VSL Sklep IV Cp 1415/2018

Jedro

Sodišče v postopkih po ZPND opravi narok le v primerih, ko oceni, da je to za postopek potrebno. Pri tej odločitvi, da naroka ne bo razpisalo, pa mora sodišče upoštevati, da 4. člen ZNP določa, da mora sodišče udeležencem postopka dati možnost sodelovanja pri izvajanju dokazov in da razpravljajo o rezultatih celotnega postopka, ter da je v 37. členu ZNP določeno, da se v nepravdnem postopku smiselno uporabljajo določbe ZPP, če s tem ali drugim zakonom ni drugače določeno. Eno izmed temeljnih načel pravdnega postopka pa je, da sodišče odloči o zahtevku na podlagi opravljene glavne obravnave.

Dokazni standard v teh zadevah je v vseh fazah postopka nižji, saj se zahteva verjetnost, pa vendar, ko med udeležencema obstaja spor o odločilnih dejstvih in ko listinski dokazi temeljijo na izjavah le enega udeleženca, je opustitev razpisa naroka prej izjema kot pravilo, saj se žrtev lahko učinkovito zavaruje že z izdajo sklepa iz 22d. člena ZPND.

V primeru dokaznega standarda "pretežne verjetnost" sta glavni in nasprotni dokaz po dokazni moči uravnotežena. Nasprotni dokaz je uspešen le, če bi bila njegova dokazna moč vsaj taka, kot dokazna moč glavnega dokaza.

Določba 357.a člena ZPP pritožbe zoper sklep sodišča druge stopnje, s katerim je to sodišče razveljavilo sklep sodišča prve stopnje, v katerem je bilo odločeno o predlogu za izdajo ukrepov po 19. in 21. členu ZPND, ne omogoča.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi, sklep se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

II. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je s sklepom N 23/2018 z dne 9. 2. 2018 nasprotnemu udeležencu za obdobje dvanajstih mesecev od vročitve tega sklepa¹ prepovedalo:

- vstopiti, približevati se in zadrževati se v bližini vsakokratnega stanovanja, v katerem živi predlagateljica, še posebej pa stanovanjski hiši na naslovu X, na razdalji manjši od 300 m,

- zadrževati se in približevati se na razdaljo, manjšo od 300 m, vsakokratnim krajem, kjer se predlagateljica nahaja,

- navezovati stike s predlagateljico na kakršenkoli način, vključno s sredstvi za komuniciranje na daljavo in

- vzpostaviti kakršnokoli srečanje s predlagateljico, zlasti pa se ji približevati na razdaljo manjšo od 100 m.

Sodišče je še odločilo, da ugovor ali pritožba nasprotnega udeleženca zoper sklep ne zadržita njegove izvršitve in da mora nasprotni udeleženec plačati predlagateljici stroške nepravdnega postopka v višini 116,48 EUR. Sodišče je ugotovilo, da sta bila predlagateljica in nasprotni udeleženec do pred kratkim člana istega gospodinjstva, saj je nasprotni udeleženec skupaj s partnerko L. L., ki je predlagateljičina hči, živel v hiši, kjer živi predlagateljica. Sodišče je ugotovilo, da je predlagateljica žrtev kontinuiranega psihičnega nasilja nasprotnega udeleženca, ki je predlagateljici grozil, da jo bo ubil, da bo nanjo vrgel bombo, da bo nanjo poslal nepoznane ljudi, ki bodo z njo obračunali. Ta dejstva je sodišče ugotovilo na podlagi zapisnika o sprejemu ovadbe, ki jo je podala D. D.² zoper nasprotnega udeleženca (glej prilogo A3), zapisnika o sprejemu ovadbe predlagateljice zoper nasprotnega udeleženca (glej prilogo A4), odredbe PP Novo mesto in (dveh) sklepov preiskovalne sodnice Okrožnega sodišča v Novem mestu I Kpd 56766/2017³ ter mnenja CSD X. Sodišče ni zaslišalo udeležencev in prič, ker je na podlagi navedenih listin zaključilo, da je z zadostno stopnjo verjetnosti dokazana nevarnost nasilja nasprotnega udeleženca zoper predlagateljico.

