VSL Sodba I Cp 2458/2017

Jedro

Ker je tožena banka dokazala, da je utemeljeno odstopila od kreditne pogodbe pred iztekom pogodbenega roka zaradi krištve pogodbe na strani kreditojemalca, tožnica ne more uspeti z odškodninskim zahtevkom za plačilo škode, ki naj bi ji kot družbenici kreditojemalca nastala zaradi nerealizacije izgradnje objekta. Tožnica je bila porok pri kreditni pogodbi in družbenica družbe, ki je bila lastnica investitorja pri gradnji.

Izrek

Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke na plačilo 17.759.788,16 EUR s pripadki. Pravdne stroške v znesku 118.108,20 EUR je naložilo v plačilo tožeči stranki.

2. Proti tej sodbi vlaga pritožbo tožeča stranka in uveljavlja vse pritožbene razloge po določbi prvega odstavka 338. člena ZPP. Ker ima pritožba 29 strani, pritožbeno sodišče ne povzema pritožbe v uvodu odločbe, ampak bo na pritožbene navedbe, ki jih šteje za pravno relevantne, odgovorilo v nadaljevanju sodbe (360. člen ZPP). Katere navedbe so pravno relevantne, pa pove materialno pravo, ki bo tudi razvidno iz nadaljevanja odločbe.

3. Na vročeno pritožbo tožena stranka in stranski intervenient nista odgovorila.

4. Pritožba ni utemeljena.

Glede odpovedi kreditne pogodbe:

5. Tožnica je porok za obveznosti kreditojemalca (L., d.o.o.), iz kreditne pogodbe z dne 7. 10. 2008, tožničino poroštvo pa je bilo dogovorjeno z dodatkom številka 3 z dne 5. 9. 2011. Tožnica v tožbi ne trdi, da bi kot porokinja poravnavala kakšne obveznosti do tožene stranke. Trditvena podlaga tožeče stranke je, da je tožena stranka neutemeljeno odstopila od kreditne pogodbe in ji je zato nastala škoda. Škodo pa obrazloži kot škodo zaradi nerealizacije izgradnje objekta D. in izgubo dobička, ki bi ga tožnica kot družbenica d.o.o., ki ima v L., d.o.o., 51% lastninski del, dobila z realizacijo, če bi bil projekt zaključen in objekt prodan. Tožnica je ocenila donosnost projekta na 24.589.742,42 EUR. Svoj delež je izračunala glede na višine deležev v družbah. Drugi odškodninski temelj, ki ga tožnica uveljavlja, pa je neutemeljena uvedba stečajnega postopka proti tožnici, nezaposlitev v letu 2013 in izguba plače 144.000,00 EUR (primerjaj navedbe iz tožbe in pripravljalnega spisa, obrazložitev zahtevkov na list. št. 65). Tako je sodišče prve stopnje pravilno ocenilo tožbeno podlago tožeče stranke kot odškodninsko in pravilno ugotovilo, da je potrebno ugotoviti elemente za nastanek odškodninske obveznosti: protipravnost, ki izvira iz sfere pogodbene stranke, ki bi morala opraviti izpolnitev, vzročno zvezo med kršitvijo in škodo ter nastanek škode. Osnovni očitek tožnice je, da je tožena stranka neutemeljeno odpovedala kreditno pogodbo in da niso bili podani razlogi iz 9. člena kreditne pogodbe, ki upravičujejo odstop.

