VSL Sklep I Cp 366/2018

Jedro

Čeprav je hoja po prašnih pločevinastih polžastih stopnicah brez protizdrsnih trakov povezana z določenimi tveganji, slednja niso takšna, da jih ne bi bilo mogoče nadzorovati.

Pri opustitvah dolžnega ravnanja odgovorne osebe pride do zbližanja oziroma prekrivanja protipravnosti in krivde. Standard „premajhne skrbnosti“ se uporablja tako za presojo krivdne odgovornosti kot za presojo protipravnosti ravnanja. Le v primeru, če zatrjevani oškodovalec uspe dokazati, da je ravnal tako, kot se je od njega v okoliščinah primera pričakovalo, in da se zato ni pregrešil zoper dolžnost vzdržati se dejanj, ki drugim utegnejo povzročiti škodo, škodno dejanje ne bo protipravno. V nasprotnem primeru je protipravnost ravnanja podana. Dokazno breme o primernosti stopnic za varno uporabo in zadostni skrbnosti zavarovanca pri gradnji in vzdrževanju stopnic je tako na toženi stranki in ne na tožnici.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Odločanje o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek za plačilo odškodnine v višini 6.022,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 12.7.2012 naprej in za pravdne stroške. Tožeči stranki je naložilo v plačilo pravdne stroške tožene stranke v odmerjeni višini 774,70 EUR s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. Zoper sodbo vlaga pritožbo tožeča stranka. Uveljavlja vse pritožbene razloge iz prvega odstavka 338. člena ZPP¹. Predlaga spremembo z ugoditvijo tožbenemu zahtevku. Podrejeno se zavzema za razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Čeprav ni mogla dokazati objektivne nevarnosti na stopnicah v obliki izmerjene nevarne drsnosti, je izkazala neurejenost stopnic zaradi nezadostne pohodne površine, prisotnosti prahu, da so bile kovinske, popolnoma gladke in brez protizdrsnih profilov in trakov. Do nastanka poškodbe je prišlo zaradi zdrsa na robu stopnice. Stanje na stopnicah izkazujejo predložene fotografije. Izkustveno so opisane stopnice izjemno nevarne. Vzrok za nastanek škodnega dogodka je v drsnih stopnicah iz gladke pločevine, v neenakih dolžinah pohodnih ploskev in odsotnosti protizdrsnih trakov. Splošno znano je, da ozka pohodna površina stopnice na srednjem delu polžastih stopnic zahteva namestitev protizdrsnih trakov, ki bi lahko preprečili zdrse, kot ga je utrpela tožnica. Pri spuščanju po stopnicah se je držala ograje, vendar to ni preprečilo njenega padca. Posamezne stopnice ob vertikalnem nosilnem drogu bi morale biti široke vsaj 11 cm. Gre za standarde, predpisane s Pravilnikom o minimalnih tehničnih zahtevah za gradnjo stanovanjskih zgradb in stanovanj (6. člen), ki v obravnavanem primeru niso zagotovljeni. To izkazuje neustrezno in nevarno gradbeno izvedbo stopnic zavarovanca tožene stranke. Izkustveno in življenjsko sprejemljivo je tudi dejstvo, da so stopnice glede na material (gladka pločevina) in glede na prisotnost prahu spolzke same po sebi in posledično nevarne. Dodatno slabša varnostno situacijo dejstvo, da na notranjem delu ni oprijemala. Toženka je le pavšalno navajala, da so stopnice narejene v skladu z gradbenimi normami, a tega kljub nasprotnemu dokaznemu bremenu ni dokazala niti predlagala izvedenca. Njene navedbe je treba kot nesubstancirane zavrniti. Gradbeni objekti morajo biti grajeni v skladu z Zakonom o gradnji objektov. Lastnikom in upravljalcem nalaga, da morajo biti gradbeni objekti zgrajeni in vzdrževani ter urejeni na varen način, tako da je uporaba objekta varna za vse uporabnike. Urejanje stopnic ni prepuščeno prosti volji posameznika. Zavarovanec tožene stranke je glede opustitve skrbnosti nad urejenostjo stopnic povedal, da nimajo nameščenih protidrsnih trakov, da so bile nepočiščene in konstrukcijsko drugačne. To pomeni, da ni poskrbel za urejenost stopnic na način, da bi jih izdelal iz pločevine, ki bi bila perforirana oziroma bi imela na sami stopni površini protizdrsni vzorec. Kljub gladki pohodni površini ni namestil protizdrsnih trakov, ki bi zmanjšali možnost zdrsa. Stopnic ni pometel in jih ni izdelal v zadostni pohodni površini. Zato je podana njegova krivdna odgovornost za padec tožeče stranke. Protipravnost nedopustnega škodljivega dejstva je po stališčih novejše sodne prakse podana tudi v primerih, ko ni izrecnega pravnega pravila, ki bi urejalo določen tip ravnanja. Zadošča, da je ravnanje opredeljeno kot splošno nedopustno. Zavarovanec tožene stranke je kršil osnovna življenjska in izkustvena pravila v povezavi z urejenostjo stopnic, ki so poznana vsakemu povprečno skrbnemu človeku; ker ni poskrbel, da bi stopnice izdelal iz kovinskega materiala, ki bi zmanjševal riziko zdrsa, ni izdelal stopnišča v zadostni pohodni površini, ki bi omogočala varen dostop, ni pometel stopnic, s čimer je dopustil prisotnost prahu, ki je gladko pločevino naredil še bolj drsno, ni namestil oprijemala na notranjo stran stopnišča niti protizdrsnih trakov, ki bi preprečevali drsenje, in ni opozarjal na opisane nevarnosti. Vse navedeno se od povprečno skrbnega lastnika stopnic pričakuje. Sklicuje se na judikat iz sodne prakse (VSM I Cp 1178/2016). Za tak zaključek ob izkazanih opustitvah zavarovanca tožene stranke ni potrebno strokovno mnenje, ampak življenjske izkušnje sodišča in splošno znana dejstva. Tožbeni zahtevek je zaradi krivdne odgovornosti tožene stranke po temelju utemeljen.

