VSL Sklep II Cp 626/2018

Jedro

Dejstvo, da tožeča stranka ne razpolaga s soglasjem direkcije, ki bi ji omogočalo, da ima ob državni cesti postavljene objekte za oglaševanje, se tudi po ugoditvi tožbenemu zahtevku ne bi spremenilo. Sodišče bi ravnalo v nasprotju z ZCes-1 in Ustavo, če bi dopustilo vzpostavitev takšnega protipravnega stanja.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka je dolžna povrniti drugotoženi stranki 214,19 EUR stroškov za odgovor na pritožbo v 15 dneh, od izteka paricijskega roka dalje z zakonskimi zamudnimi obrestmi do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je dopustilo objektivno spremembo tožbe in zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim je tožeča stranka zahtevala, da sodišče toženima strankama naloži vzpostavitev prejšnjega stanja tako, da osem oglasnih sporočil, od tega dve dimenzije 504x238 cm oglaševalske površine in šest dimenzij 400x300 cm oglaševalske površine, pritrdita na žičnato ograjo, ki stoji na parc. št. 1 k.o. X, lokacije 1, 2, 3 in 4 v varovalnem pasu regionalne ceste R I 000 odsek 0000 Rondo I. in na parc. št. 2 k.o. X, lokacije 5, 6, 7 in 8 v varovalnem pasu regionalne ceste R I 000 odsek 0001 I. - K. v km 0,055 desno v smeri stacionaže ceste, na način, da bo sprednja stran oglaševalske površine, kjer je oglasno sporočilo, obrnjena na cesto, da bodo oglasna sporočila vidna s ceste, pri čemer morajo biti oglasna sporočila iz jekla in aluminija ter pocinkane pločevine, izdelovalca F. d.o.o. Zavrnilo je tudi tožbeni zahtevek na prepoved takšnih in podobnih motilnih dejanj. Tožeči stranki je naložilo v plačilo stroške postopka.

2. Zoper izpodbijani sklep se pritožuje tožeča stranka iz vseh pritožbenih razlogov in predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijani sklep spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi. Podredno predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijani sklep razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da gre pri oglasnih panojih za samostojne objekte, ki so namenjeni za večkratno nameščanje različnih oglasnih sporočil. Predmet te pravde niso bili objekti, na katere se nameščajo obvestila in oglasna sporočila, temveč so bila sporočila sama po sebi, ki so bila izdelana iz jekla, aluminija in pocinkane pločevine točno določnega proizvajalca. Oglasna sporočila tudi niso stala samostojno, ampak so bila fiksirana na zakonito zgrajeno ograjo na zasebnem zemljišču. Takšna sporočila ne zapadejo pod objekte za oglaševanje po Zakonu o cestah (ZCes-1). Sodišče je zmotno ugotovilo dejansko stanje in posledično napačno uporabilo materialno pravo. Zagrešilo je bistveno kršitev pravil postopka, saj je v okviru restitucijskega zahtevka iste objekte obravnavalo kot oglasna sporočila in ne več kot objekte za oglaševanje. Če je štelo, da gre za objekte za oglaševanje, je nepomembno, katera oglasna sporočila so se nahajala na njih. Tožeča stranka ima odstranjena oglasna sporočila v posesti, zato je vzpostavitev v prejšnje stanje mogoča. Sodišče je zmotno štelo, da tožeča stranka ni izkazala, da so se oglasna sporočila nahajal na zasebnem zemljišču. Podala je ustrezne trditve in predložila številne dokaze (zemljiškoknjižni izpiski, najemno pogodbo, fotografijo, itd.). Dokaznemu bremenu je bilo zadoščeno. Obširno in z dokazi podkrepljeno je izkazala položaj oglasnih sporočil. Drugotožena stranka je zgolj pavšalno in brez vsakega dokaza prerekala lastništvo ograje in trdila, da se oglasni panoji nahajajo na nepremičnini Republike Slovenije. Strinja se z ugotovitvijo sodišča, da so se reklamna sporočila nahajala ob državni cesti. A je sodišče spregledalo 112. člen ZCes-1, ki določa inšpekcijski nadzor nad izvajanjem tega zakona s strani Prometnega inšpektorata Republike Slovenije. Nepravilno je uporabilo materialno pravo, ko je presodilo, da je bila podana pristojnost Medobčinskega inšpektorata in redarstva. Upoštevaje 112. člen ZCes-1 je za odreditev ukrepov po 118. členu ZCes-1 izključno pristojen Prometni inšpektorat Republike Slovenije. V primeru suma nepravilnosti pri izvajanju ZCes-1 je zavezan izpeljati inšpekcijski postopek, v katerem ima tožeča stranka pravico do izjave. Z motilnim ravnanjem sta prvo in drugotožena stranka zaobšli kogentne predpise ter prekoračili svoje pristojnosti. Njuno motilno ravnanje ni temeljilo na zakonu, zato je odločitev sodišča napačna. Zgrešeno je sklicevanje sodišča na 5. člen ZCes-1, ki določa prepovedi ogrožanja varne uporabe javne ceste, in na 66. člen ZCes-1, ki opredeljuje varovalni pas ob državni cesti. Obveščanje in oglaševanje ob državnih cestah je namreč posebej urejeno v 78. členu ZCes-1 in predstavlja posebno in specialno ureditev v okviru z ZCes-1. Nenazadnje je sodišče prezrlo dejstvo, da so se oglasna sporočila na obravnavani lokaciji nahajala že vse od leta 2008, kar je še pred uveljavitvijo ZCes-1.

