VSL Sodba PRp 17/2018

Jedro

Obdolženčev zagovornik prvič šele v pritožbi uveljavlja, da je imel obdolženec 8. 6. 2017 veljavno vozniško dovoljenje Republike Hrvaške in da je bilo v času, ko je slovensko vozniško dovoljenje zamenjal za tuje vozniško dovoljenje, slovensko vozniško dovoljenje še veljavno, ne da bi kot prava uka stranka pri uveljavljanju zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja na podlagi novih dejstev in dokazov verjetno izkazal, da jih obdolženec brez svoje krivde ni mogel uveljavljati v postopku na prvi stopnji (tretji odstavek 157. člena ZP-1), zato višje sodišče teh pritožbenih navedb ne more upoštevati.

Prvostopenjsko sodišče je odločitev utemeljeno oprlo na izpovedbo policista, ki je vodil postopek z obdolžencem in je potem, ko je bil opozorjen, da je dolžan govoriti resnico in da ne sme ničesar zamolčati, kar ve o zadevi in da pomeni kriva izpovedba kaznivo dejanje, natančno in podrobno ter zato verodostojno opisal ugotovitve pri obdolženčevi kontroli; obdolženec pa v pritožbi niti ne izpodbija verodostojnosti izpovedbe policista.

Izrek

I. Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Obdolženec mora plačati kot stroške pritožbenega postopka sodno takso v znesku 75,00 EUR.

Obrazložitev

1. Okrajno sodišče v Brežicah je z izpodbijano sodbo obdolženca spoznalo za odgovornega za prekršek po osmem odstavku 56. člena Zakona o voznikih (ZVoz-1), za kar mu je izreklo globo v znesku 500,00 EUR, naložilo mu je še plačilo stroškov postopka in sicer sodne takse v znesku 50,00 EUR, stroškov postopka povezanih z izdatki s hrambo in vleko osebnega avtomobila v znesku 97,15 EUR ter ostalih stroškov postopka iz prvega odstavka 143. člena Zakona o prekrških (ZP-1), če bodo priglašeni po izdaji sodbe. Odločilo je še, da se tovorni avtomobil znamke ..., tip ..., reg. št. ..., št. šasije ..., ne odvzame.

2. Proti sodbi vlaga obdolženec po zagovorniku pravočasno pritožbo. Uveljavlja, da je neresničen očitek sodbe, da je vozil brez veljavnega vozniškega dovoljenja, saj ima tuje vozniško dovoljenje št. 000, ki je bilo izdano 25. 11. 2016 s strani PU ... – Hrvaška, ko je bilo slovensko vozniško dovoljenje še veljavno. Prilaga sklep Okrajnega sodišča v Celju EPVD 923/2017 z dne 3. 10. 2017, s katerim je sodišče ugotovilo, da je presegel 18 kazenskih točk v cestnem prometu in mu je sodišče izreklo prepoved uporabe tujega vozniškega dovoljenja na ozemlju Republike Slovenije za dobo enega leta. To pomeni, da ima še vedno veljavno tuje vozniško dovoljenje razen, da ga za dobo enega leta ne sme uporabljati na ozemlju Republike Slovenije. Navedeni sklep je bil izdan šele 3. 10. 2017, kar pomeni, da je imel dne 8. 6. 2017 veljavno tuje vozniško dovoljenje in zato ni storil očitanega prekrška.

3. Predlagateljica Policijska postaja Brežice v odgovoru na pritožbo navaja, da je obdolženec 8. 6. 2017 policistom pokazal kopijo hrvaškega vozniškega dovoljenja; iz evidenc je bilo ugotovljeno, da ne poseduje veljavnega slovenskega vozniškega dovoljenja, zato je bilo opravljeno preverjanje veljavnosti hrvaškega vozniškega dovoljenja; policisti so preko MPP Obrežje od hrvaških varnostnih organov pridobili odgovor, da je obdolženčevo vozniško dovoljenje Republike Hrvaške od 3. 5. 2017 neveljavno, zato 8. 6. 2017 ni posedoval veljavnega vozniškega dovoljenja izdanega v Republiki Hrvaški.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Višje sodišče ob preizkusu izpodbijane sodbe v smeri pritožbenih navedb in po uradni dolžnosti (preizkus na podlagi 159. člena ZP-1) ugotavlja, da v postopku proti obdolžencu ni prišlo do bistvenih kršitev določb postopka o prekršku ali kršitev materialnega prava na škodo obdolženca.

