VSL Sodba II Cp 730/2018

Jedro

Tožnica, ki je v trditveni podlagi tožbe zatrjevala, da je padla zaradi mokre in spolzke stopnice, je bila šele po prejemu izvedenskega mnenja seznanjena z možnostjo drugačnega vzroka njenega padca. Sodišče zato z upoštevanjem trditev tožnice, ki jih je podala po prvem naroku za glavno obravnavo, ni kršilo razpravnega načela.

Sodba ima v izvedenskem mnenju zadostno podlago za ugotovitev, da obstaja več kot 50% verjetnost, da so se s stopnišča luščili takšni odluščki (tožnica jih ni mogla zaznati), da so lahko povzročili zdrs.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi (vmesna) sodba sodišča prve stopnje.

II. Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano vmesno sodbo ugotovilo, da je tožbeni zahtevek tožeče stranke po temelju utemeljen. Odločitev o stroških postopka je pridržalo za končno odločbo.

2. Toženka se pritožuje zoper sodbo iz vseh pritožbenih razlogov prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) in predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne, podredno pa, da jo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno sojenje.

Podana je bistvena kršitev določb postopka zaradi kršitve razpravnega načela (7. člen ZPP). Tožnica v tožbi ni uveljavljala pravočasne in ustrezne trditvene podlage za obstoj odgovornosti tožene stranke. V trditveni podlagi je navajala le, da naj bi padla na mokri in spolzki stopnici in tudi smiselno ni ponudila trditev, da naj bi šlo za luščenje stopnic. V kolikor bi res šlo za luščenje večjega kosa oziroma dela emulzije, bi to nedvomno zaznala s prostim očesom in bi lahko pravočasno do konca prvega naroka to tudi navajala. Enako velja tudi glede konstrukcijske neustreznosti stopnic. Stališče, ki ga je sodišče prve stopnje zavzelo ob prvem odločanju, da tožeča stranka v tej smeri ni ponudila niti smiselne trditvene podlage, je zato pravilno. Ob tokratnem odločanju sodba očitno sledi napačnemu sklepu Višjega sodišča v Ljubljani, čigar stališče očitno odstopa od sodne prakse Vrhovnega sodišča.

Zaključek sodbe o obstoju krivdne odgovornosti toženke temelji tudi na zmotno ugotovljenem dejanskem stanju in zmotni uporabi materialnega prava, konkretno določbi 10. člena v zvezi s 131. členom Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ). Zaključek, da obstaja več kot 50 % možnost, da so se s stopnišča luščili takšni koščki, ki bi lahko povzročili efekt bananinega olupka, sodba napačno opre zgolj na neverodostojno dodatno izpoved izvedenca, ki ga je sodišče zaslišalo v ponovljenem postopku. Ne upošteva njegovega predhodnega pisnega izvedenskega mnenja in izpovedbe tožnice in zaslišanih prič. V slednjem je izvedenec jasno ugotovil, da ni šlo za luščenje materiala na stopnišču v taki meri, da bi bila pohodna površina zato neravna ali spolzka. Glede vprašanja ali obstaja več kot 50 % verjetnost, da zaradi odluščka na stopnici pride do t. i. „banana efekta“, je izvedenec najprej odgovoril, da eksplicitno na to ne more odgovoriti, šele po večkrat postavljenem istem vprašanju pa je, ker mu je bilo že neprijetno, obstoj take verjetnosti potrdil. Navedene izjave zato ni mogoče šteti za verodostojno. Sicer pa je izvedenec v mnenju glede luščenja stopnic ugotovil, da ni šlo za luščenje materiala stopnic v taki meri, da bi bila površina zato drseča. Zgolj hipotetična možnost, da bi prišlo do efekta bananinega olupka, ne more zadoščati za zaključek o krivdni odgovornosti zavarovanca tožene stranke.

Tožnica ni dokazala z zadostno stopnjo verjetnosti, da je do padca prišlo zaradi „efekta bananinega olupka“, ravno tako ni izkazala, da bi bila med sicer nezatrjevano konstrukcijsko neustreznostjo stopnic in nastalo škodo podana vzročna zveza.

