<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Georgia

 

VSL Sodba I Cp 2257/2017

Sodišče:Višje sodišče v Ljubljani
Oddelek:Civilni oddelek
ECLI:ECLI:SI:VSLJ:2018:I.CP.2257.2017
Evidenčna številka:VSL00012630
Datum odločbe:23.05.2018
Senat, sodnik posameznik:Barbka Močivnik Škedelj (preds.), Barbara Žužek Javornik (poroč.), mag. Gordana Ristin
Področje:CIVILNO PROCESNO PRAVO - MEDICINSKO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO
Institut:odgovornost zdravstvene ustanove - odgovornost zdravstvene ustanove za delavca - pasivna legitimacija - solidarna odgovornost - medicinska (zdravniška) strokovna napaka - skrbnost dobrega strokovnjaka - pojasnilna dolžnost - kršitev pojasnilne dolžnosti - pogodbena odškodninska odgovornost - izvedensko mnenje - dvom v pravilnost izvedenskega mnenja - postavitev novega izvedenca

Jedro

Kršitev pojasnilne dolžnosti se skladno z novejšo sodno prakso presoja po določbah o pogodbeni odškodninski odgovornosti.

Zaradi kršitve pojasnilne dolžnosti zdravnika je podana odškodninska odgovornost zdravstvene ustanove, če je pravno priznana škoda posledica uresničitve katerega od tveganj, na katerega pacient ni bil opozorjen, pa bi moral biti.

Izrek

I. Pritožbi tožene stranke se ugodi in se izpodbijana sodba v točki I. izreka spremeni tako, da se tožbeni zahtevek prvotožeče stranke, da sta ji toženi stranki dolžni solidarno plačati odškodnino v znesku 45.000,00 EUR z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 26. 1. 2011 dalje do plačila, zavrne.

II. Pritožba drugo tožeče stranke se zavrne in se zavrnilni del izpodbijane sodbe (točka II. izreka) potrdi.

III. Tožeča stranka je dolžna toženi stranki plačati 1.005,00 EUR stroškov pritožbenega postopka v roku 15 dni od prejema te sodbe, od tedaj dalje do plačila skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

Tožbene navedbe in odločitev prvega sodišča

1. Prva tožnica (v nadaljevanju tožnica) zahteva od bolnišnice (prvo tožena stranka) in zavarovalnice, pri kateri je imela prvo tožena stranka zavarovano odgovornost, povračilo škode, ki naj bi ji nastala zaradi medicinske napake zdravnikov ali zaradi kršitve pojasnilne dolžnosti. Trdi, da bi morala roditi z elektivnim carskim rezom (vnaprej predviden carski rez), zdravnica prvo tožene stranke pa se je odločila za indukcijo poroda po naravni poti, porod ni napredoval in pri otroku je prišlo do patološkega distresa, zato so porod zaključili z urgentnim carskim rezom, po katerem so ji morali zaradi krvavitve odstraniti maternico. Meni, da je bila odločitev za naravni porod v nasprotju z medicinsko doktrino. Ker ji niso bile predočene strokovne okoliščine za spremembo poroda iz carskega reza v naravni porod in ni bila opozorjena na morebitne posledice takšne spremenjene odločitve, je bila kršena pojasnilna dolžnost in njena pravica, da med možnimi porodi izbere tistega, za katerega se sama po skrbni presoji in na priporočilo zdravnikov odloči. Pri drugem tožniku (v nadaljevanju tožnik) je v posledici dolgotrajnega poroda, utrpljenega distresa in lažje hipotonije možganov prišlo do atoničnega vratnega refleksa in razvila se mu je specifična razvojna motnja motoričnih funkcij lažje stopnje, imel je poporodno okužbo popka in veliko število infektov.

2. Sodišče prve stopnje je po izvedenem dokaznem postopku ugotovilo, da je porodničarka ravnala v skladu z medicinsko doktrino, ko se je odločila za indukcijo vaginalnega poroda; v skladu z medicinsko doktrino je bila tudi odločitev, da se porod konča z urgentnim carskim rezom; maternica tožnici ni bila odstranjena zaradi poskusa naravnega poroda, pač pa izključno zaradi atonije maternice, ki je nepredvidljiv zaplet, torej do medicinske napake ni prišlo. Ker pa tožnica ni bila ustrezno seznanjena z razlogi za spremembo načina poroda in tveganjem, da se lahko poskus vaginalnega poroda konča z urgentnim carskim rezom, niti z razlogi in tveganji, ki so povezani z indukcijo poroda, je bila kršena pojasnilna dolžnost in s tem tožničina pravica do informiranega pristanka za zdravljenje oziroma svobodnega odločanja o zdravljenju. Za tožnika kršitev pojasnilne dolžnosti ni imela nobenih škodljivih posledic, pa tudi izbira načina poroda ni na noben način vplivala na njegovo zdravstveno stanje, saj bi do zatrjevanih posledic lahko prišlo tudi pri elektivnem carskem rezu. Glede na te ugotovitve je sodišče prve stopnje z vmesno sodbo razsodilo, da je tožbeni zahtevek tožnice po podlagi v celoti utemeljen (točka I. izreka); z delno sodbo pa zavrnilo tožbeni zahtevek tožnika za plačilo 25.000,00 EUR odškodnine s pripadajočimi obrestmi (točka II. izreka).