6. Sodišče prve stopnje je pravilno v 19. točki obrazložitve povzelo razloge za odpoved kreditne pogodbe pred iztekom pogodbenega roka (list. št. A 1). Gre torej za odgovor na vprašanje, ali je tožena stranka ravnala v skladu s pogodbo, ki je materialnopravno upravičenje za odstop od pogodbe v tem primeru. Pogodba je veljavna in sodišče je pravilno ugotovilo, da je bila dana odpoved pogodbe zaradi kršitve pogodbe na strani kreditojemalca. Zmotno meni pritožba, da je šlo za odstop od pogodbe po 107. členu OZ. Osnovna pogodba med kreditodajalcem in kreditojemalcem je gospodarska pogodba in tožnica kot porok je le pristopila k tej pogodbi. Tožena stranka je v razlogih za odpoved z dne 20. 7. 2012 ugotovila: da sredstva, ki jih je imel investitor na razpolago, niso zadostovala za dokončanje projekta, da je investitor bistveno spremenil projekt in pogoje financiranja, saj je nameraval dokončati zgolj stanovanjski del objekta, poslovnega pustiti v tretji podaljšani fazi, s čimer se je zmanjšala vrednost objekta in tudi možnost pridobitve dovoljenj, nemožnost zaključka projektov v predvidenem roku, to je pred končnim rokom za črpanje kredita 30. 9. 2012, saj je bilo pridobljeno spremenjeno gradbeno dovoljenje z več mesečno zamudo, glavni izvajalec G. d.o.o. pa je odpovedalo gradbeno pogodbo dne 27. 6. 2012. Tožnica ni zanikala, da je kreditojemalec že dalj časa zamujal s plačilom obveznosti po kreditni pogodbi, na kar je bil večkrat opominjan in po 4. točki 9. člena kreditne pogodbe že to predstavlja samostojni razlog za odpoved kreditne pogodbe. Tega dejstva pritožnica tudi v pritožbi ne prereka.

7. Pritožnica prereka ugotovitve sodišča prve stopnje, da iz izpovedb prič (točka 28) in stanja na objektu izhaja, da sredstva, ki jih je imel kreditojemalec na voljo, niso zadostovala za dokončanje projekta, zaradi česar ga je tožena stranka ocenila kot finančno nevzdržnega. Tožena stranka je o tem obvestila investitorja in poroke in teh dodatnih sredstev niso mogli zagotoviti kljub pozivu. Ni dvoma, da je kreditojemalec spremenil projekt in to brez soglasja tožene stranke in da se je odločil, da bo izdelal le stanovanjski projekt, poslovni pa le do tretje gradbene faze ter predlagal znižanje stroškov gradnje zaradi manjkajočih sredstev. Pritožba graja ugotovitev sodišča prve stopnje, da je bila pravilna ocena tožene stranke, da delno dokončani objekt ne more imeti enake vrednosti in donosnosti kot celotni objekt. S tem se je nedvoumno zmanjšala vrednost zavarovanja tožene stranke, ki je bila ob sklenitvi kreditne pogodbe vezana na dokončanje objekta v celoti. Pritožba zlasti graja odločitev sodišča prve stopnje, da spremeni svoj dokazni sklep o postavitvi izvedenca gradbene in ekonomske stroke, ker je ugotovilo, da je iz drugih nesporno ugotovljenih dejstev, pa tudi iz zaslišanja prič jasno, da je bil odstop od pogodbe tožene stranke utemeljen. Sodišče prve stopnje je pravilno ocenilo, da bi šlo pri obeh izvedencih za ugotavljanje višine zahtevka, kar pa ni bilo potrebno, saj zahtevek ni bil utemeljen že po temelju. Pri tem pritožba zmotno razlaga, da je sodišče štelo določbo 9. člena kreditne pogodbe, ki med drugim pravi, da je odpoved pogodbe možna, če banka izve za okoliščine, ki lahko po njenem mnenju ogrozijo izterljivost kreditne terjatve za subjektivno in zato enostransko. Vse okoliščine, ki so bile ugotovljene oziroma kršitve pogodbe, je banka očitno ocenila za okoliščine iz 6. točke 9. člena pogodbe. Ne gre za neko subjektivno oceno, ki bi dopuščala toženi stranki neutemeljen odstop od pogodbe brez objektivizacije razlogov. Sodišče prve stopnje je zaslišalo priče (F., P., B., K. in E.) in ugotovilo, da je ob spremenjenem projektu premalo sredstev za dokončanje. Investitor pa je tudi že zamujal s plačili in roki za izgradnjo. Res pa je, da je odločitev vsake pogodbene stranke izraz njune (subjektivne) volje.

