VSL Sodba II Cp 743/2018

Jedro

Toženca sta s podpisom posojilne pogodbe na prenovitev prvotne obveznosti pristala.

V pritožbi zatrjevano dejstvo, da sta toženca želela zadržati prejeti znesek po soinvestitorski pogodbi, da bi podaljšala rok investiranja, denarja pa nista mogla vrniti ter sta zato sklenila zanju manj ugodno posojilno pogodbo, ne izpolnjuje zakonskih razlogov za oderuško pogodbo.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Prvi toženec sam krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo tožencu naložilo, da je dolžan tožniku plačati znesek 216.973,70 EUR ter zakonske zamudne obresti od 126.231,00 EUR od 1. 11. 2011 do plačila in od zneska 90.742,70 EUR od 20. 12. 2011 do plačila. V presežku je tožbeni zahtevek zoper prvega toženca in v celoti zoper drugega toženca zavrnilo. Prvemu tožencu je naložilo, da je dolžan tožniku povrniti pravdne stroške v višini 16.194,36 EUR ter odločilo, da drugi toženec sam krije svoje stroške pravdnega postopka.

2. Zoper sodbo vlaga pritožbo prvi toženec. Opozarja, da vsebina posojilne pogodbe vzbuja dvom, da gre za posojilo. Na podlagi zapisa kreditojemalec, kjer sta navedena oba toženca, ni moč domnevati, da je njuna zaveza solidarna. Vse posojilne pogodbe so bile podpisane verižno, tožnik pa tožencema po nobeni ni izročil denarnega zneska. Edini denarni znesek, ki sta ga prejela, je znesek po prvi soinvestitorski pogodbi, vendar med njo in prvo posojilno pogodbo ni nikakršne povezave. Prvi toženec je ves čas zatrjeval, da je njegova edina obveznost izpolnitev soinvenstitorske in ne posojilne pogodbe. Pri prvem zaslišanju je tožnik pojasnil, da ni bil zainteresiran za podpisovanje posojilnih pogodb, saj je bila soinvestitorska pogodba sklenjena za nedoločen čas, posojeni znesek pa je imel namen soinvestiranja in ne golega posojila. Glede na zaslišanje pravdnih strank in ob vpogledu listinske dokumentacije je mogoče ugotoviti, da so bile posojilne pogodbe sklenjene le zaradi zavarovanja prvotne obveznosti iz soinvestitorske pogodbe. Tako je pravno razmerje razumel tudi prvi toženec. Zaključek sodišča, da sta stranki soinvestitorsko pogodbo preoblikovali v posojilno, je zmoten. Sodišče je o prenovitvi na podlagi spisovnega gradiva lahko le domnevalo. Toženca denarja za vračilo zneskov po soinvestitorski pogodbi nista imela na voljo, tožnik pa je zahteval takojšnje vračilo. Če sta želela zadržati in podaljšati rok po soinvestitorski pogodbi, sta bila prisiljena skleniti zahtevano posojilno pogodbo, ki je zanju predstavljala mnogo slabšo pravno varnost. V tem smislu se je drugi toženec skliceval na oderuško pogodbo. Vse to nakazuje na možnost, da je tožnik izkoristil stisko ter težko premoženjsko stanje pri podpisu prve in tudi nadaljnjih posojilnih pogodb. Napačno je stališče sodišča, da gre pri sklenitvi prve posojilne pogodbe za posojilo v višini 126.232,00 EUR. Ker je glavnica določena na povsem enak način kot pri posojilnih pogodbah, to je s pripisom obračunanih in neplačanih obresti, bi sodišče to moralo pri obračunu upoštevati. Prvi toženec je izpovedal, da s tožnikom pri večletnem poslovanju nista pisala nobenih potrdil, ne o izročitvi ne o vračilih. Šlo je za gotovinsko poslovanje z veliko stopnjo medsebojnega zaupanja, zato ni nenavadno, da prvi toženec ob vračilu ni zahteval od tožnika pisnega potrdila.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. V obravnavani zadevi med strankama ni sporno, da je tožnik kot investitor s tožencema kot posrednikoma 4. 7. 2002 sklenil soinvestitorsko pogodbo, po kateri jima je izročil denarna sredstva v višini 25.000.000,00 SIT. Znesek je bil namenjen izključno za investicije v nepremičnine, ustvarjeni dobiček pa naj bi se delil 60% v korist investitorja in 40% v korist posrednikov. Iz pogodbe izhaja, da sta posrednika dolžna investitorju enkrat letno podati investitorsko poročilo, v katerem se opredelijo dejanja posrednikov. Sredstva so bila dana na razpolago za nedoločen čas, v primeru, da jih investitor želi vrnjene, mora počakati na zaključek investicije. Tožnik in toženca so podpisali tudi 8 posojilnih pogodb (prvo 30. 10. 2006, zadnjo 1. 4. 2011), v katerih je tožnik nastopal kot kreditodajalec, toženca kot kreditojemalca, pogodbe so bile sklenjene verižno, tako da so se k prejšnji glavnici pripisale obresti in podpisala nova pogodba, denar pa tožencema po nobeni izmed posojilnih pogodb ni bil izročen, prejela sta ga zgolj po prvi soinvestitorski pogodbi.