Navedbe pritožb in odgovora na pritožbo

3. Zoper zavrnilni del sodbe se iz vseh pritožbenih razlogov po 338. členu Zakona o pravdnem postopku (ZPP) pritožuje tožeča stranka. Višjemu sodišču predlaga, naj sodbo v tem delu spremeni tako, da po temelju ugodi tudi zahtevku drugega tožnika, glede višine odškodnine pa zadevo vrne v odločanje prvostopenjskemu sodišču. Stališče prvostopenjskega sodišča, da naj bi bila s kršitvijo pojasnilne dolžnosti zavarovana le telesna integriteta posameznika, kateremu pojasnilo ni bilo dano, ni pravilno. Tožnica je zakonita zastopnica tožnika in mora biti tudi zanj poučena in prevzeti riziko izbire. Ker sta nepravilno zdravljenje in pravica do informirane izbire pravno enakovredna vzroka škode, pri čemer tudi opustitev pojasnilne dolžnosti spada v krog opravljanja zdravstvenih storitev v skladu z 20. členon Zakon o pacientovih pravicah (ZPacP) v zvezi s prvim členom Zakona o zdravstveni dejavnosti (ZZDej), je tudi opustitev pojasnilne dolžnosti treba presojati po določbah o poslovni odškodninski odgovornosti in je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo. Trditveno in dokazno breme za razbremenitev odgovornosti je na strani toženk. Izvedenec ni podal nobenih konkretnih utemeljitev v smeri obstoja enake škode, ko se je poskus induciranega poroda končal z nujnim carskim rezom, tudi če bi bil porod izveden z elektivnim carskim rezom. Skliceval se je le na teoretične možne rizike poroda z elektivnim carskim rezom in ne na konkretne okoliščine obravnavanega primera. Ni upošteval, da se elektivni carski rez izvaja v bistveno bolj kontroliranem okolju od vaginalnega poroda oziroma nujnega carskega reza, do razlike med okoliščinami operacije pri elektivnem carskem rezu in nujnem carskem rezu se sploh ni opredelil. Še bolj nedorečeno in neobjektivno je mnenje izvedenca, da bi tožnik lahko utrpel distres tudi pri elektivnem carskem rezu, oziroma da je bil distres do te mere lahek, da ni mogel povzročiti hipoksije možganov in posledičnega atoničnega vratnega refleksa. Da bi do distresa ploda lahko prišlo tudi pri izvajanju elektivnega carskega reza, v strokovni literaturi ni navedeno. V vsakem primeru pa bi distres trajal bistveno krajši čas, kot se je to zgodilo v konkretnem primeru in ne bi ogrožal življenja tožnika. Fetalni distres je povsem pričakovan zaplet pri induciranem porodu. Glede na več kot dve uri trajajoče pomanjkanje zadostne količine kisika v organizmu tožnika je ugotovitev izvedenca, da je šlo le za začetne spremembe in da ni utrpel hipoksije, v nasprotju z dejanskimi okoliščinami obravnavanega škodnega dogodka in brez ustrezne strokovne podlage. Izvedenec se opira le na statistične podatke o rizikih poroda s carskim rezom, ki v obravnavanem primeru niso obstajali, saj je bil otrok popolnoma donošen. Ker je bil tožnik donošen, zanj ne bi bilo nobene nevarnosti, če bi bil opravljen elektivni carski rez. Izvedenec očitkov v tej smeri ni odpravil. Ko je bil zaslišan na glavni obravnavi, je priznal, da nima nikakršnega dokaza o tem, da bi otrok imel iste težave tudi v drugačnih okoliščinah in celo, da dokaza ni možno imeti, vendar je kljub temu vztrajno ponavljal, da bi bila škoda enaka. Aprioren, najmanj pa vprašljiv je zaključek izvedenca, da izbira načina poroda ni na noben način vplivala na zdravstveno stanje tožnika. Morala bi obstajati vsaj velika verjetnost, da bi do enakih posledic prišlo, kar bi morala dokazati tožena stranka. Kljub večkratnemu prerekanju mnenja izvedenec pomanjkljivosti ni odpravil. Ker se zdravniška napaka očita UKC X, ki je vodilna ustanova v državi, je praktično neutemeljeno pričakovati, da bi katerikoli izvedenec ali zdravstvena ustanova to zanemarila in podala strokovno in objektivno mnenje. Zato že ves čas postopka predlagajo postavitev izvedenca v tujini. Sodišče tudi ni postavilo novega izvedenca, da bi se lahko strokovno preverilo podano in prerekano izvedensko mnenje. S tem je bistveno kršilo določbe pravdnega postopka in je to vplivalo na pravilnost in zakonitost sodbe, kršene pa so bile tudi ustavne in konvencijske pravice do enakega varstva pravic. Vztraja, da sodišče postavi neodvisno institucijo ali izvedenca iz tujine.

