VSL Sodba II Cp 534/2018

Jedro

Tožnika s pogodbo dosmrtnem preživljanju v letu 2000, glede na njeno naravo, do trenutka, ko je A. A. umrla (24. 3. 2009), nista imela lastniške posesti, zato je povsem nepomembno, ali sta bila dotlej v dobri veri ali ne. Od tega trenutka do trenutka, ko je bil vpis njune lastninske pravice pravnomočno zavrnjen (5. 2. 2010), pa ni poteklo še niti eno leto od zahtevane desetletne priposestvovalne dobe.

Iz narave pogodbe o dosmrtnem preživljanju izhaja, da preživljalec premoženje pridobi šele s smrtjo preživljanca. Preživljalec zato kot domnevni priposestvovalec do trenutka, ko preživljanec umre, ne more imeti lastniške posesti. V obravnavanem primeru pa tudi ob najbolj ugodni razlagi tožbenih trditev, da sta imela tožnika pričakovano lastninsko pravico na nepremičninah glede nepremičnega premoženja preživljanke, v zvezi s spornima parcelama ta rok ni mogel pričeti teči prej, preden je ona postala lastnica. To pa se je zgodilo s sklenitvijo menjalne pogodbe 8. 4. 2004. Tudi v tem primeru do trenutka, ko se je pričakovanje tožnikov izjalovilo (5. 2. 2010, ko je bil zavrnjen njun predlog za vpis v zemljiško knjigo), desetletna priposestvovalna doba ni potekla.

Izrek

1. Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

2. Vsaka stranka krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek tožnikov, da sta solastnika vsak do ½ dveh nepremičnin, pri katerih je kot zemljiškoknjižna lastnica vpisana tožena stranka.

2. V pravočasni pritožbi kot bistveno navajata, da je sodišče prve stopnje zapisalo, da je vpogledalo listinsko dokumentacijo v spisu, kar je prepavšalno, da bi se dalo ugotoviti, katere listine je vpogledalo in jih upoštevalo pri dokazni oceni, ob tem pa ni pribavilo pogodbe o pripoznavi priposestvovanja. Opozarjata, da sta od leta 1995, ko sta imela nepremičnini v najemu, in od leta 2000, ko sta z A. A. sklenila pogodbo o dosmrtnem preživljanju, menila, da sta oziroma bosta postala lastnika spornih nepremičnin. Ker nista bila stranki menjalne pogodbe, nista mogla vedeti, da izvršujeta posest na tujih nepremičninah. In čeprav sta, to ne more povzročiti izključitve priposestvovalne dobe za čas od sklenitve pogodbe o dosmrtnem preživljanju do sklenitve menjalne pogodbe. Za to obdobje je tudi nepomembno, kaj je vedela A. A., saj gre za zakonito priposestvovalno dobo tožnikov ne pa nje. Ravno zaradi priposestvovanja je A. A. sklenila menjalno pogodbo, zato so napačni razlogi sodišča, zakaj je bila menjalna pogodba sklenjena, in tudi njegov zaključek, da je šlo za tipično menjalno pogodbo. Nadalje navajata, da sta bili sporni nepremičnini v naravi predmet pogodbe o dosmrtnem preživljanju. Menita, da sta bila vseskozi dobroverna ter da sta kot laika storila vse, da bi postala lastnika. Odvetnik K. je izpovedal, da je bilo vseskozi mišljeno, da je predmet pogodbe o dosmrtnem premoženju celotno premoženje A. A. Notar je tisti, ki bi moral preveriti lastništvo nepremičnin, zato sodišče tožnikoma ne more očitati, da nista storila vsega, kar je bilo treba. Izpodbijata še dokazno oceno posameznih prič, očitata pomanjkanje razlogov o začetku in trajanju dobe ter predlagata spremembo, podrejeno razveljavitev izpodbijane sodbe.

3. Tožena stranka je na pritožbo odgovorila in predlaga njeno zavrnitev.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče pritrjuje dejanskemu stanju, ki ga je prek prepričljive in koherentne dokazne ocene ugotovilo sodišče prve stopnje. Ob tem ni zagrešilo nobene bistvene kršitve postopka, pravilno pa je uporabilo tudi materialno pravo. Pritožbeno sodišče vse pritožbene navedbe zavrača, sicer pa je izpodbijana odločitev pravilna že zato, ker tožba ni sklepčna.