2. Nasprotni udeleženec je zoper sklep vložil ugovor, v katerem je navajal, da mu sklepa preiskovalne sodnice Okrožnega sodišča v Novem mestu I Kpd 56766/2017 nista bila vročena in zato nista postala pravnomočna. Nasprotni udeleženec ni bil stranka postopka pred CSD X, zato mnenje CSD temelji na navedbah predlagateljice in policistke PP Novo mesto. Predlagateljica ne zatrjuje, da bi bil nasprotni udeleženec nasilen oziroma da bi ji grozil izven stanovanjske hiše, zato je sodišče nekritično sledilo predlagateljici, ki je v predlogu predlagala vse ukrepe, ki jih omogoča 19. člen Zakona o preprečevanju nasilja v družini (v nadaljevanju ZPND). Nasprotni udeleženec ni družinski član v smislu določbe 2. člena ZPND. Če bi bilo nasilno vedenje nasprotnega udeleženca takšno, kot ga zatrjuje predlagateljica, ki nasilnih dogodkov ni konkretizirala in jih datumsko opredelila, bi bilo življenjsko logično, da bi prej ukrepala in poklicala policijo. Dogajanja v decembru 2017 predlagateljica ne opisuje, sklicuje se le na izdana sklepa preiskovalne sodnice, kar ni zadostna trditvena podlaga. Iz medicinske dokumentacije z dne 4. 12. 2017 izhaja, da je bil tistega dne nasprotni udeleženec pregledan v urgentni kirurški ambulanti Splošne bolnišnice N. zaradi hudih bolečin in slabega zdravstvenega stanja, ki se mu je poslabševalo od konca novembra 2017. Predlog predlagateljice je pritisk na njeno hčer, da bi končala partnersko zvezo z nasprotnim udeležencem. Nasprotni udeleženec je v dokaz svojih navedb predložil listine in predlagal sodišču, da se zaslišita njegova partnerka oziroma predlagateljičina hči L. L. in „predlagatelj“⁴.

3. Predlagateljica je v odgovoru na ugovor navedla, da se je nasprotni udeleženec izogibal vročanju in sodelovanju v postopkih pred policijo, sodiščem in CSD. Vročitev odločb teh organov nasprotnemu udeležencu ni procesna predpostavka za vložitev predloga po 19. členu ZPND. Predlagateljica v spis vlaga fotografije, s katerimi dokazuje, da je nasprotni udeleženec po izdaji sklepa z dne 9. 2. 2018 kršil prepoved približevanja, ker se je dvakrat z avtomobilom ustavil pred hišo predlagateljice na razdalji 20 m in z večkratnim močnim pritiskanjem na pedal za plin začel priganjati motor do najvišjih obratov, tako da je motor glasno rohnel. Nekaj časa je tako stal pred hišo in priganjal motor, potem pa speljal s polno hitrostjo.

4. Sodišče je ugovor nasprotnega udeleženca zavrnilo. Odločilo je še, da vsak udeleženec postopka nosi svoje stroške ugovornega postopka. Sodišče ugotavlja, da je predlagateljica izkazala, da je nasprotni udeleženec skupaj s hčerjo predlagateljice, ki je njegova partnerka, živel s predlagateljico v skupnem gospodinjstvu in da je bila predlagateljica žrtev njegovega psihičnega in fizičnega nasilja, tako v „času pred vložitvijo predloga“, kot „po izdaji izpodbijanega sklepa“. Dne 4. 12. 2017 je prišlo do določenega ekscesnega dogodka med družinskimi člani, kar potrjuje tudi izpis SMS sporočila s telefona predlagateljičine hčere D. D., kateri je sestra L. L. poslala sporočilo, da se bosta z nasprotnim udeležencem izselila iz hiše in jo zato prosi, da ne poda prijave na policijo. Obstoj nasilja nasprotnega udeleženca zoper predlagateljico potrjuje kazenski spis I Kpd 56766/2017, kjer je tudi izjava I. I., ki je poslušala telefonski pogovor med D. D. in nasprotnim udeležencem in zaznala nasilje slednjega nad družinskimi člani.

5. Nasprotni udeleženec izpodbija sklep iz vseh pritožbenih razlogov in navaja, da bi sodišče moralo zaslišati (oba) udeleženca tega postopka. Sodišče je nasprotnemu udeležencu kršilo pravico do izjave. Ker ni izvedlo predlaganih dokazov, je kršilo tudi načelo kontradiktornosti postopka. Zakonska zaveza, da mora sodišče v teh postopkih postopati hitro, ne pomeni, da ni potrebno izvesti dokaznega postopka z zaslišanjem udeležencev in prič. Izjava nasprotnega udeleženca se mora slišati v ugovornem postopku. Sodišče se ni opredelilo do navedb nasprotnega udeleženca. Nanje je odgovarjalo splošno ali z navedbami predlagateljice. Sklicevalo se je na dokaze, ki izvirajo iz trditvenih ravnanj predlagateljice (ustna ovadba, sklep preiskovalne sodnice, mnenje CSD). Dokazne predloge nasprotnega udeleženca je ignoriralo. Pritožba povzema vsebino sklepa VSL IV Cp 1932/2014⁵. Nasprotni udeleženec je tudi priglasil pritožbene stroške.