4. Vztraja tudi, da je zdravstveno osebje prve tožene stranke s tem, ko je tožnico praktično prisililo v poskus vaginalnega poroda z indukcijo, ravnalo v nasprotju s pravili stroke. Indukcija poroda negativno vpliva na potek poroda že pri povsem zdravi porodnici, z indukcijo poroda se izredno poveča tveganje za nujni carski rez, in sicer dva do štirikrat. Glede na tožničino zdravstveno stanje (mioktomijo maternice) je uporaba prostogladina kontraindicirana, torej takšnega načina poroda glede na pričakovane rizike pri tožnici ne bi smeli opraviti. Kontraindikacijo predstavljajo tudi nepojasnjene krvavitve v tretjem tromesečju nosečnosti, ki jih je imela tožnica. Očitno tudi krčenje maternice pred carskim rezom nima pozitivnega učinka, kot to zatrjuje izvedenec, temveč je učinek dejansko negativen. Morali bi opraviti elektivni carski rez, kot je tožnica tudi pričakovala in na takšnem načinu poroda vztrajala. V tem primeru bi nastala neprimerno manjša škoda za oba tožnika.

5. Zoper vmesno sodbo se iz vseh pritožbenih razlogov pritožujeta toženki. Pritožbenemu sodišču predlagata, da spremeni prvostopenjsko sodbo tako, da zavrne tudi tožbeni zahtevek prvo tožeče stranke in tožeči stranki naloži povrnitev vseh stroškov postopka, podrejeno naj sodbo v izpodbijanem delu razveljavi in vrne sodišču v ponovno odločanje. Sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih, zlasti o vzročni zvezi in nastali škodi, oziroma so ti razlogi v nasprotju z izrekom sodbe (14. točka drugega odstavka 339. člena ZPP). Iz dokazne ocene izvedenskega mnenja izhaja, da je sodišče štelo, da vzročna zveza ni podana, saj je ugotovilo, da izbira načina poroda ni vplivala niti na zdravstveno stanje tožnice niti na zdravstveno stanje in domnevne trajne posledice ploda – tožnika. Ob pravilni uporabi materialnega prava bi zato moralo zahtevek v celoti zavrniti. Vztrajata pri trditvah, s katerima sta tekom postopka utemeljevali ugovor, da vzročna zveza med poskusom vaginalnega poroda in zatrjevanimi posledicami ni podana. Odločitev o kršitvi pojasnilne dolžnosti je v nasprotju z mnenjem izvedenca. Tožnica je bila seznanjena, da bo rodila vaginalno, še potem je prišla na preglede k dr. B. in na indukcijo poroda, kar potrjuje, da je sprejela predlog porodničarke za vaginalni porod, ki je glede tveganj za škodljive posledice tako za mater kot tudi za otroka bistveno varnejši od carskega reza. Možnost pooperativne krvavitve zaradi atonije maternice je pri elektivnem carskem rezu, ko se maternica ne krči, večja kot pri porodnici s popadki. Torej je urgentni carski rez po poskusu vaginalnega poroda pomenil glede atonične krvavitve in kasnejše histerektomije manjše tveganje kot elektivni carski rez. Poroda porodnica ne more odkloniti, saj je neizogiben ne glede na vsebino pojasnil, ki jih prejme od zdravnika. Izbira načina poroda je stvar medicinske indikacije, ne pa odločitve porodnice. Predhodni posegi pri tožnici so bili še dodaten razlog za vodenje vaginalnega poroda, saj povečujejo nevarnost zapletov pri ponovni operaciji v trebušni votlini. Zato tožnica ni imela možnosti odločiti se za carski rez. Pa tudi, če bi šteli, da je bila podana indikacija za carski rez in je tožnica privolila v elektivni carski rez, ji ni mogla biti kršena pojasnilna dolžnost glede milejših in redkejših posledic, ki so značilne za vaginalni porod. Ker je zaradi nenapredovanja vaginalnega poroda prišlo do urgentnega carskega reza, je bilo v nadaljevanju storjeno enako, kot da bi bil že v izhodišču izveden elektivni carski rez, ki ga je želela tožnica, s to razliko, da je bila statistično manjša verjetnost za zaplet z atonijo in krvavitvijo. Do te ni prišlo zaradi dolgotrajnega vodenja poroda, temveč zaradi nepravilnosti v sami maternici. Sodišče ni navedlo, katera tveganja, na katera bi tožnico morala opozoriti dr. B., so se uresničila. Dejansko je prišlo do zapleta zaradi nepravilnosti v sami maternici, ki se mu ni bilo mogoče izogniti in ga preprečiti.

