VSL Sodba II Cp 2871/2017

Jedro

Zgolj dejstvo, da solastnik stvari ne uporablja, pri tem pa od drugega solastnika ni zahteval dopustitve uporabe, ne zadošča za zahtevek na podlagi neupravičene pridobitve.

Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da tožnik za celotno vtoževano obdobje ni izkazal prikrajšanja, saj nepremičnin svojevoljno ni uporabljal.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijana sodba v stroškovnem delu (II. točka izreka) spremeni tako, da je tožeča stranka dolžna toženi stranki plačati pravdne stroške v znesku 2.137,78 EUR, v roku petnajstih dni, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zamude do plačila. V preostalem delu (I. točka izreka) se pritožba zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

II. Tožeča stranka sama nosi pritožbene stroške, toženi stranki pa je dolžna povrniti njene pritožbene stroške v višini 213,43 EUR, v roku petnajstih dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zamude do plačila.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje tožnikov zahtevek po plačilu uporabnine v višini 16.128,00 EUR s pripadki in v stroškovnem delu v celoti zavrnilo, ter mu naložilo, da toženki povrne pravdne stroške v višini 2.167,64 EUR z zamudnimi obrestmi.

2. Tožnik sodbo izpodbija iz vseh razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) in najprej navaja, da izpodbijana sodba zanj predstavlja t.i. sodbo presenečenja, zaradi česar je podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka, saj bi tožniku po zamenjavi sodnika na naroku moralo biti predstavljeno novo stališče sodišča o tem, da mora točno navesti, kako bi svoje nepremičnine uporabljal, če bi jih lahko, ter možnost, da se o tem izjavi. V nadaljevanju izpodbija dokazno oceno sodišča z navedbami, da je toženka tožniku preprečevala uporabo hiše in ostalih objektov, s tem ko si je izključno prilastila ključe, kar že pojmovno predstavlja korist na njeni strani in prikrajšanje na tožnikovi strani. Opredeljuje se do več sodnih odločb izdanih v zvezi s priznanjem uporabnine ter zatrjuje nepravilno ugotovljeno dejansko stanje, posledično pa zmotno uporabo materialnega prava. Na koncu izpodbija tudi odločitev o stroških kot neobrazloženo, zaradi česar je prišlo do bistvene kršitve določb postopka. Predlaga, da pritožbeno sodišče sodbo spremeni tako, da postavljenemu zahtevku delno ugodi ter tožniku skladno z izvedenskim mnenjem prisodi znesek 2.880,00 EUR. Zahteva tudi povrnitev pritožbenih stroškov.

3. Toženka v odgovoru na pritožbo prereka pritožbene trditve in priglaša pritožbene stroške.

4. Pritožba je delno utemeljena v stroškovnem delu, v preostanku pa ni utemeljena.

5. Neutemeljeni so pritožbeni očitki, da izpodbijana sodba za tožnika predstavlja sodbo presenečenja. Kot je izrekla sodna praksa,¹ prepoved sodbe presenečenja stranke ne varuje pred dejanskim (duševnim) presenečenjem, temveč pred izgubo možnosti učinkovitega izjavljanja v postopku – in s tem do učinkovitega varstva svojih pravic. O sodbi presenečenja zato ne govorimo v primerih, ko sodišče odločitev opre na dokazno oceno, s katero se, kot to uveljavlja tožnik, stranka ne strinja. O sodbi presenečanja tudi ne govorimo, kadar je sodišče odločitev oprlo na pravno podlago, ki bi jo stranka ob zadostni procesni skrbnosti lahko predvidela. Smisel prepovedi sodbe presenečenja je le v tem, da stranka ne pride v položaj, ko bi zaradi tega, ker je sodišče svojo odločitev oprlo na pravno podlago, na katero ob zadostni skrbnosti ni mogla računati, izgubila možnost navajati dejstva, ki so glede na tako, presenetljivo pravno podlago bistvenega pomena – bodisi kot dejstva, ki utemeljujejo zahtevek ali kot dejstva, s katerimi stranka utemeljuje svoje ugovore. Sredstvo preprečevanja sodbe presenečenja je zato materialnoprocesno vodstvo – ali odprto sojenje, v okviru katerega sodišče stranke opozarja na spregledane pravne podlage, jima razkrije svoj, drugačen, nepričakovan pravni pogled na njun spor ter ju opozori na pravno podlago, na katero namerava opreti razrešitev njunega spora.