6. Tožnika trdita, da sta sporni parceli priposestvovala. SPZ¹ za priposestvovanje nepremičnine zahteva, da domnevni priposestvovalec deset let izvršuje dobroverno lastniško posest (drugi odstavek 43. člena v zvezi s prvim odstavkom 27. člena). Predpostavke, ki jih morata tožnika torej najprej zatrjevati, šele nato pa dokazati, so tri: dobra vera, lastniška posest in pretek časa.

7. Tožnika sta v tožbi zatrjevala, da:

* je A. A. sporni nepremičnini podedovala leta 1995 in sta jih odtlej imela tožnika v dejanski posesti in uživanju;²

* sta leta 2000 z A. A. sklenila pogodbo o dosmrtnem preživljanju, po kateri bi vse nepremičnine, ki tvorijo zaščiteno kmetijo, postale njuna last z dnem smrti A. A.;

* je A. A. je umrla 24. 3. 2009;

* je notar predlagal vpis lastninske pravice za vse nepremičnine, ki so bile zajete v pogodbi o dosmrtnem preživljanju, vendar je bil vpis za sporni nepremičnini zavrnjen, ker v pogodbi nista bili izrecno zapisani;

* je A. A. leta 2004 ugotovila, da sporni nepremičnini nista zemljiškoknjižno njena last, čeprav jih je v naravi uživala, zato je z E. E. sklenila menjalno pogodbo, na podlagi katere je 8. 4. 2004 postala tudi zemljiškoknjižna lastnica, a s tožnikoma ni sklenila aneksa k pogodbi o dosmrtnem preživljanju glede teh dveh parcel;

* sta bila tožnika vseskozi v dobri veri, da bosta parceli po smrti A. A. postali njuna last, zato sta vanje tudi finančno vlagala.

8. Iz povzetih zatrjevanih dejstev najprej sledi, da A. A. spornih nepremičnin ni mogla priposestvovati, in sicer zato, ker od trenutka, ko jih je prejela v last in posest (leta 1995), do trenutka, ko je najkasneje izvedela, da parceli zemljiškoknjižno nista njena last in je zato sklenila menjalno pogodbo s sosedom (leta 2004), ni potekla zakonsko zahtevana priposestvovalna doba deset let.³

9. Kar pa se tožnikov tiče, iz njunih navedb jasno izhaja, da nista bila lastnika spornih nepremičnin, temveč da bosta to šele postala – s smrtjo A. A. To tudi izhaja iz narave pogodbe⁴ o dosmrtnem preživljanju (prvi odstavek 557. člena OZ).⁵ Tožnika torej do trenutka, ko je A. A. umrla (24. 3. 2009), nista imela lastniške posesti,⁶ zato je povsem nepomembno, ali sta bila dotlej v dobri veri ali ne. Od tega trenutka do trenutka, ko je bil vpis njune lastninske pravice pravnomočno zavrnjen (5. 2. 2010), pa ni poteklo še niti eno leto od zahtevane desetletne priposestvovalne dobe.

10. A. A. je tožnikoma ob sklenitvi pogodbe o dosmrtnem preživljanju res izročila vse svoje nepremično premoženje,⁷ vključno z dvema parcelama, ki jih v dejanskem smislu ni uporabljala. In prav ti dve parceli je kasneje iz svojega premoženjskega korpusa izločila. Res pa je, da je vanj namesto odtujenih parcel pridobila dve drugi, tisti, v zvezi s katerima tožnika sedaj uveljavljata priposestvovanje. Vendar ti dve parceli v trenutku sklenitve pogodbe o dosmrtnem preživljanju nista bili last⁸ A. A. in nista mogli biti predmet te pogodbe.⁹ Tudi ob najbolj ugodni razlagi tožbenih trditev, da sta imela tožnika pričakovano lastninsko pravico na nepremičninah glede nepremičnega premoženja A. A.,¹⁰ v zvezi s spornima parcelama ta rok ni mogel pričeti teči prej, preden je ona postala lastnica. To pa se je zgodilo s sklenitvijo menjalne pogodbe 8. 4. 2004. Tudi v tem primeru do trenutka, ko se je pričakovanje tožnikov izjalovilo, (5. 2. 2010) desetletna priposestvovalna doba ni potekla.