6. Predlagateljica v odgovoru na pritožbo predlaga njeno zavrnitev in zahteva, da ji nasprotni udeleženec povrne pritožbene stroške.

7. Pritožba je utemeljena.

8. Peti odstavek 22a. člena ZPND določa, da mora sodišče v postopkih po ZPND, kadar odloči po opravljenem naroku, izdati odločbo v osmih dneh. Že iz te določbe izhaja, da sodišče lahko odloči o predlogu, v katerem predlagatelj predlaga ukrepe po 19. členu ZPND, tudi brez naroka. Prvi odstavek 22a. člena ZPND določa, da se za postopek odločanja sodišča o ukrepih po ZPND uporabljajo določbe Zakona o nepravdnem postopku (v nadaljevanju ZNP). Prvi odstavek 7. člena ZNP določa, da sodišče opravi narok, če je to predpisano z zakonom, ali če oceni, da je to za postopek potrebno. ZPND in ZNP nimata določbe, ki bi predpisovala, da je narok v teh postopkih obvezen. Sodišče v postopkih po ZPND torej opravi narok le v primerih, ko oceni, da je to za postopek potrebno. Pri tej odločitvi, da naroka ne bo razpisalo, pa mora sodišče upoštevati, da 4. člen ZNP določa, da mora sodišče udeležencem postopka dati možnost sodelovanja pri izvajanju dokazov in da razpravljajo o rezultatih celotnega postopka ter da je v 37. členu ZNP določeno, da se v nepravdnem postopku smiselno uporabljajo določbe Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP), če s tem ali drugim zakonom ni drugače določeno. Eno izmed temeljnih načel pravdnega postopka pa je, da sodišče odloči o zahtevku na podlagi opravljene glavne obravnave (4. člen ZPP) in le izjemoma zgolj na podlagi pisnih vlog in listin ter še to le v primerih, če obstaja soglasje pravdnih strank (npr. 279.a člen ZPP) ali je to v ZPP dopuščeno zaradi posebnosti postopka in pasivnosti pravdnih strank (glej npr. prvi odstavek 454. člena ZPP in 318. člen ZPP). Za odločitev o sporu je glavna obravnava, kjer se izvajajo dokazi, ki so jih predlagale pravdne stranke in s katerimi dokazujejo sporna dejstva, obvezni del postopka, ki zagotavlja pravdnim strankam enako varstvo pravic (22. člen Ustave). Neutemeljena opustitev tega procesnega dejanja ne predstavlja le absolutne bistvene kršitve postopka (10. tč. drugega odstavka 339. člena ZPP), ampak tudi poseg v pravico do poštenega sojenja iz 6. člena EKČP⁶. Tudi dr. Jože Juhart je menil, da je treba sprejeti stališče, da velja načelo zaslišanja udeležencev kot temeljno načelo tudi v nepravdnem postopku⁷. Enako stališče zastopata tudi dr. Dragica Wedam-Lukić in Ada Polajnar-Pavčnik, da se mora načelo obojestranskega zaslišanja uveljaviti tudi v nepravdnem postopku, ker se smiselno uporabljajo določbe ZPP⁸.

9. Čeprav veljajo posebna pravila v postopkih po ZPND, ki omogočajo sodišču, da odloči o predlogu brez razpisa naroka, mora sodišče, če se tako odloči, skrbno pretehtati, ali opustitev razpisa naroka ne pomeni nedopustnega posega v pravico nasprotnega udeleženca (predlagatelja) do kontradiktornosti postopka in v njegovo pravico do enakega varstva pravic (22. člen Ustave)⁹. Cilj postopka po ZPND je prevencijski, da se žrtev učinkovito zavaruje pred povzročiteljem nasilja. Zato tudi prvi odstavek 22d. člena ZPND dopušča sodišču, da ob izkazanih zakonskih predpostavkah izda sklep, s katerim odloči o ukrepu, ne da bi poslalo predlog v odgovor nasprotnemu udeležencu. V tem primeru se predlog vroči nasprotnemu udeležencu skupaj s sklepom (drugi odstavek 22d. člena ZPND). Zoper ta sklep lahko nasprotni udeleženec vloži ugovor, ki pa ne zadrži izvršitve sklepa (tretji odstavek 22d. člena ZPND). Dokazni standard v teh zadevah je v vseh fazah postopka nižji, saj se zahteva verjetnost, pa vendar, ko med udeležencema obstaja spor o odločilnih dejstvih in ko listinski dokazi temeljijo na izjavah le enega udeleženca, je opustitev razpisa naroka prej izjema kot pravilo, saj se žrtev lahko učinkovito zavaruje že z izdajo sklepa iz 22d. člena ZPND. VSL je v sklepu IV Cp 1932/2014 pojasnilo, da druga stran (torej sodno varstvena izjava drugega udeleženca) se mora nato vendarle slišati vsaj v ugovornem postopku. Ne le da se mora slišati, nanjo se mora sodišče tudi ustrezno odzvati (torej izvesti vsaj odločilne, predvsem pa hitre dokaze in odgovoriti na pravno odločilne trditve). V tej fazi je namreč za varstvo žrtve in njenih ustavno varovanih pravic že poskrbljeno, sedaj je torej treba poskrbeti še za to, da bi ne bilo nesorazmerno poseženo v ustavne pravice nasprotnega udeleženca ali celo (kadar je glede na enostranskost prve procesne faze povsem mogoče), da ne bi bilo v njegove ustavne pravice poseženo povsem neutemeljeno.

