VSL Sodba in sklep II Cp 2824/2017

Jedro

Pogoj, da oškodovanec izve za škodo (oziroma vednost o škodi) je v skladu s stališčem sodne prakse izpolnjen, ko ima oškodovanec zbrane vse elemente, da lahko določi višino odškodninskega zahtevka. Res se od oškodovanca pričakuje določena stopnja skrbnosti in v primeru, če za škodni dogodek izve, mora tudi sam poskrbeti, da izve za škodo in njen obseg. Vendar pa je treba pri presoji potrebne skrbnosti upoštevati, da je namen določitve subjektivnega roka varovati interese oškodovanca, ne pa omogočiti hitrejše zastaranje odškodninskih terjatev.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje razveljavi:

- v I. točki izreka glede zahtevka tožeče stranke, da ji je tožena stranka dolžna plačati znesek 1.531,26 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 11. 2. 2015 dalje in zahtevka na povračilo pravdnih stroškov,

- v II. točki izreka v celoti,

- glede odločitve o pravdnih stroških v III. točki izreka

in se v tem obsegu zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Sicer se pritožba zavrne in se v izpodbijanem in nerazveljavljenem delu sodba sodišča prve stopnje potrdi (v I. točki izreka glede zavrnitve zahtevka na plačilo 5.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vložitve tožbe dalje).

II. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo primarni tožbeni zahtevek tožeče stranke (tožnika), s katerim je ta od tožene stranke (toženca) zahteval plačilo zneska 6.531,26 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneska 1.531,26 EUR od 11. 2. 2015 dalje in od zneska 5.000,00 EUR od vložitve tožbe dalje, v 15 dneh ter zahtevek na povračilo pravdnih stroškov (I. točka izreka). Zavrnilo je tudi podredni tožbeni zahtevek, po katerem je toženec dolžan plačati F. J. znesek 1.531,26 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 11. 2. 2015 dalje (II. točka izreka). Glede stroškov je odločilo, da je tožnik dolžan tožencu v roku 15 dni povrniti pravdne stroške v višini 1.222,64 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. Zoper sodbo se pritožuje tožnik iz vseh pritožbenih razlogov in predlaga, da sodišče druge stopnje sodbo spremeni tako, da zahtevku tožnika ugodi, podredno, da sodbo sodišča prve stopnje razveljavi ter zadevo vrne v nov postopek. Glede zahtevka na plačilo odškodnine opozarja na zakonsko definicijo, po kateri odškodninska terjatev za povzročeno škodo zastara v treh letih, odkar je oškodovanec zvedel za škodo in za tistega, ki jo je povzročil. Zakon govori o vednosti in točke začetka tega zastaranja ne veže na okoliščino, kdaj bi oškodovanec moral ali lahko izvedel za škodo. Zakon izrecno zahteva vednost in začetek teka zastaranja ne veže na morebitno skrbno oziroma neskrbno ravnanje. Zato je tudi določen objektivni rok zastaranja. Stališče prakse, na katero se sklicuje sodišče, je izvzeto iz konteksta. Gre za primere, ko je oškodovanec za dejstvo škode že izvedel, problematično pa je bilo, kdaj je dejansko izvedel za višino že ugotovljene škode, da je lahko postavil določni zahtevek. Praksa torej razlikuje med vednostjo za škodo ter vednostjo o višini zaznane škode in za ta drugi del je izoblikovala stališče, da je za presojo ugovora zastaranja odločilno, kdaj bi se oškodovanec lahko seznanil z obsegom škode. Tožnik za samo škodo ni izvedel že v začetku oktobra, saj v vozilo ni mogel vstopiti, kaj šele, da bi ga lahko odpeljal na servis, kjer je izvedel za obseg škode. Za škodo je izvedel šele kasneje (v letu 2014). Ni se mogoče strinjati s stališčem sodišča, da odlašanje s pregledom in uporabo vozila ne more iti v breme toženca. Tožnik ni odlašal s pregledom, saj v vozilo ni mogel vstopiti, niti ga preizkusiti in odpeljati na servis. Ne gre za realizacijo kupoprodajne pogodbe. Toženec je tudi obljubljal, da bo vozilo odprl in popravil. Sodišče se v nadaljevanju postavlja na stališče, da je bilo vozilo vrnjeno že v drugi polovici avgusta in bi se zastaralni rok iztekel že v začetku septembra 2016. Ta ugotovitev sodišča ni pravno relevantna, saj je bistveno, kdaj je tožnik izvedel za nastanek škode, kar pa ni bilo v trenutku vračila vozila. Zaključki sodišča nasprotujejo izvedenim dokazom. Sodišče ugotavlja, da so F. J., njegova žena, J. S. in M. F. potrdili, da do vračila vozila ni prišlo poleti, temveč šele v jeseni. Priče so jasno opredelile, da je bilo to jeseni in časovno po podpisu listine z dne 2. 9. 2013. M. F. je izrecno izpovedal, da do vračila vozila ni prišlo v avgustu, temveč v oktobru ali novembru. Tudi F. J. je okoliščine posla in dogodke, ki so sledili, pojasnil prepričljivo in logično, izpoved so potrdile preostale zaslišane priče. Zaključki sodišča so neprepričljivi, preferirajo toženca, dejansko stanje je nepopolno oziroma nepravilno ugotovljeno. Okoliščina, da je bilo vozilo odjavljeno iz prometa v avgustu, ne potrjuje navedb toženca, saj ta priznava, da je vozilo vrnil ob uporabi drugih tablic. Tudi opiranje na pričo Ž. V. ni prepričljivo, saj priča izpove, da je dolgoletni družinski prijatelj in je posledično pristranski. Sicer je priča podrobno opisovala dogodke glede vračila avtomobila, okoliščine, da je toženec snel tablice z vozila pa se ni spomnila. Glede zahtevka na plačilo uporabnine se sodišče postavlja na stališče, da je tožencu z zadostno mero verjetnosti uspelo dokazati, da mu je bilo vozilo dejansko dano v brezplačno uporabo. Dokazni standard, ki ga navaja sodišče, nima podlage v procesnih pravilih. Podana je bistvena kršitev pravil postopka v škodo tožnika. Tudi sicer je stališče sodišča neprepričljivo. Izdan je bil račun za vozilo, kar potrjuje, da je šlo za prodajo vozila in ne brezplačen najem. Tudi priče potrdijo, da je šlo za prodajo in ne za brezplačno uporabo. Do teh okoliščin se sodišče ne opredeli in sodbe v tem delu ni mogoče preizkusiti, podana je bistvena kršitev pravil postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Sodišče je kršilo metodološki napotek iz 8. člena ZPP. Tudi vsebino listine z dne 2. 9. 2013 sodišče napačno tolmači, saj ne upošteva dejstva, da je listina nastala kot posledica odločitve, da toženec avto po pozivu tožnika vrne. Očitno je torej prišlo do prenehanja kupoprodajne pogodbe ter nastopa zaveze po vračilu danega. Ker je po krivdi toženca odpadla kavza sklenjene pogodbe in je toženec vozilo ves čas koristil, je utemeljen zahtevek po plačilu porabnine za ta čas. Ni logično, da bi bil v primeru brezplačne uporabe izdan račun in narejen prepis vozila. F. J. je pojasnil, da v takem primeru ne bi izdali računa in ne bi naredili prepisa. Da ni šlo za brezplačno uporabo, temveč je šlo za kupoprodajno pogodbo, izhaja iz izpovedi toženca, ki je potrdil, da mu je tožnik pomagal in izročil vozilo in da je bil dogovor, da ga bo sčasoma plačal. Sodišče se do teh okoliščin ni opredelilo, kršen je 8. člen ZPP in podana bistvena kršitev pravil postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Dejansko stanje je nepravilno ugotovljeno. Okoliščina, da je bilo vozilo kasneje prepisano na K. J., v ničemer ne vpliva na predhodne dogovore in dogodke.