11. Pritožbeno sodišče zato zaključuje, da tožnika v nobenem primeru že po svojih trditvah iz tožbe s postavljenim tožbenim zahtevkom ne moreta uspeti, ker pogoj lastniške posesti v dobi desetih let ni izpolnjen, zato se sodišču ni treba ukvarjati z vprašanjem dobre vere.¹¹

12. Na podlagi navedenega je višje sodišče pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člena ZPP).

13. Odločitev o pritožbenih stroških temelji na 165. členu ZPP. Tožnika s pritožbo nista uspela, tožena stranka pa z odgovorom na pritožbo ni pripomogla k odločanju pritožbenega sodišča in zato strošek ni bil potreben za postopek (prvi odstavek 155. člena ZPP).

-------------------------------
¹ Pravno podlago tožbenega zahtevka glede na zatrjevani čas posesti (1995) najprej predstavljajo določbe ZTLR. Ker se niti desetletna priposestvovalna doba ni mogla izteči pred uveljavitvijo SPZ 1. 1. 2003, je treba za presojo tožničinega tožbenega zahtevka uporabiti določbe SPZ.
² Kasneje sta pojasnila (in to ponovita tudi v pritožbi), da sta imela nepremičnini v posesti na podlagi najemne pogodbe z A. A.
³ Dokazni predlog z vpogledom v pogodbo o pripoznavi priposestvovanja, je zato neprimeren dokaz. Ob tem pritožbeno sodišče pripominja, da gre po tožbenih trditvah za zaščiteno kmetijo, kjer je pravnoposlovno razpolaganje omejeno in pogojeno (glej 17. člen in naslednje ZKZ), v zvezi s tem pa tožnika nista podala nobenih trditev. V zvezi s tem pritožbeno sodišče zgolj pripominja, da so očitno pravilni razlogi glede narave menjalne pogodbe med A. A. in njenim sosedom, saj menjalna pogodba v okviru agrarnih operacij ni podvržena odobritvi upravne enote (primerja točko a) drugega odstavka 19 člena ZKZ, ki je vsebinsko enak prejšnji ureditvi).
⁴ Tudi konkretne pogodbe – priloga A 5.
⁵ Bistvena značilnost pogodb o dosmrtnem preživljanju pa je prav ta, da preživljalec preživljančevo premoženje pridobi šele s preživljančevo smrtjo. Tako izrecno VS RS v sodbi II Ips 90/2015 z 8. 9. 2016, točka 9 obrazložitve.
⁶ Posledično posestnik tudi ni v dobri veri, če ve ali mora po okoliščinah domnevati, da ni lastnik in da torej stvar pripada drugemu. Primerjaj Tratnik, M., SPZ s komentarjem, GV Založba, Ljubljana 2004, stran 263 - 265.
⁷ Premoženje je v pogodbi opredeljeno z navedbo parcelnih številk (glej prilogo A 5).
⁸ Ne zemljiškoknjižno ne origininarno (glej 8. točko te obrazložitve).
⁹ Pogodba o dosmrtnem preživljanju mora biti sklenjena v obliki notarskega zapisa (558. člen OZ).
¹⁰ Kar bi bilo sicer v nasprotju s stališčem VS RS, ki poudarja, da sklenitev pogodbe ne utemeljuje vere, da je premoženje že od sklenitve pogodbe dalje preživljalčeva last, in s tem opravičljive zmote, da je njegov lastnik. Ta vera nastopi šele s preživljančevo smrtjo. Tako VS RS v sodbi II Ips 289/2015 z 8. 6. 2017, točka 11. obrazložitve.
¹¹ Na tem mestu pritožbeno sodišče le pripominja, da iz podatkov v spisu izhaja, da je toženi stranki uspelo dokazati neveljavnost oporoke A. A., po kateri bi taisti nepremičnini, za kateri v tej zadevi trdita, da sta ju priposestvovala oziroma da sta bili celo predmet pogodbe o dosmrtnem preživljanju, dedovala prav tožnika (glej sodbi v priloga B2 in B 3). Kazenski postopek zaradi suma ponarejanja oporoke je bil sicer ustavljen zaradi tega, ker sta tožnika izpolnila poravnavo, ki sta jo sklenila z ODZ (priloga B 13).

Datum zadnje spremembe:

17.08.2018

Podobni dokumenti:

• VSK sodba Cp 78//2011
• VSL sklep II Cp 3743/2008
• VSRS Sklep II DoR 291/2017