VSL Sklep II Cp 340/2018

Jedro

Po 73. členu ZDen so do odškodnine upravičeni zavezanci, iz katerih sredstev je bila po odločbah ZDen vrnjena nepremičnina, ki so jo pridobili odplačno. Določba 73. člena ZDen je pri opredelitvi odškodnine omejena na subjekte, ki so bili denacionalizacijski zavezanci in so podržavljeno premoženje v svoja sredstva sami ali po svojih univerzalnih pravnih prednikih pridobili odplačno. Singularni pravni nasledniki so iz tega kroga izključeni.

Sporno je, ali je predlagatelj pravni naslednik pridobitelja obravnavane nepremičnine in odplačnost pridobitve.

Univerzalno pravno nasledstvo je podano, kadar ob statusnih spremembah prevzemni pravni subjekt vstopi v celotni pravni položaj prenosnega pravnega subjekta, tako da je njegov pravni naslednik glede celote pravic, obveznosti in pravnih razmerij.

Pravna prednica predlagatelja s prevzemom dela premoženja v upravljanje in tudi s prevzemom dela poslovanja nekdanje podružnice Narodne banke FLRJ vstopila le v posamezna pravna razmerja narodne banke, kar ne vodi do univerzalnega pravnega nasledstva oziroma celovitega prenosa premoženja z vsemi pravicami in obveznostmi. Tako se izkaže, da pogoj univerzalnega pravnega nasledstva za odškodnino po 73. členu ZDen ni izpolnjen in je predlog pravilno zavrnjen.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep.

II. Predlagatelj sam krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrnilo predlog za določitev odškodnine za nepremičnino parc. št. 2136 k. o. X na podlagi 73. člena ZDen¹.

2. Zoper sklep vlaga pritožbo predlagatelj. Uveljavlja vse zakonske razloge po prvem odstavku 338. člena ZPP² v zvezi s 37. členom ZNP³. Predlaga spremembo sklepa z ugoditvijo predlogu za plačilo odškodnine v višini 4,200.000,00 EUR v obliki obveznic Slovenskega državnega holdinga in obrestmi od 30. 6. 1996 najprej ter stroškov postopka. Podrejeno se zavzema za razveljavitev sklepa in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v ponovno obravnavo.

Navaja, da posredovanje izpodbijanega sklepa udeležencem na dan naroka kaže, da je bil sklep napisan že pred narokom, slednje pa na prejudiciranje sodišča in očitno favoriziranje nasprotnega udeleženca.

Po sklepu VSL II Cp 2007/2015 z dne 11. 11. 2015 je bilo dejansko sporno le še vprašanje ali je bila nasprotna udeleženka seznanjena s postopkom vračanja obravnavane nepremičnine. O vseh ostalih vprašanjih (pravno nasledstvo, odplačnost pravnega posla) je bilo odločeno tudi s sklepom pritožbenega sodišča v zvezi s prvotnim sklepom sodišča N 459/2011 z dne 6. 3. 2015. Sodišče prve stopnje bi moralo spoštovati in upoštevati razloge in obrazložitev inštančnega sodišča zaradi argumenta strokovnosti.

Celotna izpodbijana odločba temelji na prepoznih dokazih in navedbah. Nasprotni udeleženec je prvič predložil odločbo OLO C. z dne 5. 2. 1957 šele v pritožbi zoper prvi sklep sodišča prve stopnje, besedilo: Začetki komunalne banke v luči občinskih zapisnikov, pravno mnenje IPP iz februarja 2016 ter dopis Narodne banke centrale LRS z dne 22. 5. 1949 pa šele v ponovljenem postopku. Sodišče jih zaradi pravila o prekluziji ne bi smelo upoštevati.

Sodišču nadalje očita, da napačno tolmači pravila o prekluziji. Opozarja na stališča teorije in sodne prakse o prekluzijah v predlagalnih nepravdnih postopkih.

