VSL Sklep I Cp 365/2018

Jedro

Pravilno je stališče izpodbijane sodbe, da ni podlage za toženčevo odgovornost kot aktivnega družbenika za obveznosti izbrisane družbe (na podlagi šestega v zvezi z desetim odstavkom 442. člena ZFPPIPP). Pritožnica pa utemeljeno uveljavlja zmotnost stališča, da ni podana toženčeva odgovornost na podlagi 147. člena OZ, ker ima po sodbi delovnega sodišča terjatev do družbe, tožnica pa ni dokazala, da se je z denarjem iz naslova neizplačanega dela plač in regresa okoristil toženec. Ne glede na to, ali je nedopustno ravnanje, ki ga tožnica očita tožencu, storil kot organ družbe ali kot njen delavec, je stališče izpodbijane sodbe, da iz tožbenih navedb izhaja le odgovornost družbe, ne pa tudi toženčeva odgovornost, napačno.

ZDR, veljaven v času škodnih dogodkov, je prepovedoval tako nadlegovanje kot trpinčenje na delovnem mestu. Nadlegovanje je bilo opredeljeno kot vsako neželeno vedenje, povezano s katero koli osebno okoliščino, z učinkom ali namenom prizadeti dostojanstvo osebe ali ustvariti zastraševalno, sovražno, ponižujoče, sramotilno ali žaljivo okolje (prvi odstavek 6a. člena ZDR4), trpinčenje pa kot vsako ponavljajoče se ali sistematično, graje vredno ali očitno negativno in žaljivo ravnanje ali vedenje, usmerjeno proti posameznim delavcem na delovnem mestu ali v zvezi z delom. Trpinčenje torej ni bilo pogojeno z razlikovanjem na podlagi osebne okoliščine. Ker se sodišče ni izreklo o sklepčnosti tožbe z vidika zakonske določbe o prepovedi trpinčenja, je očitek o materialnopravni zmotnosti sodbe utemeljen.

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba sodišča prve stopnje se razveljavi in se zadeva vrne temu sodišču v novo sojenje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek (1) za plačilo 4.740,36 EUR z zahtevanimi zamudnimi obrestmi iz naslova neizplačanih plač, (2) za plačilo 312,50 EUR bruto iz naslova regresa in (3) za plačilo 25.000 EUR z zahtevanimi obrestmi iz naslova odškodnine za nepremoženjsko škodo.

2. Tožnica v pritožbi zoper navedeno sodbo uveljavlja vse razloge, navedene v prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Predlaga, naj pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni ter zahtevku ugodi, podrejeno pa, naj jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Predlagala je, naj sodišče zasliši sodelavca A. A. in B. B. Ker ni več zaposlena v X., d.o.o., ni mogla razpolagati z njunimi naslovi. Sodišče bi moralo te podatke dobiti po uradni dolžnosti prek uradno dostopnih evidenc. Ker tega ni storilo, je bil dokazni postopek bistveno okrnjen. Na opredelitev bistvenega dejanskega stanja je vplivala tudi neizvedba dokaza z izvedencem psihiatrične stroke. Ni mogla dokazati, da so toženčeva ravnanja prispevala k občutkom strahu, negotovosti, bolezenskemu stanju. Oblika diskriminacije je tudi zaničevanje in ne le neenako obravnavanje na podlagi rase, vere itd. Po 5. členu Zakona o uresničevanju načela enakega obravnavanja (v nadaljevanju ZUNEO) se kot diskriminacija šteje tudi nadlegovanje. Nadlegovanje je nezaželeno ravnanje, temelječe na katerikoli osebni okoliščini, ki ustvarja zastrašujoče, sovražno, ponižujoče, sramotilno ali žaljivo okolje za osebo ter žali njeno dostojanstvo.

Stališče sodbe, da tožnica ni uspela dokazati protipravnosti toženčevega ravnanja, je v nasprotju s pravnomočno kazensko sodbo, izdano zoper toženca, in z obsodilno sodbo delovnega in socialnega sodišča, ki ju je predložila v postopku.

Izvršba zoper X., d.o.o., ni bila uspešna, ker je toženec oškodoval premoženje družbe in jo spravil v stečaj. Odškodninski zahtevek se ne nanaša samo na pravno osebo, ampak tudi na toženčeva ravnanja (zaničevanje, povzročitev materialne in ekonomske deprivacije, mobing). O tem se sodba ni izrekla. Toženec je tožnici jemal dele plače. Tega ravnanja ni zakrivila pravna oseba, ampak toženec.