6. Na pritožbo toženk je tožeča stranka odgovorila. Meni, da je odločitev sodišča o kršitvi pojasnilne dolžnosti pravilna. Šlo je za nedopusten poseg. Ker gre pri oceni oškodovalčevega ravnanja za pravno vprašanje, sodišče ni vezano na drugačno pravno naziranja izvedenca. Zmotno pa je sodišče uporabilo materialno pravo, zmotno ugotovilo dejansko stanje in kršilo določbe pravdnega postopka v delu, ko je odločilo, da v obravnavnem primeru ni bila storjena zdravniška napaka. Zaključke izvedenca je sodišče sprejelo nekritično. Ponavlja, da izvedensko mnenje ne loči med posledicami elektivnega in urgentnega carskega reza in je v tem delu v nasprotju samo s seboj. Iz izvedenskega mnenja izhaja, da je pri elektivnem carskem rezu pogostost obsežne krvavitve manjša kot pogostost krvavitve pri vaginalnem porodu in bistveno manjša kot pri urgentnem carskem rezu in da je atonija maternice najpogostejši vzrok poporodnih krvavitev. Glede na to je očitno, da je elektivni carski rez, kar se tiče možnosti nastanka obsežnih poporodnih krvavitev, najbolj varen način poroda. Pri indukciji poroda je negativen izid carskega reza še toliko bolj pričakovan, saj se inducirani porodi kar v 30 % zaključijo z urgentnim carskim rezom. Da je indukcija poroda neodvisnen dejavnik poporodne krvavitve, je razvidno tudi iz izvedeniškega mnenja. Glede na zdravstveno stanje tožnice je bila uporaba PGE2 za indukcijo poroda kontraindicirana in takšnega načina poroda ne bi smeli sprožiti.

7. Pritožba tožeče stranke ni utemeljena, utemeljena pa je pritožba tožene stranke.

Materialno pravo

8. Pravilni (tudi neizpodbijani) so na 964. členu in 965. členu Obligacijskega zakonika (OZ) temelječi razlogi o pasivni legitimaciji drugotožene stranke in solidarni odgovornosti toženk, o odgovornosti zdravstvene ustanove za ravnanje zdravstvenega osebja (147. člen OZ), skrbnosti dobrega strokovnjaka (drugi odstavek 6. člena OZ), ki se zahteva od zdravstvenega osebja, ter da se za presojo odgovornosti zaradi očitane strokovne napake uporabljajo določbe OZ o poslovni odškodninski odgovornosti (239. člen in naslednji OZ). Materialnopravno pravilno je sklicevanje prvostopenjskega sodišča na 20. člen ZPacP, ki opredeljuje pojasnilno dolžnost. Prav pa ima pritožba tožeče stranke, da se tudi kršitev pojasnilne dolžnosti skladno z novejšo sodno prakso1 presoja po določbah o pogodbeni odškodninski odgovornosti. Vendar samo dejstvo, da je sodišče prve stopnje kršitev pojasnilne dolžnosti presojalo kot civilni delikt, pritožbenemu sodišču ne preprečuje, da uporabi pravilno materialno pravo, saj se pogodbena in deliktna dolžnostna ravnanja prekrivajo.

Glede odškodninske odgovornosti tožene stranke v razmerju do tožnika

9. Tožnik se na kršitev pojasnilne dolžnosti po naravi stvari ne more sklicevati. Plodu pojasnil glede poroda pač ni mogoče dati in je pravilno stališče izpodbijane sodbe, da bi bil tožnik do odškodnine lahko upravičen le zaradi nestrokovno izvedenega poroda. Porod pa je bil, kot je pravilno ugotovilo prvostopenjsko sodišče, izveden v skladu s pravili stroke.

