VSL Sklep IV Cp 1106/2018

Jedro

Začasne odredbe v sporih iz razmerij med starši in otroki so oblika začasne pravne zaščite otrok oz. zavarovanja njihove koristi med pravdnim postopkom. Njihov namen je v olajšanju položaja otroka, ki je tako ogrožen, da ni mogoče čakati na zaključek pravde in pravnomočnost odločitve.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se sklep sodišča prve stopnje potrdi.

II. Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožničin predlog z dne 6. 12. 2017 za izdajo začasne odredbe.

2. Zoper takšno odločitev se pritožuje tožnica, ki uveljavlja pritožbeni razlog bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP). Meni, da iz izpodbijanega sklepa ni razvidna vsebina predloga oz. kaj je sodišče zavrnilo. Njena vloga z dne 6. 12. 2017 nima določnega tožbenega zahtevka, niti predloga. Gre le za opis stanja in želja. V vlogi je predlagala, da ji sodišče takoj predodeli mld. hčerko N. in izda začasno odredbo za določitev stikov. Glede na te navedbe ni jasno, kaj je sodišče sploh štelo kot predlog za začasno odredbo – stike tožnice z mladoletno hčerko N. ali N. dodelitev tožnici za čas trajanja sodnega postopka oz. oboje. Na podlagi določbe 108. člena ZPP bi moralo sodišče tožnico pozvati na dopolnitev predloga, da bi bil sposoben za obravnavo. Sklep nima razlogov o tem, zakaj sodišče ni dovolilo povečanega obsega stikov, zato je podana bistvena kršitev določb iz 14. točke 339. člena ZPP. Sodišče je sledilo mnenjema psihologinje in CSD. Menita, da bi bila sedaj, ko oče N. noče več imeti pri sebi, najprimernejša nastanitev v rejniški družini. Ta ugotovitev pa je zmotna in posledica premalo raziskanega dejanskega stanja. Mnenji CSD in psihologinje nista objektivni, saj ni upoštevan negativni vpliv toženca in njegove izvenzakonske partnerke na N. Pritožnica poudarja, da ni slaba mati in da bo N. pri njej bolje kot pri tujcih v rejniški družini. Zaključuje, da se sedaj, ko imata z N. pogostejše stike, dobro razumeta. N. spoznava, da jo ima tožnica rada in da ni takšna, kot jo je prikazoval toženec.

Pritožnica predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijani sklep razveljavi in zadevo vrne prvemu sodišču v novo odločanje.

3. Toženec v odgovoru na pritožbo pritrjuje pravnim naziranjem, argumentaciji in zaključkom prvega sodišča. Predlaga zavrnitev pritožbe in potrditev izpodbijanega sklepa, podredno pa razveljavitev izpodbijanega sklepa in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Priglaša stroške pritožbenega postopka.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Začasne odredbe v sporih iz razmerij med starši in otroki so oblika začasne pravne zaščite otrok oz. zavarovanja njihove koristi med pravdnim postopkom. Njihov namen je v olajšanju položaja otroka, ki je tako ogrožen, da ni mogoče čakati na zaključek pravde in pravnomočnost odločitve.

6. Prvo sodišče je izhajalo iz pravilnega izhodišča, da je izdaja regulacijske odločbe oz. ureditvene začasne odredbe omejena na izjemne situacije, ko je zaradi varstva otroka potrebno nujno ukrepanje, da se prepreči nesorazmerno težko popravljiva škoda ali nasilje. Regulacijsko odredbo je tako mogoče izdati le v primerih, če bi brez njene izdaje med postopkom prišlo do ravnanja, da sodno varstvo ne bi več moglo doseči svojega namena. Vendar pa je treba k regulacijskim odredbam pristopati restriktivno.

7. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je odločitev sodišča prve stopnje, ki je zavrnilo predlog za izdajo začasne odredbe, materialnopravno pravilna in ni obremenjena z zatrjevanimi kršitvami določb pravdnega postopka. Tožnica ni izkazala nujnosti izdaje tovrstne začasne odredbe.