3. Toženec ni odgovoril na pritožbo.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Ker je bila izpodbijana sodba sodišča prve stopnje izdana pred 14. 9. 2017, je pri odločanju o procesnih vprašanjih v skladu s tretjim odstavkom 125. člena Zakona o spremembah in dopolnitvah ZPP (Uradni list RS, št. 10/17 – ZPP-E) uporabljen ZPP v besedilu, ki je veljalo pred uveljavitvijo ZPP-E.

6. Tožnica s tožbo zahteva plačilo odškodnine za premoženjsko škodo v višini 5.052,86 EUR iz naslova neizplačanih plač in regresa in plačilo davkov in prispevkov za socialno zavarovanje od navedenega zneska ter plačilo odškodnine za nepremoženjsko škodo v skupni višini 25.000 EUR (zaradi diskriminacije na delovnem mestu, zaradi mobinga ter zaradi telesnih in duševnih bolečin zaradi zdravljenja, strahu in zmanjšanja življenjske aktivnosti kot posledice nezakonite odpovedi delovnega razmerja).

7. V izpodbijani sodbi je ugotovljeno,

- da je bila tožnica za nedoločen čas zaposlena pri X. d.o.o., katerega direktor je bil toženec,

- da je bilo s sodbo pristojnega delovnega sodišča pravnomočno ugotovljeno, da je bila odpoved pogodbe o zaposlitvi tožnici nezakonita in da je delodajalec dolžan tožnici za vse obdobje nezakonitega prenehanja delovnega razmerja plačati prispevke, davke in regres,

- da delodajalec tožnice ni pozval na delo, niti ni poravnal denarnih obveznosti po sodbi,

- da je bil toženec pravnomočno obsojen zaradi storitve kaznivega dejanja kršitve temeljnih pravic delavcev po drugem odstavku v zvezi s prvim odstavkom 196. člena KZ-1, in sicer, da zavestno ni ravnal po predpisih o sklenitvi pogodbe o zaposlitvi, o prenehanju delovnega razmerja, plači in drugih prejemkih iz delovnega razmerja ter o plačilu predpisanih prispevkov,

- da je bila X., d.o.o., izbrisana iz sodnega registra 14. 5. 2014.

Glede odločitve o zahtevku za povrnitev premoženjske škode

8. V sodbi sodišča prve stopnje so v zvezi z zahtevkom za povrnitev premoženjske škode zavzeta stališča, (1) da sodba, izdana v delovnem sporu, toženca ne veže, (2) da toženec ni pravni naslednik družbe, niti ni podana njegova odgovornost za obveznosti izbrisane družbe (ker je bila družba izbrisana po 17. 11. 2011, ni mogoče uveljavljati odgovornosti družbenikov za obveznosti izbrisane družbe na podlagi šestega in desetega odstavka 442. člena Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju (v nadaljevanju ZFPPIPP), (3) da iz tožbenih navedb ne izhaja toženčeva odgovornost na podlagi 147. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ), ker tožnica ni pojasnila, kako je denar, ki ga je bila na podlagi pravnomočne sodbe dolžna plačati družba, pristal pri tožencu kot fizični osebi in kako se je ta z njim okoristil in (4) da iz tožbenih navedb ne izhaja niti toženčeva odgovornost po prvem odstavku 442. člena v zvezi s 34. členom in v zvezi z 38. členom ZFPPIPP.

9. Pravilno je stališče izpodbijane sodbe, da ni podlage za toženčevo odgovornost kot aktivnega družbenika za obveznosti izbrisane družbe (na podlagi šestega v zvezi z desetim odstavkom 442. člena ZFPPIPP). Pritožnica pa utemeljeno uveljavlja zmotnost stališča, da ni podana toženčeva odgovornost na podlagi 147. člena OZ, ker ima po sodbi delovnega sodišča terjatev do družbe, tožnica pa ni dokazala, da se je z denarjem iz naslova neizplačanega dela plač in regresa okoristil toženec. Ne glede na to, ali je nedopustno ravnanje, ki ga tožnica očita tožencu, storil kot organ družbe ali kot njen delavec, je stališče izpodbijane sodbe, da iz tožbenih navedb izhaja le odgovornost družbe, ne pa tudi toženčeva odgovornost, napačno.