6. Iz podatkov sodnega spisa izhaja, da je tožnik svoj zahtevek temeljil na neupravičeni uporabi, pri čemer določil 190. in 198. člena Obligacijskega zakonika (OZ) res ni izrecno navedel, je pa izrecno navedel določilo 96. člena Stvarnopravnega zakonika (SPZ). Iz njegovih vlog jasno izhaja, da zahteva uporabnino zaradi zatrjevanega preprečevanja souporabe hiše in pripadajočih objektov s strani toženke. Toženka je že v odgovoru na tožbo pravno opredelila, da po tej pravni podlagi tožniku uporabnina ne gre, saj ni bil nikoli izključen iz souporabe nepremičnin, hkrati pa je zatrjevala, da na njegovi strani ni nastopilo prikrajšanje, na njeni strani pa ne obogatitev ali korist. V pripravljalnem spisu z dne 15. 6. 2016 je izrecno navedla, da bi moral tožnik prvenstveno izkazati, da je želel solastno stvar souporabljati in da mu je toženka to preprečevala.

7. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da sodišče prve stopnje odločitve ni oprlo na pravno podlago, ki je stranke v postopku ne bi zatrjevale ali ki je stranke ob zadostni procesni skrbnosti ne bi mogle predvideti. Zato zgolj okoliščina, da je sodnica, ki je zadevo najprej reševala, za izračun uporabnine postavila izvedenko, sodnica, ki je o zadevi odločila, pa mnenja ni upoštevala, ker je zahtevek zavrnila, ne predstavlja sodbe presenečenja. Pritožbeno sodišče ugotavlja tudi, da sodišče prve stopnje, glede na to, da je bila med pravdnima strankama podlaga zahtevka (ki temelji na 190. in 198. členu OZ ter na določilih SPZ) jasna, in je tožena stranka v odgovoru na tožbo in naslednjih vlogah tožnika izrecno pozivala, da naj izkaže svoje prikrajšanje, torej kako bi sporne nepremičnine uporabljal, in njeno korist, v okviru materialnoprocesnega vodstva tožnika ni bilo dolžno posebej opozarjati na te okoliščine. Kršitev določb pravdnega postopka zato ni podana.

8. Sodišče prve stopnje je v izpodbijani sodbi ugotovilo, da tožnik ni postavil trditev o tem, v čem je zaradi neuporabe solastnih nepremičnin njegovo prikrajšanje, v čem je na drugi strani korist, ki jo je dosegla toženka kot solastnica, zato nima trditev o vzročni zvezi med njegovim prikrajšanjem in toženkino koristjo. Ker ni podanih predpostavk obogatitvenega zahtevka, je zahtevek tožnika za plačilo uporabnine zavrnilo.