3. Na pritožbo je odgovorila drugotožena stranka in predlagala, da jo pritožbeno sodišče kot neutemeljeno zavrne, skupaj s stroškovno posledico.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Iz ugotovitev v postopku na prvi stopnji izhajajo naslednja nesporna dejstva:

− tožeča stranka je (bila) imetnica osmih objektov za oglaševanje na obravnavani lokaciji, t.j. ob regionalni cesti R I 000 odsek 0000 Rondo I. in ob regionalni cesti R I 000 odsek 0001 I. - K.;

− tožeča stranka ne razpolaga s soglasjem prvotožene stranke za postavitev objektov za oglaševanje v skladu z 78. členom ZCes-1;

− tožeča stranka je bila s strani Občine L., Medobčinskega inšpektorata in redarstva občin D., I., L. in Š. ter C. d.o.o. pozvana k odstranitvi objektov za oglaševanje, česar ni storila;

− prvotožena stranka je z Nalogom za ureditev turistične signalizacije z dne 9. 8. 2016 koncesionarju C. d.o.o. odredila, da odstrani vseh osem objektov za oglaševanje tožeče stranke;

− C. d.o.o. je za odstranitev objektov za oglaševanje pooblastil drugotoženo stranko, ki je to tudi realizirala;

− tožeča stranka s tožbo zahteva vzpostavitev prejšnjega dejanskega stanja (restitucijski zahtevek) in prepoved nadaljnjih motilnih ravnanj (prepovedni zahtevek).

6. Tožeča stranka je s prvo pripravljalno vlogo modificirala tožbeni zahtevek tako, da je „objekte za oglaševanje“ v spremenjenem zahtevku definirala kot „oglasna sporočila“. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom modifikacijo tožbenega zahtevka dopustilo, saj je bilo to smotrno za dokončno ureditev razmerja med pravdnimi strankami (185. člen Zakona o pravdnem postopku (ZPP)). Glede na podano modifikacijo tožbenega zahtevka je sodišče prve stopnje najprej presojalo, ali gre v konkretnem primeru za objekte za oglaševanje oziroma reklamne panoje ali, kot je to zatrjevala tožeča stranka, za oglasna sporočila, ki ne predstavljajo samostojne konstrukcije. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da objekti za oglaševanje tožeče stranke predstavljajo reklamne panoje, in ne zgolj oglasnih sporočil. Temu pritrjuje tudi pritožbeno sodišče in se sklicuje na razloge sodišča prve stopnje, ki je v točkah 11. do 13. izpodbijanega sklepa jasno, logično in dokazno podprto obrazložilo, zakaj sporni objekti predstavljajo reklamne panoje. Za odločanje v predmetni zadevi so zato relevantna določila ZCes-1. Drugačnega zaključka tudi s pritožbenimi navedbami tožeča stranka ne more doseči.

7. Upoštevaje modificiran tožbeni zahtevek in dejstvo, da je konkretizacija osmih oglasnih sporočil ostala enaka kot v prvotno postavljenem tožbenem zahtevku, je nadalje pravilna presoja sodišča prve stopnje, da modificiranemu tožbenemu zahtevku ni mogoče ugoditi. Tožeča stranka zahteva vzpostavitev prejšnjega stanja za osem oglasnih sporočil, katerih po modifikaciji tožbenega zahtevka ni konkretizirala, ali izkazala njihove vsebine. Z obstoječim opisom oglasnih sporočil v tožbenem zahtevku je tožeča stranka, tudi po oceni pritožbenega sodišča, dejansko vtoževala namestitev reklamnih panojev. Takšen tožbeni zahtevek je nesklepčen.

