VSL Sklep I Cp 2809/2017

Jedro

Vprašanje zapustnikove volje je najprej dejansko, šele nato pravno vprašanje. V takšnih primerih je napotitev na pravdo za zapuščinsko sodišče obligatorna, saj sme le pravdno sodišče ugotavljati pravo oporočiteljevo voljo.

Ker zapustnik z oporoko razpolaga s svojim celotnim premoženjem in za vse primere, bo svoje trditve, da je v obravnavani zadevi oporočno razpolagal le za primer komorience, moral dokazati pritožnik, in je tudi po oceni pritožbenega sodišča njegova pravica manj verjetna.

Izrek

Pritožba se zavrne in se sklep sodišča prve stopnje potrdi.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zapuščinski postopek prekinilo, dediča P. G. pa napotilo na pravdo z zahtevkom, da vsebina oporoke zapustnika z dne 11. 4. 1986 ne more predstavljati podlage za oporočno dedovanje po zapustniku, ter mu naložilo, da tožbo vloži v petnajstih dneh po pravnomočnosti sklepa, o čemer je dolžan obvestiti zapuščinsko sodišče.

2. Pritožnik v pritožbi navaja, da je sodišče nepravilno uporabilo 210. člen Zakona o dedovanju (ZD), saj vprašanje, ali vsebina oporoke predstavlja podlago za oporočno dedovanje, ne predstavlja dejanskega vprašanja, ampak pravno vprašanje, ki ga mora rešiti sodišče v zapuščinskem postopku. Vsebina oporoke je popolnoma jasna, zato sodišče ni imelo podlage za ugotovitev, da je bila volja zapustnika in njegove žene glede določitve nadomestnih dedičev enaka, kot tudi ne za ugotovitev, da se je želel zapustnik s spornim zapisom oporoke izogniti nastopu zakonitega dedovanja. Če že, bi moralo sodišče na pravdo napotiti nasprotno dedinjo N. G. K., saj je ob jasnih določilih oporoke njena pravica po ugotavljanju oporočiteljeve volje manj verjetna. Izpodbijanega sklepa ni mogoče preizkusiti v bistvenih okoliščinah, saj se sodišče ni opredelilo do navedb pritožnika, da je bila predmetna oporoka odraz stalnega potovanja staršev iz X. na Y., ker sta takrat gradila hišo, in bojazni, da bi se jima kaj pripetilo na cesti, ter da sta bili v času pisanja oporoke nepremičnini z vsemi premičninami v X. in na Y. približno enakovredni. S tem je kršilo dedičevo pravico do izjave v postopku. Odločitev sodišča tudi nasprotuje določbi 84. člena ZD, ki določa, da se je treba v primeru, če nastane dvom glede razlage posameznega določila oporoke, držati tistega, kar je ugodnejše za zakonitega dediča, to pa je pritožnik. V tem delu je sodišče zmotno uporabilo materialno pravo. Zapustnik se je zavedal, da po izgradnji nepremičnine na Y. vrednost obeh nepremičnin ne bo več primerljiva. Vendar se ni odločil za spremembo oporoke iz razloga, ker je očitno ocenil, da po smrti žene pogoji za upoštevnost predmetne oporoke ne morejo več nastopiti in bo po njegovi smrti nastopilo zakonito dedovanje. Pritožnik predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijani sklep razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje, oziroma podrejeno, da sklep spremeni tako, da na pravdo napoti dedinjo N. G. K.. Ker je sodišče odločitev že prejudiciralo, pritožnik predlaga tudi, da se zadeva dodeli v reševanje drugemu sodniku.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Skladno z 210. členom ZD sodišče prekine zapuščinsko obravnavo in napoti stranke na pravdo ali na nepravdni postopek, če so med njimi sporna dejstva, od katerih je odvisna kakšna pravica, med drugim tudi vsebina oporoke. Če ne gre za spor o dejstvih, temveč za spor o uporabi prava, odloči zapuščinsko sodišče o pravnih vprašanjih v zapuščinskem postopku. Tudi po oceni pritožbenega sodišča pritožnik zmotno meni, da med strankama ne obstaja sporno dejstvo ter da gre zgolj za vprašanje materialnega prava - razlago oporoke.

