VSL Sodba I Cp 1161/2018

Jedro

Pravnomočnost je negativna procesna predpostavka, na katero pazi sodišče ves čas postopka po uradni dolžnosti. Ni podana ne subjektivna ne objektivna identiteta zahtevka, poleg tega pravnomočen postane zgolj izrek, ne pa razlogi, ki ga utemeljujejo.

Tožnica ne more uspeti z zahtevkom, s katerim od toženca zahteva povračilo sorazmernega deleža odplačanega kredita, saj bi bila s takšnim poplačilom neupravičeno obogatena. Njen večji finančni vložek v skupno premoženje je sodišče namreč že upoštevalo, tako da je na račun slednjega toženec dobil izplačan nižji delež vlaganj, kot bi jih prejel sicer.

Pri ugotavljanju deležev zakoncev oziroma izvenzakonskih partnerjev na skupnem premoženju sodišče praviloma ne upošteva poplačila kreditov po razpadu življenjske skupnosti, vendar iz predloženih odločb izhaja, da je sodišče (v drugem postopku) v konkretnem primeru ravnalo drugače. Zato tožbenemu zahtevku tožnice, s katerim od toženca regresira plačilo, ki je bilo njej v korist že upoštevano v drugem postopku, sodišče ne more nuditi pravnega varstva.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožnica sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Tožnica kot bivša izvenzakonska partnerica toženca v tej pravdi zahteva povračilo 30 % deleža zapadlih obrokov kredita v skupni višini 4.525,13 EUR, ki jih je poplačala po razpadu zunajzakonske skupnosti, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti posamičnega zneska do plačila. Sodišče je njen tožbeni zahtevek v celoti zavrnilo.

2. Zoper sodbo vlaga pritožbo tožnica. Opozarja na zmotno stališče, da je bilo o njenem tožbenem zahtevku že pravnomočno odločeno s sodbo Okrožnega sodišča v Novem mestu P 17/2014. Odločitev sodišča je obremenjena z bistveno kršitvijo določb postopka iz 319. člena ZPP, ki določa objektivne in subjektivne meje pravnomočnosti. Obrazložitev nikoli ne postane pravnomočna, odločitev pa se ne more utemeljevati s stališči in ugotovitvami iz obrazložitve druge sodbe, še posebej, če je takšna sodba razveljavljena ali spremenjena. Višje sodišče v Ljubljani se pri odločitvi o povišanju deleža v korist tožnice ni sklicevalo na odplačevanje kredita po razpadu življenjske skupnosti. Navedlo je celo, da je potekalo odplačevanje kredita v času trajanja skupnega življenja vsaj delno tudi iz prispevka toženca, zato iz tega naslova ni prisodilo povečanega deleža. Zavzeto stališče, da naj bi odplačevanje kredita po razpadu življenjske skupnost vplivalo na višino deležev na skupnem premoženju, je tudi sicer pravno neutemeljeno. Na delež zakoncev na skupnem premoženju lahko vplivajo le njuni prispevki v času pridobivanja tega premoženja ter ne kasnejša ravnanja. Plačevanje kredita po prenehanju življenjske skupnosti se ureja z ločenimi povračilnimi obligacijskimi zahtevki. Tožnica je dokazala vse potrebne predpostavke za utemeljenost tožbenega zahtevka, prav tako zatrjevana višina deleža na skupnem premoženju med strankama ni bila sporna. Predlaga, da višje sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni, tako da v celoti ugodi tožbenemu zahtevku.

3. Na pritožbo je odgovoril toženec in prerekal podane pritožbene navedbe. Opozoril je na obrazložitev sodbe Okrožnega sodišča v Novem mestu P 17/2014 ter Višjega sodišča v Ljubljani I Cp 2529/2016, iz katerih izhaja, da je sodišče upoštevalo poplačilo kredita tožnice po razpadu njune skupnosti, tako da ji je na skupnem premoženju priznalo višji delež.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Toženec kot bivši izvenzakonski partner tožnice je iz naslova neupravičene obogatitve v postopku pred Okrožnim sodiščem v Novem mestu P 17/2014 od tožničinega očeta zahteval povračilo dela vlaganj v izgradnjo stanovanjske hiše, ki sta jo v času trajanja izvenzakonske skupnosti s tožnico postavila na njegovi parceli. Sodišče je tožbenemu zahtevku delno ugodilo, pri čemer je moralo kot predhodno vprašanje rešiti višino deleža obeh pravdnih strank na skupaj ustvarjenem premoženju, nastalem med 15 let trajajočo izvenzakonsko skupnostjo Prvostopno sodišče je prispevek toženca ocenilo na 40 %, v pritožbenem postopku pa je Višje sodišče v Ljubljani s sodbo I Cp 2529/2016 z 18. 4. 2017 ta delež znižalo na 30 %. V omenjeni pravdi tožnica ni bila udeležena kot stranka, temveč zgolj kot stranska intervenientka.