3. Tožena stranka na vročeno pritožbo ni odgovorila.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Sodišče prve stopnje je izdalo izpodbijano sodbo 27.3.2017, torej pred začetkom uporabe Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o pravdnem postopku (ZPP-E)². Po prehodni določbi tretjega odstavka 125. člena novele ZPP-E je pritožbeno sodišče postopek, ki se je začel pred začetkom uporabe novele, nadaljevalo po določbah ZPP, ki se uporabljajo do začetka uporabe ZPP-E.

6. Tožnica uveljavlja odškodnino za nematerialno in materialno škodo iz škodnega dogodka z dne 10.7.2011, ko se je poškodovala pri padcu po zunanjih polžastih stopnicah objekta zavarovanca tožene stranke, ki je imel zavarovano odgovornost po zavarovalni pogodbi pri toženi stranki. Sklicevala se je na objektivno odgovornost, češ da gre za nevarno stvar (stopnice, izdelane iz gladke pločevine, ki so spolzke že same po sebi, njihova drsnost pa se poslabša ob prisotnosti prahu in umazanije; z neenako in nezadostno pohodno površino; brez protizdrsnih trakov, ki bi preprečevali zdrse ali bi zmanjševali njihovo nevarnost) in tudi na krivdno odgovornost zavarovanca tožene stranke, ker pri izgradnji in vzdrževanju stopnic ni ravnal kot povprečno skrben človek (ni izdelal stopnic iz primernega kovinskega materiala, ki bi sam po sebi zmanjševal riziko zdrsa, z zadostno in za hojo primerno pohodno površino; ni namestil protizdrsnih trakov, ki bi zmanjšali možnost zdrsa; ni pometel stopnic in je prah povečal nevarnost zdrsa; ni namestil oprijemala na notranjo stran stopnišča; ni opozarjal na opisane nevarnosti). Tožena stranka se je branila z ugovorom, da je do škode prišlo zaradi neustrezne skrbnosti tožnice same in da bi morala tožnica dokazati, da so stopnice gradbeno neustrezne.

7. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožnica padla na zunanjih pločevinastih prašnih stopnicah polžaste oblike brez protizdrsnih trakov v objektu zavarovanca tožene stranke, kot je trdila tožnica. Tožbeni zahtevek je zavrnilo, ker tožnica ni založila predujma za izvedenca gradbene stroke. Ocenilo je, da zato ni dokazala svojih trditev o nevarnosti stopnic (objektivne odgovornosti) oziroma večje drsnosti zaradi prahu, da bi moral s čiščenjem stopnic zavarovanec tožene stranke odvračati nevarnost (krivdne odgovornosti).