8. Odločilno za predmetni spor pa je dejstvo, da tožeča stranka s postavljenim tožbenim zahtevkom zasleduje vzpostavitev dejanskega stanja, ki bi bilo protipravno. Takšnemu tožbenemu zahtevku sodišče ne more oziroma ne sme ugoditi. V skladu s petim odstavkom 78. člena ZCes-1 mora za postavitev objektov za oglaševanje v območju državne ceste izdati soglasje Direkcija (prvotožena stranka). Objekti za oglaševanje tožeče stranke so se nahajali neposredno ob državni cesti, zato je za njihovo postavitev potrebno soglasje Direkcije, ne glede na to, ali so bili nameščeni na zasebnem ali javnem zemljišču. Namen določb ZCes-1, ki se nanašajo na obveščanje in oglaševanje ob državnih cestah, je v zagotavljanju varnega in nemotenega prometa, kar je v javnem interesu. Domet teh določb se zato razteza tudi na zasebna zemljišča, ki mejijo na državno cesto. Da tožeči stranki soglasje iz 78. člena ZCes-1 ni bilo izdano, med strankami postopka ni sporno.

9. Zaradi pomanjkanja soglasja s strani Direkcije je imela tožeča stranka objekte za oglaševanje nameščene v nasprotju z zakonom. Navedenega ne spremenijo niti pritožbene navedbe, da je tožeča stranka z obravnavanimi objekti razpolagala že od leta 2008, to je pred uveljavitvijo ZCes-1. Pred tem je pogoje za postavitev objektov za oglaševanje ob državnih cestah urejal Zakon o javnih cestah (ZJC), in sicer v 68. členu. Z dnem uveljavitve ZCes-1 je, razen posameznih določb, prenehal veljati ZJC. Novi zakon v prehodnih določbah ne določa drugačnega režima za objekte, postavljene pred uveljavitvijo tega zakona. Zato tudi zanje velja nova ureditev, s katero je predvidena obvezna pridobitev soglasja direkcije za postavitev oglaševalskih objektov. Tožeča stranka potrebnega soglasja prvotožene stranke ni pridobila. Njeni objekti za oglaševanje so bili ob državni cesti znotraj naselja nameščeni protipravno, do protipravnega stanja pa bi prišlo tudi z njihovo ponovno postavitvijo (čeprav s strani prvo oziroma drugotožene stranke). Dejstvo, da tožeča stranka ne razpolaga s soglasjem direkcije, ki bi ji omogočalo, da ima ob državni cesti postavljene objekte za oglaševanje, se tudi po ugoditvi tožbenemu zahtevku ne bi spremenilo. Sodišče bi ravnalo v nasprotju z ZCes-1 in Ustavo, če bi dopustilo vzpostavitev takšnega protipravnega stanja.

10. Ker je pritožbeno sodišče ugotovilo, da je tožbeni zahtevek nesklepčen ter zasleduje nezakonit cilj, zaradi česar je bilo potrebno pritožbo tožeče stranke že iz tega razloga zavrniti, se s preostalimi pritožbenimi navedbami ni ukvarjalo.

11. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče pritožbo tožeče stranke kot neutemeljeno zavrnilo in izpodbijani sklep potrdilo (2. točka 365. člena ZPP).

12. Tožeča stranka s pritožbo ni uspela, zato sama nosi svoje stroške pritožbenega postopka (165. člen ZPP v zvezi s 154. členom ZPP) in je dolžna povrniti stroške za odgovor na pritožbo drugotoženi stranki. Pritožbeno sodišče jih je odmerilo na podlagi specificiranega stroškovnika ter skladno z Odvetniško tarifo (OT). Drugotoženi stranki je priznalo strošek za sestavo odgovora na pritožbo v višini 375 točk (tar. št. 21/1 OT), kar ob upoštevanju vrednosti točke (0,459 EUR) znaša 172,13 EUR, materialne stroške v višini 2% od skupne vrednosti storitve (11. člen OT) ter 22% DDV na nagrado in izdatke (12. člen OT), kar skupno znaša 214,19 EUR. V primeru zamude s plačilom bo tožeča stranka dolgovala tudi zakonske zamudne obresti od izteka roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti.¹

-------------------------------
¹ Načelno pravno mnenje, občna seja VSS, 13. 12. 2006, Pravna mnenja 1/2006, str. 7.

Datum zadnje spremembe:

08.08.2018

Podobni dokumenti:

• VSL sklep I Cp 3391/2013
• VSL sklep I Cp 1554/2009
• VSL Sklep I Cp 1373/2017