VSL Sodba II Cp 2408/2017

Jedro

Glavna značilnost bianco menice je ta, da upnik po njeni izročitvi sam izpolni listino o dolgu oziroma v blanket vpiše sestavine, ki jih menica ob svoji izdaji nima. Pri tem se mora držati za izpolnitev danega pooblastila.

Menična izjava je "dogovor o vpisu manjkajočih sestavin", podpis meničnega zavezanca pa je nujno potreben že v času, ko je bianco menica izročena. Z izročitvijo bianco menic, na katerih je podpis toženca kot trasanta, je ta konkludentno izjavil svojo voljo, da odgovarja kot trasant.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Stranki sami krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je razsodilo, da sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 82690/2015 z dne 13. 7. 2015 ostane v veljavi v 1. točki izreka za plačilo 23.332,56 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 2. 7. 2015 do dne plačila ter v 3. točki izreka za plačilo izvršilnih stroškov (I. točka izreka sodbe) in pobotni ugovor tožene stranke (v nadaljevanju toženca), s katerim "v pobot uveljavlja škodo v višini zneska, ki ga bo tožeča stranka (v nadaljevanju tožnik) prejela v okviru stečajnega postopka nad dolžnikom K., z.o.o.", zavrnilo (II. točka izreka sodbe). Glede stroškov je odločilo, da je toženec dolžan tožniku povrniti pravdne stroške v znesku 2.759,21 EUR v 15 dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. Zoper sodbo se pravočasno pritožuje toženec po pooblaščencu. Uveljavlja vse pritožbene razloge in navaja, da tožnik ni izkazal pravnega nasledstva ne glede osnovnega pravnega posla, ne glede menic in prenosa pravice za izpolnitev menic. Menično pooblastilo ne dopušča, da bi prejemnik menice pooblastilo prenesel na drug subjekt (prenos pooblastila je po 71. členu Obligacijskega zakonika, v nadaljevanju OZ, praviloma prepovedan). Prvotni prejemnik menice M., d.d., še vedno obstaja. Tožnik kljub njegovim ugovorom ni pojasnil, kdo naj bi menico izpolnil. Tako ni izkazano, da bi jo izpolnil upravičeni subjekt. Pravnega nasledstva ni mogoče preprosto enačiti s prenosom pooblastila za izpolnitev menice. Nepravilen je tudi zaključek sodišča prve stopnje, da so navedbe o tem, kako so se vršile dobave na podlagi pogodbe iz leta 2009, ostale neprerekane. Že navedbe tožnika o tem niso bile jasne, zato je toženec v zadnjem odstavku tč. 17 svojih navedb izpostavil, da naj bi šlo za povsem samostojne dobave in da v tem primeru menica z le temi ne more imeti nobene zveze. Tožnik pravnega nasledstva tudi ni izkazal pravočasno. Njegove navedbe so bile pavšalne in je sodišče prve stopnje preseglo trditveno podlago, ko je zahtevku ugodilo. Ugotovitev sodišče prve stopnje, da toženčeva izpoved o jamčevanju do višine sredstev v zadrugi ni točna, ne drži. Zgolj to, da listine tega izrecno ne določajo, še ne pomeni, da jamčevanje po ustnem dogovoru res ni bilo omejeno do te višine. Nasprotnega dokaza toženčevi trditvi ni bilo, kar pomeni, da to mora obveljati. Enako velja glede njegove izpovedi o tem, da mu je bilo s strani M. pojasnjeno in zagotovljeno, da je obveznosti prost. Tudi glede tega nasprotnih dokazov ni, zaradi česar mora to sodišče sprejeti kot dokazano. Pooblastila za izpolnitev menice ni mogoče dati s konkludentnimi dejanji, saj se za takšne posle terja pisna oblika. Tudi Zakon o menici (v nadaljevanju ZM) v zvezi z vprašanjem pooblastil določa stroga pravila glede obličnosti. Tožnik se je na določilo pogodbe iz leta 2009, ki omenja menico, skliceval prepozno, šele v pritožbi, kljub temu, da je toženec predhodno podal jasne navedbe, da pogodba iz leta 2009 menic ne predvideva. Ker so te navedbe ostale neprerekane, to pomeni, da jim je tožnik pritrdil. Pri obravnavi tega vprašanja je sodišče preseglo trditveno podlago. Ugotovilo je, da naj bi bila obveznost izročitve menic po pogodbi iz leta 2009 izpolnjena z izročitvijo menic v letu 2003, česar tožnik ni trdil niti v pritožbi. Vztraja pri stališču, da so bile menice ob pogodbi leta 2003 dane samo za zavarovanje obveznosti iz te pogodbe. Menica, ki je podlaga zahtevka, je lastna menica, zato je nična, ker ne vsebuje nepogojne obljube o plačilu določene vsote denarja. Menični blanket ni združljiv z menično izjavo, saj sta trasanta na enem in drugem dokumentu različni osebi, kar vpliva na veljavnost menice, ki zaradi tega ne more biti veljavno izpolnjena in posledično ne more ustvarjati zavez. Pomanjkljivost na menici je tudi v znesku - veljati bi moral nižji znesek in valuta, ki je bila v uporabi ob domnevni izdaji. Menica tudi ne vsebuje kraja, kjer bi jo bilo treba plačati. V nasprotju z vsebino spisa je obrazložitev sodišča prve stopnje v delu, kjer ugotavlja, da je menica izdana z dnem izpolnitve, to je s 1. 7. 2015. V spis predložena menica ima datum izdaje 16. 4. 2003. Na tem nepravilnem stališču je sodišče prve stopnje utemeljilo svoje stališče, da naj vtoževana terjatev ne bi bila zastarana. Toženec je podal tudi ugovor, da sta bili predloženi dve menici, na kar jasnega odgovora ni bilo. Predlaga spremembo izpodbijane sodbe tako, da se tožbeni zahtevek zavrne s stroškovno posledico, podredno, razveljavitev izpodbijane sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v nov postopek. Priglaša stroške pritožbenega postopka.

