VSL Sodba I Cp 419/2018

Jedro

Tožnik je lastniški posestnik zarubljenih premičnin le v primeru, da so le-te v njegovi izključni posesti. Zarubljene premičnine, ki naj bi bile v lasti tožnika, uporablja tudi njegov oče, ki je dolžnik tožene stranke, in drugi družinski člani, saj živijo v skupnem gospodinjstvu. O izključni tožnikovi posesti in lastniški posesti na zarubljenih premičninah tako ni moč govoriti.

Tožnik ni uspel dopkazati svoje lastninske pravice na zarubljenih premičninah.

Garažna vrata predstavljajo sestavino hiše, zato niso samostojen predmet stvarnih pravic, temveč delijo lastninskopravno usodo hiše. Ker hiša ni v lasti dolžnika toženke, izvršba s prodajo graražnih vrat ni dopustna.

Dolžnik je tisti, ki se lahko (v izvršilnem postopku) sklicuje na izvzetost predmetov iz izvršbe, ker so le ti potrebni njemu in članom njegovega gospodinjstva, ne more pa tega ugovora uveljavljati tretji, kot domnevni lastnik zarubljenih premičnin (t.j. tožnik), v pravdnem postopku.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v I. točki izreka spremeni, tako da je izvršba Okrajnega sodišča v Kamniku, opr. št. In 44/2015 s prodajo dne 27. 8. 2015 zarubljenih trojih dvižnih garažnih vrat z vodili in motorji, na naslovu ..., nedopustna.

II. V preostalem delu se pritožba zavrne in se v izpodbijanih, a nespremenjenih delih (preostali del tč. 1 in tč. 2 izreka) potrdi sodba sodišča prve stopnje.

III. Tožeča stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek za ugotovitev nedopustnosti izvršbe Okrajnega sodišča v Kamniku In 44/2015, s prodajo dne 27. 8. 2015 zarubljenih premičnin (točka I. izreka) ter tožeči stranki naložilo v plačilo stroške postopka (točka II. izreka).

2. Tožeča stranka (v nadaljevanju: tožnik) vlaga pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov in pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi ter izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi, podredno pa, da sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo obravnavanje. Tožnik navaja, da je ves čas postopka zatrjeval, da so vse zarubljene premičnine v njegovi lasti, dolžnik tožene stranke pa jih zgolj uporablja, saj živi v skupnem gospodinjstvu s tožnikom, njegovo partnerico in svojo ženo. Nepremičnina, na naslovu, kjer je bil opravljen rubež, ni v lasti dolžnika, je pa v solasti tožnika. Ker so bile premičnine kupljene že pred več leti, ne razpolaga več z računi, ki bi lahko izkazovali, da je premičnine kupil. Zato je za dokazovanje lastništva predlagal zaslišanje prič. Vse priče so potrdile, da je sporne premičnine kupil sam in je njihov lastnik. Neutemeljeno je stališče sodišča, da so navedbe prič o nakupu premičnin pavšalne, saj so vse priče opisale dano situacijo. Nadalje je zmotno stališče, da trditve prič ne dokazujejo tožnikovega lastništva zarubljenih premičnin. V skladu z 11. členom Stvarnopravnega zakonika – SPZ - se domneva, da je lastniški posestnik premičnine njen lastnik. V skladu s prvim odstavkom 27. člena SPZ je, kdor ima stvar v posesti, kot da je njegova, lastniški posestnik. Iz izpovedi tožnika in prič izhaja, da ima posest nad zarubljenimi premičninami tožnik. Priče so dolžne govoriti resnico, na kar so bile pred zaslišanjem tudi opozorjene in zato ni mogoče sprejeti stališča, da naj bi bile neverodostojne, ker imajo interes za uspeh v postopku. Nasprotja v izpovedi tožnika in prič, ki jih izpostavlja sodišče, so vsebinsko nepomembna. Obrazložitev sodišča glede obstoja lastninske pravice je pavšalna in neobrazložena. Sodišče je storilo absolutno bistveno kršitev pravil pravdnega postopka iz 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku - ZPP. Tožnik nadalje navaja, da je zemljiškoknjižni solastnik nepremičnine, v kateri je bil opravljen rubež, zaradi česar je tudi solastnik zarubljenih garažnih vrat z vodili in motorji, saj 16. člen SPZ izrecno določa, da je sestavina vse, kar se v skladu s splošnim prepričanjem šteje za del druge stvari in ne more biti samostojen predmet stvarnih pravic, dokler se ne loči od glavne stvari. Garažna vrata so trajno vgrajena v nepremičnino in brez njih le-ta ni celovita. Garaža predstavlja del hiše, preko katerega se v hišo tudi dostopa. Garaža v hiši ni namenjena temu, da bi bila odprta brez vrat, ker vstop v hišo iz garaže ni ločen z zunanjimi vhodnimi vrati. Zmotno je tudi stališče sodišča, da mora tožnik glede predmetov izvzetih iz izvršbe po 79. členu Zakona o izvršbi in zavarovanju – ZIZ - izkazati lastništvo teh predmetov. Iz navedene določbe jasno izhaja, da je pravno varstvo nudeno tudi članom gospodinjstva, torej ne zgolj lastniku premičnin.

3. Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

4. Pritožba je delno utemeljena.

5. Tožnik nasprotuje dokazni presoji sodišča prve stopnje glede verodostojnosti prič in njihovem interesu za izid pravde. Zatrjuje, da niso podani zadostni razlogi za takšno odločitev sodišča prve stopnje, oziroma da izpodbijana sodba ni obrazložena ter v zvezi s tem uveljavlja bistveno kršitev pravil postopka iz 14. in 15. točke prvega odstavka 339. člena ZPP. Kršitve, ki jih s pritožbo uveljavlja tožnik, niso podane. Sodišče prve stopnje je v izpodbijani sodbi ustrezno pojasnilo, zakaj izpovedbam tožnika in prič ne verjame ter ob tem tudi izpostavilo, v katerih delih so se le-te razhajale. Izpodbijana sodba je obrazložena in vsebuje razloge, ki so pripeljali do končne odločitve, zato do bistvene kršitve pravil postopka iz 14. točke prvega odstavka 339. člena ZPP ni prišlo. Še manj je sodišče prve stopnje zakrivilo kršitev iz 15. točke navedenega člena, saj je le-ta podana, če je sodišče v razlogih sodbe vsebini listinskega gradiva pripisalo drugačno vsebino, kot jo ima v resnici. Sodišče prve stopnje je obstoj tožnikove lastninske pravice na zarubljenih premičninah presojalo na podlagi izpovedb prič in tožnika, ne pa na podlagi listinskih dokazov, saj jih tožnik v tej smeri ni predložil. Tožnik s svojimi pritožbenimi trditvami tako dejansko napada dokazno oceno sodišča prve stopnje ter ugotovljeno dejansko stanje.

6. V ZPP je sprejeto načelo proste dokazne ocene, po katerem sodišče po svojem prepričanju na podlagi vestne in skrbne presoje vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj ter na podlagi uspeha celotnega postopka odloči, katera dejstva se štejejo za dokazana (8. člen ZPP). To pomeni, da je sodnik tisti, ki ocenjuje dokaze, pri čemer ni vezan na nobena zakonska pravila o dokazni moči posameznih dokaznih sredstev. Pritožbeno sodišče ne sledi pritožbenim očitkom o napačni oceni sodišča prve stopnje, da so priče neverodostojne, ker imajo interes za uspeh v postopku, da se njihove izpovedbe razlikujejo in da so pavšalne. Pritožba sicer izpostavlja, da so vse priče potrdile, da je lastnik zarubljenih premičnin tožnik, vendar je sodišče ocenilo, da so njihove izpovedi neverodostojne. Takšno oceno je sodišče prve stopnje celovito in logično obrazložilo, temu pa pritrjuje tudi pritožbeno sodišče. Tožnik v dokaz svoje lastninske pravice na zarubljenih premičninah ni uspel predložiti nobenega listinskega dokaza. Predlagal je le zaslišanje prič, ki so vse sorodstveno povezane z njim in z dolžnikom tožene stranke in s tem, tudi po prepričanju pritožbenega sodišča, vsekakor zainteresirane za izid predmetnega postopka. Tožnik s predlaganimi in izvedenimi dokazi ni uspel izkazati svoje lastninske pravice na zarubljenih premičninah.

7. Neutemeljeno je tudi pritožbeno sklicevanje na lastniško posest po 11. in 27. členu SPZ. Tožnik je lastniški posestnik zarubljenih premičnin le v primeru, da so le-te v njegovi izključni posesti. Kot izhaja iz trditev tožnika, je v obravnavanem primeru ni. Zarubljene premičnine, ki naj bi bile v lasti tožnika, uporablja tudi njegov oče, ki je dolžnik tožene stranke, in drugi družinski člani, saj živijo v skupnem gospodinjstvu. O izključni tožnikovi posesti in lastniški posesti na zarubljenih premičninah tako ni moč govoriti.