8. Zmotno meni pritožba, da bi sodišče prve stopnje moralo dopustiti oba izvedenca. Gradbeni izvedenec naj bi ocenil dejansko možnost izvedbe projekta glede na pravila stroke in vrednost objekta v času, ko naj bi bil projekt dokončan; izvedenec ekonomske stroke pa bi izračunal pričakovani dobiček tožnice s poglobljeno analizo predvidenih prihodkov in stroškov ter dogovorjenih ključev delitve dobička. Pri tem pritožnica ne graja ugotovitve sodišča prve stopnje, da je prišlo do spremembe projekta, da je celo pridobivala novo gradbeno dovoljenje in dokumentacijo, da bi končala v prvi fazi le stanovanja in jih dala na trg, poslovnih prostorov pa ne, ne graja ugotovitve o zamenjavi oziroma odpovedi glavnega izvajalca del in ne graja izpovedb prič M., F. in (delno) N., da je bilo treba zagotoviti denar za dodatne stroške. Tožena stranka je pozvala na doplačilo oziroma dokapitalizacijo objekta v višini 1.147.972,00 EUR. Sodišče je le na podlagi priče M. ugotovilo, da je ta ocenil dodatne stroške na račun temeljenja na 500.000,00 EUR do 600.000,00 EUR. Pritožba tudi graja ugotovitev sodišča prve stopnje, da je brez izvedenca ugotovilo, da je vrednost stanovanjskega dela objekta manjša kot je bila vrednost skupaj s poslovnimi prostori v tem objektu in da bi to moral izračunati izvedenec. Pritožbeno sodišče pa se strinja s sodiščem prve stopnje, da je notorno, da je vrednost celotnega objekta (stanovanjski in poslovni prostori) večja kot je vrednost le stanovanjskega dela objekta. Zato ni potrebno postaviti izvedenca gradbene stroke. Pritožba graja dokazno oceno priče N., ki je bil zaposlen pri toženi stranki kot tehnična podpora in označi to izpovedbo kot neprepričljivo. Priča je prihajala v izpovedbi v nasprotje, in sicer zatrjevala pravilnost izračuna manjkajočih sredstev, po drugi strani pa navajala, da bi bilo mogoče projekt dokončati kljub temu. Sodišče zato ne sledi tej priči v celoti, saj delno trdi priča drugače. Zato je sodišče na podlagi ostalih prič in zlasti neprerekanih navedb o spremembi objekta, zamudi pri plačilu kredita in neutemeljeni zmanjšani vrednosti objekta zaradi načrtovanega končanja le stanovanjskega dela, pravilno ocenilo, da je bila odpoved pogodbe utemeljena. Zato ni mogoče očitati toženi stranki, da je ravnala protipravno in neutemeljeno odstopila od pogodbe.

9. Tako se izkaže, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo očitano kršitev iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ko je spremenilo svoj dokazni sklep in ni postavilo obeh izvedencev. Sodišče je to pojasnilo v točki 7 in 8 sodbe, zato ne drži očitek pritožnice, da bi to sodišče moralo pojasniti na obravnavi. Če odločitve ne pojasni na obravnavi, stranka pa temu ugovarja, mora sodišče najpozneje v sodbi pojasniti svoje razloge. Ker je sodišče prve stopnje lahko spremenilo svoj dokazni sklep oziroma predlagana dokaza z izvedencema zavrnilo, ni potrebno odgovarjati na obširne pritožbene navedbe o tem, kako je sodišče najprej postavilo izvedenca B., kaj mu je naložilo ali so te naloge skladne z dokaznim predlogom tožeče stranke, zakaj tožeča stranka ni pravočasno predložila vse potrebne dokumentacije za izvedenca gradbene stroke, in kje se nahaja ta dokumentacija. Ker izvedenec gradbene stroke ni bil potreben, je tudi odveč odgovarjati na pritožbene navedbe, zakaj je sodišče razrešilo izvedenca B., imenovalo izvedenca J. in kaj se dogaja z izvedencem B. v drugih pravdnih postopkih pred sodišči. Po spremembi dokaznega sklepa, kar sodišče prve stopnje lahko stori, ni več pomembno, kako je potekalo delo s postavitvijo izvedenca. Oba izvedenca sta glede na podano materialnopravno izhodišče pomanjkanja elementa protipravnosti odveč, zato je sodišče prve stopnje lahko spremenilo svoj dokazni sklep.

