodnje in prometa s prepovedanimi drogami, nedovoljenimi snovmi v športu in predhodnimi sestavinami za izdelavo prepovedanih drog.
⁵ Glej dr. Janez Šinkovec, Pravna praksa, št. 21, stran 12 – 14, Gospodarski vestnik d. d., 1998,
⁶ M. Žaberl in drugi, Zakon o nalogah in pooblastilih policije s komentarjem, GV Založba, 2015, str. 53.
⁷ Primerjaj: sodba Višjega sodišča v Ljubljani II Cp 380/2009 in sodba Vrhovnega sodišča II Ips 342/2015.

Datum zadnje spremembe:

17.08.2018

Podobni dokumenti:

• Sodba III Ips 142/2005
• VSL sodba I Cp 3621/2009
• Sodba XI Ips 10135/2012-80