3. Pritožba je delno utemeljena.

Glede zahtevka na plačilo odškodnine:

4. Sodišče prve stopnje je zahtevek tožnika na plačilo odškodnine zavrnilo, ker je ocenilo, da je ta zastaral. Navedlo je, da bi se, tudi če bi držala navedba tožnika, da je toženec vozilo vrnil šele v začetku oktobra 2013, tožnik lahko z obsegom škode seznanil že takrat, torej v začetku oktobra 2013, tožbo pa je vložil 9. 11. 2016, kar je po poteku triletnega zastaralnega roka iz 352. člena Obligacijskega zakonika (OZ). Kljub trditvi tožnika, da škoda na vozilu sprva ni bila vidna, da se je pokazala pri kasnejši uporabi in pregledu ter jo je tožnik odkril v letu 2014, je sodišče zaključilo, da to za presojo ugovora zastaranja ni odločilno. Navedlo je še, da torej ni odločilno, kdaj se je tožnik seznanil z obsegom škode, pač pa, kdaj bi se lahko in se sklicevalo na sodbo VS RS II Ips 98/2016. Ker zastaranje prične teči, ko upnik ob zadostni skrbnosti razpolaga z vsemi podatki, da lahko postavi tožbeni zahtevek, kar je bilo po oceni sodišča ob vračilu vozila, ko bi se tožnik lahko seznanil z obsegom škode, po stališču sodišča prve stopnje opustitev oziroma odlašanje s pregledom in uporabo vozila, ko je bilo tožniku vrnjeno, ne more iti v breme toženca.

5. Pritožba zaključke in ugotovitve sodišča prve stopnje utemeljeno izpodbija. V skladu s prvim odstavkom 352. člena OZ zastara odškodninska terjatev za povzročeno škodo v treh letih, odkar je oškodovanec zvedel za škodo in za tistega, ki jo je povzročil, v vsakem primeru pa zastara v petih letih, odkar je škoda nastala (drugi odstavek istega člena). Pritožba utemeljeno opozarja, da je stališče sodišča prve stopnje materialnopravno napačno. Subjektivni rok varuje interese oškodovanca. Pogoj, da oškodovanec izve za škodo (oziroma vednost o škodi) je v skladu s stališčem sodne prakse izpolnjen, ko ima oškodovanec zbrane vse elemente, da lahko določi višino odškodninskega zahtevka. Res se od oškodovanca pričakuje določena stopnja skrbnosti in v primeru, če za škodni dogodek izve, mora tudi sam poskrbeti, da izve za škodo in njen obseg. Vendar pa je treba pri presoji potrebne skrbnosti upoštevati, da je namen določitve subjektivnega roka varovati interese oškodovanca, ne pa omogočiti hitrejše zastaranje odškodninskih terjatev. Pritožba ima zato prav, da lahko stališče, na katerega se sklicuje sodišče prve stopnje, velja le za primer, ko oškodovanec že izve za škodni dogodek oziroma dejstvo škode, ne ve pa še za višino ugotovljene škode, da bi lahko postavil določni zahtevek. V tem primeru je odločilno, kdaj bi se lahko seznanil z obsegom škode. V tem obsegu je lahko podan očitek oškodovancu oziroma se v tem smislu presoja tudi skrbnost oškodovanca, ki se zahteva v pravnem prometu.

6. V konkretnem primeru je situacija drugačna, saj je tožnik trdil, da škoda na spornem vozilu sprva ni bila vidna, ampak se je pokazala šele pri kasnejši uporabi in skrbnem pregledu, poškodbe na vozilu je odkril v letu 2014. Zatrjeval je, s sklicevanjem na elektronsko korespondenco, da je o tem nemudoma obvestil tudi toženca. Prej navedena razlaga sodišča prve stopnje je za konkretni primer prestroga in v nasprotju z namenom subjektivnega roka. Kot že navedeno, stališča sodišča prve stopnje ni mogoče uporabiti v primeru, ko oškodovanec za škodni dogodek oziroma dejstvo škodo sploh še ne ve, kar je zatrjeval tudi tožnik v tej zadevi (da je škodo ugotovil šele v letu 2014).