Vztraja pri prepričanju, da je pravno nasledstvo po Narodni banki FLRJ dokazano. Ponavlja navedbe o poteku dogodkov. Zaradi decentralicije bančnega sistema po letu 1950 je bila Narodna banka FLRJ pravna prednica vseh kasnejših bank in hranilnic. Uredba o bankah in hranilnicah, ki je začela veljati 25. 1. 1954, ki je omogočila ustanavljanje komunalnih bank, bank ni ukinila. Predvidela je le spremembo pravno organizacijske oblike bank, preoblikovanje lastniške strukture in načina poslovanja. Pomenila je decentralizacijo finančnega sistema FLRJ. Odločba OLO C. z dne 5. 2. 1957 ni dokaz o ukinitvi podružnice in o prekinitvi pravnega nasledstva, saj se izrek odločbe nanaša na dodelitev upravljanja nepremičnin. Dejansko odločba le potrjuje navedbe o pravnem nasledstvu in prenosu poslovanja.

Po pritožbenem mnenju bi moralo sodišče zaporedno lastništvo nepremičnine, ki samo po sebi res ne izkazuje pravnega nasledstva, presojati z ostalimi v spis predloženimi dokazi. Upoštevati bi moralo nepretrgano poslovanje predlagatelja, ki je le spreminjal ime in se prilagajal vsakokratni spremembi zakonodaje s področja bančništva, 3. člen ZLNDL⁴ in 9. člen Temeljne listine o samostojnosti in neodvisnosti RS z dne 25. 6. 1991 v zvezi s 1. členom Uredbe o zemljiškoknjižni izvedbi prenosa nepremičnin v lasti SFRJ na RS. Na tej podlagi bi moralo ugotoviti, da je pritožnik vstopil v vse pravice Narodne banke FLRJ tudi na podlagi sukcesije. Ker sklep tega ne upošteva oziroma so njegovi razlogi pavšalni, je obremenjen z absolutno bistveno kršitvijo pravil postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP v zvezi s 37. členom ZNP.

O vprašanju pravnega nasledstva se ne sme odločati le po splošnih predpisih statusnega prava, ker se postopek nanaša na denacionalizacijo. Dejstva se lahko dokazujejo z različnimi dokazi. Sodni register ni edini dokaz. Sodna praksa, na katero se sklicuje sodišče, za obravnavani postopek zaradi specifičnega položaja pritožnice ni relevantna.

Dokazna ocena drugih dokazov, s katerimi je pritožnik dokazoval pravno nasledstvo, je zmotna. Dejansko stanje je ostalo nepopolno in nepravilno ugotovljeno. Zapis s spletne strani skladno z 224. členom ZPP šteje za dokaz. Sodišče mu napačno ni namenilo nobene teže, čeprav se po svoji naravi ne razlikuje od druge listine, ki jo je ocenilo in nanjo oprlo svojo odločitev (zapis: Začetki komunalne banke v luči občinskih zapisov). Napačno je kot dokaz uporabilo predloženo zasebno izvedensko mnenje. Opis pravnega nasledstva, kot ga je navajal predlagatelj, izhaja tudi iz knjige Franjo Štiblar: Bančništvo kot hrbtenica samostojne Slovenije (Založba ZRC, 2010, stran 274). Iz povzetka izhaja, da je šlo za pravno nasledstvo in kontinuiteto poslovanja ter za spremembo imena pritožnika skozi različna časovna obdobja.

Zmotna je dokazna ocena, oprta na odločbo OLO z dne 5. 2. 1957, da je bila Komunalna banka C. ustanovljena povsem na novo. Odločba neposredno ne dokazuje prenehanja subjekta in prekinitve pravnega nasledstva. Ni dokazov o popolnem prenehanju oziroma likvidaciji. Odločba govori le o dodelitvi in prenosu nepremičnin v upravljanje. Nelogična in neživljenjska je ugotovitev sodišča, da ni izkazano, da bi komunalna banka prevzela posle banke FLRJ. Gre za primerjavo neprimerljivih položajev. Z decentralizacijo bančnega sistema v FLRJ in spremembo iz enobančnega sistema v večbančni sistem je prišlo do prenosa posameznih funkcij na krajevne komunalne banke. Razdelitev pristojnosti in stvarnih področjih kaže na pravno nasledstvo. Pritožba nadalje izrecno opozarja na nedopustno uporabo pravnega mnenja o pravnem nasledstvu nekdanjih komunalnih bank po Narodni banki Jugoslavije iz februarja 2016. Nasprotni udeleženec ga je predložil prepozno. Sodišče ga je uporabilo kot dokaz, čeprav gre za zasebno izvedeniško mnenje, ki lahko šteje le kot del trditvene podlage stranke.