5. Pritožbeno sodišče pritrjuje dokazni oceni sodišča prve stopnje, ki je po izvedenem dokazu z dodatnim zaslišanjem strank v ponovljenem postopku in po vpogledu vseh predloženih listin zaključilo, da je bila prva posojilna pogodba s 30. 10. 2006 sklenjena, ker po zaključku investicije toženca tožniku denarja nista mogla (ali želela) vrniti ter sta pristala na preoblikovanje prvotne investitorske v posojilno pogodbo. S tem je njuna predhodna obveznost prenehala, saj je bila nadomeščena z obveznostjo vračila denarnega zneska v višini 126.231,00 EUR do 1. 7. 2007, skupaj z 10 % letnimi obrestmi. Dokazna ocena sodišča je v tem delu logična, prepričljiva, dosledna in življenjska, saj je glede na velikost posojenega zneska, ob ugotovitvi, da tožnik (tudi zaradi pričetka krize, ki se je močno odražala v gradbenem sektorju) ni prejel pričakovanega dobička od investicij, niti ne povračila osnovnega vložka, razumljivo, da je želel pravno razmerje preoblikovati tako, da bodo med strankama jasno opredeljeni višina dolga, obresti in rok vračila. Toženca sta s podpisom posojilne pogodbe na prenovitev prvotne obveznosti pristala. Pritožbena graja dokaznega zaključka sodišča, ki gradi na povzemanju posameznih izjav zaslišanih strank izven konteksta njihove celotne izpovedi, zato ni utemeljena. Pritožbeno sodišče je prepričano, da bi toženca, če bi med strankama še veljala soinvestitorska pogodba, v postopku konkretneje navedla, katere investicije sta opravljala, kakšen dobiček je bil dosežen, kako se je delil in kako sta o tem seznanila tožnika, še posebej ob njegovem pravočasnem ugovoru, da je razmerje prav zato želel preoblikovati, ker z vlaganji ni bil seznanjen. Zgolj pavšalno zatrjevanje prvega toženca, da je med strankama veljavna zgolj soinvestitorska pogodba, glede na kar osem naknadno podpisanih posojilnih pogodb ni prepričljivo.

6. Po določilu prvega odstavka 323. člena OZ obveznost preneha, če se upnik in dolžnik sporazumeta, da bosta obstoječo obveznost nadomestila z novo, in če ima nova obveznost drugačen predmet in drugačno pravno podlago. Ker sta obveznost po soinvestitorski pogodbi stranki nadomestili s sklenitvijo prve posojilne pogodbe, kjer sta dolg tožencev do tožnika na novo opredelili v višini 126.231,00 EUR, je sodišče pri odločanju o višini obveznosti pravilno izhajalo iz omenjenega zneska. Prva posojilna pogodba namreč ni predstavljala nadaljevanja soinvestitorske pogodbe, temveč njeno preoblikovanje, zato sodišče dogovorjene glavnice pravilno ni obravnavalo kot preoblikovane glavnice iz investitorske pogodbe, v kateri pogodbene obresti sploh niso bile določene.

7. Iz tožbenega zahtevka izhaja, da tožnik od obeh tožencev plačilo dolga ves čas terja nerazdelno. Ker v tožbenem zahtevku uveljavljane solidarne zaveze prvi toženec vse do pritožbe ni substancirano prerekal, je z navedbami, da domneve solidarnosti zgolj na podlagi pogodbenega zapisa ni mogoče vzpostaviti, prepozen. Gre namreč za novo dejstvo glede pogodbene volje strank (ki v postopku glede tega vprašanja ni bila sporna), glede katerega pritožnik ne pojasni, zakaj ga ni navedel že do prvega naroka za glavno obravnavo¹. Pritožbeno sodišče zato teh njegovih trditev ni moglo upoštevati (prvi odstavek 337. člena ZPP).

8. Pogodba je oderuška, kadar kdo izkoristi silo ali težko premoženjsko stanje drugega, njegovo nezadostno izkušenost, lahkomiselnost ali odvisnost in si zagotovi zase ali za koga tretjega korist, ki je v očitnem nesorazmerju s tistim, kar je sam dal ali storil, ali se zavezal dati ali storiti drugemu (prvi odstavek 119. člena OZ). V pritožbi zatrjevano dejstvo, da sta toženca želela zadržati prejeti znesek po soinvestitorski pogodbi, da bi podaljšala rok investiranja, denarja pa nista mogla vrniti ter sta zato sklenila zanju manj ugodno posojilno pogodbo, ne izpolnjuje zakonskih razlogov za oderuško pogodbo. Poleg tega toženca svojega premoženjskega stanja ob podpisu prve in tudi drugih posojilnih pogodb nista opredelila, prav tako tudi ne stiske, še manj pa nesorazmerne koristi tožnika, ki je zasledoval zgolj cilj, da si zagotovi vračilo izročenih sredstev.

9. Pritožbeno sodišče sledi tudi zaključku sodišča prve stopnje, da prvi toženec vračila izročenega denarja ni izkazal. Pavšalne pritožbene navedbe, da je šlo med strankami za gotovinsko poslovanje z očitno zelo visoko stopnjo medsebojnega zaupanja, takšne dokazne ocene ne morejo omajati, saj so po drugi strani stranke s podpisi kar 8 posojilnih pogodb pisno potrjevale kontinuiteto upniško dolžniškega razmerja. Prvi toženec o okoliščinah vračanja posojila tudi ni podal konkretnih trditev in v svojih izpovedbah ob dveh zaslišanjih ni bil dosleden.

10. Ker glede na navedeno v pritožbi zatrjevani pritožbeni razlogi niso podani, je ob odsotnosti po uradni dolžnosti upoštevnih kršitev pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo na podlagi 353. člena ZPP.

11. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na prvem odstavku 154. v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP.

-------------------------------
¹ V postopku pred sodiščem prve stopnje je prvi toženec zatrjeval, da je poplačal 140.000,00 EUR, pri čemer je sprejel izhodišče, da je dolžnik celotne terjatve.

Datum zadnje spremembe:

16.08.2018

Podobni dokumenti:

• VSRS Sklep II DoR 288/2021
• VSL sodba I Cp 3697/2010
• VSL sodba in sklep I Cp 4273/2010