9. Pritožba ima prav, da je zmotno stališče sodišča prve stopnje, da tožnik ni zatrjeval prikrajšanja na svoji strani in obogatitve na strani toženke. Tožnik je s tem, ko je zatrdil, da mu je toženka preprečevala uporabo, zatrjeval, da so šle vse koristi k njej, sam pa je bil prikrajšan. Vendar je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo in pritožbeno sodišče dokazni oceni pritrjuje, da tožniku ni uspelo dokazati, da mu je toženka preprečevala souporabo stanovanjske hiše in ostalih pripadajočih objektov. Tožnik zatrjuje t.i. izprtje, do katerega pride takrat, ko solastnik drugemu solastniku preprečuje uporabo solastne stvari. Zato se že s samo preprečitvijo uporabe šteje, da gre za korist na strani solastnika, ki uporabo preprečuje, in za prikrajšanje na strani solastnika, ki solastne stvari ne more souporabljati. Sodišče prve stopnje je pravilno uporabilo pravno podlago določil 190. in 198. člena OZ, ki se vežejo tudi na določila 96. člena SPZ. Glede uveljavljanja zahtevka za plačilo uporabnine je sodna praksa ustaljena in jasna. Tako je Vrhovno sodišče RS v sodbi II Ips 206/2014 z dne 16. 10. 2014 navedlo, da je ustaljena praksa, da je predpostavka obogatitvenega zahtevka tudi prikrajšanje tistega, čigar stvar je bila neupravičeno uporabljena. Prikrajšanje mora biti vselej konkretno in realno. Zgolj dejstvo, da solastnik stvari ne uporablja, pri tem pa od drugega solastnika ni zahteval dopustitve uporabe, ne zadošča za zahtevek na podlagi neupravičene obogatitve.² Tudi Višje sodišče v Ljubljani je v odločbi II Cp 1243/2015 z dne 24. 6. 2015 navedlo, da utemeljenost tožničinega zahtevka ni odvisna od tega, kako toženec izkorišča sporne prostore. S tem, ko je prevzel hišo s pripadajočim zemljiščem in gospodarskimi objekti v svojo oblast in tožnico proti njeni volji izključil iz posesti, je nase prevzel tudi tveganje ali mu bo hiša z gospodarskimi poslopji prinašala dobiček.³

10. Sodišče prve stopnje je v 6. točki obrazložitve ugotovilo, da toženec vse do 4. 5. 2015 ni zahteval ključa stanovanjske hiše, ključev gospodarskih poslopij pa ni zahteval nikoli. Poleg tega je ugotovilo, da gospodarska poslopja, razen hleva, v času, ko ga je približno do polovice uporabljal sosed P.,⁴ in prostora poleg drvarnice,⁵ kjer je imela toženka shranjene bale sena, niso bila zaklenjena. Tudi po oceni pritožbenega sodišča tožnik ni uspel dokazati, da bi ga toženka izključila iz souporabe njemu solastnih 3/5 stanovanjske stavbe, hleva, skednja, drvarnice in dveh garaž. Najprej navedeno izhaja iz njegove lastne izpovedi v postopku, da ključev od stanovanjske hiše ni imel, od toženke pa jih je prvič zahteval v maju 2015, za preostale objekte, pa razen hleva, ni niti ni vedel, ali so bili zaklenjeni. Glede hleva je treba povedati še, da sta tožnik in priča P. izpovedala, da je tožnik sosedu, ko je ugotovil, da je hlev zaklenjen, tudi sam dal dovoljenje za njegovo uporabo. Ker tožnik ni uspel dokazati, da mu je toženka preprečila uporabo solastnih nepremičnin, je sodišče prve stopnje pravilno sklepalo, da nepremičnin svojevoljno ni uporabljal in da posledično ni izkazal prikrajšanja na svoji strani, zato je tudi pravilno zaključilo, da ni podanih vseh predpostavk za neupravičeno pridobitev. Pri tem gre še pojasniti, da ovadba toženke in vodenje kazenskega postopka sama po sebi ne dokazujeta, da bi toženka tožniku preprečevala uporabo solastnih nepremičnin. Zatrjevane grožnje toženkinega moža tožniku glede na nasprotni si izpovedi tožnika in priče M. Š., niso dokazane. Tudi toženkin predlog upravni enoti za ugotavljanje tožnikovega prebivališča ne dokazuje preprečevanja uporabe solastnih nepremičnin. Prav tako tega ne dokazuje sicer neprerekana zamenjava ključavnice na vratih stanovanjske hiše takrat, ko se je toženkina mati odselila k toženki in v stanovanjski hiši ni prebival nihče več, saj tožnik v postopku zatrjuje, da s ključi od stanovanjske hiše ni nikoli razpolagal, kar pomeni, da tudi zamenjava ključavnice ni mogla povzročiti preprečitve uporabe. Zmotno pa je tudi tožnikovo stališče, da bi morala toženka zaradi tega, ker je kot solastnica razpolagala s ključi stanovanjske hiše, avtomatično poskrbeti, da bi s ključi razpolagal tudi tožnik, ter mu tako omogočiti uporabo solastne stvari. Vsak solastnik mora sam poskrbeti za svoje interese in pravice, ki izhajajo iz njegove (so)lastnine.⁶