8. Pritožba sprejema presojo, da v obravnavanem primeru objektivne odgovornosti zavarovanca tožene stranke ni. Čeprav je hoja po prašnih pločevinastih polžastih stopnicah brez protizdrsnih trakov povezana z določenimi tveganji, slednja tudi po presoji pritožbenega sodišča niso takšna, da jih ne bi bilo mogoče nadzorovati. Objektivna odgovornost je pridržana le za tiste stvari ali dejavnosti, iz katerih kljub ustrezni pazljivosti izhajajo nadpovprečni riziki za varnost ljudi in premoženja. Če stvar postane nevarna zaradi napačne uporabe ali zatrjevane opustitve dolžnega ravnanja, kot trdi tožnica tudi v obravnavanem primeru, po ustaljeni sodni praksi stvar ni nevarna v smislu 149. člena OZ³ oziroma ni objektivne odgovornosti. Uporabiti je treba pravila o krivdni odgovornosti iz prvega odstavka 131. člena OZ.

9. Za odškodninsko odgovornost po navedenem pravnem določilu morajo biti kumulativno izpolnjeni vsi elementi civilnega delikta: poleg škode tudi nedopustno ravnanje ter vzročna zveza med njim in škodo, kar dokazuje tožeča stranka, ter odgovornost povzročitelja. Glede zadnjega elementa je uzakonjeno načelo obrnjenega dokaznega bremena. Kdor drugemu povzroči škodo, jo je dolžan povrniti, če ne dokaže, da je škoda nastala brez njegove krivde. Pri presoji, ali je neko ravnanje protipravno (nedopustno), je po ustaljenih stališčih sodne prakse, na katera opravičeno opozarja pritožba, treba izhajati iz splošnega pravila o prepovedi povzročanja škode. 10. člen OZ določa, da se je vsak dolžan vzdržati ravnanja, s katerim bi utegnil drugemu povzročiti škodo. Slednja lahko nastane z aktivnim ravnanjem ali s pasivnim ravnanjem – opustitvijo, kar v obravnavanem primeru zatrjuje tožeča stranka. Pri opustitvah dolžnega ravnanja odgovorne osebe pride do zbližanja oziroma prekrivanja protipravnosti in krivde. Standard „premajhne skrbnosti“ se uporablja tako za presojo krivdne odgovornosti kot za presojo protipravnosti ravnanja. Le v primeru, če zatrjevani oškodovalec uspe dokazati, da je ravnal tako, kot se je od njega v okoliščinah primera pričakovalo, in da se zato ni pregrešil zoper dolžnost vzdržati se dejanj, ki drugim utegnejo povzročiti škodo, škodno dejanje ne bo protipravno. V nasprotnem primeru je protipravnost ravnanja podana. Za opustitvena (negativna) škodna dejanja je značilno, da so lahko le pravnorelevantni in nikoli naravni vzrok. Pravo pri opredelitvah dolžnega ravnanja ne vzpostavlja fikcije, da je opustitev storitev, temveč fikcijo, da pogoj postane vzrok. Utemeljitev te fikcije izhaja iz dejstva, da je bila določena dolžnost predpisana prav zaradi zagotavljanja varnosti, torej zaradi odvračanja nevarnosti⁴.

10. V obravnavni zadevi gre za tak primer. Tožnica je trdila, da je pravnorelevantni vzrok za njeno škodo opustitev dolžnega ravnanja zavarovanca tožene stranke, ker ni poskrbel za varno uporabo zunanjega stopnišča. Zaradi napačnih materialnopravnih izhodišč, ko je sodišče zmotno ocenjevalo, da mora (ne)varnost stopnic z izvedencem dokazati tožnica, ni ugotavljalo, kakšno je bilo dolžno ravnanje zavarovanca pri gradnji in vzdrževanju stopnic. Dokazno breme o ustreznosti stopnic oziroma gradbeni in splošni varnosti stopnic za uporabo, ki jo mora že po splošnih in običajnih pravilih dolžnega ravnanja zagotoviti vsak lastnik objekta, je nepravilno prevalilo na tožnico. Krivda se domneva. Kdor ustvari nevarnost za druge ali jo ohranja, je dolžan uporabiti vse primerne ukrepe za ohranitev nevarnosti pod nadzorom ali za preprečitev nastanka škode. Če ne ravna tako, ravna krivdno (malomarno) in odgovarja za škodo. Le če pride do škode kljub primernim ukrepom, jo nosi oškodovanec sam.