10. V skladu s 179. členom Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1¹) je delodajalec dolžan povrniti škodo delavcu, ki jo je utrpel pri delu ali v zvezi z delom, v skladu s splošnimi pravili civilnega prava. Odškodninska odgovornost delodajalca se nanaša tudi na škodo, ki jo je delodajalec povzročil delavcu s kršenjem pravic iz delovnega razmerja. OZ kot splošni predpis, ki določa predpostavke odškodninske odgovornosti, v odseku o odgovornosti za delavce ureja odgovornost delodajalca (147. člen) in odgovornost pravne osebe za škodo, ki jo povzroči njen organ (148. člen). V 147. členu je poleg tega še določeno, da ima oškodovanec pravico zahtevati povrnitev škode tudi neposredno od delavca, če jo je ta povzročil namenoma. V 148. členu je določen le regresni zahtevek pravne osebe do osebe, ki je povzročila škodo (s kvalificirano obliko krivde). Po stališču sodne prakse oškodovanec nima pravice zahtevati povrnitve škode neposredno od člana organa gospodarske družbe,² lahko pa upnik družbe v svojem imenu in za svoj račun zahteva povrnitev škode, ki so jo družbi povzročili organi upravljanja in nadzora, če poleg obstoja svoje terjatve do družbe dokaže tudi obstoj odškodninske terjatve družbe do članov njenega organa upravljanja ali nadzora.³ Člani organa vodenja ali nadzora so odgovorni družbi za škodo, ki je nastala kot posledica kršitve njihovih nalog, razen če dokažejo, da so pošteno in vestno izpolnjevali svoje dolžnosti (šesti odstavek 515. člena v zvezi z drugim odstavkom 263. člena ZGD-1).

11. Pritožnica utemeljeno uveljavlja, da je toženčevo osebno odgovornost utemeljevala z obstojem kazenske obsodilne sodbe, s katero je bil toženec (kot fizična oseba) obsojen za kaznivo dejanje kršitve temeljnih pravic delavcev po drugem v zvezi s prvim odstavkom 196. člena KZ-1. Iz sodbe, ki jo je tožnica predložila kot dokaz, izhaja, da je bil toženec obsojen, (1) ker kot direktor gospodarske družbe tožnice od 6. 8. 2011 do 1. 10. 2011 ni prijavil v obvezno pokojninsko, invalidsko in zdravstveno zavarovanje ter zavarovanje za primer brezposelnosti, (2) ker ji od 6. 8. 2011 ni plačal prispevkov za socialno zavarovanje, (3) ker ji je 23. 5. 2012, ko je bila v bolniškem staležu, odpovedal pogodbo o zaposlitvi iz poslovnega razloga in jo odjavil iz obveznega zavarovanja, (4) ker ji ni izplačal regresa za leto 2011 v znesku 312,50 EUR in (5) ker ji ni zagotovil ustreznega plačila za opravljeno delo v skladu s pogodbo o zaposlitvi in jo je s tem prikrajšal za 3.590,36 EUR. Tožnica je torej zatrjevala, da je (ne le družba, ampak tudi) toženec namenoma kršil njene pravice iz delovnega razmerja. Za to svojo trditev je predložila tudi močan dokaz, tj. pravnomočno obsodilno sodbo, na katero je sodišče v pravdnem postopku v pomembnem delu, tj. glede obstoja kaznivega dejanja in storilčeve kazenske odgovornosti, vezano.

12. Upoštevaje obsodilno sodbo ni več pomembno, ali je toženec storil kaznivo dejanje kot delavec ali kot organ družbe, pri kateri je bila zaposlena tožnica. S trditvijo o toženčevi namerni kršitvi njenih pravic iz delovnega razmerja je ob trditvah o ostalih predpostavkah odškodninske odgovornosti tožnica zatrjevala vsa odločilna dejstva, pomembna z vidika drugega odstavka 147. člena OZ. S trditvama o toženčevi namerni kršitvi pravic iz delovnega razmerja in o pravnomočno ugotovljeni terjatvi do družbe, ki izvira iz navedene kršitve, pa je tožnica podala tudi bistvene navedbe o toženčevi odgovornosti kot direktorja družbe nasproti družbi.

13. Ker se sodišče prve stopnje ni izreklo o utemeljenosti navedb z vidika navedenih pravnih podlag, ki bi lahko utemeljevale toženčevo odškodninsko odgovornost, je dejansko stanje ostalo nepopolno ugotovljeno.