10. Pritožba nadalje uveljavlja, da bi sodišče v okviru odprtega sojenja moralo povedati, kakšno stališče bo zavzelo glede veljavnosti odpovedi kreditne pogodbe. Tako pa je nenavadno zaključilo zadnji narok, zavrnilo dokazni predlog z izvedencem, na kar tožeča stranka ni bila pripravljena. Tožena stranka pa je bila pripravljena, saj je imela pripravljen stroškovnik. Ker gre za sodbo presenečenja, je po mnenju pritožbe bila strankama odvzeta možnost obravnavanja pred sodiščem. Gre za smiselno uveljavljeno kršitev iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, kar pa ni podano. Tožena stranka je ves čas trdila, da je bila odpoved pogodbe utemeljena in tudi navajala in nenazadnje tudi dokazala, da je imela razloge za odpoved kreditne pogodbe. V primeru, ko je trditvena podlaga tožene stranke jasna in prereka trditveno podlago tožeče stranke, sodišču ni treba razgrniti svojega materialnopravnega izhodišča in ne gre za sodbo presenečenja. Tožeča stranka se je ves čas postopka lahko pripravljala in branila glede na navedbe tožene stranke in torej ni mogla biti presenečena z odločitvijo sodišča. Res je, da je sodišče po nepotrebnem sprejelo dokazni sklep z izvedencema in ga nato spremenilo. Vendar to možnost po ZPP ima, zato očitana absolutna bistvena kršitev določb ZPP ni podana. Ker je sodišče prve stopnje zavrnilo zahtevek že po temelju, ker je ugotovilo, da je bila odpoved kreditne pogodbe utemeljena in torej ni bilo elementa protipravnosti, je odveč razpravljanje v sodbi o tem, ali je tožeča stranka pravočasno predložila vse potrebne listine za izračun cen in škode. Ta odvečna obrazložitev sodišča prve stopnje ni vplivala na pravilnost in zakonitost odločitve, zato teh navedb ni mogoče šteti za odločilne.

11. Pri presoji kreditne pogodbe in pravice do odpovedi, je po mnenju tožeče stranke sodišče prve stopnje zmotno in brez ustrezne trditvene podlage uporabilo iz 9. člena kreditne pogodbe zapis o subjektivni oceni tožene stranke glede odpovedi. V tem vidi pritožba, da gre za sodbo presenečenja. Pri tem spregleda, da je v konkretnem primeru kreditna pogodba materialno pravo za presojo spornega pravnega razmerja med pravdnima strankama. Tožena stranka je ves čas konsistentno zatrjevala, da je imela razloge za odpoved kreditne pogodbe in da ti izhajajo iz 9. člena pogodbe in to konkretizirala z navedbami v svoji trditveni podlagi. Tako je že v odgovoru na tožbo in naslednjih vlogah poudarjala, da tožena stranka ni bila več pripravljena prevzemati nesorazmernih dodatnih tveganj povezanih z novimi finančnimi vložki v projekt ob vseh okoliščinah, katere je poudarilo in kar izhaja iz odpovedi pogodbe. Sodišče prve stopnje je pravilno poudarilo, da gre pri odločitvi banke, da odpove kreditno pogodbo, za lastno (subjektivno) odločitev, vendar na podlagi objektivno ugotovljenih dejstev. Tožeči stranki ni uspelo dokazati, da bi bila odpoved pogodbe v nasprotju s kreditno pogodbo in tudi ni zatrjevala, da bi bil 9. člen pogodbe ničen ali neveljaven. Zato se je sodišče prve stopnje lahko oprlo na določbe 9. člena pogodbe in ob jasno zatrjevani trditveni podlagi tožene stranke, ni šlo za sodbo presenečenja.