Tožnica bi se ob zadostni skrbnosti morala zavedati, da gibanje v bazenskem okolju predstavlja določen riziko, ki ga kopalec nosi sam. Ob ustrezni pozornosti na pohodno površino bi opazila luščenje stopnic in večje ostružke in bi se jim pri hoji lahko izognila.

3. Tožnica je na pritožbo odgovorila, se opredelila do pritožbenih očitkov, predlagala zavrnitev pritožbe in zahtevala povrnitev stroškov.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Sodba ob tokratnem odločanju¹ zavzema stališče, da za škodo, ki jo je tožnica utrpela dne 4. 11. 2011 ob padcu po stopnicah v bazenskem kompleksu X., ni podana objektivna odgovornost X., d. d. (v nadaljevanju zavarovanec toženke). Podana pa je njegova krivdna odgovornost in je v celoti odgovoren za tožnici nastalo škodo.

6. Pritožbeno sodišče je že v razveljavitvenem sklepu zavzelo stališče, ki mu izpodbijana sodba sledi, da ni mogoče zahtevati od tožnice, da bi morala zatrditi točen vzrok padca in da trditve tožnice, ki jih je podala po prejemu izvedenskega mnenja v postopku postavljenega izvedenca iz varstva pri delu (v nadaljevanju izvedenec), sledeč njegovemu mnenju o drugih možnih vzrokih za njen padec (večji odlušček na stopnici in konstrukcijska neustreznost stopnic) niso prepozne. Pri takem stališču in zanj navedenih razlogih (14., 16. do 18. točka obrazložitve razveljavitvenega sklepa) pritožbeno sodišče vztraja. Pavšalen, nekonkretiziran pritožbeni očitek, da zavzeto stališče odstopa od sodne prakse Vrhovnega sodišča, ne terja odgovora. Presoja zadostne trditvene podlage je odvisna od okoliščin konkretnega primera. V podobnih okoliščinah je enako stališče, kot ga je zavzelo pritožbeno sodišče, zavzelo tudi Vrhovno sodišče (VS RS sklep II Ips 324/2014 z dne 19. 5. 2016 – nanj se sklicuje tožnica v odgovoru na pritožbo). Sklep VS RS II Dor 36/2009, na katerega se sklicuje pritožba, ni primerljiv (v njem zavzeto stališče se nanaša na pomanjkljivo – nepopolno trditveno podlago).

7. Ni podana očitana bistvena kršitev določb postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP zaradi kršitve razpravnega načela (prvi odstavek 7. člena ZPP). Tožnica je resda v trditveni podlagi tožbe (do prvega naroka za glavno obravnavo) navajala, da je do zdrsa prišlo zaradi mokre in spolzke stopnice. Že v tožbi pa je navajala, „da ji je zmanjkalo tal pod nogami“, kar je pripisovala mokri in spolzki stopnici, ker je tako zaznavala. Šele po prejemu izvedenskega mnenja je bila seznanjena z možnostjo drugačnega vzroka njenega padca, kar je uvedla v trditveno podlago². Tožničine trditve zato niso prepozne, saj jih je podala takoj, ko je zanje izvedela, s svojim ravnanjem pa tudi ni prispevala k nerazumnemu podaljšanju postopka. Neutemeljeno je zato zavzemanje pritožbe, da navedb podanih po prvem naroku sodišče prve stopnje ne bi smelo upoštevati. Neutemeljen je poskus prikazovanja pritožbe, da bi tožnica, v kolikor bi šlo za luščenje večjega kosa ali dela emulzije stopnice, to nedvomno zaznala s prostim očesom in bi to lahko uveljavljala že do konca prvega naroka za glavno obravnavo. Izvedenec je namreč to izrecno zanikal (zaslišanje na obravnavi 16. 11. 2017)³. V izvedenskem mnenju tudi ni podlage za zaključek pritožbe, da bi tožnica morala zaznati konstrukcijsko neustreznost stopnic, pritožba pa tudi ne ponudi trditev, kako naj bi tožnica to zaznala. Sicer pa je bila toženka z mnenjem izvedenca seznanjena (nanj ni imela pripomb) in bi lahko ponudila trditve (in dokaze), da stanje stopnišča ob škodnem dogodku ni bilo takšno, da bi prihajalo do „površinsko večjih odluščkov“. Tudi potem ko je tožnica to vnesla v trditveno podlago (pripravljalna vloga z dne 24. 6. 2015), se glede nje toženka ni niti izrekla in tudi ni trdila, da gre za prepozne trditve.