10. Izvedenec je izdelal natančno in jasno obrazloženo pisno mnenje. Vse ugotovitve je obširno obrazložil, utemeljil jih je s spoznanji, objavljenimi v strokovnih člankih, in s statističnmi podatki. Zelo obširno in natančno je odgovoril tudi na vse pripombe, ki jih je imela na mnenje tožeča stranka. Že s tem je argumentirano zavrnil vse pomisleke tožnikov. Ker je tožeča stranka še tudi potem vztrajala pri podanih pripombah, je sodišče prve stopnje izvedenca še zaslišalo. Tudi na zaslišanju je s strokovnimi argumenti prepričljivo zavrnil vse pripombe tožeče stranke. Pa tudi iz izpovedb zdravnikov, ki so bili v tem postopku zaslišani kot priče, izhajajo enaki zaključki kot iz mnenja izvedenca. V mnenju izvedenca tako ni najti nobene nejasnostni, vrzeli, nasprotja z drugimi dokazi ali notranjih protislovij, zato ni razloga, da bi sodišče angažiralo novega izvedenca. Skladno z določbami 254. člena ZPP namreč sodišče zahteva mnenje drugih izvedencev le, če so v že izdelanem izvedenskem mnenju nasprotja ali pomanjkljivosti, ki se jih tudi z zaslišanjem izvedenca ne da odstraniti in se zato sodišču postavlja utemeljen dvom o pravilnosti podanega mnenja. V obravnavanem primeru pa glede na obsežno in strokovno obrazloženo izvedensko mnenje, ki ga potrjujejo tudi izpovedbe prič, tako kot prvostopenjsko tudi pritožbeno sodišče nima nobenega dvoma glede ugotovitev izvedenca. Prav tako ne v njegovo objektivnost. Izvedenec je tožeči stranki v zvezi z izraženim dvomom v objektivnost izvedencev v Republiki Sloveniji, ker naj bi do napake prišlo v UKC X, ki je vodilna zdravstvena ustanova v Sloveniji, pojasnil, da sta UKC X in UKC Y, kjer je zaposlen, povsem ločeni ustanovi in da je v Sloveniji skupaj 14 porodnišnic ter da ni razloga, da bi favoriziral eno izmed njih in s tem ustanovi, kjer je zaposlen, zmanjševal pomen. Višje sodišče navedenemu v celoti pritrjuje, saj ni življenjsko logično, da bi izvedenec dajal prednost konkurenčni ustanovi. Razen tega je mnenje podprto tudi s številnimi ugotovitvami iz tuje literature.

11. Izvedenec je upošteval vse okoliščine obravnavanega primera in nobena navedba ali zaključek izvedenca niso pavšalni. Na teorijo glede rizikov poroda z elektivnim carskim rezom in druge teoretične razlage, se je skliceval, ko je strokovno pojasnjeval kaj in zakaj se je dogajalo, ko je tožnica rojevala tožnika. Tožeča stranka z navedbami v pritožbi in v odgovoru na pritožbo tožene stranke ugotovitev izvedenca v ničemer ne omaje. Dejansko tožeča stranka ponavlja svoje trditve, ki jih je podala že tekom postopka na prvi stopnji in jih je izvedenec že ovrgel. Z vztrajanjem na dokazno nepodprtih trditvah, pritožba tožeče stranke ne more uspeti.

12. Ni res, da se izvedenec ni opredelil do razlike med okoliščinami operacije pri elektivnem carskem rezu in nujnem carskem rezu. Pojasnil je, da so vsi zapleti, ki so se zgodili v obravnavanem primeru, možni tako pri elektivnem kot pri nujnem carskem rezu, in sicer na straneh 23 in 24 prvega pisnega izvedenskega mnenja (list. št. 142 in 143 spisa) ter nato ponovil še v dopolnitvah izvedenskega mnenja. Nujen carski rez, ki je bil opravljen v obravnavanem primeru, se je od elektivnega carskega reza razlikoval le po tem, da je bila potrebna nujna in hitra operacija, kar pa ni imelo nobenega vpliva na tožnikovo zdravstveno stanje.

13. Sodišče prve stopnje je torej ravnalo pravilno, ko se je oprlo na mnenje izvedenca prof. dr. I. T., specialista ginekologije in porodništva, z obema dopolnitvama. S pritožbo tožeče stranke uveljavljenih kršitev določb pravdnega postopka (8. in 254. člena ZPP) ni, pa tudi ne kršitev ustavnih in konvencijskih pravic tožnikov do enakega varstva pravic (22. člen Ustave RS ter 6. in 13. člen Evropske konvencije o človekovih pravicah).

