<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Georgia

 

VSL Sodba II Cpg 390/2018

Sodišče:Višje sodišče v Ljubljani
Oddelek:Gospodarski oddelek
ECLI:ECLI:SI:VSLJ:2018:II.CPG.390.2018
Evidenčna številka:VSL00013496
Datum odločbe:26.07.2018
Senat, sodnik posameznik:Anton Panjan
Področje:CIVILNO PROCESNO PRAVO
Institut:spor majhne vrednosti - pavšalen ugovor zoper sklep o izvršbi - neprerekana dejstva - priznana dejstva - razlogi za zavrnitev dokaznega predloga - nedovoljeni pritožbeni razlogi - standard obrazloženosti ugovora - odločitev izvršilnega sodišča v primeru obrazloženega ugovora - dopolnitev tožbe po izvršilnem postopku na podlagi verodostojne listine

Jedro

Tožena stranka je v predmetnem postopku vložila ugovor zoper sklep o izvršbi, v katerem je navedla le, da tožeči stranki ničesar ne dolguje, da ji vtoževana verodostojna listina ni poznana in da z njo ne razpolaga ter predlagala zaslišanje njenega zakonitega zastopnika. Tak ugovor se v izvršilnem postopku šteje za obrazložen ugovor, zaradi česar je izvršilno sodišče izdalo sklep, s katerim je razveljavilo sklep o izvršbi v delu, v katerem je bila dovoljena izvršba. Ker se v tem primeru predlog za izvršbo šteje kot tožba, je bila tožeča stranka pozvana, da jo dopolni. V dopolnitvi je tožeča stranka celovito pojasnila in konkretizirala vsa pravno relevantna dejstva v zvezi s temeljem in višino vtoževane terjatve, za svoje trditve pa je tudi predlagala dokaze, vendar tožena stranka na to vlogo ni odgovorila. In glede na to, da so bile tudi njene prejšnje ugovorne navedbe pavšalne in nekonkretizirane, in so zadoščale le za obrazloženost ugovora v izvršilnem postopku, je sodišče prve stopnje pravilno štelo, da dejstva, s katerimi tožeča stranka utemeljuje tožbeni zahtevek, niso sporna oziroma se štejejo za priznana.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

II. Vsaka stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z uvodoma navedeno sodbo je sodišče prve stopnje sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani, opr. št. VL 90937/2017 z dne 9. 10. 2017, v 1. in 3. odstavku izreka obdržalo v veljavi (I. točka izreka) in toženi stranki naložilo, da tožeči stranki povrne 148,24 EUR pravdnih stroškov (II. točka izreka).

2. Zoper takšno sodbo se je iz razloga zmotne uporabe materialnega prava ter bistvene kršitve določb pravdnega postopka pritožila tožena stranka. Višjemu sodišču je predlagala, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne oziroma podrejeno, da jo razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje, vse s stroškovno posledico. Priglasila je pritožbene stroške.

3. Tožeča stranka je na pritožbo odgovorila in višjemu sodišču predlagala, da jo kot neutemeljeno zavrne. Priglasila je stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. V tem gospodarskem sporu gre za spor majhne vrednosti, saj se tožbeni zahtevek nanaša na denarno terjatev, ki ne presega 4.000,00 EUR (prvi odstavek 495. člena Zakona o pravdnem postopku – ZPP). Sodba, s katero je končan spor v postopkih v sporu majhne vrednosti, se sme izpodbijati samo zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 339. člena ZPP in zaradi zmotne uporabe materialnega prava (prvi odstavek 458. člena ZPP). S pritožbo torej ni dopustno izpodbijati niti dejanskih ugotovitev, niti ni mogoče uveljavljati relativnih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP.

6. Tožena stranka je v predmetnem postopku vložila ugovor zoper sklep o izvršbi, v katerem je navedla le, da tožeči stranki ničesar ne dolguje, da ji vtoževana verodostojna listina ni poznana in da z njo ne razpolaga ter predlagala zaslišanje njenega zakonitega zastopnika. Tak ugovor se v izvršilnem postopku šteje za obrazložen ugovor, zaradi česar je izvršilno sodišče izdalo sklep, s katerim je razveljavilo sklep o izvršbi v delu, v katerem je bila dovoljena izvršba (drugi odstavek 62. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju – ZIZ). Ker se v tem primeru predlog za izvršbo šteje kot tožba, je bila tožeča stranka pozvana, da jo dopolni. V dopolnitvi je tožeča stranka celovito pojasnila in konkretizirala vsa pravno relevantna dejstva v zvezi s temeljem in višino vtoževane terjatve, za svoje trditve pa je tudi predlagala dokaze, vendar tožena stranka na to vlogo ni odgovorila. In glede na to, da so bile tudi njene prejšnje ugovorne navedbe pavšalne in nekonkretizirane, in so zadoščale le za obrazloženost ugovora v izvršilnem postopku, je sodišče prve stopnje pravilno štelo, da dejstva, s katerimi tožeča stranka utemeljuje tožbeni zahtevek, niso sporna oziroma se štejejo za priznana (drugi odstavek 214. člen ZPP). S tem pa je sodišče prve stopnje tudi implicitno obrazložilo, zakaj ni bilo potrebe po dokazovanju z zaslišanjem zakonitega zastopnika tožene stranke in je takšna odločitev pravilna, saj se priznanih dejstev ne dokazuje (prvi odstavek 214. člen ZPP). Pritožbeni očitek, da je sodišče prve stopnje neobrazloženo zavrnilo dokazni predlog za zaslišanje zakonitega zastopnika tožene stranke tako ni utemeljen.

7. Z navedbami, da je sodišče prve stopnje trditve tožeče stranke iz prve pripravljalne vloge (dopolnitve tožbe) zmotno štelo za neprerekane, pritožnica uveljavlja kršitev po prvem odstavku 339. člena ZPP, kar v sporih majhne vrednosti ni dovoljen pritožbeni razlog (prvi odstavek 458. člen ZPP). Kot že zgoraj pojasnjeno, pa to tudi sicer ne drži.

8. Pritožbo proti odločitvi o stroških pravdnega postopka je tožena stranka vložila le posledično - če uspe s pritožbo proti odločitvi o glavni stvari. Ker pa s tem delom pritožbe ni uspela, je neutemeljena tudi pritožba proti odločitvi o pravdnih stroških.

9. Glede na navedeno pritožba tožene stranke ni utemeljena. Ker višje sodišče tudi ni našlo kršitev, na katere skladno z drugim odstavkom 350. člena ZPP pazi po uradni dolžnosti, je pritožbo zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo (353. člen ZPP).

10. Tožena stranka s pritožbo ni uspela, zato mora sama kriti svoje pritožbene stroške (prvi odstavek 154. člena v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP). Ker odgovor na pritožbo ni v ničemer prispeval k odločitvi višjega sodišča, ta stroškovno ni bil potreben (155. člen ZPP). Tudi tožeča stranka mora zato sama kriti stroške, ki so ji z njim nastali.


Zveza:

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe
Zakon o pravdnem postopku (1999) - ZPP - člen 214, 214/1, 214/2, 458, 458/1
Zakon o izvršbi in zavarovanju (1998) - ZIZ - člen 62, 62/2

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.
Datum zadnje spremembe:
09.08.2018

Opombe:

P2RvYy0yMDE1MDgxMTExNDIwNjk5