7. Ker je sodišče prve stopnje tožbeni zahtevek na plačilo odškodnine nepravilno zavrnilo zaradi zastaranja, na podlagi zaključka, da bi se tožnik lahko seznanil z obsegom škode že v trenutku vračila avtomobila, čeprav je tožnik trdil, da škoda takrat ni bila vidna, je bilo treba sodbo sodišča prve stopnje glede tega dela zahtevka in pripadajočih obresti razveljaviti in zadevo vrniti sodišču prve stopnje v novo sojenje. Zaradi napačnega materialnopravnega stališča je namreč dejansko stanje ostalo nepopolno ugotovljeno, sodišče druge stopnje pa glede na naravo stvari in okoliščine primera ne more samo dopolniti postopka (355. člen ZPP).

8. Glede na to, da je sodišče prve stopnje zahtevek na plačilo odškodnine zavrnilo zaradi zastaranja, tožnik že sam navaja, da ugotovitev sodišča o tem, da je bilo vozilo vrnjeno že v drugi polovici avgusta 2013, ni pravno odločilna, ker je bistveno, kdaj je tožnik izvedel za nastanek škode. V nadaljevanju pa izpodbija dokazno oceno sodišča prve stopnje v zvezi z dejstvom, kdaj je bilo vozilo vrnjeno, vendar neutemeljeno. Sodišče prve stopnje je v tem delu napravilo pravilno in prepričljivo dokazno oceno. Izpovedi toženca je utemeljeno sledilo, saj je bila podprta tudi z vsebino listine z dne 2. 9. 2013 in z izpovedjo priče Ž. V. Neutemeljen je očitek, da naj bi bila ta priča že zato, ker je družinski prijatelj toženca, pristranska. Priča je pojasnila, zakaj se dogodka natančno spominja, tudi sodišče druge stopnje v njeno verodostojnost ne dvomi. Dejstvo, da se ni spomnila snetja tablice vozila, kar je bilo v nasprotju z izpovedjo toženca, pa tudi ne izkazuje, da naj ne bi bila verodostojna. Kot odločilno je sodišče štelo, da je listina na prilogi B5 in njena vsebina (listina z dne 2. 9. 2013) potrdila izpoved toženca o času vračila vozila in poteku dogodkov po vračilu vozila, nastala pa je ta listina pri tožniku dne 2. 9. 2013. Pritožnik se zato neutemeljeno sklicuje na izpovedi F. J. ter prič K. J., J. S. in M. F. Priče je sodišče ocenilo in zaključilo, da njihove izpovedi o času vračila vozila niso bile prepričljive, dokazno oceno kot pravilno sprejema tudi sodišče druge stopnje.

9. Ker je sodišče druge stopnje razveljavilo odločitev o primarnem zahtevku za plačilo odškodnine, je bilo treba posledično razveljaviti tudi odločitev o podrednem tožbenem zahtevku na plačilo odškodnine (glej 182. člen ZPP).

Glede zahtevka na plačilo uporabnine:

10. Tožnik navaja, da je sodišče prve stopnje storilo bistveno kršitev pravil postopka v škodo tožnika, ker je uporabilo dokazni standard v nasprotju s procesnimi pravili. Sodišče druge stopnje ugotavlja, da pritožbena navedba ni utemeljena. Sodišče je res navedlo, da so s strani toženca zatrjevana dejstva izkazana z zadostno mero verjetnosti, vendar je iz celotne dokazne ocene razvidno, da je sodišče dejansko uporabilo ustrezen dokazni standard, čeprav je bil zapis nekoliko neroden.

11. Tudi glede zahtevka na plačilo uporabnine tožnik neutemeljeno izpodbija dokazno oceno sodišča prve stopnje. Opozarja predvsem na račun za vozilo, s katerim naj bi bilo potrjeno, da je šlo za prodajo vozila in ne brezplačen najem, kar naj bi potrdile tudi priče, vendar je K. J., na katero opozarja, vedela povedati le, da je bil izdan račun. Ne drži, da sodbe v tem delu ni mogoče preizkusiti in da je sodišče storilo bistveno kršitev pravil postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Sodišče je ugotovilo odločilna dejstva in se je opredelilo tudi do te okoliščine. Tožencu je namreč (utemeljeno) verjelo, da je bilo vozilo dejansko dano v brezplačno uporabo (kljub izdanemu računu).