3. Nasprotni udeleženec je odgovoril na pritožbo. Predlaga njegovo zavrnitev in potrditev izpodbijanega sklepa.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Predlagatelj uveljavlja odškodnino po 73. členu ZDen za nepremičnino parc. št. 2136 k. o. X (poslovna stavba ...), ki jo je kot zavezanec v denacionalizacijskem postopku na podlagi odločbe o denacionalizaciji vrnil v last in posest upravičencema do denacionalizacije.

6. Po 73. členu ZDen so do odškodnine upravičeni zavezanci, iz katerih sredstev je bila po odločbah ZDen vrnjena nepremičnina, ki so jo pridobili odplačno. Določba 73. člena ZDen je pri opredelitvi odškodnine omejena na subjekte, ki so bili denacionalizacijski zavezanci in so podržavljeno premoženje v svoja sredstva sami ali po svojih univerzalnih pravnih prednikih pridobili odplačno. Singularni pravni nasledniki so iz tega kroga izključeni⁵.

7. V postopku je bilo ves čas sporno, ali je predlagatelj pravni naslednik pridobitelja obravnavane nepremičnine (Narodne Banke FLRJ, centrale za LRS v Ljubljani) in odplačnost pridobitve. Nasprotni udeleženec se je zahtevku upiral še z ugovorom, da dolžnosti vračila v naravi zaradi ovir za vračanje ni bilo. Sodišče prve stopnje je prvič odločilo o zadevi z vmesnim sklepom N 459/2011 z dne 6. 3. 2015 in ugotovilo, da je predlagatelj do odškodnine po temelju upravičen. O zadevi je ponovno odločalo po razveljavitvenem sklepu VSL II Cp 2007/2015 z dne 11. 11. 2015, v katerem je pritožbeno sodišče pritrdilo sodišču prve stopnje glede pravnega nasledstva in odplačnosti pridobitve, sklep pa razveljavilo zaradi nejasnih ugotovitev o sodelovanju nasprotnega udeleženca v denacionalizacijskem postopku. V ponovljenem postopku je sodišče prve stopnje po ponovni oceni zbranega procesnega gradiva ugotovilo, da predlagateljica ni univerzalna pravna naslednica Narodne banke FLRJ in predlog zavrnilo.

8. Kadar pritožbeno sodišče izpodbijano odločbo sodišča prve stopnje razveljavi in mu zadevo vrne v novo sojenje, je prvo sodišče pri novem sojenju vezano na procesnopravna stališča pritožbenega sodišča (opraviti mora dejanja in obravnavati vsa sporna vprašanja, na katera je opozorilo sodišče druge stopnje), na njegova materialnopravna stališča pa pri odločanju ni vezano. Pritožbene navedbe, da bi moralo sodišče prve stopnje zaradi argumenta strokovnosti spoštovati razloge in obrazložitev instančnega sodišča, so neutemeljene. Smiselno zatrjevane kršitve prvega odstavka 362. člena ZPP sodišče z drugačno pravno presojo zbranega procesnega gradiva o (univerzalnem) pravnem nasledstvu, kot ga je nakazalo pritožbeno sodišče, ni zagrešilo.

9. Tudi očitki, s katerimi pritožnik meri na absolutno bistveno kršitev postopka po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP v zvezi s 37. členom ZNP (o izdaji sklepa na dan zadnjega naroka obravnave, kar naj bi kazalo na prejudiciranje sodnice in favoriziranje nasprotnega udeleženca) so neutemeljeni. V ponovljenem postopku je bila obema udeležencema enako zagotovljena pravica do izjave. Po ustreznem materialno procesnem vodstvu sodišča⁶ sta jo oba udeleženca izkoristila z navedbami v pripravljalnih vlogah in na narokih⁷. Na zadnjem naroku, ki je bil opravljen 7. 11. 2017 (več kot dva meseca po zadnji pripravljalni vlogi predlagatelja) novih navedb in dokazov ni bilo. Očitki o prejudiciranju, favoriziranju enega udeleženca in izdaji sklepa ne glede na navedbe udeležencev torej nimajo podlage v spisu.

