VSL Sodba I Cp 2276/2017

Jedro

Posojilojemalec mora posojilo vrniti v dogovorjenem roku; v takšnem primeru predhodna posojilodajalčeva zahteva za vrnitev posojila ni potrebna.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi in se izpodbijana sodba spremeni tako, da se glasi:

„Tožena stranka je dolžna v roku petnajstih dni plačati tožeči stranki 3.200,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 1. 2. 2016 dalje do plačila.“.

II. Tožena stranka je dolžna povrniti tožeči stranki 2.196,74 EUR stroškov postopka v petnajstih dneh po prejemu te sodbe, od tedaj dalje z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

1. Tožnik je s tožbo zahteval od toženca vračilo posojenih 3.200,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 2. 2016 dalje. Sodišče prve stopnje je tožnikov zahtevek v ponovljenem postopku znova zavrnilo in sklenilo, da pravdni stranki nosita vsaka svoje stroške postopka.

2. Tožnik se je ponovno pritožil. Sklicuje se na vse zakonske pritožbene razloge in predlaga spremembo, podrejeno razveljavitev izpodbijane sodbe ter vrnitev zadeve v nov postopek. Ponavlja, da je toženčeva izpoved v celoti izmišljena. Nobenega dokaza namreč ni, da naj bi mu tožnik izročil denar za investicijo. Oznaka namena v bančnem nakazilu ni bistvena. Sodišče je prezrlo vsebino dopisa z dne 25. 1. 2016, s katerim je tožnik pozval toženca k vrnitvi posojila. Namesto tega se je oprlo na elektronsko korespondenco med pravdnima strankama, iz katere izhaja le, da sta se pogovarjali o možnosti investiranja, ne pa tudi, da sta se o tem dokončno dogovorili. Toženec je denar, ki mu ga je nakazal tožnik, v gotovini izročil A. A., ki naj bi ga izročil nekomu drugemu, ni pa želel povedati, komu. Edini dokaz, ki ga je toženec predložil, je tabela, ki jo je izdelal in sestavil sam. Sodišče je prezrlo vsebino tožnikove izpovedi, tudi izpovedi priče B. B. ni ustrezno dokazno ocenilo, medtem ko nedoslednosti v izpovedih toženca in priče A. A. ni zaznalo. Dejanski zaključki izpodbijane sodbe so zato pomanjkljivi. Sodba je tudi protispisna in je ni mogoče preizkusiti. Poleg tega pa je sodišče svojo odločitev napačno oprlo na pravilo o neupravičeni obogatitvi, namesto na pravila, ki veljajo za posojilno pogodbo.

3. Toženec v odgovoru na pritožbo pritrjuje razlogom izpodbijane sodbe in ponavlja, da tožnik denarja ni posodil njemu, pač pa je bil ta investiran v G.

4. Pritožbeni preizkus je pokazal, da je treba za pravilno ugotovitev dejanskega stanja ponoviti izvedene dokaze pred sodiščem druge stopnje na pritožbeni obravnavi. Na podlagi petega odstavka 347. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) je senat odločitev o zadevi prepustil sodnici poročevalki kot sodnici posameznici.

5. V dokaznem postopku sta bili nato ponovno zaslišani pravdni stranki ter priči B. B. in A. A. Prebrane so bile tudi listine, ki sta jih predložili pravdni stranki do konca glavne obravnave v prvem postopku. Ostale listine (prilogi B13 in B14) je kot nedopustne novote pravilno zavrnilo že sodišče prve stopnje.

6. Pritožba je utemeljena, utemeljen pa je tudi tožbeni zahtevek.

7. Dejstvo, da je toženec na račun svoje žene prejel tožnikovih 3.200,00 EUR, med pravdnima strankama ni sporno. Iz potrdila Banke, d. d., z dne 7. 12. 2015 je razvidno, da je bilo nakazilo izvršeno 17. 12. 2014. Navedba kode namena plačila nima tolikšnega pomena, kot ji ga pripisuje izpodbijana sodba. Pač pa je za presojo spornega pravnega razmerja bistveno, kakšen je bil dogovor pravdnih strank o nadaljnji usodi nakazanega denarnega zneska. Tožnik trdi, da je šlo za posojilo, ki bi ga toženec moral vrniti tožniku najpozneje v letu dni, medtem ko toženec trdi, da je šlo za tožnikovo investicijo v G.