3. Tožnik je po pooblaščencu na pritožbo odgovoril in predlaga njeno zavrnitev. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožba je samostojno pravno sredstvo. Sodišče druge stopnje lahko upošteva le tisto, kar stranka obrazloženo navaja v pritožbi. Sodišče druge stopnje zato ni upoštevalo toženčevega pavšalnega sklicevanja na trditve, podane v postopku pred sodiščem prve stopnje.

6. Predmet spora v obravnavani zadevi je obveznost plačila menične vsote, izhajajoča iz menic, ki sta bili pravnemu predniku tožnika izročeni kot bianco menici.

7. Glavna značilnost bianco menice je ta, da upnik po njeni izročitvi sam izpolni listino o dolgu oziroma v blanket vpiše sestavine, ki jih menica ob svoji izdaji nima. Pri tem se mora držati za izpolnitev danega pooblastila.

8. V konkretni zadevi je bistveno, da sta bili bianco menici izdani kot sredstvo zavarovanja, sporno pa ostaja, v zavarovanje katerih terjatev sta bili dani. Sodišče prve stopnje je na podlagi zaslišanja toženca in po primerjavi njegove izpovedi z vsebino: - prodajne pogodbe 2003/7007, podpisane dne 14. 5. 2003 (priloga A1), in prodajne pogodbe 2009/17133, ki je bila nazadnje spremenjena z ankesom z dne 14. 3. 2013 (priloga A2), ter - vsebino menične izjave z dne 16. 4. 2003 (priloga A5); zaključilo, da sporni menici nista bili izročeni le v zavarovanje obveznosti iz prodajne pogodbe 2003/7007. S tem zaključkom soglaša tudi sodišče druge stopnje.