8. Izpodbijana sodba ugotavlja:

- da se je tožnica, ki je bila stalna obiskovalka kopališkega kompleksa X., dne 4. 11. 2011 poškodovala pri sestopanju po mokrih (ne pa tudi spolzkih) stopnicah,

- da se je neposredno pred padcem po istih stopnicah povzpela do bazena na vrhu stopnišča, se zaradi gneče obrnila in napotila nazaj,

- da je imelo konkretno stopnišče 9 stopnic in je bilo na eni strani ograjeno z varnostno ograjo,

- da se je tožnica spuščala po strani stopnic, kjer ni bilo držala, ker zaradi množice otrok ni mogla sestopati po strani, kjer je bilo držalo,

- da so bile stopnice mokre in so se na njih zadrževale luže, da pa niso bile spolzke, ker zaradi zastajanja vode na stopnicah (nastala je luža le do globine cca 1 mm) ni moglo priti do nastanka drsne površine in posledično do efekta hipnega zdrsa,

- da so bile stopnice izdelane iz armiranega betona, zaključenega s fino polimerno malto in posledično protizdrsno odporne,

- da se je vrhnji sloj stopnic sicer luščil, kar pa ni moglo povzročiti, da bi stopnice postale spolzke in iz stališča drsnosti neustrezne oziroma da bi to povzročilo neravnine na njih,

- da bi do povečanja zdrsnosti zaradi luščenja stopnic lahko prišlo v primeru, da bi se odkrušil večji kos „odlušček“ oziroma „okrušček“ stopnic in bi prišlo do podobne situacije, kot jo potencialno predstavlja padec na bananinem olupku,

- da stopnice niso bile konstrukcijsko ustrezne (naklon stopnic na eni strani je bil prestrm, pohodna površina posamezne stopnice v razmerju z njeno višino premajhna).

9. Po navedenem sodba zaključi: (1) da mokrota ni povzročila, da bi stopnice postale spolzke, (2) da je bila z postavitvijo varnostne ograje na eni strani sicer upoštevana določba 56. člena Pravilnika o ukrepih za varstvo pred utopitvami na kopališčih⁴ (v nadaljevanju Pravilnik), da pa bi v primeru večje obremenjenosti posameznih stopnišč (tudi, če samo v času šolskih počitnic), zavarovanec tožene stranke moral poskrbeti za dodatne varnostne ukrepe, (3) da število reševalcev ni v vzročni zvezi z nastalo škodo, da tožnica sicer tudi ni konkretizirano navajala, da število reševalcev iz vode ne bi izpolnjevalo kriterijev iz 22. do 24. člena Pravilnika, (4) da obstaja več kot 50 % možnost, da so se s površine stopnic luščili takšni kosi zaključnega sloja in emulzije, da je prihajalo do efekta „bananinega olupka“ in (5) da konstrukcijsko neustrezne strme stopnice niso omogočale varnega sestopa zaradi premajhne nastopne ploskve.

10. V dopolnjenem dokaznem postopku ima sodba zadostno podlago za navedene zaključke. Pritožbeno sodišče soglaša z njenimi pravilnimi, popolnimi in izčrpnimi razlogi. Sodba v zadostni meri in pravilno, oprto na utrjeno sodno prakso, ki jo citira (16. točka obrazložitve), pri odločanju o tem, kdaj je podana krivdna odgovornost zavarovanca tožene stranke (prvi odstavek 131. člena OZ v zvezi s 135. členom OZ), po eni strani upošteva, da vsak uporabnik javnega kopališča prevzame običajna tveganja, ki so s tem povezana, po drugi strani pa, da zavarovancu tožene stranke ne sme naložiti nerazumne skrbnosti, ki je ne more izpolniti. Materialnopravno pravilna je odločitev sodbe, da je podana krivdna odgovornost zavarovanca toženke, ker je opustil dolžnost vzdrževanja stopnišča, na stanje stopnišča obiskovalcev ni opozoril in tudi ni poskrbel za ustrezne varnostne ukrepe.