14. Iz zdravstvene dokumentacije v spisu in ugotovitev izvedenca izhaja, da tožnik ob rojstvu ni imel znakov hipoksije. Ocena APGAR je bila namreč zelo dobra: 8, 9, 9. To dokazuje da tožnik zaradi induciranega vaginalnega poroda in urgenetnega carskega reza ni utrpel nobenih posledic. Distres ploda, zaradi katerega je bilo treba porod dokončati s carskim rezom, za kar se je porodničar odločil pravočasno, je tožnik kompenziral z naravnimi obrambnimi mehanizmi. Izbira načina poroda tako ni v ničemer vplivala na težave, ki jih je imel in jih domnevno še ima tožnik. Do okužbe popka pri porodu ponavadi pride zaradi mikroorganizmov, ki se nahajajo na koži, lahko pa tudi zaradi drugih vzrokov (glej drugo dopolnitev izvedenskega mnenja na strani 31, list. št. 270 spisa), nobeden od možnih vzrokov pa ni povezan z načinom poroda. Pač pa ima način poroda zelo verjetno vpliv na pojav nekaterih bolezni, saj je vse več dokazov, da imajo s carskim rezom rojeni ljudje pogosteje (med drugim) kronične bolezni, kakršne je imel tudi tožnik (infekti dihalnih poti). Vendar pa kar se tiče pojavnosti bolezni ni nobene razlike med elektivnim in urgentnim carskim rezom. Če so torej bolezni dihal pri tožniku posledica rojstva s carskim rezom, ni relevantno, ali je bil carski rez opravljen po indukciji poroda ali pa bi se tožnik rodil po opravljenem elektivnem carskem rezu. Vzročna zveza med indukcijo poroda po vaginalni poti in boleznimi dihal ni dokazana.

15. Ker distres ploda ni povzročil nobenih posledic za tožnika, ni relevantno, ali bi do distresa prišlo tudi, če bi bil izveden elektivni carski rez, koliko časa je trajal fetalni distres in ali je fetalni distres pričakovan zaplet pri induciranem porodu. Da tožnik ni utrpel hipoksije, dokazujejo rezultati testa AGPR. Dejstvo, ki ga poudarja pritožba, da je bil tožnik donošen, glede na ugotovitve izvedence ne utemeljuje odločitve porodničarja za elektivni carski rez, kot skuša prikazati pritožba tožeče stranke, ki posamezne ugotovitve izvedenca iztrga iz konteksta. Enako velja za očitke pritožbe, ki jih navezuje na izpovdbo izvedenca, da nima dokaza, da bi imel tožnik enake težave tudi v drugačnih okoliščinah. Izvedenec je pojasnil, da dokaza, kaj bi se zgodilo, če bi se porod izvedel drugače, ni mogoče imeti. To je povsem jasno in logično: za nek dogodek, ki se ni zgodil, ne more obstajati dokaz, kaj se je zgodilo. Da se le z večjo ali manjšo stopnjo verjetnosti predvideti, kaj bi se zgodilo. To pa je izvedenec storil, svoja predvidevanja pa je tudi utemeljil s statističnimi podatki in dognanji stroke. Zato ni nobenega razloga, da se sodišče ne bi oprlo na njegovo mnenje, da izbira načina poroda ni vplivala na zdravstveno stanje tožnika.

16. Odločitev o zavrnitvi tožbenega zahtevka tožnika je glede na ugotovljena dejstva in okoliščine obravnavanega primera materialnopravno pravilna. Ker tudi postopek ni bil obremenjen ne z uveljavljanimi, ne s kršitvami, na katere je dolžno paziti pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je pritožba tožeče stranke zoper zavrnilni del sodbe (vmesna sodba) neutemeljena, zato je višje sodišče izpodbijano sodbo v tem delu potrdilo (353. člen ZPP).

O odgovornosti toženk v razmerju do tožnice

17. Neutemeljena je kritika toženk, da sodbe ni mogoče preizkusiti zaradi pomanjkanja razlogov o obsegu škode. Glede odškodninske odgovornosti tožene stranke v razmerju do tožnice je bila izdana vmesna sodba. V vmesni sodbi je treba ugotoviti le obstoj škode, ne pa njenega točnega obsega. Iz razlogov izpodbijane sodbe povsem jasno izhaja, da je škoda, ki je nastala tožnici, odstranitev maternice. To dejstvo dejansko ni sporno.