6. Pravnomočnost je negativna procesna predpostavka, na katero pazi sodišče ves čas postopka po uradni dolžnosti. Če je vložena tožba o zahtevku, o katerem je že bilo pravnomočno odločeno, sodišče tožbo zavrže. V obravnavanem primeru ni mogoče šteti, da je bilo z odločitvijo Okrožnega sodišča v Novem mestu P 17/2014 zvezi z odločbo Višjega sodišča v Ljubljani I Cp 2529/2016 o zahtevku, ki ga tožnica postavlja v tej pravdi, pravnomočno odločeno. Podana ni ne subjektivna ne objektivna identiteta zahtevka, poleg tega pravnomočen postane zgolj izrek, ne pa razlogi, ki ga utemeljujejo. Pritožba zato utemeljeno opozarja, da so razlogi sodišča prve stopnje, ki se sklicujejo na "res iudicata" kot razlog za zavrnitev tožbenega zahtevka, zmotni.

7. Vendar prej omenjena odločitev sodišča, s katero je to v okviru predhodnega vprašanja odločalo o deležih pravdnih strank na njunem skupnem premoženju, ki v tem postopku niso sporni, ni nepomembna. Zadnji obrok posojila je bil namreč poplačan 17. 12. 2015, torej pred zaključkom postopka, s katerim je bilo odločeno o zahtevku sedanjega toženca na povračilo vlaganj v skupno premoženje. Iz razlogov prvostopne sodbe Okrožnega sodišča v Novem mestu P 17/2014 izhaja, da je sodišče pri odločanju o deležu pravdnih strank na skupnem premoženju v korist tožnice izrecno upoštevalo, da je po razpadu izvenzakonske skupnosti v letu 2012 do zapadlosti zadnjega obroka kredita v letu 2016 sama poplačala vse kreditne obveznosti, zato ji je na ta račun priznalo višji delež na skupnem premoženju. Višje sodišče je s prvostopno sodbo določeni delež še spremenilo v korist tožnice, saj je ocenilo, da sodišče ni zadosti upoštevalo njenega prispevka pri varstvu in vzgoji otrok, opravljanju domačih del in pri organizaciji gradnje, pri čemer pa je sledilo predhodnim ugotovitvam sodišča prve stopnje, da ji gre večji delež tudi zaradi poplačila kredita po razpadu zakonske skupnosti. Tožnica zato ne more uspeti z zahtevkom, s katerim od toženca zahteva povračilo sorazmernega deleža odplačanega kredita, saj bi bila s takšnim poplačilom neupravičeno obogatena. Njen večji finančni vložek v skupno premoženje je sodišče namreč že upoštevalo, tako da je na račun slednjega toženec dobil izplačan nižji delež vlaganj, kot bi jih prejel sicer.

8. Pritožbeno sodišče soglaša s pritožnico, da pri ugotavljanju deležev zakoncev oziroma izvenzakonskih partnerjev na skupnem premoženju sodišče praviloma ne upošteva poplačila kreditov po razpadu življenjske skupnosti, vendar iz predloženih odločb izhaja, da je Okrožno sodišče v Novem mestu v konkretnem primeru ravnalo drugače. Zato tudi ob upoštevanju splošnih načel obligacijskega prava, in sicer načela vestnosti in poštenja in načela prepovedi zlorabe pravic, tožbenemu zahtevku tožnice, s katerim od toženca regresira plačilo, ki je bilo njej v korist že upoštevano v drugem postopku, sodišče ne more nuditi pravnega varstva.

9. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče pritožbo tožnice zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo na podlagi 353. člena ZPP.

10. Ker tožnica s pritožbo ni uspela, sama krije svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 154. člena v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP).

Datum zadnje spremembe:

17.08.2018

Podobni dokumenti:

• Sklep I Up 557/2008
• VSL Sklep I Cp 809/2018
• VSC Sodba Cp 42/2023