11. Sodba se pravilno opredeli do vseh elementov odškodninske odgovornosti (29. točka obrazložitve), tudi o obstoju vzročne zveze. Njenih razlogov ni treba niti popravljati niti dopolnjevati. Dokazna ocena sodbe upošteva metodološke napotke 8. člena ZPP in je življenjsko logična in prepričljiva. Zaključek sodbe, da obstaja več kot 50 % možnost, da so se s stopnišča luščili takšni okruški, da je prišlo do efekta bananinega olupka, s čimer sodba utemeljuje stališče, da je tožnica uspela s pretežno verjetnostjo dokazati pravno relevantno vzročno zvezo (25. točka obrazložitve), ne temelji le na „neverodostojni dodatni izpovedbi izvedenca“, kot poskuša prikazati pritožba. Brez podlage je pritožbeni očitek, da sodba ne upošteva izvedenčevih ugotovitev v njegovem predhodnem pisnem izvedenskem mnenju. Sodba upošteva, da zaradi luščenja materiala na stopnišču pohodna površina ni bila spolzka in tudi ne neravna, da pa so se s stopnišča luščili takšni okruški, da je lahko prišlo do efekta bananinega olupka. Slednje je izvedenec izpostavil že v pisnem izvedenskem mnenju, kar pa v predhodnem postopku ni bilo pomembno. Sodišče prve stopnje je namreč zastopalo stališče, da tožnica ni zatrjevala obstoja večjih „odluščkov“ oziroma „odkruškov“ kot vzroka za padec. V ponovljenem postopku je zato z izvedencem, ki ga je dodatno zaslišalo, razčiščevalo, kdaj in ali odluščki lahko povzročijo efekt bananinega olupka in ali obstaja več kot 50 % verjetnost, da je lahko prišlo do takih odluščkov v času poškodbe. Neutemeljen je pritožbeni očitek, da pritrdilnega mnenja izvedenca ni mogoče šteti za verodostojnega, ker je šele po trikratni postavitvi istega vprašanja odgovoril pritrdilno, čeprav je najprej povedal, da odgovora eksplicitno ne more dati. Kot je razvidno iz prepisa zvočnega posnetka snemanja obravnave z dne 16. 11. 2017, je izvedenec po pojasnilu sodišča, zakaj je ta podatek pomemben, na podlagi fotografij stopnišča posnetih v času, ko je prišlo do škodnega dogodka, zatrdil, da z več kot 50 % verjetnostjo dopušča možnost takih odluščkov. Brez podlage je zato prikazovanje pritožbe, da je izvedenec pritrdilno odgovoril, ker mu je bilo neprijetno, na čemer tožena stranka gradi njegovo neverodostojnost.

12. Po povedanem niso podani uveljavljeni pritožbeni razlogi in ker ni procesnih in materialnih kršitev, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je pritožbeno sodišče pritožbo toženke zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

13. Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo (164. člen ZPP).

-------------------------------
¹ V predmetni zadevi je sodišče prve stopnje s sodbo z dne 6. 5. 2016 zavrnilo tožbeni zahtevek tožnice. Višje sodišče v Ljubljani je s sklepom II Cp 1862/2016 z dne 16. 11. 2016 ugodilo pritožbi tožnice in odločitev razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje (v nadaljevanju razveljavitveni sklep).
² Po določbi 286. člena ZPP lahko stranka (tudi) po prvem naroku navaja nova dejstva in predlaga nove dokaze, če tega ni mogla pravočasno storiti brez svoje krivde. Ob tem je treba ločevati med trditvami o novih dejstvih in navedbami, ki zgolj konkretizirajo ali razčlenjujejo predhodne strankine trditve o dejstvih.
³ Na izrecno vprašanje sodnice je namreč odgovoril: „Gre za tako tanek sloj, da ga po moje ne moreš zaznati, če direktno gor stopiš, je pa to lahko efekt hipnega zdrsa.“
⁴ Po navedenem členu morajo biti stopnišča s 5 ali več stopnicami ograjena z varnostno ograjo, stopnišča z 10 ali več stopnicami pa morajo imeti varnostno ograjo na obeh straneh.

Datum zadnje spremembe:

16.08.2018

Podobni dokumenti:

• VSL sodba I Cp 1138/2014
• VSC sodba CP 197/2011
• VSM Sodba I Cp 348/2020