18. Pritožbeno sodišče pritrjuje zaključku prvostopenjskega sodišča, da je bil porod izveden "lege artis", zato odškodninska odgovornost toženk zaradi strokovne napake zdravnikov prvo tožene stranke ni podana. Razlogi izpodbijane sodbe glede strokovne napake so pravilni in popolni in se pritožbeno sodišče v celoti sklicuje nanje. Glede na navedbe tožeče stranke v pritožbi in v odgovoru na pritožbo tožene stranke pa poudarja, da je izvedenec na vse pripombe in stališča tožeče stranke, vključno s temi, ki jih ponavlja v pritožbenem postopku, odgovoril že tekom postopka na prvi stopnji in jih zavrnil s strokovno dokumentiranimi pojasnili. Tožeča stranka nestrinjanje z izvedenskim mnenjem kljub dodatnim pojasnilom izvedenca vztrajno temelji na iz konteksta izvedenskega mnenja iztrganih delih zapisa izvedenca, ki si jih razlaga laično, ali pa jih napačno povezuje z drugimi deli izvedenskega mnenja. Na tak način ugotovitev izvedenca, ki so glede na argumente v izvedenskem mnenju logične, ne izpodbije. Po porodu se krvavitev pri tožnici ni ustavila, ker je prišlo do atonije maternice, ki je nepravilnost v delovanju maternice. Do atonije maternice, ki je vnaprej ni mogoče napovedati, lahko pride tako po porodu s carskim rezom kot po povsem naravnem porodu ali induciranem vaginalnem porodu. Vzrok za atonijo maternice je bila namreč nepravilnost v maternici sami, najverjetneje zaradi brazgotine po miomektomiji, združene z nepravilnim krčenjem mišičnih celic maternice, na kar vrsta poroda nima bistvenega vpliva (glej odgovor izvedenca na navedbo tožeče stranke 16, list. št. 199 spisa). Ob takih neizpodbitih zaključkih izvedenca je z zadostno stopnjo verjetnosti dokazano, da bi do odstranitve maternice prišlo tudi, če bi bil izveden elektivni carski rez. S statističnimi podatki o rizikih poroda s carskih rezom je izvedenec utemeljil, zakaj je bilo pravilno ravnanje dr. B., da se ni odločila za elektivni carski rez. Pri tem je v obzir vzel tudi dejstvo, kakšna operacija maternice je bila predhodno opravljena pri tožnici, torej okoliščine konkretnega primera in so navedbe pritožbe tožeče stranke o nevezanosti izvedenskega mnenja na obravnavani primer neutemeljene. S strokovnimi argumenti so ovržene tudi trditve tožeče stranke, da je do odstranitve maternice prišlo, ker je bil porod sprožen s PGE2 vaginalnimi tabletami, katerih uporaba naj bi bila pri tožnici kontraindicirana. Da je bil porod sprožen z ustreznimi stimulansi je izvedenec obrazložil na strani 25 osnovnega mnenja (list. št. 144) in nato še v dopolnitvah mnenja (stran 12 prve dopolnitve mnenja – list. št. 195, odgovori izvedenca v drugi dopolnitvi izvedenca na straneh 11 do 13 ter na strani 15). Porodničarka je ravnala v skladu s sodobno medicinsko doktrino, ko se je odločila za poskus poroda po naravni poti in ne z elektivnim carskim rezom ter da je porod, ko je bil tožnik donošen, zaradi občasno povišanega krvnega tlaka tožnice ter gastacijskega diabetesa, sprožila z ustreznimi stimulanti.

19. Pravilni so tudi dejanski zaključki prvostopenjskega sodišča v točki 22. obrazložitve izpodbijane sodbe. Toženi stranki ni uspelo dokazati, da bi dr. B. tožnici pojasnila, zakaj se kljub priporočilom dr. C. in tožničine ginekologinje dr. P. ni odločila za porod z elektivnim carskim rezom in zakaj je bila potrebna indukcija poroda. Tožnica torej ni bila deležna pojasnilne dolžnosti, kakršne bi morala biti skladno z 20. členom ZPacP. Vendar pa mora biti za obstoj odškodninske odgovornosti toženk podana vzročna zveza med kršitvami pojasnilne dolžnosti zdravnika (kršitev pogodbe) in nastalo škodo. Odškodninska odgovornost zaradi kršitve pojasnilne dolžnosti je podala le, če se uresniči s posegom povezano tveganje, na katerega pacient ni bil opozorjen, pa bi moral biti.2 Škoda ni nastala zaradi indukcije vaginalnega poroda, glede katerega ji ni bila dana ustrezna pojasnilna dolžnost. Do odstranitve maternice je prišlo zaradi njene atonije, ki pa dokazano ni posledica indukcije poroda. Iz mnenja izvedenca in zaslišanj zdravnikov, predvsem dr. Z. povsem jasno izhaja, da sredstva za indukcijo poroda ne povzročijo atonije maternice; ravno obratno – povzročijo krčenje maternice.