12. Pritožba zmotno meni, da se je sodišče prve stopnje odločilo le na podlagi subjektivne ocene tožene stranke za odstop od pogodb in da bi sodišče prve stopnje moralo ugotoviti predvsem, ali je bil izračun tožene stranke za manjkajoča sredstva, katere dokapitalizacijo je zahtevala od kreditojemalca in porokov, utemeljena in da bi to moralo storiti sodišče s pomočjo izvedencev. Pri tem je za pritožbo predvsem relevantno, kaj je sodišče naložilo v sklep izvedencu B. in da je to bilo v nasprotju s predlogi tožeče stranke. Ko je sodišče prve stopnje ugotovilo, da izvedenec ni potreben in spremenilo svoj dokazni sklep, odpadejo vsa razglabljanja o tem, kaj je sodišče prve stopnje naložilo izvedencu B. Pomembno je, da je tožena stranka imela vse naštete razloge za odstop od kreditne pogodbe in že eden bi zadoščal, da je odstop utemeljen. Sodišče prve stopnje je že iz zaslišanja prič ugotovilo, da je vsaj od 500.000,00 do 600.000,00 EUR sredstev manjkalo oziroma so bili to dodatni stroški za projekt; da je bil projekt spremenjen; da je po projektu vrednost izkupička bila manjša kot po prvotnem projektu, ki je vseboval tudi prodajo poslovnih prostorov; da je tožeča stranka zamujala s plačili po kreditni pogodbi, spreminjala izvajalca oziroma je glavni izvajalec zapustil projekt in da je bila podana nezmožnost zaključka projekta v predvidenem roku, to je pred končnim rokom za črpanje kredita. Zato je bil pravilen sklep, da ni potrebno izračunavanje, koliko bi investitor zaslužil ob določenih pogojih. Ni pomembno, kot meni pritožba, da je tožena stranka pri sami odpovedi poleg razlogov citirala tudi določene člene OZ. Pomembno je, da je ugotovila podanost razlogov za odpoved iz 9. člena pogodbe in že to je zadoščalo. Pritožba obširno analizira izpovedbo priče N., za katerega je sodišče pravilno ugotovilo, da je izpovedoval nekoliko nekonsistentno. Vendar je ugotovilo pravno odločilna dejstva tudi iz drugih zaslišanj prič in nenazadnje iz neprerekanih dejstev tožeče stranke (o zamujanju plačil, o zamujanju roka, o spreminjanju projekta, o želji investitorja, da dokonča le stanovanjski del in ne več celotnega objekta, o odpovedi glavnega izvajalca). Pri tem pritožba večkrat ponovi svoje trditve in na ponavljanje razlogov pritožbeno sodišče ne bo odgovarjalo. Protispisna pa je trditev pritožbe, da tožnica ni bila seznanjena z izračuni oziroma razlogi tožene stranke za odpoved pogodbe. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je bila tožnica in investitor seznanjena z oceno tožene stranke o nezadostnosti sredstev. Najprej je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je priča M., projektant in prokurist investitorja ter porok, povedal, da je prišlo do nepredvidenega povišanja stroškov in da so bili ti stroški financirani iz kredita. Sodišče tudi opozarja na trditev tožene stranke, da ni bila seznanjena s spreminjanjem pogojev izvedbe in prodaje projekta, zakaj bi morala biti po 5. členu pogodbe seznanjena in bi morala dati privolitev. Sodišče sprejema trditev tožene stranke, da kršitev iz 3. točke 9. člena kreditne pogodbe že zadošča za odpoved pogodbe. Izračun tožene stranke o manjkajočih sredstvih pa je pojasnila priča F. in delno tudi N. Vendar je že po izpovedi priče M. bilo treba za 500.000,00 do 600.000,00 EUR več sredstev za dodatne stroške. Tako se izkaže, da toženi stranki ni treba do evra natančno pojasnjevati, kako je prišla do cene za dokapitalizacijo 1.174.972,00 EUR. Šlo je za oceno finančne vzdržnosti projekta, ki je bil spremenjen in tožena stranka je na sestankih s kreditojemalcem to povedala (razlogi 26 izpodbijane sodbe). Poroki pa so bili z dopisi in na sestanku z dne 21. 12. 2011 seznanjeni in ponovno pozvani k podaji razlogov za rešitev nastale situacije oziroma zagotovitvi manjkajočih sredstev ali zavarovanj pod grožnjo možne odpovedi kreditne pogodbe. Zato je sodišče pravilno ocenilo, da je tožena stranka ravnala v skladu z dobrimi poslovnimi običaji.

13. Pod točko V pritožbe tožena stranka uveljavlja izločitev sodnice zaradi zatrjevane pristranskosti. Ta predlog je prepozen, saj je možno sodnika prve stopnje izločevati le do konca obravnave pred pristojnim sodiščem, kar v našem primeru pomeni do konca glavne obravnave (72. člen ZPP). Predlog je bil že zavržen s sklepom z dne 17. 5. 2017 (list. št. 336), ki je postal pravnomočen. Zato na te navedbe pritožbeno sodišče ne bo odgovarjalo.