Glede odločitve o zahtevku za povrnitev nepremoženjske škode

14. Nepremoženjska škoda, katere povrnitev zahteva tožnica, po tožbenih trditvah izvira deloma iz toženčevega ravnanja, zaradi katerega je bil obsojen v kazenskem postopku, deloma pa iz toženčevega ravnanja med trajanjem delovnega razmerja. V izpodbijani sodbi je zavzeto stališče, (1) da obrekovanje, žaljivo in ponižujoče ravnanje samo po sebi še ne predstavlja diskriminacije, tožnica pa ni zatrjevala, da je bila diskriminirana zaradi neke svoje osebne okoliščine, in (2) da v ostalem ni podala trditev, ki bi utemeljevali toženčevo odgovornost (in ne odgovornost družbe kot tožničinega delodajalca).

15. Pritožnica utemeljeno opozarja, da Zakon o delovnih razmerjih, veljaven v času škodnih dogodkov (v nadaljevanju ZDR), ni prepovedoval le neenakega obravnavanja na podlagi osebne okoliščine, ampak tudi zaničevanje, in da se sodba ni izrekla o njenih trditvah o mobingu. ZDR je prepovedoval tako nadlegovanje kot trpinčenje na delovnem mestu. Nadlegovanje je bilo opredeljeno kot vsako neželeno vedenje, povezano s katero koli osebno okoliščino, z učinkom ali namenom prizadeti dostojanstvo osebe ali ustvariti zastraševalno, sovražno, ponižujoče, sramotilno ali žaljivo okolje (prvi odstavek 6a. člena ZDR⁴), trpinčenje pa kot vsako ponavljajoče se ali sistematično, graje vredno ali očitno negativno in žaljivo ravnanje ali vedenje, usmerjeno proti posameznim delavcem na delovnem mestu ali v zvezi z delom. Trpinčenje torej ni bilo pogojeno z razlikovanjem na podlagi osebne okoliščine. Ker se sodišče ni izreklo o sklepčnosti tožbe z vidika zakonske določbe o prepovedi trpinčenja, je očitek o materialnopravni zmotnosti sodbe utemeljen.

16. Drugi razlog, na katerem odločitev o zavrnitvi zahtevkov za povrnitev nepremoženjske škode, je materialnopravno zmoten iz razlogov, ki so navedeni v zvezi z zavrnitvijo zahtevkov za povrnitev premoženjske škode. Sodišče je spregledalo pravno podlago, ki bi lahko utemeljevala odgovornost toženca (in ne le družbe kot tožničinega delodajalca).

17. Ker že navedeni razlogi narekujejo ugoditev pritožbi in razveljavitev izpodbijane sodbe, se pritožbeno sodišče ni izreklo o utemeljenosti ostalih pritožbenih razlogov.

18. Po ugotovitvi, da je zaradi zmotne uporabe materialnega prava dejansko stanje ostalo nepopolno ugotovljeno, je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo, izpodbijano sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje (355. člen ZPP). Podlaga za odločitev pred sodiščem druge stopnje ni podana, ker je pred izvedbo dokaznega postopka treba tožnici predstaviti stališče sodišča o materialnopravnih in dejanskih vidikih spora ter jo v tem okviru opozoriti na morebitne pomanjkljivosti v tožbenih navedbah in v dokazni ponudbi in ji svetovati razmislek o potrebnosti kvalificiranega zastopanja in o možnosti za pridobitev brezplačne pravne pomoči. Glede na to, da je bila tožnica oproščena plačila sodne takse, kar pomeni, da se preživlja z minimalnimi dohodki, in da zahtevki izvirajo iz delovnega razmerja, ki je tožnici predstavljalo edini vir dohodkov, je bilo sodišče dolžno ravnati ne le na podlagi 285. člena ZPP, ampak tudi na podlagi 12. člena ZPP. V nasprotnem primeru ni mogoč sklep, da sta bili tožnici zagotovljeni pravica do izjave in pravica do dokazovanja kot temeljni jamstvi poštenega postopka.

-------------------------------
¹ Ker je določba enaka 184. členu ZDR, veljavnega ob nastanku škodnega dogodka, ni pomembno, katera od njiju glede na prehodno določbo 228. člena ZDR-1 v obravnavanem primeru pride v poštev.
² Tako npr. odločbe VS RS II Ips 111/2009 z dne 10. 9. 2012, II Ips 101/2013 z dne 19. 2. 2015 in II Ips 74/2014 z dne 29. 10. 2015.
³ Prim. sodbo in sklep VS RS II Ips 115/2015 z dne 8. 10. 2015.
⁴ Podobna je bila opredelitev nadlegovanja v prvem odstavku 5. člena ZUNEO.

Datum zadnje spremembe:

17.08.2018

Podobni dokumenti:

• VDSS sodba Pdp 110/2014
• VDSS sodba Pdp 1072/2014
• VDSS Sodba Pdp 1014/2016