10. Ugovor o prekluziji je pravilno zavrnjen v točki 10 sklepa. S sklicevanjem na primere iz sodne prakse in teorijo pritožnik ne omaje pravilne odločitve sodišča prve stopnje. Po ustaljeni sodni praksi, ki jo je pravilno navedlo, pravil o prekluziji ni mogoče nekritično in samodejno smiselno uporabiti v vseh nepravdnih postopkih⁸. Tudi sicer se prekluzija nanaša le na trditve o dejstvih in ne na ugovore pravne narave. Vprašanje pravnega nasledstva kot predpostavke za upravičenost do odškodnine po 73. členu ZDen je stvar materialnega prava. Nasprotni udeleženec je ves čas postopka ugovarjal pravnemu nasledstvu in odplačnosti. Pritožnica ne pove, katere njegove dejanske trditve o pravnem nasledstvu so prepozne. Tudi z opozarjanjem na domnevno prepozno vložene listine in pravno mnenje ne more uspeti. Odločbo OLO C. z dne 5. 2. 1957 je nasprotni udeleženec predložil v prvem pritožbenem postopku in to opravičil (odločbo je sam poiskal v zgodovinskem arhivu po tem, ko je v postopku na prvi stopnji neuspešno pozival sodišče, naj k predložitvi odločbe pozove predlagatelja, na katerem je bilo dokazno breme dokazovanja univerzalnega pravnega nasledstva in čigar navedbam je v prvem sojenju sledilo sodišče). Ostalo za pritožbeno sporno dokumentacijo je predložil v okviru odobrenega mu roka za podajo odgovora na prvo pripravljalno vlogo predlagatelja v ponovljenem postopku. Tako se izkaže, da ga tudi če bi šlo v resnici za nove dejanske trditve in dokaze, prekluzija ne more zadeti. Z obravnavo celotnega procesnega gradiva sodišče prve stopnje torej očitane procesne kršitve 286. člena ZPP v zvezi s 37. členom ZNP ni zagrešilo.

11. Pritožbeno sodišče pritrjuje dokazni oceni in ugotovitvam sodišča prve stopnje, da v obravnavanem primeru ni podano potrebno univerzalno pravno nasledstvo pritožnika po Narodni banki FLRJ – centrali za LRS v Ljubljani. Ključna pravnorelevantna dejstva so pravilno ugotovljena. V obrazložitvi je v točkah 12-15 sklepa z zadostnimi razlogi odgovorjeno na vsa v postopku izpostavljena in v pritožbi ponovljena nasprotna naziranja pritožnika. Razlogi omogočajo vsebinski preizkus in očitane absolutne bistvene kršitve pravil postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP v zvezi s 37. členom ZNP ni. To velja tudi glede upoštevanja nepretrganega poslovanja predlagateljice, lastninjenja nepremičnin v družbeni lastnini (pripadnost premoženja oziroma pravice uporabe na določenem premoženju, ki je bilo pomembno pri lastninjenju družbene lastnine) in glede vstopa v vse pravice Narodne banke FLRJ - centrale LRS na podlagi sukcesije. Odgovor o pravnem nasledstvu med bankami je namreč treba iskati predvsem v tedanji zakonodaji, ki je bila podlaga za ustanovitev komunalnih bank ter za prenos poslovanja in premoženja nanje. Po pravilnih ugotovitvah sodišča prve stopnje je bilo univerzalno pravno nasledstvo med Narodno banko FLRJ in pravno prednico predlagatelja (Komunalno banko C.) pretrgano že z Uredbo o bankah in hranilnicah iz leta 1954⁹, na katero se je opiral tudi predlagatelj sam. Zato je pritožbeno naziranje, da je na podlagi tega predpisa in odločbe OLO C., št. ... z dne 5. 2. 1957 izkazano univerzalno pravno nasledstvo, zmotno.

12. Univerzalno pravno nasledstvo je podano, kadar ob statusnih spremembah prevzemni pravni subjekt vstopi v celotni pravni položaj prenosnega pravnega subjekta, tako da je njegov pravni naslednik glede celote pravic, obveznosti in pravnih razmerij. Po sedanji pravni ureditvi sicer lahko pride do delnega univerzalnega pravnega nasledstva z delitvijo, tako da z delitvijo preide na novo ali prevzemno družbo del premoženja prenosne družbe, določen z delitvenim načrtom, ter pravice in obveznosti prenosne družbe v zvezi s tem premoženjem. Vendar tudi tu velja, da nova ali prevzemna družba kot univerzalni pravni naslednik vstopi v vsa pravna razmerja v zvezi s tem premoženjem, katerih subjekt je bila prenosna družba (šesti odstavek 623. člena ZGD-1¹⁰).