8. Tožnik izpodbija stališče sodišča prve stopnje, da bi moral izkazati lastništvo premičnin (mikrovalovna pečica, pomivalni stroj Miele, pomivalni stroj Bosch in mikrovalovna pečica LG), za katere uveljavlja, da so predmeti izvzeti iz izvršbe po 79. členu ZIZ. Pritožbeno sodišče pritrjuje odločitvi sodišča prve stopnje, da izvršba na navedene predmete ni nedopustna, čeprav iz nekoliko drugačnih razlogov. Po 1. točki prvega odstavka 79. člena ZIZ so iz izvršbe izvzeti obleka, obutev, perilo in drugi predmeti za osebno rabo ter posteljnina, posoda, pohištvo, štedilnik, hladilnik, pralni stroj in druge za gospodinjstvo potrebne stvari, kolikor je vse to nujno potrebno dolžniku in članom njegovega gospodinjstva. Tožnik svojih navedb o tem, da bi morala biti dva pomivalna stroja in dve mikrovalovni pečici izvzeti iz izvršbe, ni konkretiziral. Navedeni člen ZIZ mikrovalovne pečice in pomivalnega stroja izrecno ne omenja kot predmeta, ki bi bila izvzeta iz izvršbe. Gre kvečjemu za drugi za gospodinjstvo potrebni stvari, vendar tožnik ni uspel pojasniti in dokazati, zakaj bi bila pomivalni stroj in mikrovalovna pečica nujno potrebna za gospodinjstvo, še manj pa, zakaj bi nujno potreboval kar dve mikrovalovni pečici in dva pomivalna stroja. Tudi sicer pa lahko izvzetost predmetov iz izvršbe po 79. členu ZIZ uveljavlja zgolj dolžnik, in sicer v okviru izvršilnega postopka, ne pa tretji (t.j. tožnik). Če je izvršba dovoljena na stvareh, ki so izvzete iz izvršbe, to predstavlja ugovorni razlog po 7. točki prvega odstavka 55. člena ZIZ, ki ureja ugovorne razloge dolžnika zoper sklep o izvršbi. Dolžnik je torej tisti, ki se lahko (v izvršilnem postopku) sklicuje na izvzetost predmetov iz izvršbe, ker so le ti potrebni njemu in članom njegovega gospodinjstva, ne more pa tega ugovora uveljavljati tretji, kot domnevni lastnik zarubljenih premičnin (t.j. tožnik), v pravdnem postopku. Glede na navedeno so pritožbene navedbe v tem delu neutemeljene.

9. Pritrditi pa gre pritožbenim navedbam v delu, v katerem tožnik izpodbija odločitev sodišča prve stopnje, da opredelitev do vprašanja, ali so garažna vrata z vodili in motorji sestavni del nepremičnine, ni potrebna, ker tožnik ni dokazal, da ima na zarubljenih predmetih lastninsko pravico. Troja garažna vrata z vodili in motorji, ki so bila dne 27. 8. 2015 zarubljena v izvršilnem postopku opr. št. In 44/2015, so vgrajena v nepremičnino (hišo). V razmerju premičnina - nepremičnina SPZ ločuje med sestavino, ki se v skladu s splošnim prepričanjem šteje za del druge stvari in ne more biti samostojen predmet stvarnih pravic, dokler se ne loči od glavne stvari (16. člen SPZ), ter pritiklino, ki je v skladu s splošnim prepričanjem namenjena gospodarski rabi ali olepšanju glavne stvari (17. člen SPZ). V kolikor se vgrajene premičnine ne da brez poškodb ločiti od nepremičnine, ali se nepremičnina brez vgrajene premičnine šteje za nekompletno oziroma nedokončano, gre za sestavino. Pritožba pravilno opozarja, da garažna vrata predstavljajo sestavino hiše, zato niso samostojen predmet stvarnih pravic, temveč delijo lastninskopravno usodo hiše. Tožnik je že tekom postopka pojasnil, tožena stranka pa teh trditev ni prerekala, da garaža, kjer so bila zarubljena troja dvižna vrata, ni samostojna nepremičnina, ločena od hiše, temveč predstavlja njen del, preko katerega se v hišo tudi vstopa. Preko garaže vodijo vrata v hišo, in sicer v klet in kurilnico, nato pa po stopnicah v stanovanje. Tožnik je tudi navedel, da se garaža ne uporablja zgolj za parkiranje vozila, temveč tudi za shranjevanje drugih predmetov. Pritožbeno sodišče ocenjuje, da bi bila takšna garaža oziroma hiša brez garažnih vrat nepopolna in nedokončana celota, zaradi česar so garažna vrata sestavina hiše. V postopku pred sodiščem prve stopnje je bilo nesporno ugotovljeno, da hiša ni v lasti dolžnika tožene stranke, temveč v solasti tožnika, H. J. in A. A. V izvršbi zarubljena troja dvižna garažna vrata z vodili in motorji tako niso samostojen predmet stvarnih pravic in tudi niso v lasti dolžnika, zato je izvršba na te premičnine nedopustna.

10. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče pritožbi delno ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, kot to izhaja iz I. točke izreka te sodbe (5. alineja prvega odstavka 358. člena ZPP). V preostalem delu je tožnikovo pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

11. Delni uspeh tožnika s pritožbo ni povzročil spremembe uspeha posamezne stranke v pravdi ter s tem drugačne stroškovne posledice. Tožnik je kljub delni ugoditvi pritožbe in ugotovitvi nedopustnosti izvršbe za zarubljena troja dvižna garažna vrata, uspel le v neznatnem delu (uspel le pri 3 premičninah od 16). Zato pritožbeno sodišče izpodbijane sodbe v stroškovnem delu ni spreminjalo.

12. Tožnik je priglasil pritožbene stroške. Ker je uspel samo s sorazmerno majhnim delom svoje pritožbe, sam krije svoje stroške pritožbenega postopka (154. člen ZPP v zvezi s 165. členom ZPP).

Datum zadnje spremembe:

17.08.2018

Podobni dokumenti:

• Sodba II Ips 221/2006
• VSC sklep Cp 380/2011
• Sodba II Ips 298/2001