VSL Sodba I Cp 2676/2017

Jedro

V postopku na prvi stopnji ni bilo pomanjkljivosti, ki bi jih bilo treba odpraviti s pritožbeno obravnavo. Sodišče druge stopnje je zato, kljub drugačnemu toženčevemu predlogu, o njegovi pritožbi odločilo na seji.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka krije sama svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je ohranilo v veljavi sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 37189/2015 z dne 31. 3. 2015 (v prvem in tretjem odstavku izreka), po katerem mora toženec plačati tožniku 2.259,36 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 17. 1. 2015 dalje ter 148,00 EUR izvršilnih stroškov z obrestmi. Odločilo je še, da mora toženec povrniti tožniku tudi 1.561,05 EUR nadaljnjih pravdnih stroškov z obrestmi.

2. Toženec se v pritožbi sklicuje na vse zakonske pritožbene razloge. Predlaga, naj sodišče druge stopnje po pritožbeni obravnavi spremeni izpodbijano sodbo in v celoti zavrne tožbeni zahtevek, podrejeno pa, naj sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da je tožnik položil vsega 47 m2 ploščic, za kar je zahteval neobičajno visoko plačilo, čeprav mu je toženec že izročil 1.900,00 EUR. Toženec ni naročil brušenja betona. Do spora je prišlo, ker je tožnik zavlačeval z delom. Bolj življenjsko je, kar trdi toženec, da sta se pravdni stranki dogovorili za plačilo na roke, kot je običajno pri tovrstnih mojstrih. Priči M. A. in R. A. sta potrdili, da je tožnik zahteval vnaprejšnje plačilo, ker je potreboval denar za dopust v toplicah. Priča M. A. je tudi videla toženca, da je nesel denar tožniku. Tožnik je šele po sporu in za potrebe te pravde pripravil listinske dokaze. Očitno ima sodišče toženca za nepoštenega, zato je pripravljen na poligrafsko testiranje.

3. Tožnik v odgovoru na pritožbo predlaga njeno zavrnitev in pritrjuje razlogom izpodbijane sodbe.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. V postopku na prvi stopnji ni bilo pomanjkljivosti, ki bi jih bilo treba odpraviti s pritožbeno obravnavo. Sodišče druge stopnje je zato, kljub drugačnemu toženčevemu predlogu, o njegovi pritožbi odločilo na seji (prvi odstavek 347. člena Zakona o pravdnem postopku; v nadaljevanju ZPP).

6. Sodišče prve stopnje je na podlagi izvedenih dokazov utemeljeno podvomilo o toženčevi trditvi, da je tožniku na račun opravljenega dela že plačal 1.900,00 EUR. Za takšno svojo presojo je v izpodbijani sodbi navedlo razumne, celovite in skladne razloge, ki jih pritožbeni pomisleki ne morejo omajati. Toženčeve izpovedi namreč drugi dokazi niso potrdili. Priča R. A. ni bila navzoča pri izročitvi denarja, medtem ko izpoved priče M. A. tudi po presoji pritožbenega sodišča ni bila dovolj zanesljiva, da bi lahko omogočila zaključek o izročitvi spornega zneska tožniku. Dejstvo, da naj bi se plačilo v takšnih primerih običajno opravilo na roke, ni splošno znano. Sicer pa toženčevo sklicevanje na to dejstvo ne pomaga, ker izročitve spornega zneska, kot že navedeno, ni dokazal. Nenavadno je, da bi toženec plačal sorazmerno visok znesek brez tožnikovega potrdila o prejemu in ne da bi si zagotovil vsaj navzočnost prič ob izročitvi denarja. Prav tako ni verjetno, da tožnik, ki se ukvarja s sorazmerno donosno obrtno dejavnostjo, ne bi imel dovolj denarja za kratek dopust v zdravilišču in bi zato zahteval vnaprejšnje plačilo za svoje delo, kot trdi toženec. Pritožbena trditev, da so tožnikovi listinski dokazi prirejeni, je ostala na ravni posplošenega in dokazno nepodprtega očitka. Dejstvo, da bi tožnik iz Ž., kjer se je zadrževal na dan, ko naj bi prišlo do izročitve spornega zneska, do toženca lahko prispel že v eni uri, pa je zgolj indic, ki brez povezave z ostalimi ugotovljenimi dejstvi ne zadošča za zaključek, ki ga ponuja pritožba.

7. Sodišče prve stopnje se je lahko dovolj zanesljivo prepričalo tudi o tem, da je tožnik zaračunal tožencu samo dejansko opravljena dela in porabljeni material. Toženčevo ponavljanje, da brušenja betona ni naročil, je odveč, saj izpodbijana sodba jasno ugotavlja, da je bilo predhodno brušenje potrebno zaradi ustrezne priprave podlage za izvedbo polaganja ploščic. Preostalim ugotovitvam glede obsega izvršenega dela in njegove vrednosti oziroma cene pa toženec v pritožbi ne nasprotuje.

8. Končno je sodišče prve stopnje vse izvedene dokaze ocenilo v skladu z metodološkim napotkom iz 8. člena ZPP. Izpodbijana sodba ne vsebuje nobene negativne vrednostne sodbe na račun toženca, kot ta poskuša prikazati v pritožbi. Poligrafsko testiranje, ki ga predlaga toženec, ni zanesljiv dokaz, kot je splošno znano. Za povrh je ta toženčev dokazni predlog tudi prepozen, upoštevaje prvi odstavek 337. člena ZPP.

9. Pritožbeni preizkus je torej pokazal, da je bilo dejansko stanje v postopku na prvi stopnji pravilno in popolno ugotovljeno. Pravilen je tudi materialnopravni zaključek izpodbijane sodbe, da je toženec opravljeno delo tožniku dolžan plačati, upoštevaje pravila o podjemni pogodbi (619. člen Obligacijskega zakonika). Ker v postopku na prvi stopnji ni bilo niti uradoma upoštevnih procesnih kršitev iz drugega odstavka 350. člena ZPP, drugih kršitev te vrste pa pritožba opredeljeno ne uveljavlja, je sodišče druge stopnje toženčevo pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in na podlagi 353. člena ZPP potrdilo prvo sodbo.

10. Toženec pritožbenih stroškov ni priglasil, tožnik pa do povračila svojih stroškov za odgovor ni upravičen, saj z njim ni bistveno prispeval k odločitvi o pritožbi (prvi odstavek 165. člena v zvezi s 155. členom ZPP).

Datum zadnje spremembe:

16.08.2018

Podobni dokumenti:

• VSL sodba II Cp 3939/2010
• VSL Sodba I Cp 2276/2017
• VSL sodba I Cpg 1187/2013