8. Pritožba utemeljeno očita sodišču prve stopnje, da je nekritično sledilo tožencu in njegovim dokazom. Ponovitev dokazovanja je namreč pokazala, da je tožnikova izpoved, da sta se s tožencem ustno pogodila za posojilo spornega zneska, vendarle prepričljivejša od toženčeve. Poleg tega je tožnikovo izpoved potrdila tudi tožnikova žena, priča B. B.

9. Pretirana je zahteva, ki izhaja iz izpodbijane sodbe, da bi moral tožnik navesti datume telefonskih klicev in predložiti zapis telefonskih pogovorov, v katerih je toženca pozival k vračilu posojila. Povsem zadošča opomin z dne 25. 1. 2016, ki ga je tožencu v tožnikovem imenu poslal njegov pooblaščenec. Sicer pa mora posojilojemalec po prvem odstavku 574. člena Obligacijskega zakonika (OZ) posojilo vrniti v dogovorjenem roku; v takšnem primeru predhodna posojilodajalčeva zahteva za vrnitev posojila niti ni potrebna.

10. Tožnik je tudi dovolj razumno pojasnil vsebino svojega elektronskega sporočila tožencu z dne 27. 9. 2015. Tožnik je, sodeč po njegovi izpovedi, očitno pričakoval, da bo toženec zmogel vsaj delno vrniti posojilo še pred potekom dogovorjenega skrajnega roka za vračilo. Sicer pa tožnikovo vprašanje tožencu v navedenem elektronskem sporočilu ni tako enoznačno, kot ga je razumelo sodišče prve stopnje, namreč, da naj bi šlo za tožnikovo poizvedovanje o vloženih sredstvih v G. Povsem sprejemljiva je tožnikova razlaga, da je poizvedoval pri tožencu, ker ga je zanimalo, kdaj bo toženec dobil denar, da bo lahko vrnil svoj dolg.

11. Res sta bila tožnik in priča B. B. ob zaslišanju dokaj zadržana, vendar sta njuni izpovedi skladni, predvsem pa sta tako pred sodiščem prve kot pred sodiščem druge stopnje izpovedovala enako. Nasprotno je toženec z gostobesednostjo poskušal doseči vtis o svoji resnicoljubnosti, vendar ni mogoče spregledati, da njegove izpovedi ni v celoti potrdil niti njegova priča A. A. Poleg tega je toženec v vsaki vlogi in ob zaslišanjih svoje trditve dopolnjeval in prilagajal rezultatom dokazovanja.

12. Tudi večina toženčevih listinskih dokazov je brez dokazne vrednosti. Predloženi časopisni članki o propadu G. za odločitev o tožbenem zahtevku niso pomembni. Pristopna pogodba ni podpisana, niti ne vsebuje nobenega podatka o „drugem pogodbeniku“. Toženčeva elektronska sporočila tožniku o G. so zgolj nepovezan indic, na katerega ni mogoče opreti presoje. Zanesljivega dokaza o tem, da je tožnik podlegel toženčevemu prepričevanju, naj investira v G., toženec ni ponudil. Seznam vlagateljev, na katerem je tudi tožnikovo ime, je namreč izdelal sam toženec. Njegovo izpoved, da je to storil priča A. A., je slednji ob ponovnem zaslišanju odločno zanikal. Poleg tega je toženec izpovedal, da se je tožnik registriral kot vlagatelj G. decembra 2014. Šele po predočenju, da je v seznamu naveden datum 17. 12. 2015, je začel pojasnjevati, da gre najbrž za pomoto. Toženčeva trditev, da je bila tega dne tožnikova vloga „prenesena v V.“, je ostala dokazno nepodprta. Predvsem pa se ta trditev ne ujema s prejšnjo toženčevo trditvijo, da datumi na spornem seznamu pomenijo čas registracije udeleženca ali čas investiranja. Če se je torej tožnik res registriral 17. 12. 2014, ni jasno, zakaj bi ravno pri tožniku v seznamu prišlo do izjeme, ko naj bi navedeni datum namesto časa registracije pomenil čas domnevnega prenosa njegovega denarnega vložka. Za povrh je na navedenem seznamu napačno zapisan celo tožnikov priimek, kar vse vzbuja resne pomisleke o pristnosti vsebine te listine, sploh ker je tožnik v svoji izpovedi odločno zanikal, da bi sporni znesek investiral v G.