14. Tožeča stranka izpodbija tudi poroštveno pogodbo in trdi, da je v nasprotju z Zakonom o potrošniških kreditih. Tožnica je pristopila h kreditni pogodbi. Njena poroštvena izjava ni kreditna pogodba po Zakonu o potrošniških kreditih. Razen tega, bi morala to uveljavljati z ustreznim zahtevkom na ničnost pogodbe. Nenazadnje pa je treba tožnico opozoriti, da je svoj tožbeni zahtevek, ki ga označi za odškodnino zaradi izgubljenega dobička, naslovila kot večinska družbenica družbe A. d.o.o. v podjetju L. d.o.o. (investitorju in kreditojemalcu) izgubljen dobiček med tožnico in Š. Š., izgubljeni dobiček iz naslova pogodb za nakup stanovanj, parkirnih mest in lokalov investitorja. Vse to pa ne kaže na poslovanje po Zakonu o varstvu potrošnikov ali po Zakonu o potrošniških kreditih. Tožnica ne trdi, da bi kot porok karkoli plačala toženi stranki.

15. Sodišče prve stopnje je tudi odgovorilo na trditve tožnice, da je tožena stranka imela nepoštene namene pri sami pogodbi in da se je dogovarjala z investitorjem za dokončanje projekta preko SPV. Sodišče prve stopnje je pravilno ocenilo obrambo tožene stranke, da je šlo za poskus tožene stranke, da reši projekt, vendar je vse ostalo pri dogovorih in ni prišlo do sklepanja pogodbe. Zato tožeči stranki v zvezi s temi pogovori ni mogla nastati škoda oziroma to ne pomeni elementa protipravnosti. Pri tem gre za razloge iz obrazložitve pod točko 30 in 31 in tem razlogom ni kaj dodati. Pritožba pri tem izpostavi mail B.-ja M.-ju z dne 18. 10. 2012, kjer se navaja, da se je kreditni odbor banke odločil, da odpove pogodbo z investitorjem za zameno izvedbe "SPO-D." in da je bila predstavljena možnost, da se projekt zaključi preko SPV scenarija, vse sporazumno. Sodišče prve stopnje je presojalo in zaslišalo tako B. kot M. in pravilno ocenilo izvedene dokaze. Ni pa prezreti dejstva, da je tožena stranka po svojih pooblaščencih komunicirala s pooblašenimi pri kreditojemalcu in ni delala nekaj na skrivaj. Vendar do teh dogovorov oziroma nove pogodbe ni prišlo, zato te navedbe niso pravno relevantne. Enako velja za pritožbene navedbe, da so bili pogoji za odpoved znani že s strani odvetnika P. 14. 5. 2012, to je pred odpovedjo pogodbe. Vendar vse to so bili pogovori oziroma je tožena stranka po oceni sodišča prve stopnje iskala možne rešitve, da ohrani projekt. Vendar je na to le prišlo do odpovedi kreditne pogodbe. Pritožba obrazlaga, da ni prišlo do prenosa projekta SPV, ker tožena stranka ni hotela poplačati odprtih terjatev do izvajalcev. Vse to so okoliščine, ki kažejo, da do drugačne pogodbe oziroma reševanja projekta ni prišlo in ni mogoče očitati toženi stranki, da se je nato odločila za odstop od pogodbe.

16. Pritožnica nadalje trdi, da je bila družba T. d.o.o. ustanovljena zato, da bi bila izvedba projekta s pomočjo SPV možna. Poudarja, da je bila družba T. d.o.o. ustanovljena 26. 8. 2008. Dobršen deli pritožbe je namenjen dokazovanju, da tožena stranka ni imela več legitimacije za odstop od kreditne pogodbe, ker je bila družba T. d.o.o. tedaj že prevzemnik kreditne pogodbe in torej po stališču pritožbe vstopila v pravice tožene stranke. Pritožbeno sodišče se strinja z oceno sodišča prve stopnje, da je tožena stranka v trenutku odstopa od pogodbe bila kreditodajalec. Pravilno je stališče sodišča, da je šele s pogodbo o delitvi in prevzemu z dne 11. 8. 2014 (priloga A 28) tožena stranka na družbo T. d.o.o. prenesla formalnopravna upravičenja na premoženju, med drugim tudi iz te kreditne pogodbe. Res pa je, da s to družbo že 23. 12. 2011 in 18. 10. 2013 preko izdanih vrednostnih papirjev prenesla ekonomsko upravičenje in je zato tudi prejela določena plačila. Vendar te pogodbe (A 28) ni mogoče oceniti kot pogodbo o cesiji, s katero upnik prenese svojo terjatev na novega upnika. Iz notarskega zapisa sledi, da je šlo za posle o delitvi premoženja po določbi 624. člena ZGD-1. Iz pogodbe, ki je pripeta k notarskemu zapisu pa izhaja, kako je ta posel med pravno prednico tožene stranke in podjetjem T. d.o.o. potekal in tudi, da je za to dala soglasje Banka Slovenije po 90. členu Zakona o bančništvu – 1. Tožnici torej ni uspelo dokazati, da je v trenutku odstopa tožena stranka bila poplačana iz te kreditne pogodbe iz cediranja terjatve. T. d.o.o. se je kot univerzalni pravni naslednik na podlagi pogodbe o delitvi s prevzemom z dne 18. 8. 2014 vpisal v sodni register po 623. členu v zvezi z drugim odstavkom 635. člena ZGD in o tem je bila tožnica tudi obveščena (primerjaj razloge iz točke 34 sodbe). Tako se izkaže, da tožnica nima prav, ko trdi, da je bila tožena stranka poplačana dvakrat in da ne bi smela odstopiti od kreditne pogodbe.

