VSL Sodba I Cp 368/2018

Jedro

Toženka (občina) z vložitvijo pobude za začetek postopka za odvzem poslovne sposobnosti tožniku, v kateri je podala oceno tožnikovega stanja, za katero je imela zadostno stvarno podlago v okoliščinah, ki jih je zaznala v stiku s tožnikom v izvrševanju svojih pristojnosti, ni ravnala protipravno.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

II. Tožeča stranka je dolžna toženi stranki v roku 15 dni povrniti stroške pritožbenega postopka v višini 285,59 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka roka za prostovoljno izpolnitev do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim je tožnik od toženke zahteval plačilo 5.000 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 17. 11. 2015 do plačila (I. točka izreka). Tožniku je naložilo povrnitev toženkinih pravdnih stroškov (II. točka izreka).

2. Zoper odločitev se pritožuje tožeča stranka (v nadaljevanju tožnik) iz vseh pritožbenih razlogov in predlaga njeno razveljavitev ter vrnitev zadeve v novo sojenje. Navaja, da je podana absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP), ker sodišče ni izvedlo vseh predlaganih dokazov. To velja predvsem za ključen dokaz, tj. zaslišanje tožnika, zaslišan pa bi moral biti tudi toženkin zakoniti zastopnik. Sodišče bi moralo pregledati tožnikov zdravstveni karton in postaviti izvedenca medicinske stroke. Tako obstaja bistven razkorak med dokazi, izvedenimi na glavni obravnavi, in tistimi, ki niso bili sprejeti.

Ker je dokazano toženkino protipravno ravnanje, je bilo materialno pravo uporabljeno napačno. Tudi z vlogo, posredovano na sodišče, je možno kršiti osebnostne pravice tožnika oz. poseči v njegovo dobro čast in ime. Pobuda je bila poslana na sodišče, čeprav toženka nima procesne in materialne podlage za vložitev take pobude. Takšno ravnanje toženke je samostojna protipravna vsebina in ne le ena izmed možnih zlorab pravic. Protipravnost je tudi v tem, da so v izjavi zapisane lažne in žaljive trditve o tožniku, zaradi česar je bil razžaljen. Tožnik je tako upravičen do denarne odškodnine za pretrpljene duševne bolečine.

3. Toženka v odgovoru na pritožbo predlaga njeno zavrnitev.

4. Pritožba ni utemeljena.

Neupoštevane pritožbene navedbe

5. Pritožbeno sodišče uvodoma ugotavlja, da je tožnik vložil pritožbo po pooblaščencu in osebno. Ker je bila vloga, ki jo je tožnik vložil sam, prepozna, pritožbeno sodišče teh navedb ni upoštevalo. Iz vročilnic je razvidno, da je bila izpodbijana sodba vročena tožniku (tako preko stečajnega upravitelja kot tudi preko pooblaščenca) 21. 11. 2017, tožnik pa je pritožbo, ki jo je vložil sam, vložil 25. 12. 2017, torej po preteku tridesetdnevnega pritožbenega roka.

O dejanskem in pravnem stanju

6. Toženka, ki je pravna oseba javnega prava (občina) in je imela s tožnikom v okviru svojih pristojnosti in postopkov večkrat stik, je 21. 2. 2014 na Okrajno sodišče v Ljubljani poslala dopis z dne 20. 2. 2014, naj pristojno sodišče po uradni dolžnosti začne postopek za odvzem tožnikove poslovne sposobnosti v skladu s tretjim odstavkom 45. členom Zakona o nepravdnem postopku (v nadaljevanju ZNP). To sodišče je s sklepom N 104/2014 dne 10. 11. 2015 odločilo, da ne bo začelo postopka po uradni dolžnosti in z odločitvijo seznanilo tožnika in toženko. V sklepu je povzelo toženkine navedbe iz dopisa, za katere tožnik trdi, da so žaljive,¹ in v tem postopku od toženke zahteva denarno odškodnino.

7. Sodišče prve stopnje je zavzelo stališče, da vložitev pobude s strani neupravičenega predlagatelja sama po sebi ne pomeni protipravnega ravnanja, da je imela toženka v dejanskem stanju zadostno podlago za sestavo navedenega dopisa, da vsebina dopisa ni objektivno žaljiva in da tožnik ni dovolj določno specificiral škode.