11. Ker tožnik solastne stvari svojevoljno ni uporabljal, je zahtevek neutemeljen že iz tega razloga, zato za odločitev niso bila relevantna dejstva glede aktivne in pasivne legitimacije v času sklenitve darilne in zakupne pogodbe ter v času dedovanja po B. B. Pritožbeno sodišče dodaja, da sklenitev zakupne pogodbe ne predstavlja podlage za obogatitveni zahtevek, zato se tožnik tudi neutemeljeno sklicuje na dopis B. B. toženki 26. 4. 2001.

12. Tožnik se v pritožbi sklicuje na sodno prakso. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da se odločbe VSRS II Ips 626/2008, II Ips 589/2008 in II Ips 687/2007 nanašajo na višino uporabnine in za ugotovitev po temelju niso relevantne. V odločbi VSL I Cp 4553/2010 je res zavzeto stališče, da če solastnik dejansko in proti svoji volji uporablja stvar v manjšem obsegu, kot to izhaja iz razmerja po idealnih deležih, ali je sploh ne uporablja, ima pravico do dveh zahtevkov, in sicer pravico zahtevati spremembo načina uporabe stvari in pravico do ustreznega nadomestila, vendar je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo in je zgoraj obrazloženo, da tožnik ni dokazal, da mu je toženka preprečevala uporabo. Prav tako ni za obravnavani primer uporabljiva odločba VSL I Cp 2140/2011, saj je bilo tam dejansko stanje drugačno, namreč solastnika sta živela skupaj, po začasni odredbi se je moral eden od solastnikov odseliti, poleg tega pa je sprožil tudi druge postopke, in sicer je toženko pozival k delitvi nepremičnine in sprožil postopek zaradi razdružitve skupnega premoženja.

13. Pravilno je zahtevek zavrnjen tudi za čas od 4. 5. 2015 do 25. 9. 2015. Res je, da je tožnik po svojem pooblaščencu v dopisu 4. 5. 2015 (priloga B 4) pooblaščencem toženke posredoval svoje stališče, da mu mora toženka najprej izročiti ključe od hiše in mu tako omogočiti posest nad njegovo solastnino, šele nato bodo možni nadaljnji dogovori, vendar je toženka po svojih pooblaščencih takoj za tem 1. 6. 2015 odgovorila (priloga B 6), da mu je pripravljena izročiti ključe. Toženka se torej izročitvi ključev ni upirala, ne more pa iti v njeno škodo, če se stranki in njuni pooblaščenci vse do 31. 8. 2015, ko so pooblaščenci toženke prejeli izrecno zahtevo po izročitvi ključev (priloga B 5), niso mogli dogovoriti o predaji ključev. Šele s tem dopisom, ki sta ga pooblaščenca toženke prejela 31. 8. 2015, je tožnik ključe izrecno zahteval ter je njegov pooblaščenec navedel v katerem času in na katerem mestu naj toženka ključe izroči. Toženka je navedenemu sledila in, kar v postopku ni prerekano in je razvidno iz dopisa tožnikovega pooblaščenca z dne 25. 9. 2015 (priloga A 6), ključe od hiše tudi izročila. Sodišče prve stopnje je tako pravilno ugotovilo, da tožnik za celotno vtoževano obdobje ni izkazal prikrajšanja, saj nepremičnin svojevoljno ni uporabljal.