13. Kot že navedeno, je toženec tudi svoje trditve med postopkom spreminjal. Sprva (v vlogi z dne 26. 5. 2016) je trdil, da je za tožnika pri G. založil 3.200,00 EUR, dokler mu tožnik ni navedenega zneska vrnil s spornim nakazilom. Naknadno pa je toženec začel trditi, da na svojem računu niti ni imel denarja, da bi ga lahko založil za tožnika, ampak naj bi to storili neki drugi, neimenovani udeleženci sheme. Enako je sicer izpovedal tudi priča A. A., vendar takšna njuna izpoved ni prepričljiva. Povsem neverjetno je namreč, da bi nekdo za popolnega neznanca založil sorazmerno visok znesek brez kakršnegakoli zavarovanja oziroma ustreznega zagotovila, da mu bodo založena sredstva vrnjena. Nadalje je toženec pred sodiščem prve stopnje izpovedal, da je nakazani znesek z bančnega računa dvignil v dveh delih, nato pa je sam predložil kartico prometa, iz katere je razvidno, da je vseh 3.200,00 EUR dvignil naenkrat že 17. 12. 2014, takoj po nakazilu. Nenavadno je tudi dejstvo, da je sam toženec, čeprav je bil mentor drugim udeležencem sheme, vanjo vložil le 360,00 EUR, torej skoraj desetkrat manj, kot naj bi vložil tožnik. Vse našteto je razlog za resen dvom o toženčevi verodostojnosti, zato sodišče ne verjame, da je bil le kurir, ki je tožnikov denar prenesel A. A., ta pa naj bi ga razdelil med neimenovane udeležence sheme, ki naj bi pred tem namesto tožnika nakazali njegov vložek v G. Precej prepričljivejša je tožnikova teza, da si je toženec denar v resnici sposodil, ker je bil v denarni stiski.

14. Sodišče prve stopnje je po navedenem zmotno ugotovilo dejansko stanje. Posledično je brez podlage očitek izpodbijane sodbe tožniku, da si ob nakazilu 3.200,00 EUR tožencu ni zadržal pravice ta znesek zahtevati nazaj. Po prvem odstavku 569. člena OZ mora posojilojemalec posojilo vrniti. Ker toženec v dogovorjenem roku tega ni storil, tožnik upravičeno terja vračilo s tožbo.

15. Tožniku po prvem odstavku 378. člena OZ pripadajo tudi zakonske zamudne obresti. Toženec je v zamudi že od poteka dogovorjenega roka (prvi odstavek 299. člena OZ), torej od 17. 12. 2015 dalje. Ker pa tožnik zahteva plačilo zamudnih obresti šele od 1. 2. 2016, ni dvoma, da je tudi njegov obrestni zahtevek v celoti utemeljen.

16. Sodišče prve stopnje bi torej, ob pravilni ugotovitvi dejanskega stanja in ob pravilni uporabi materialnega prava, moralo tožbenemu zahtevku ugoditi. Sodišče druge stopnje je zato tožnikovi pritožbi ugodilo in na podlagi prve alineje 358. člena ZPP izpodbijano sodbo ustrezno spremenilo. Odgovor na pritožbene očitke o procesnih kršitvah v postopku na prvi stopnji ni več potreben, saj so te kršitve z izvedbo pritožbene obravnavane postale nerelevantne za odločitev o pritožbi.

17. Kadar sodišče spremeni odločbo, zoper katero je bila vložena pritožba, odloči o stroških vsega postopka (drugi odstavek 165. člena ZPP). Ker je tožnik v pravdi uspel, mu mora toženec povrniti vse njegove potrebne pravdne stroške (prvi odstavek 154. člena ZPP). Sodišče jih je odmerilo v skladu z Odvetniško in Taksno tarifo. Skupaj znašajo 2.196,74 EUR, njihova podrobnejša specifikacija pa je razvidna iz stroškovnikov v spisu (prilogi A5 in A8). Če bo toženec s plačilom pravdnih stroškov zamujal, bo tožniku tudi od tega zneska dolgoval še zakonske zamudne obresti (313. člen ZPP v zvezi s prvim odstavkom 378. in 299. člena OZ).

Datum zadnje spremembe:

16.08.2018

Podobni dokumenti:

• VSL sodba II Cp 1620/2016
• VSL sodba II Cp 3939/2010
• VSL Sodba I Cp 2676/2017