10. Zato je logična posledica, razen v izjemnih primerih, da se nasprotnemu udeležencu omogoči pravica do izvedbe dokazov, ki pa se bo največkrat omejila na zaslišanje udeležencev in (le) tistih prič, ki bodo s stopnjo (pretežne) verjetnosti potrjevale (ne)obstoj odločilnih dejstev. V primeru dokaznega standarda „pretežna verjetnost“ sta glavni in nasprotni dokaz po dokazni moči uravnotežena. Nasprotni dokaz je uspešen le, če bi bila njegova dokazna moč vsaj taka, kot dokazna moč glavnega dokaza¹⁰. V pravdnem postopku je sprejeto stališče, da ni nujno nedopustna zavrnitev dokaza z argumentacijo, da predmetni dokaz, tudi če bi v celoti uspel (to je če bi predlagana priča izpovedovala natančno tako, kot želi stranka, ki je pričo predlagala), ne bi mogel spremeniti končne dokazne ocene sodišča¹¹. Toliko bolj se takšna argumentacija lahko uporabi v postopkih po ZPND, kjer je zaradi varstva žrtve potrebno hitro in učinkovito ukrepanje, zato je tudi dokazni standard nižji, pa vendar je takšno argumentacijo moč uporabiti predvsem (le) takrat, ko sta udeleženca postopka že zaslišana in tudi tiste priče, ki jih sodišče šteje kot odločilne pri dokazovanju relevantnih dejstev.

11. Vsebinsko se do dokazov nasprotnega udeleženca sodišče prve stopnje ni opredelilo. Pritožba zato utemeljeno graja postopek in argumentacijo sodišča. Delovna metoda sodišča prve stopnje pri izboru dokazov in argumentacija dejanskih ugotovitev je pomanjkljiva, zato pritožba utemeljeno navaja, da je bila zaradi teh formalnih pomanjkljivosti nasprotnemu udeležencu kršena pravica do kontradiktornosti postopka in pravica do enakosti pravic v sodnem postopku. Prav zaradi teh pomanjkljivosti je pritožba lahko uspešno izpodbila zaupanje v dejanske rezultate sodišča prve stopnje. Če bi sodišče zaslišalo udeleženca in nekatere priče ter vpogledalo v listine, bi bila objektivna stvarnost spornega razmerja ugotovljena najmanj s potrebno stopnjo materialne resnice. Tako pa so tudi razlogi sodišča, zaradi katerih je sodišče zavrnilo dokazne predloge nasprotnega udeleženca, pomanjkljivi¹², oziroma jih ni, razen v delu, kjer sodišče prve stopnje pravilno ugotavlja, da zdravstvena dokumentacija nasprotnega udeleženca ne potrjuje, da nasprotni udeleženec ne bi mogel izvajati zatrjevanega nasilja nad predlagateljico, pravilno pa je bil tudi zavrnjen dokazni predlog za postavitev izvedenca. Naloga sodišča prve stopnje v novem postopku torej je, da zasliši udeleženca in vsaj v navedeni fazi postopka se kaže, da bo treba zaslišati še partnerko nasprotnega udeleženca L. L. in D. D. ter morda I. I. Predlagateljica zatrjuje obstoj kontinuiranega psihičnega nasilja, ki naj bi ga nad njo izvajal nasprotni udeleženec pred vložitvijo predloga, kar bo morala časovno in konkretno z opisom posameznih dogodkov določneje opredeliti vsaj na zaslišanju, saj nasprotni udeleženec v ugovoru zatrjuje, da predlagateljica ni časovno in konkretno opredelila zatrjevanega nasilnega vedenja (glej četrti odstavek 22b. člena ZPND). Dogodek z dne 4. 12. 2017, kot ga opisuje predlagateljica, se glede na njene navedbe nanaša na nasilje, ki ga je nasprotni udeleženec izvajal nad njeno hčerjo D. D.