14. Delno utemeljeno pa se tožnik pritožuje na odločitev sodišča prve stopnje v zvezi z odmerjenimi stroški. V 13. točki obrazložitve je sodišče prve stopnje navedlo zgolj, da so stroški odmerjeni na 2.167,64 EUR, obrazložitve pa ni podalo, zato je izračun stroškov preverilo pritožbeno sodišče. Tožnik s tožbo ni uspel, zato je dolžan toženki povrniti vse njene potrebne stroške po načelu uspeha v pravdi skladno s 154. členom ZPP. Sodišče prve stopnje je pravilno izračunalo (prim. izračun po stroškovniku list. št. 77 sodnega spisa), da gre skladno z veljavno odvetniško tarifo toženki 3240 odvetniških točk in sicer 600 točk za odgovor na tožbo, 600 točk za prvi pripravljalni spis, 150 točk za poravnalni narok, 80 točk za odsotnost iz pisarne, 300 točk za prvi narok, 100 točk za trajanje, 80 točk za odsotnost iz pisarne, 300 točk za drugi narok, 100 točk za trajanje, 80 točk za odsotnost iz pisarne, 450 točk za drugi pripravljalni spis, 300 točk za tretji narok, 80 točk za odsotnost iz pisarne in 20 točk za končno poročilo. Poleg tega stroške predstavlja še 2 % materialnih stroškov v višini 20 točk in 1 % v višini 22 točk, kar skupaj znaša 3282,40 točk. Ob upoštevanju višine točke 0,459 znaša storitev 1.506,62 EUR, potni stroški za prihod na štiri naroke po 33,30 EUR znašajo 133,20 EUR, potni stroški za stranko 166,50 EUR in 22 % davek na dodano vrednost 331,46 EUR. Skupaj stroški toženke znašajo 2.137,78 EUR in ne 2.167,64 EUR kot je izračunalo sodišče prve stopnje. V tem delu je pritožba utemeljena in je sodišče sodbo spremenilo na podlagi 355. člena ZPP, v preostalem delu je pritožbo toženke kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo skladno s 353. členom ZPP.

15. Izrek o pritožbenih stroških temelji na določbi prvega odstavka 165. člena ZPP. Tožnik s pritožbo ni uspel, zato sam nosi svoje stroške, toženki pa mora povrniti njene stroške, ki glede na pritožbeno vrednost spornega predmeta predstavljajo odgovor na pritožbo v višini 375 odvetniških točk, kar znaša 172,12 EUR, 2 % materialni stroški znašajo 3,44 EUR in 22 % davek na dodano vrednost 37,87 EUR, skupaj 213,43 EUR.

-------------------------------
¹ Primerjaj odločbo VSRS II Ips 75/2016 z dne 1. 2. 2018 in v njej navedene odločbe Ustavnega sodišča RS Up - 998/15 z dne 30. 11. 2017, Up - 688/05 z dne 7. 6. 2007, Up - 130/04 z dne 24. 11. 2005, Up - 312/03 z dne 15. 9. 2005, Up - 133/04 z dne 1. 12. 2005, Up - 108/04 z dne 8. 9. 2005 ter članek A. Galič, Ali mora sodišče stranke opozoriti na spregledane pravne podlage?, Podjetje in delo, 2008, št. 6-7, stran 1586-1596
² Primerjaj tudi odločbe VSRS II Ips 215/2012, II Ips 508/2006, II Ips 178/2011, II Ips 743/2007, II Ips 147/2010, II Ips 118/2010, II Ips 210/94, II Ips 201/2003, II Ips 593/2003, II Ips 453/2006 in druge.
³ Primerjaj tudi VSL sodba in sklep II Cp 1746/2017 z dne 11. 10. 2017.
⁴ Po izpovedi priče P. v letih 2012 in 2013.
⁵ Ta prostor, ki je poleg drvarnice (kot je izpovedala toženka, tožnik pa nasprotnih trditev ni podal), ni predmet zahtevka. Predmet zahtevka je drvarnica.
⁶ Primerjaj 37., 65. in 66. člen SPZ.

Datum zadnje spremembe:

16.08.2018

Podobni dokumenti:

• VSL Sodba in sklep II Cp 1746/2017
• VSL sodba I Cpg 1465/2010
• VSC sklep Cp 59/2013