17. Drugi temelj za odškodninsko tožbo tožeče stranke pa je bil postopek osebnega stečaja nad tožnico. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je tožena stranka kot upnica lahko podala predlog za začetek stečajnega postopka, saj je imela terjatev proti tožnici (231. člen ZFPPIPP). Predlog za uvedbo stečajnega postopka je podala 18. 9. 2013 in takrat je bila še upnica po odpovedani kreditni pogodbi in je imela terjatev proti tožeči stranki. Nato pa je bil njen predlog zavrnjen iz procesnega razloga, ker je vmes prišlo do prenosa terjatve tožene stranke na T. d.o.o., kot izhaja iz priloženega sklepa St ... z dne 11. 5. 2015 (priloga A 37). Iz priloženega sklepa se vidi, da je tudi stečajno sodišče upoštevalo, da je družba T. d.o.o. postala upnica proti tožnici na podlagi pogodbe z dne 11. 8. 2014 (priloga A 28). Tako se izkaže, da tudi drugi odškodninski zahtevek oziroma temelj ni podan element protipravnosti in zato je utemeljeno zavrnjen tudi ta zahtevek. Ker je sodišče prve stopnje ugotovilo, da manjka element protipravnosti pri obeh odškodninskih zahtevkih, je zavrnilo tožbeni zahtevek že na podlagi tega dejstva.

18. Pritožba na koncu še trdi, da je podana vzročna zveza med ravnanjem tožene stranke in tožničino izgubo na zaslužku oziroma premoženjsko škodo. Če ni podan element protipravnosti, ne more biti vzročne zveze med ravnanjem tožene stranke in tožničino škodo. Vendar je treba tožnici še pojasniti, da bi tudi v primeru podane protipravnosti težko sprejeli njeno trditev, da je podana vzročna zveza in dokazana škoda na način, kot to trdi tožnica. Tožnica ne trdi, da bi plačala kot porokinja toženi stranki kakšen znesek po kreditni pogodbi s poroštvom. Trdi le, da če pogodba ne bi bila odpovedana, bi kot družbenica v podjetju imela dobiček in ne bi bil začet stečajni postopek proti njej ter ne bi izgubila službe. Vendar je zatrjevana izguba na zaslužku temelječa na hipotetični vzročnosti, saj ni jasno iz trditvene podlage tožeče stranke, kako so te družbe poslovale in kako bi te družbe poslovale ne glede na projekt, ki je bil v danem primeru ustavljen. Ker pa se sodišče prve stopnje s tem ni ukvarjalo, se tudi pritožbeno sodišče s tem ne more ukvarjati, razen v kolikor odgovarja na pritožbene navedbe. Hipotetična vzročna zveza v sodni praksi ni bila sprejeta.¹

19. Ker je sodišče prve stopnje na pravilno in popolno ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo materialno pravo in pri tem ni zagrešilo očitanih absolutnih bistvenih kršitev določb ZPP in ne tistih, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, je bilo treba pritožbo zavrniti kot neutemeljeno in potrditi sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

-------------------------------
¹ Polajnar Pavčnik A., Vzročnost kot pravnovrednostni pojem, Zbornik znanstvenih razprav – LIII letnik, stran 179.

Datum zadnje spremembe:

17.08.2018

Podobni dokumenti:

• VSL sodba III Cp 2664/2014
• VSRS sodba II Ips 188/2015
• VSC Sodba Cpg 23/2021