9. Iz menične izjave - pooblastila za izpolnitev in vnovčitev menice z dne 16. 4. 2003 (priloga A5) izhaja, da se bianco menica izroča za zavarovanje obveznosti iz medsebojnih dolžniško upniških razmerjih med kupcem M., d.d., in K., z.o.o. Z njo je tudi toženec, kot njen podpisnik in podpisnik menice, pravnega prednika tožnika oziroma njegove pravne naslednike pooblastil, da izpolnijo bianco menico do višine vseh zapadlih in neporavnanih obveznosti in morebitne škode zaradi nepravočasnega plačila, ter izpolnijo vse druge sestavne dele, ki niso izpolnjeni in uporabijo menico za izterjavo zapadlih in neporavnanih obveznosti, skupaj s pripadajočimi obrestmi v skladu z ZM.²

10. Iz menične izjave torej ne izhaja, da bi bilo zavarovanje z menicami omejeno zgolj na pogodbo 2003/7007. Toženec v njej ni omejil svojega jamstva niti s časovnega niti z vsebinskega vidika. Spregledati tudi ni, da iz neizpodbijane ugotovitve sodišča prve stopnje izhaja, da sta bili menici izročeni pravnemu predniku tožnika 16. 4. 2003, torej pred podpisom pogodbe 2003/7007. Glede na navedeno in upoštevaje izpoved toženca, da je poslovanje med pravnim prednikom tožnika in akceptantom potekalo že pred sklenitvijo pogodbe 2003/7007, je tako pritrditi tožnikovim navedbam, da je bila menica izročena za zavarovanje obveznosti iz medsebojnih dolžniško upniških razmerij. Pravilen je tako zaključek sodišča prve stopnje, da se izdani in izročeni menici nista nanašali le na zavarovanje obveznosti iz prodajne pogodbe 2003/7007. Izveden dokazni postopek pa tudi ni potrdil trditev toženca, da je zavarovanje z menicami s sklenitvijo pogodbe 2009/17133 prenehalo. Kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje, tudi pogodba 2009/17133 predvideva možnost zavarovanja obveznosti do prodajalca z izročitvijo bianco menice ter avalirane menice.

11. Toženec v postopku pred sodiščem prve stopnje ni podal trditev, da bi bilo jamčevanje z menicami omejeno do višine njegovih sredstev v zadrugi. To je del njegove izpovedi, ki ne more nadomestiti izostale trditvene podlage. Trditvena podlaga je bila, da je bilo zavarovanje omejeno na pogodbo iz leta 2003 oziroma je prenehalo s sklenitvijo pogodbe iz leta 2009 in je bilo (časovno) vezano na njegovo članstvo oziroma vodenje zadruge. Tožnik pa je ves čas postopka zatrjeval, da je bila menica izročena za zavarovanje obveznosti iz medsebojnih dolžniško upniških razmerij in ni bila vezana na veljavno sklenjeno prodajno pogodbo, kar je med drugim dokazoval tudi z menično izjavo, s čimer je po vsebini nasprotoval dolžnikovim ugovornim navedbam.³ S tem so dejstva o obsegu jamstva z menicami, ki jih je podal toženec, postala sporna, utemeljenost njegovega ugovora pa odvisna od rezultata dokaznega postopka. Ne drži torej pritožbena navedba, da bi moralo sodišče prve stopnje kot dokazano sprejeti, da je bilo dolžniku pojasnjeno in zagotovljeno, da je obveznosti prost. Prav tako sodišče prve stopnje z ugotovitvijo, da je bila obveznost izročitve menic po pogodbi 2009/17133 izpolnjena z izročitvijo menic v letu 2003, ni preseglo trditvene podlage tožnika, saj gre zgolj za logičen zaključek sodišča prve stopnje na podlagi ugotovljenega obsega jamčevanja z menicami, ki za predmetno zadevo niti ni pravno pomemben. Bistveno je, da nova pogodba ni vsebovala določb, ki bi toženca razbremenjevale njegove menične zaveze.

12. Pravilno toženec opozarja, da je podano neskladje med vsebino menične izjave v delu, v katerem je toženec naveden in podpisan kot porok, in menico, kjer se njegov podpis nahaja pod rubriko trasant. Vendar zato menica ni neveljavno izpolnjena. Menična izjava je namreč "dogovor o vpisu manjkajočih sestavin", podpis meničnega zavezanca pa je nujno potreben že v času, ko je bianco menica izročena. Z izročitvijo bianco menic, na katerih je podpis toženca kot trasanta, je ta konkludentno izjavil svojo voljo, da odgovarja kot trasant.