11. Sodišče je verjelo tožnici, da je padla na polžastih pločevinastih (gladkih), prašnih stopnicah brez protizdrsnih trakov. S fotografijami in zaslišanjem zavarovanca tožene stranke je tožnica dokazovala gradbeno in varnostno neustreznost stopnic (preplitva pohodna površina glede na gradbeno konstrukcijo stopnic, neustreznost materiala – gladka površina brez protizdrsnih trakov) ter neurejenost stopnic (prisotnost prahu, ki je povečala zdrsnost). Ob taki trditveni in dokazni podlagi tožeče stranke je naziranje tožene stranke, da je bilo dokazno breme o gradbeni ustreznosti stopnic in izpolnjenosti skrbnosti lastnika za urejenost stopnic, zgrešeno. Pritrditi je treba pritožbi, da so ostale trditve tožene stranke kljub njenemu materialnopravnemu dokaznemu bremenu iz prvega odstavka 131. člena OZ in tudi nanjo prenesenega procesnega dokaznega bremena glede na trditveno in dokazno podlago, ki jo je ponudila tožeča stranka glede nedopustnosti ravnanja zavarovanca tožene stranke, pavšalne in nedokazane. Svojih trditev, da so bile stopnice narejene v skladu z gradbenimi normami, namreč ni dokazala, tudi z morebitnim izvedencem primerne stroke ne. Zaradi napačnih materialnopravnih izhodišč, ko je tudi sodišče sledilo zmotnemu naziranju tožene stranke, pa je dejansko stanje o zatrjevanih opustitvah zavarovanca tožene stranke in njegovi krivdni odgovornosti ostalo nepravilno in zmotno ugotovljeno. To je terjalo razveljavitev izpodbijane sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje (353. člen ZPP).

12. V njem bo moralo ugotoviti, ali je zavarovanec tožene stranke v konkretno ugotovljenih okoliščinah zagotovil varno uporabo obravnavanega stopnišča. Upoštevati bo moralo, da je dokazno breme o primernosti stopnic za varno uporabo in zadostni skrbnosti zavarovanca pri gradnji in vzdrževanju stopnic na toženi stranki in ne na tožnici. V okviru podane trditvene in dokazne podlage, ki sta jo podali pravdni stranki, naj izvede in oceni ponujene dokaze ter nato ponovno opravi presojo, ali je podana odškodninska obveznost tožene stranke za škodo, ki je nastala tožnici v obravnavanem škodnem dogodku. Tožbeni zahtevek bo lahko zavrnilo le v primeru, če bo ugotovilo, da se je tožena stranka uspela razbremeniti krivdne odgovornosti in dokazala, da je njen zavarovanec storil vse potrebno za varno uporabo obravnavanega stopnišča. Če pa bo ugotovilo, da je bilo ravnanje njenega zavarovanca pri tem premalo skrbno, bo moralo tožbenemu zahtevku po temelju ugoditi in odločiti še o višini zatrjevane tožničine škode. Odločitev bo moral pojasniti z jasnimi in prepričljivimi razlogi.

13. Odločitev o pritožbenih stroških temelji na tretjem odstavku 165. člena ZPP.

-------------------------------
¹ Zakon o pravdnem postopku, Ur. l. RS, št. 26/1999 s spremembami
² Ur. l. RS, št. 10/17
³ Obligacijski zakonik, Ur. l. RS, št. 83/2001 s spremembami
⁴ Jadek Pensa V., v: Obligacijski zakonik s komentarjem, GV Založba, Ljubljana 2003, 1. knjiga, strani 799-800

Datum zadnje spremembe:

16.08.2018

Podobni dokumenti:

• VSL sodba I Cp 862/2013
• VSL sodba II Cp 2267/2010
• VSL sodba II Cp 621/2017