12. Sodišče prve stopnje bi moralo razpisati narok, na katerem bi moralo zaslišati udeleženca in priče. Ker je odločilo brez naroka, je storilo absolutno bistveno kršitev postopka iz 8. in 10. tč. drugega odstavka 339. člena ZPP. Glede na naravo kršitev, teh kršitev pritožbeno sodišče ne more samo odpraviti z razpisom naroka (drugi odstavek 347. člena ZPP), saj bi bila s tem udeležencema kršena pravica do sojenja in izvajanja dokazov pred sodiščem prve stopnje. V konkretnem primeru ne gre za dopolnitev dokaznega postopka, gre za pravico predlagateljice in nasprotnega udeleženca, da sodišče prve stopnje opravi narok, na katerem izvede odločilne dokaze z zaslišanjem udeležencev in prič, saj v predhodnem postopku sodišče prve stopnje naroka ni opravilo in zato teh dokazov neutemeljeno ni izvedlo.

13. Pritožbeni razlogi so utemeljeni, zato je pritožbeno sodišče sklep razveljavilo in vrnilo zadevo sodišču prve stopnje v nov postopek (3. tč. 365. člena ZPP).

14. Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo (tretji odstavek 165. člena ZPP).

15. Določba 357.a člena ZPP pritožbe zoper sklep sodišča druge stopnje, s katerim je to sodišče razveljavilo sklep sodišča prve stopnje, v katerem je bilo odločeno o predlogu za izdajo ukrepov po 19. in 21. členu ZPND, ne omogoča¹³.

-------------------------------

¹ Sklep je bil nasprotnemu udeležencu vročen 13. 2. 2018.
² Hči predlagateljice, ki tudi živi v skupnem gospodinjstvi s predlagateljico.
³ Policijska uprava je z odredbo št. ... (glej prilogo A5) nasprotnemu udeležencu izrekla ukrep, v katerem mu je prepovedala približevati se predlagateljici, preiskovalna sodnica je s sklepom I Kpd 56766/2017 z dne 15. 12. 2017 ukrep policije vzdržala v veljavi (glej prilogo A6) in ga s sklepom I Kpd 56766/2017 z dne 28. 12. 2017 podaljšala (glej prilogo A7)
⁴ Iz navedb v vlogi in pritožbenih navedb je mogoče sklepati, da je nasprotni udeleženec predlagal lastno zaslišanje in da je pri tem zapisu prišlo do očitne pisne napake. Tudi sodišče prve stopnje je očitno štelo, da gre v tem delu za pisno napako, saj v izpodbijanem sklepu pojasnjuje razloge, zaradi katerih ni sledilo dokaznemu predlogu nasprotnega udeleženca, da se zaslišita (oba) udeleženca.
⁵ Podrobneje glej pritožbo na strani 2 in 3.
⁶ Primerjaj Jan Zobec: Pravdni postopek, zakon s komentarjem, 2. knjiga, letnik 2006, stran 303.
⁷ Povzeto iz dr. Dragica Wedam-Lukić in Ada Polajnar-Pavčnik: Nepravdni postopek, zakon s komentarjem, letnik 1989, stran 15.
⁸ Podrobneje glej dr. Dragica Wedam-Lukić in Ada Polajnar-Pavčnik: Nepravdni postopek, zakon s komentarjem, letnik 1989, stran 15.
⁹ Enako velja tudi za predlagatelja, če sodišče njegov predlog zavrne brez naroka.
¹⁰ Primerjaj Jan Zobec: Pravdni postopek, zakon s komentarjem, 2. knjiga, letnik 2006, stran 350.
¹¹ Glej sklep VSRS II Ips 554/99; povzeto iz dr Aleš Galič: Pravdni postopek, zakon s komentarjem, 1. knjiga, 2006, stran 57, op. 99.
¹² Razen v delu, kjer je bil utemeljeno zavrnjen dokazni predlog za postavitev izvedenca.
¹³ Glej sklep VSRS Cp 15/2018.

Datum zadnje spremembe:

17.08.2018

Podobni dokumenti:

• VSL Sklep IV Cp 1445/2018
• VSL sklep IV Cp 1932/2014
• VSL Sklep IV Cp 880/2021