13. Pravilne so ugotovitve sodišča prve stopnje, da v obravnavanem primeru ni šlo le za zatrjevano spreminjanje pravno organizacijskih oblik in preimovanje banke, kot še v pritožbi trdi predlagatelj. Dokazna ocena ima oporo v pravilno ocenjenem procesnem gradivu, tudi tistem, ki ga je predložil pritožnik sam (npr. zapis III. Občnega zbora Zveze komunalnih bank LRS iz marca 1959 – A14, zgodovinski zemljiškoknjižni izpiski, Uredba o bankah in hranilnicah iz leta 1954). Pritožnik je ne more omajati s podatki o svojem zgodovinskem razvoju, ki jih je navajal v postopku, niti z v pritožbi omenjeno publikacijo, ki prikazuje razvoj bančništva v Sloveniji. Slednja se namreč z vprašanjem univerzalnega pravnega nasledstva ne ukvarja. Dokazna ocena celotnega procesnega gradiva je skladna z metodološkimi napotki iz 8. člena ZPP v zvezi s 37. členom ZNP. Pritožbeno nestrinjanje z njo ne vodi do uveljavljane procesne kršitve. Sklep tudi ni obremenjen z njo, ker je opravljena celovito, upoštevaje predložene listine in pravno ureditev v zvezi z decentralizacijo bančnega sistema, na kar sicer opozarja tudi pritožnik.

14. Tako je sodišče prve stopnje na podlagi kronike Zveze komunalnih bank LR Slovenije, ki jo je predložil predlagatelj, in odločbe z dne 5. 2. 1957 ter Uredbe o bankah in hranilnicah, ki je pričela veljati 28. 1. 1954¹¹, ugotovilo, da je bila Okrajna komunalna banka C. ustanovljena s strani Okrajnega ljudskega odbora C. po postopku in na način, kot ga je določala Uredba v 63. členu, in da je bil nanjo opravljen prenos upravljanja določenega premoženja. Prenos poslov narodne banke, na katerega opozarja pritožba, in ga je omogočila tudi Uredba iz leta 1954, na univerzalno pravno nasledstvo ne vpliva. Prenesena so bila le posamezna pravna razmerja s strankami¹², ne pa celota premoženja, pravic in obveznosti podružnice Narodne banke. S prenosom dela poslovanja in premoženja ni prišlo do univerzalnega pravnega nasledstva. Slednje bi moralo biti v uredbi izrecno določeno. A o statusnem preoblikovanju s celotnim prenosom vseh pravic in obveznosti in vstopom v vsa pravna razmerja – tudi glede dela premoženja – v uredbi o bankah in hranilnicah ni nobenih določb.

15. Tudi dodelitev dela nepremičnin v upravljanje ne vodi do zaključka o univerzalnem pravnem nasledstvu. Po ugotovitvah sodišča prve stopnje, oprtih na odločbo z dne 5. 2. 1957, je bila obravnavana nepremičnina kot osnovno sredstvo ukinjene podružnice Narodne banke C. prenesena na Komunalno banko C. in ji je bila nato dodeljena v upravljanje. Iz odločbe in ugotovitve sodišča prve stopnje izhaja, da so bila ta sredstva pravni prednici predlagatelja dodeljena kot splošno ljudsko premoženje v upravljanje na podlagi 17. člena Uredbe o gospodarjanju z osnovnimi sredstvi gospodarskih organizacij¹³ v zvezi z 28. členom Zakona o prometu z zemljišči in stavbami¹⁴ - z brezplačno dodelitvijo državnega organa ali družbene organizacije. V 18. členu Uredbe o gospodarjenju z osnovnimi sredstvi gospodarskih organizacij so na novo gospodarsko organizacijo z odločbo o njeni ustanovitvi s pravico upravljanja prešle le pravice in obveznosti iz dolgoročnih posojil, če so bila taka posojila najeta zato, da se pridobijo osnovna sredstva za gospodarsko organizacijo, ki se ustanavlja, in če so bila osnovna sredstva za tako organizacijo pridobljena. Za tak primer pa v obravnavani zadevi ne gre.