6. Prvostopenjsko sodišče je na podlagi izvedenih in ocenjenih dokazov pravilno ugotovilo, da je obdolženec 8. 6. 2017 vozil tovorno vozilo v cestnem prometu brez veljavnega vozniškega dovoljenja in za to navedlo utemeljene razloge, s katerimi se strinja tudi pritožbeno sodišče in se nanje v izogib ponavljanju v celoti sklicuje. Obdolženčev zagovornik pa prvič šele v pritožbi uveljavlja, da je imel obdolženec 8. 6. 2017 veljavno vozniško dovoljenje Republike Hrvaške in da je bilo v času, ko je slovensko vozniško dovoljenje zamenjal za tuje vozniško dovoljenje, slovensko vozniško dovoljenje še veljavno, veljati mu je prenehalo 18. 1. 2016, in mu je bila šele od izdaje sklepa Okrajnega sodišča v Celju EPVD 923/2017 z dne 3. 10. 2017 izrečena prepoved uporabe tujega vozniškega dovoljenja na ozemlju Republike Slovenije, ne da bi kot prava uka stranka pri uveljavljanju zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja na podlagi novih dejstev in dokazov verjetno izkazal, da jih obdolženec brez svoje krivde ni mogel uveljavljati v postopku na prvi stopnji (tretji odstavek 157. člena ZP-1), zato višje sodišče teh pritožbenih navedb ne more upoštevati. Poleg tega je imel obdolženec že v postopku pred sodiščem prve stopnje zagovornika (odvetnika je pooblastil že 2. 10. 2017; list. št. B2), ki mora kot prava uka stranka nedvomno poznati določbe ZP-1, med drugim tudi določbo četrtega odstavka 114. člena ZP-1, ki določa, da mora obdolženec navesti vsa dejstva in dokaze v svojo korist do odločitve o prekršku, sicer jih pozneje v postopku ne bo mogel uveljavljati.

7. Prvostopenjsko sodišče je odločitev utemeljeno oprlo na izpovedbo policista A. A., ki je vodil postopek z obdolžencem in je potem, ko je bil opozorjen, da je dolžan govoriti resnico in da ne sme ničesar zamolčati, kar ve o zadevi in da pomeni kriva izpovedba kaznivo dejanje, natančno in podrobno ter zato verodostojno opisal ugotovitve pri obdolženčevi kontroli (iz uradnih evidenc je bilo ugotovljeno, da obdolženec nima veljavnega vozniškega dovoljenja izdanega v Republiki Sloveniji, poizvedbe preko hrvaških organov pa so pokazale, da je vozniško dovoljenje izdano v Republiki Hrvaški prenehalo veljati 3. 5. 2017 in je deponirano pri hrvaških varnostnih organih). Obdolženec pa v pritožbi niti ne izpodbija verodostojnosti izpovedbe policista.

8. Glede na navedeno je tako prvostopenjsko sodišče v dokaznem postopku pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje obdolžencu očitanega prekrška in sicer v objektivnem kot tudi v subjektivnem delu.

9. Višje sodišče ob preizkusu odločitve o sankciji na podlagi 165. člena ZP-1 ugotavlja, da je bila obdolžencu utemeljeno izrečena globa 500,00 EUR, to je v predpisanem znesku za prekršek po osmem odstavku 56. člena ZVoz-1.

10. Glede na navedeno je na podlagi tretjega odstavka 163. člena ZP-1 pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in je potrdilo izpodbijano sodbo.

11. Ker obdolženčev zagovornik s pritožbo ni uspel, mora obdolženec na podlagi 147. člena ZP-1 in določbe Zakona o sodnih taksah (ZST-1) plačati sodno takso za pritožbeni postopek. Pri odmeri sodne takse je višje sodišče upoštevalo tarifni del ZST-1 in je sodno takso obdolžencu določilo na podlagi tar. št. 8132 ZST-1 (zavrnitev pritožbe) ter tar. št. 8111 (10 % zneska izrečene globe tako, da mora obdolženec plačati sodno takso v znesku 75,00 EUR). Ta znesek mora plačati v roku in na način, kot ga bo navedlo sodišče prve stopnje v pozivu za plačilo, sicer se bo sodna taksa prisilno izterjala.

Datum zadnje spremembe:

16.08.2018

Podobni dokumenti:

• VSC Sodba PRp 80/2020
• VSL Sodba PRp 199/2020
• VSL Sodba PRp 185/2020