12. Tudi ni utemeljena navedba, da sodišče ni celovito in skrbno presojalo izvedenih dokazov in da naj bi kršilo metodološki napotek iz 8. člena ZPP. Nasprotno, sodišče je dokazno oceno napravilo skladno z 8. členom ZPP, tudi zatrjevana bistvena kršitev pravil postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ni podana. Sodišče je tako pravilno ocenilo tudi listino z dne 2. 9. 2013, kot enega izmed več dokazov, pravilno pa je upoštevalo tudi ravnanje strank po vračilu vozila. Toženec je namreč sklenil pogodbo z ženo F. J. (zakonitega zastopnika tožnika), na podlagi katere se je vozilo prepisalo nanjo, čeprav je bilo dejansko vrnjeno tožniku in ni bilo prodano. Tako kot tožnik zatrjuje, da ni logična izstavitev računa za primer brezplačne uporabe, tudi ni logično, da bi toženec vozilo prepisal na ženo F. J. brez plačila kupnine. Toženec je res izpovedal, da je bilo mišljeno, da bo avtomobil sčasoma plačal, vendar se očitno ni štel za kupca, glede na to, da je bil avtomobil na K. J. prenesen brezplačno. Nenazadnje pa so trditve tožnika in izpoved njegovega zakonitega zastopnika F. J. v nasprotju z navedbami F. J. v zadevi P 38/2015, ki jo je sodišče prve stopnje v dokaznem postopku vpogledalo. Tam je namreč F. J. trdil, da sta bili stranki postopka v pravnem razmerju, da si je toženec pri podjetju tožnika izposodil avtomobil, ki je bil registriran na ime toženca, ki je imel pravico uporabe. Po prenehanju poslovnega razmerja toženca s podjetjem tožnika, ga je bil toženec zavezan vrniti. Trditve, da je po krivdi toženca odpadla kavza sklenjene (kupoprodajne) pogodbe, kar prvič tožnik navaja šele v pritožbi, kot tudi prvič zatrjuje, da je očitno prišlo do prenehanje kupoprodajne pogodbe, se tako izkažejo za neutemeljene. Neutemeljena pa je tudi navedba, da naj bi bil, ker je toženec vozilo do vračila koristil, utemeljen zahtevek po plačilu uporabnine, saj je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da je bilo tožencu vozilo dejansko dano v brezplačno uporabo.

13. Sicer pa za ugoditev zahtevku iz naslova uporabnine ne zadošča le korist na strani toženca, potrebno je tudi prikrajšanje na strani tožnika in vzročna zveza med obema elementoma. Svoje prikrajšanje je tožnik v postopku utemeljeval z navedbo, da je toženec z neupravičeno uporabo vozila preprečil prodajo le - tega in s tem tožnika prikrajšal za višino kupnine, zato sodišče druge stopnje le dodaja, da iz takšnih navedb tožnika glede na ostale trditve in ugotovljena dejstva utemeljenost tožbenega zahtevka ne izhaja, tudi iz tega razloga je tožbeni zahtevek na plačilo uporabnine pravilno zavrnjen.

14. Glede na navedeno in ker sodišče druge stopnje ob preizkusu tudi ni ugotovilo kršitev določb postopka, na katere pazi po uradni dolžnosti, je v ostalem delu I. točke izreka (glede plačila uporabnine) pritožbo zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem in nerazveljavljenem delu potrdilo (353. člen ZPP).

15. Zaradi delne razveljavitve odločitve o glavni stvari je razveljavljen tudi stroškovni izrek. Odločitev o stroških pritožbenega postopka je v skladu s tretjim in četrtim odstavkom 165. člena ZPP pridržana za končno odločbo.

Datum zadnje spremembe:

16.08.2018

Podobni dokumenti:

• VSRS Sodba II Ips 330/2015
• VSL sodba II Cp 2494/2012
• VSL sodba I Cp 378/2010