8. Pritožba zmotno meni, da je tožničina vloga za izdajo začasne odredbe formalno pomanjkljiva. Takšna je takrat, ko je nerazumljiva ali ne vsebuje vsega, kar je treba, da bi se lahko obravnavala, in gre za nepopolno vlogo. Vendar pa v danem primeru temu ni tako. Tožnica je sicer v laični vlogi z dne 6. 12. 2017 postavila povsem jasen zahtevek, da se ji mld. hči N. takoj zaupa v varstvo in vzgojo ter da se prepovedo stiki med N. in toženčevo partnerko C. C. Takšen zahtevek je iz tožničine vloge pravilno izluščilo tudi prvo sodišče. Nobene potrebe ni bilo, da bi glede na podano trditveno podlago in jasno oblikovan predlog začasne odredbe prvo sodišče postopalo po določbi 108. člena ZPP in zahtevalo popravo oz. dopolnitev vloge. Ni bistveno poimenovanje vloge – zaradi napačnega poimenovanja vloga ni nepopolna. Vsebina tožničine vloge je jasna. Iz nje je mogoče nedvoumno razbrati, kaj tožnica želi, zato jo je prvo sodišče pravilno presojalo glede na njeno vsebino. Povečan obseg stikov, ki ga izpostavlja pritožba, ni bil predmet tožničinega predloga za izdajo začasne odredbe, kar iz njene vloge z dne 6.12.2017 tudi očitno izhaja. Poleg tega sodišče v sporih o varstvu, vzgoji in preživljanju otrok ter v sporih o stikih otrok s starši in z drugimi osebami ni vezano na postavljene zahtevke ter lahko o tem – kadar tako določa zakon – odloči tudi brez postavljenega zahtevka. Gre za odstop od načela dispozitivnosti.

9. Pritožba nekonkretizirano in nesubstancirano oporeka mnenjema psihologinje in CSD. Golo pritožbeno zatrjevanje, da ne gre za objektivni mnenji, ne vzbuja dvoma v pravilnost odločitve prvega sodišča. Slednje je s standardom verjetnosti ugotovilo, da mati za hčerko v preteklosti, ko je živela še pri njej, ni ustrezno poskrbela. Dekletu ni bila nudena ena izmed najosnovnejših potreb – potreba po varnosti, ljubezni, sprejetosti, lastni vrednosti, niti ji ni bila zagotovljena ustrezna materialna osnova. To pa se odraža v funkcioniranju deklice, ki doživlja notranjo stisko, ima čustvene težave in neustrezne vedenjske vzorce. O neustrezni materini skrbi je izpovedala deklica sama. Takšne ugotovitve izhajajo tudi iz predloženih dokazil, ki jih je prvo sodišče ustrezno ocenilo.

10. Deklica se v A. dobro počuti, v šoli je uspešna in ne izraža želje po čimprejšnji selitvi h kateremu od staršev. Tožnica tudi ni podala ustrezne trditvene in dokazne podlage o morebitnih škodljivih vplivih oz. posledicah zaradi N. bivanja v A. Tako pritožnica ni – kot pravilno razloguje prvo sodišče, z verjetnostjo izkazala nujnosti čimprejšnje predodelitve N. njej, ker bi slednji brez izdaje predlagane začasne odredbe nastala nenadomestljiva ali težko nadomestljiva škoda ali nasilje. Takšna ugotovitev tudi ne izhaja iz predloženega spisovnega gradiva.

11. Zato pritožbeno sodišče pritrjuje logičnemu in življenjsko prepričljivemu razlogovanju prvega sodišča, da mora biti uvajanje sprememb previdno in postopno ter da bi nenadna preselitev N. k materi predstavljala prevelik odklon.

12. V trditvah in predloženih dokazih tožnice ni elementov, ki bi narekovali nujnost urejanja vprašanja varstva in vzgoje že z začasno odredbo, zato je njen predlog za izdajo začasne odredbe neutemeljen. Ker predpostavk za izdajo ureditvene začasne odredbe ni izkazala, je pritožbeno sodišče njeno pritožbo zavrnilo in potrdilo sklep sodišča prve stopnje, saj tudi niso podane kršitve, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti.

13. O začasni odredbi se je odločalo med pravdnim postopkom in predstavlja njegov del. Pritožbeno sodišče je zato odločanje o stroških pritožbenega postopka pridržalo za odločitev, ki bo sprejeta glede na dosežen končni uspeh strank v postopku.

Datum zadnje spremembe:

16.08.2018

Podobni dokumenti:

• VSC Sklep Cp 101/2018
• VSL Sklep IV Cp 1740/2018
• VSC Sklep Cp 170/2020