13. Neutemeljene so pritožbene navedbe, da tožnik ni pojasnil, kdo naj bi menice izpolnil in da ni izkazano, da jih je izpolnil upravičen subjekt. Tožnik je v dopolnitvi tožbe in v pripravljalni vlogi z dne 5. 1. 2016 jasno navedel, da je menice izpolnil on (tožnik) na podlagi pooblastila v menični izjavi. Iz menične izjave pa izhaja, da je za izpolnitev bianco menice pooblaščen ne samo prodajalec, M., d.d., ampak tudi njegov pravni naslednik.

14. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je tožnik kot univerzalni pravni naslednik vstopil v pravno poslovno razmerje s K., z.o.o., ter so bile nanj prenesene tudi menice. Glede tega je navedlo obširne in pravilne razloge, na katere se sodišče druge stopnje, v izogib ponavljanju, v celoti sklicuje (glej 10. točko obrazložitve izpodbijane sodbe).

15. Tožnik je v dopolnitvi tožbe in pripravljalni vlogi z dne 5. 1. 2016 podal tudi pravno pomembne trditve o univerzalnem pravnem nasledstvu. Navedel je, da je bil ustanovljen z izčlenitvijo v postopku prisilne poravnave, ki se je vodila zoper M., d.d., ter se glede obsega pravic in obveznosti, ki so prešle nanj, skliceval na delitveni oziroma izčlenitveni načrt. Kot dokaz je predložil sklep o potrditvi prisilne poravnave ter predlagal vpogled v Osnovni načrt finančnega prestrukturiranja z dne 27. 12. 2013, objavljen 9. 1. 2014 ob 11:59. Res je toženec že v pripravljalni vlogi z dne 19. 1. 2015 opozoril, da predlagan dokaz ne izkazuje prehoda menic ter pravnoposlovnega razmerja s K., z.o.o., na tožnika, vendar to še ne pomeni, da sodišče prve stopnje tožnika ni utemeljeno pozvalo k dopolnitvi procesnega gradiva. V ustaljeni sodni praksi je res sprejeto stališče, da sodišče strank ni dolžno pozvati k dopolnitvi tedaj, ko že procesna dejanja nasprotne stranke opravijo enako vlogo, vendar to še ne pomeni, da tega ne sme storiti. Pri tem sodišče prve stopnje ni preseglo mej materialnega procesnega vodstva, saj je poziv ostal v do tedaj začrtanih okvirih spora. Procesno gradivo, ki ga je podal tožnik v vlogi z dne 12. 5. 2016, v roku, ki mu ga je na prvem naroku 4. 5. 2016 za glavno obravnavo podelilo sodišče prve stopnje, je tako pravočasno.

16. Sodišče prve stopnje je v delu 11. točke obrazložitve res nekoliko nespretno zapisalo, da navedbe tožnika o dobavah blaga K., z.o.o., na podlagi posameznih naročil, ki so se vršile na podlagi prodajne pogodbe št. 2009/17133, s strani toženca niso bile prerekane. Vse do vloge z dne 19. 4. 2016 je toženec trdil, da vtoževane obveznosti izvirajo iz pogodbe z dne 2009/17133. V pripravljalni vlogi z dne 19. 4. 2016 pa je na podlagi pojasnil tožnika, da je dobave opravljal na podlagi naročil, postavil zaključek, da gre za vsakokratno samostojno obligacijskopravno razmerje. Tožnik je nato na prvem naroku za glavno obravnavo pojasnil, da je prodajna pogodba med tožnikom in zadrugo določala komercialne pogoje in okvirne limite letnega medsebojnega poslovanja, konkretne obligacijskopravne obveznosti pa so nastajale na podlagi naročil zadruge oziroma dobave blaga. Na to je toženec odgovoril, da torej posamezne dobave predstavljajo samostojne obveznosti med strankama. Vendar pa ta okoliščina, to je, da posamezne dobave predstavljajo samostojne obveznosti med strankama, še ne pomeni, da temelja medsebojnega poslovanja ne predstavlja sklenjena krovna pogodba. Da je poslovanje potekalo na način, kot ga je opisal tožnik, potrjujeta tudi predloženi prodajni pogodbi 2003/7007 in 2009/17133.

17. Zaključek sodišča prve stopnje, da je bil tožnik zakoniti imetnik bianco menic, pooblaščen za njihovo izpolnitev in sta bili menici izročeni tudi v zavarovanje terjatev, ki jih izterjuje tožnik v predmetnim postopku, je tako pravilen, drugačne pritožbene navedbe pa neutemeljene.