16. Pravilno je torej stališče sodišča prve stopnje, da je pravna prednica predlagatelja s prevzemom dela premoženja v upravljanje in tudi s prevzemom dela poslovanja nekdanje podružnice Narodne banke FLRJ vstopila le v posamezna pravna razmerja narodne banke, kar ne vodi do univerzalnega pravnega nasledstva oziroma celovitega prenosa premoženja z vsemi pravicami in obveznostmi. Tako se izkaže, da pogoj univerzalnega pravnega nasledstva za odškodnino po 73. členu ZDen ni izpolnjen in je predlog pravilno zavrnjen. Čeprav se sodišče prve stopnje o nadaljnjem pogoju (odplačnosti) ni izreklo, pritožbeno sodišče dodaja, da ugotovljeni prenos pravice upravljanja posameznih nepremičnin kot dela splošnega ljudskega premoženja, ki je bil opravljen z brezplačno dodelitvijo, kaže, da ni izpolnjen tudi nadaljnji pogoj iz 73. člen ZDen za plačil odškodnine, to je odplačnost pridobitve.

17. Odločitev je torej pravilna v dejanskem in pravnem pogledu. Pritožbeni razlogi niso podani. Ker tudi niso podane uveljavljane niti uradno upoštevne procesne kršitve, je bilo treba pritožbo zavrniti in potrditi izpodbijani sklep (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 37. členom ZNP).

18. Odločitev o pritobženih stroških predlagatelja temelji na tretjem odstavku 35. člena ZNP v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP in 37. členom ZNP. Odločanje o pritožbenih stroških nasprotnega udeleženca je odpadla, ker jih ni priglasil.

-------------------------------
¹ Zakon o denacionalizaciji, Ur. l. RS, št. 27/91 s spremembami
² Zakon o pravdnem postopku, Ur. l. RS, št. 26/1999 s spremembami
³ Zakon o nepravdnem postopku, Ur. l. SRS, št. 30/1986 s spremembami
⁴ Zakon o lastninjenju nepremičnin v družbeni lastnini, Ur. l. RS, št. 44/1997
⁵ VSRS II Ips 278/2014 z dne 10. 3. 2016
⁶ Odobreni rok nasprotnemu udeležencu za izjavo o navedbah predlagatelja na red. št. 53 spisa; poziv obema udeležencema za zadnje navedbe o temelju na red. št. 60 spisa
⁷ Predlagateljeva vloga z dokaznimi listinami, s katerimi se je odzval na pritožbene navedbe nasprotnega udeleženca in odločitev pritožbenega sodišča je bila vložena po vročitvi sklepa Višjega sodišča dne 30. 3. 2017 – red. št. 51; na prvem naroku v ponovljenem postopku z dne 6. 4. 2017 je bil nasprotnemu udeležencu odobren rok za izjavo o predlagateljevi vlogi – red. št. 53; podal jo je v odobrenem roku ter priložil listine in pravno mnenje, na katerega se je skliceval – vloženo 21. 4. 2017 – red. št. 54; predlagatelj je nanjo odgovoril z vlogo na red. št. 58, vloženo 1. 9. 2017;
⁸ Primerjaj: VSRS 2185/2015 z dne 22. 10. 2015 in tam navedeno sodno prakso
⁹ Ur. list FLRJ, št. 4/1954
¹⁰ Zakon o gospodarskih družbah, Ur. l. RS, št. 42/2006 s spremembami
¹¹ Uradni list FLRJ, št. 4/1954
¹² Po drugem odstavku 1. člena Uredbe je določene posle narodne banke Zvezni izvršni svet lahko prenesel na komercialne banke; po drugem odstavku 8. člena se je Narodna banka lahko dogovorila s komunalno banko, da slednja prevzame račune gospodarskih organizacij in njihovo finančno poslovanje preko teh računov; po 7. točki prvega odstavka 66. člena Uredbe je komunalna banka opravljala posle, katere ji je v zvezi z javno službo poverila Narodna banka iz svojega delovnega področja;
¹³ Ur. l. FLRJ, 52/1953
¹⁴ Ur. l. FLRJ, št. 26/54

Datum zadnje spremembe:

17.08.2018

Podobni dokumenti:

• VSRS Sklep II DoR 243/2018
• VSL sklep I Cpg 1859/2014
• UPRS Sodba I U 438/2016-10