VSL Sklep II Cp 263/2018

Jedro

Izpodbijana odločitev ustrezno odraža duh zakona oziroma njegove temeljne usmeritve - da zaščiteno kmetijo praviloma deduje samo en dedič (5. člen ZDKG), da naj se zagotovi gospodarska in ekološka funkcija kmetije - da torej deduje tisti dedič, ki ima namen obdelovati kmetijsko zemljišče (1. alineja 7. člena ZDKG), pozorno je bilo tudi na socialno funkcijo lastnine. Predvsem pa je sodišče prve stopnje pravilno upoštevalo vodilo zakonodajalca, da so izbirna pravila določbe 7. člena ZDKG stopenjsko oblikovana.

Izrek

Pritožba se zavrne in se sklep v izpodbijanem delu potrdi.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje predvsem ugotovilo obseg zapuščine, ki predstavlja zaščiteno kmetijo in za dediča in prevzemnika kmetije določilo A. A.

2. Zoper odločitev o dediču zaščitene kmetije se iz vseh zakonskih pritožbenih razlogov pravočasno pritožuje zapustnikov bratranec B. B., ki predlaga, da pritožbeno sodišče za dediča razglasi njega ali pa vsaj izpodbijani sklep razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Najprej prepiše razloge izpodbijane sodbe. Meni, da je temeljno vodilo dednega prava spoštovanje zapustnikove volje, sodišče ne bi smelo prezreti njegovih jasno izraženih stališč in dejstev, na katera je opozoril pritožnik. Sodišče bi moralo v skladu s sodno prakso določbe Zakona o dedovanju kmetijskih gospodarstev (ZDKG) uporabiti tako, da bi bil dosežen temeljni namen zakona, ne pa ločeno od duha zakona. Moralo bi upoštevati tudi sposobnost oziroma možnost za ohranitev in krepitev gospodarske, socialne in ekološke funkcije zaščitene kmetije. Tu ima pritožnik prednost, ker ima tudi sam gorsko kmetijo, kakršna je zapustnikova. A. A. ni mar za kmetijo in jo namerava prodati.

Edini, ki je bil zapustniku pripravljen pomagati in je zanj poskrbel, je bil C. C. Zapustnik pa je prihajal na obisk tudi k pritožniku, ki mu je, lačnemu in brez denarja, vselej ponudil topel obrok.

3. V odgovoru na pritožbo A. A. nasprotuje pritožbenim navedbam in opozarja, da ne drži, da bi bila zapustnikova kmetija gorska.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožnik sicer uvodoma navede, da se pritožuje iz vseh zakonskih pritožbenih razlogov, a vsebinskih očitkov v smeri kakšne od bistvenih kršitev določb pravdnega postopka v pritožbi ni. Višje sodišče je zato opravilo uradni preizkus izpodbijanega sklepa, kakršnega mu nalaga 2. odstavek 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) v zvezi s 163. členom Zakona o dedovanju (ZD) in ugotovilo, da kakšna od bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11., 12. in 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP v postopku pred sodiščem prve stopnje ni bila storjena.

6. Sodišče prve stopnje pa je tudi materialno pravo uporabilo pravilno. Izpodbijana odločitev ustrezno odraža duh zakona oziroma njegove temeljne usmeritve - da zaščiteno kmetijo praviloma deduje samo en dedič (5. člen ZDKG), da naj se zagotovi gospodarska in ekološka funkcija kmetije - da torej deduje tisti dedič, ki ima namen obdelovati kmetijsko zemljišče (1. alineja 7. člena ZDKG), pozorno je bilo tudi na socialno funkcijo lastnine. Predvsem pa je sodišče prve stopnje pravilno upoštevalo vodilo zakonodajalca, da so izbirna pravila določbe 7. člena ZDKG stopenjsko oblikovana. Določbe 2. odstavka pridejo v poštev samo, če se dediča ne da določiti na podlagi 1. odstavka.¹ Višje sodišče nima pomislekov v dokazno oceno sodišča prve stopnje, da sta oba dediča, ki sta izrazila željo prevzeti zaščiteno kmetijo (in je vsakega od njiju za prevzemnika izbralo nekaj dedičev, sporazuma vseh pa ni bilo), po kriterijih iz prve do četrte alineje 7. člena ZDKG izenačena. Tem ugotovitvam pritožnik niti ne nasprotuje. Zato je odločilno, da zaščitena kmetija izhaja s strani zapustnikovega očeta, A. A. pa je zapustnikov sorodnik po očetovi liniji, za razliko od pritožnika, ki je sorodnik po materini liniji (vsem trem ugotovitvam pritožnik ne nasprotuje). Do razlike med obema dedičema torej pride pri zadnjem kriteriju iz 1. odstavka 7. člena ZDKG, zato kriteriji iz 2. odstavka ne pridejo v poštev. To, da je pritožnik zapustnikov bratranec, A. A. pa sin bratranca, glede na zgoraj pojasnjeno izhodišče, za odločitev ni bistveno.² Enako velja za pritožbeno trditev, da naj se po možnosti upošteva volja zapustnika (ki sploh ni zakonski kriterij za dedovanje po ZDKG), poleg tega pa pritožnik to, kakšna naj bi bila volja zapustnika, skonstruira sam na podlagi svojega videnja stvari. Pritožbeno sklicevanje na kriterije iz 9. do 12. člena ZDKG je brezpredmetno, saj nobena od tam urejenih situacij ni podana ali uveljavljana (2. odstavek 11. člena ZDKG).

7. Pritožbene trditve o tem, da naj bi bila sporna kmetija gorska kmetija in da je A. A. ne namerava obdelovati, ampak jo bo prodal pa so (z ničemer podkrepljene) nedopustne pritožbene novote. Trditve o skrbi C. C. (prevzemnika kmetije na podlagi pogodbe o preužitku, ki jo je zapustnik sklenil 3. 4. 2008 in je bilo zanjo ugotovljeno da je nična) za zapustnika na določitev prevzemnika kmetije ne morajo vplivati.

8. Ker torej pritožba ni utemeljena, po uradni dolžnosti upoštevnih razlogov pa višje sodišče ni našlo, je pritožbo zavrnilo in v izpodbijanem delu potrdilo sklep sodišča prve stopnje (353. člen ZPP v zvezi s 163. členom ZD).

-------------------------------
¹ Obrazložitev predloga ZDKG, Poročevalec DZ, 1995, št. 50.
² Prav enako je bilo pojasnjeno že v zadevi I Cp 185/2010, na katero se sklicuje pritožnik: „Navedeni kriterij je določen le subsidiarno, če kljub uporabi zgoraj navedenih pravil ostane še kaj dedičev, ki bi bili lahko poklicani k dedovanju. Sicer pa je treba le dodati, da ta kriterij po stališčih pravne teorije niti ni potreben, ker izhaja iz splošne ureditve dednih redov (Karel Zupančič: Dedovanje z uvodnimi pojasnili, Ljubljana 2005, stran 136). Glede tega pa sta oba potencialna prevzemnika izenačena kot dediča prvega dednega reda.“

Datum zadnje spremembe:

17.08.2018

Podobni dokumenti:

• VSL Sklep II Cp 1760/2017
• VSL Sklep II Cp 1622/2019
• VSL sklep I Cp 1585/99