20. Pravilno je stališče tožeče stranke, da mora biti za tveganja, ki se nanašajo na plod oziroma novorojenca, dana pojasnilna dolžnost porodnici, torej tožnici. Vendar pa je zaradi kršitve pojasnilne dolžnosti podana odškodninska odgovornost le tedaj, ko nastane pravno priznana škoda, ker se je uresničilo katero od tveganj, na katera bi moral biti pacient opozorjen, pa ni bil. Na katere rizike, ki se nanašajo na tožnika, tožnica ni bila opozorjena, iz navedb tožeče stranke ni mogoče razbrati. Tožnica zatrjuje, da bi morala roditi z elektivnim carskim rezom, torej da bi moral biti carski rez narejen prej, kot je bil. Indukcija poroda po obširno utemeljenih ugotovitvah izvedenca ni imela nikakršnega vpliva na težave, ki jih je imel tožnik. Zato dejstvo, da tožnica ni bila poučena o morebitnih rizikih poroda z indukcijo, ne vzpostavlja odškodninske odgovornosti tožene stranke.

21. Glede na ugotovitve izvedenca je toženi stranki uspelo izkazati, da je do težav pri porodu prišlo zaradi okoliščin, ki so nastale po odločitvi za indukcijo poroda (po sklenitvi pogodbe) in jih porodničarji, kljub vsej potrebni skrbnosti niso mogli preprečiti, jih odpraviti ali se jim izogniti (analogna uporaba 240. člena OZ). Z zadostno stopnjo verjetnosti je dokazano, da bi bil rezultat (odstranitev maternice tožnici) enak, kot če bi bil opravljen elektivni carski rez.

22. Zaradi pomanjkanja vzročne zveze med sicer dokazano kršitvijo pojasnilne dolžnosti in s strani tožnice vtoževano škodo, je treba za pravilno uporabo materialnega prava tudi tožbeni zahtevek tožnice zavrniti. Zato je višje sodišče na podlagi 5. točke 358. člena ZPP3 ugodilo pritožbi tožene stranke in izpodbijano vmesno sodbo spremenilo tako, da je tožbeni zahtevek tožnice zavrnilo.

Stroški postopka

23. Če spremeni izpodbijano odločbo, mora višje sodišče skladno z drugim odstavkom 165. člena ZPP odločiti o stroških vsega postopka. V obravnavanem primeru pa tega ne more storiti, ker stranki stroškov postopka na prvi stopnji zaradi sprejeta sklepa sodišča, da bo izdalo delno in vmesno sodbo, o stroških postopka pa odločilo s končno sodbo (list. št. 315 spisa), brez svoje krivde nista priglasili. Zato bo moralo sodišče prve stopnje ob analogni uporabi določbe sedmega odstavka 163. člena ZPP izdati poseben sklep o stroških postopka na prvi stopnji, če bodo ti stroški ustrezno priglašeni. Lahko pa je višje sodišče odločilo o stroških pritožbenega postopka, saj morajo te stranke priglasiti v pritožbah in odgovorih na pritožbe. Ker je tožeča stranka v pritožbenem postopku propadla, tožena stranka pa uspela, mora na podlagi prvega odstavka 154. člena ZPP tožeča stranka toženkama povrniti potrebne (155. člen ZPP) priglašene (163. člen ZPP) stroške pritožbenega postopka, in sicer so to stroški za pritožbi tožene stranke plačane takse, to je 1.005,00 EUR. Skladno s 313. členom ZPP je pritožbeno sodišče določilo 15 dnevni paricijski rok. Če tožeča stranka stroškov postopka v postavljenem roku ne bo plačala, bo prišla v zamudo in bo od tedaj dalje dolgovala še zakonske zamudne obresti (299. in 378. člen OZ).

-------------------------------
1 Glej odločbo VSRS II Ips 94/2015, tudi članek dr. Ane Božič Penko: Nekatera pravna vprašanja v zvezi z odgovornostjo za zdravniško napako v sodni praksi, Pravni letopis 2017, Inštitut za primerljalno pravo pri Pravni fakulteti v Ljubljani.
2 Primerjaj odločbo VSRS II Ips 94/2015.
3 Uporablja se ZPP-D, ker je bila izpodbijana sodba izdana pred 14. 9. 2017, ko je stopil v veljavo ZPP-E.


Zveza:

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe
Obligacijski zakonik (2001) - OZ - člen 6, 6/2, 147, 239, 240, 964, 965
Zakon o pacientovih pravicah (2008) - ZPacP - člen 20
Zakon o pravdnem postopku (1999) - ZPP - člen 8, 254

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.
Datum zadnje spremembe:
16.08.2018

Opombe:

P2RvYy0yMDE1MDgxMTExNDIwODI1