O kršitvah postopka

8. Očitka bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP nista utemeljena. Zavrnitev predlaganih dokazov, s čimer pritožnik utemeljuje navedeni kršitvi, bi lahko predstavljala kršitev iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, vendar tudi ta očitek ni utemeljen. Sodišče je odločitev o zavrnitvi dokazov obrazložilo s sprejemljivimi razlogi. Pravilno je tudi ocenilo, da je mogoče o utemeljenosti tožbenega zahtevka odločiti brez izvedbe teh dokazov. Ker zahtevek temelji na med strankama nespornem poteku dogodka, tj. dopisu, ki ga je toženka poslala poslala pristojnemu sodišču, dokazi, predlagani v zvezi s temeljem zahtevka, niso bili potrebni, pravna presoja pa je v domeni sodišča. Ker po presoji sodišča ni dokazan temelj toženkine odgovornosti, je pravilno tudi stališče sodbe, da ni bila potrebna niti izvedba dokazov, predlaganih v zvezi z višino zahtevka.

O pravnem temelju in škodi

9. Materialnopravno podlago zahtevka predstavlja 179. člen Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ), ki določa, da pripada oškodovancu za pretrpljene telesne bolečine zaradi razžalitve dobrega imena in časti oz. okrnitve osebnostne pravice pravična denarna odškodnina. Za odškodninsko odgovornost morajo biti izpolnjene vse predpostavke iz 131. člena OZ (protipravno ravnanje, krivda, vzročna zveza in škoda).

10. V izpodbijani sodbi je ugotovljeno,

- da tožnik ni nasprotoval toženkinim navedbam, da je bil na podlagi odprtih prekrškovnih zadev toženki dolžan že 3.840,00 EUR, da je imel pri toženki odprtih več prekrškovnih zadev, v katerih je uveljavljal pravno varstvo, v okviru katerega je navajal obtožbe zoper pooblaščene osebe, jim očital kazniva dejanja, žalil organ in njegove zaposlene, kar je vodilo do izreka denarnih kazni in z njegove strani vloženih še bolj žaljivih in arogantnih pravnih sredstev, da je zoper pooblaščene uradne osebe redarstva vlagal številne kazenske ovadbe, da je bil v sporu z Javnim stanovanjskim skladom, da je morala toženka večkrat glede tožnikovih očitkov in posameznih novinarskih člankov podajati demantije, da je zahteval pisanje vsebinsko dolgih zapisnikov po nareku, da bi ustvaril pritisk na uradne osebe, da bi iz bojazni oz. diskreditacije odstopili od pregona, da je toženka predložila dva zapisnika, sestavljena v njenih prostorih, iz februarja 2014, kjer je tožnik županu očital, da zoper njega goji osebno sovraštvo, da ni sposoben opravljati svoje funkcije in naj odstopi,

- da je med leti 2010 in 2015 zoper tožnika teklo 26 postopkov o prekršku (zaradi 31 prekrškov, od tega 26 povezanih s prometom) in da je v štirih zadevah nastopal kot oškodovanec kot tožilec,

- da je toženka v zvezi z dopisom ravnala diskretno in o tem ni obveščala javnosti, temveč se je z enim dopisom obrnila neposredno na upravičenega predlagatelja, njen dopis pa je predstavljal zgolj opis okoliščin, na podlagi katerih naj sodišče sàmo oceni, ali obstajajo utemeljeni razlogi za nadaljevanje postopka po uradni dolžnosti.

11. Na podlagi teh ugotovitev in vsebine toženkine pobude je sodišče prve stopnje zavzelo stališče,

- da vložitev pobude upravičenemu predlagatelju sama po sebi ni protipravna, ker določanje kroga upravičenih predlagateljev v 45. členu ZNP ne izključuje predlagateljevih možnosti, da se seznani o določenih relevantnih okoliščinah tudi preko pobud drugih subjektov;

- da se je toženka v dopisu jezikovno in z razlogi gibala v kontekstu nepravdnega postopka iz 44. člena ZNP glede odvzema poslovne sposobnosti, zato je treba njene izjave, ki bi lahko bile v kakšnih drugačnih okoliščinah razumljene kot objektivno žaljive, razumeti v smislu tega postopka in njegovih posledic;

- da je imela toženka za izoblikovanje svoje ocene in poslani dopis zadostno stvarno podlago v relevantnem dejanskem stanju, kot ga je zaznala pri svojem stiku s tožnikom v okviru svojih pristojnosti in postopkov;

- da ni šlo za ravnanje toženke, ki bi predstavljalo zlorabo oz. bi bilo s šikano uperjeno zoper tožnikovo osebnost, niti ni pri tem zasledovala žaljivega oz. zaničevalnega namena ali skušala tožnika kot človeka ali stranko podrediti;

- da se toženka, ki opravlja javno službo oz. je nosilka javnega pooblastila in je v okviru svojih pristojnosti dolžna izvrševati zakonske in druge javnopravne naloge, s poslanim dopisom ni skušala izogniti opravljanju svojih pristojnosti v razmerju do tožnika, ali ga kot stranko podrediti in naj negativno vplivati, temveč je primarno varovala tožnikove koristi, poleg tega pa tudi sebe in svoje zaposlene.