18. Neutemeljena je tudi pritožbena navedba, da sta menici, ki sta podlaga zahtevku, lastni menici. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da sta predloženi menici trasirani, zato pravilno vsebujeta nepogojno nakazilo, naj se plača določena vsota denarja v skladu z 2. točko 1. člena ZM.⁴

19. Tudi ne drži pritožbena navedba, da je menica, ki ne vsebuje plačilnega kraja neveljavna. V skladu s tretjim odstavkom 2. člena ZM, se namreč v tem primeru šteje za plačilni kraj, kraj, ki je naveden poleg trasatovega prebivališča.

20. V predloženih menicah sta v rubriki in pod rubriko "znesek s številko" zapisani dve števili, vendar sta poleg zapisani različni valuti, kar je posledica različnih plačilnih sredstev v Republiki Sloveniji v času izdaje menice (SIT) in dospelosti plačila (EUR), kot to pravilno ugotavlja že sam toženec. Glede na določbo prvega odstavka 13. člena Zakona o uvedbi eura (ZUE), ki med drugim določa, da se z dnem uvedbe eura šteje, da se tolarski zneski, navedeni v vrednostnih papirjih glasijo na euro, preračunano po tečaju zamenjave, in tečaj zamenjave, gre torej pri obeh zapisih zneska za enako menično vsoto in zatrjevana pomanjkljivost menic ni podana.

21. Pritožnik pravilno opozarja, da je na menicah kot dan izdaje naveden datum 16. 4. 2003 in ne 1. 7. 2015, kot je to ugotovilo sodišče prve stopnje, vendar to na pravilnost zavrnitve ugovora zastaranja ne vpliva. Meničnopravni zahtevki zoper trasanta zastarajo leto dni od dospelosti (drugi odstavek 78. člena ZM). Kot dan dospelosti je v menicah določen 1. 7. 2015 oziroma 6. 7. 2015, kar pomeni, da do dne 9. 7. 2015, ko je bila vložena predmetna tožba, še ni preteklo eno leto. Za odločitev v predmetni zadevi pa tudi ni bistveno, da sta bili predloženi dve menici, saj menična vsota na eni presega, na drugi pa je enaka kot vtoževana terjatev.

22. Glede na navedeno in ker sodišče druge stopnje ob preizkusu izpodbijane sodbe tudi ni ugotovilo kršitev določb postopka, na katere pazi po uradni dolžnosti, je pritožbo zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo (353. člen Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP).

23. Toženec s pritožbo ni uspel, zato sam krije svoje stroške pritožbenega postopka (165. in 154. člen ZPP). Svoje stroške pritožbenega postopka krije tudi tožnik, saj njegov odgovor na pritožbo ni prispeval k odločitvi sodišča druge stopnje in je bil tako nepotreben (165. in 154. ter 155. člen ZPP).

-------------------------------
¹ Temu je dodati, da je zmotno pravno naziranje toženca, da pooblastila za izpolnitev menice ni mogoče dati s konkludentnim dejanjem. V skladu s pravno teorijo (prim. Zakon o menici s komentarjem, avtor komentarja Šime Ivanjko, GV založba, Ljubljana 2001, str. 155) in sodno prakso (VS RS II Ips 118/2008) lahko da trasant pooblastilo za izpolnitev menice pisno, ustno ali pa s konkludentim dejanjem.
² Tudi navedbam, da pogodba 2009/17133 menic ne predvideva. Pritožbeno sklicevanje tožnika na določilo iz pogodbe 2009/17133, ki omenja menico, tako ni bilo dopolnjevanje trditvene podlage, ampak graja ugotovljenih dejstev na podlagi izvedenega dokaznega postopka.
³ Na menicah sta vsebovana podpisa toženca kot trasata in podpis K., z.o.o. oziroma toženca kot njenega zakonitega zastopnika kot akceptanta (priloga A4).

Datum zadnje spremembe:

16.08.2018

Podobni dokumenti:

• VSL sodba I Cp 4738/2010
• Sodba II Ips 683/2009
• Sodba II Ips 527/2006