12. Navedeni preudarki so – razen zadnjega – materialnopravno pravilni, nasprotno pritožbeno sodišče pa neutemeljeno. Sodišče prve stopnje ni spregledalo nobene relevantne okoliščine, ki bi mogla privesti do drugačnega zaključka. Kot pomembno za presojo je sicer zmotno štelo, da je toženka z dopisom varovala tudi svoje koristi. Toženka je kot oblastveni (upravni) organ dolžna voditi in odločiti v postopkih iz svoje pristojnosti ne glede na njihovo množičnost in zapletenost in svojih koristi ne more varovati s sprožitvijo postopka za odvzem poslovne sposobnosti osebe, ki nastopa kot stranka v teh postopkih. Z odvzemom poslovne sposobnosti se varuje le oseba, ki ni sposobna skrbeti zase, za svoje pravice in koristi. Ker ugotovitev, (ki ima dovolj podlage v ugotovljenih dejstvih), da je toženka ravnala v skrbi za tožnikove koristi, zadostuje za zaključek, da tožnik ni dokazal nedopustnosti toženkinega ravnanja, zmotno stališče, da je smela dati pobudo tudi zaradi varstva svojih koristi, ne vpliva na pravilnost izpodbijane sodbe.

13. Ker toženkino ravnanje glede na okoliščine konkretnega primera ni bilo protipravno, in že navedena ugotovitev zadostuje za zavrnitev tožbenega zahtevka, ni potreben odgovor na ostale pritožbene navedbe.

Sklepno

14. Po ugotovitvi, da niso podani niti uveljavljeni niti po uradni dolžnosti preizkušeni pritožbeni razlogi (drugi odstavek 350. člena ZPP), je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje potrdilo (353. člen ZPP).

15. Ker tožnik s pritožbo ni uspel, je toženki dolžan povrniti stroške pritožbenega postopka, svoje stroške pa kriti sam (1. odst. 154. in 1. odst. 165. člena ZPP). Pritožbeno sodišče je toženki priznalo 500 točk po tar. št. 21/1 in 10 točk iz naslova poštnih in telekomunikacijskih storitev na podlagi drugega in tretjega odstavka 11. člena OT, kar skupaj znese (ob vrednosti točke 0,459 EUR iz 13. člena Odvetniške tarife) 234,09 EUR, povečano za 22 % DDV pa 285,59 EUR. Ostali priglašeni stroški so vsebovani v priznani nagradi. Odločitev o obveznosti plačila zamudnih obresti od dolgovanih stroškov temelji na 378. členu OZ, glede začetka teka zamudnih obresti pa na pravnem mnenju občne seje Vrhovnega sodišča z dne 13. decembra 2006.

-------------------------------
¹ Med drugim je navedla, da tožnik ni več sposoben skrbeti zase, za svoje pravice ali koristi, ker ravna neracionalno v smislu oškodovanja sebi in svojim bližnjim, da naj bi ustvarjal pritisk na uradne osebe z namenom, da bi iz bojazni pred tožbami in diskreditacijo njih samih odstopili od uvedbe o prekrških zoper njega, tolerirali njegove kršitve predpisov in pristransko odločili v njegovo korist, s takšnim ravnanjem pa se spravlja v položaj, ko ni sposoben ščititi svojih premoženjskih koristi, saj z neracionalnim vlaganjem pravnih sredstev in tožb, v katerih kontinuirano krši zakonska določila, posledično trpi finančno breme, slednje pa se izkazuje kot obveznost plačila glob, stroškov postopka in kazni, s tem pa je v vse večji meri ogrožena njegova materialna varnost zaradi povečanja tveganja nezmožnosti poravnavanja svojih finančnih obveznosti.

Datum zadnje spremembe:

17.08.2018

Podobni dokumenti:

• Sklep U 438/92
• VSL Sodba I Cpg 1360/2016
• VSL Sodba in sklep I Cp 2103/2019