5. Oporoka, ki jo je sestavil zapustnik pred Temeljnim sodiščem v Celju, Enota v Žalcu, 11. 4. 1986 (list. št. 11 in 12 sodnega spisa), je slovnično jasna. Iz njene vsebine izhaja, da je bil oporočitelj ob sestavi oporoke poročen ter da je imel dva potomca, ki sta bila v tem času že polnoletna. Nadalje, da sta si z ženo z delom v zakonu ustvarila premoženje, to je stanovanjsko hišo, gradita pa tudi hišo na Y. Nadalje, da se je oporočitelj odločil, da za primer svoje smrti imenuje ženo za edino dedinjo vsega premoženja. Glede nujnih deležev otrok je določil, da jima pripadajo le v denarju, nikakor pa ne v naravi. V petem odstavku oporoke je določeno, da če bi se pripetilo, da žena zapustnika ne bi preživela in bi umrla istočasno z njim, dedujeta nadomestna dediča¹ in sicer oba otroka, ter je določil, da hčerka deduje premoženje na Y., sin pa premoženje v X. Na koncu je zapustnik dodal, da pričakuje, da bosta otroka njegovo voljo in posebno željo v tej oporoki spoštovala.

6. Oporoka, ki jo je na isti dan 11. 4. 1986 pred istim sodnikom sestavila zapustnikova sedaj že pokojna žena S. G. (priloga C 5), je v identičnem besedilu, pri čemer je v petem odstavku določeno, da če bi se pripetilo, da jo mož, ki je z oporoko imenovan za edinega dediča, ne bi preživel ali bi umrl istočasno z njo, postavlja nadomestna dediča, svoja otroka, na način, kot jih je postavil v svoji oporoki tudi zapustnik. Razlika med obema oporokama je torej v petem odstavku v besedi "in" oziroma "ali".

7. Pritožnik zatrjuje, da je v zapustnikovi oporoki zelo jasno izražena volja in sicer, da oporočno dedujeta oba otroka le v primeru, če bi zapustnik in njegova žena umrla istočasno.² Ker žena zapustnika ni preživela in je umrla pred njim, do oporočnega dedovanja ne more priti, torej nastopi zakonito dedovanje. Nasprotno dedinja N. G. K. trdi, da je bila volja obeh staršev, torej tudi zapustnikova, napraviti identični oporoki, ter da je v petem odstavku zapustnikove oporoke pri besedi "in" prišlo do pisne pomote in bi morala biti navedena beseda "ali". Takšna je bila prava oporočiteljeva volja. Dedinja torej zagovarja stališče, da mora priti po zapustnikovi oporoki do oporočnega dedovanja. Navedeno pomeni, da vsak od dedičev ponuja tako razlago oporoke, ki bi pripeljala do zanj ugodne rešitve. Ni namreč sporno in pritožnik sam navaja v pritožbi, da je v sedanjem času vrednost nepremičnine na Y. bistveno večja kot vrednost nepremičnine v X. Zakonito dedovanje bi bilo zato ugodnejše zanj, oporočno dedovanje pa za nasprotno dedinjo.

8. Pritožba ima sicer prav, da je sodišče prve stopnje preuranjeno ugotovilo, da sta bili zapustnikova volja in volja njegove žene glede obeh oporok enaki, ker da bi pri zapustnikovi oporoki v petem odstavku bolj ustrezala beseda "ali" kot beseda "in", vendar je odločitev sodišča prve stopnje kljub temu pravilna.

9. ZD primarno določa zakonito dedovanje (10. člen in naslednji ZD). Pri tem dedovanju zakon določa krog oseb (trije dedni redi), ki pridejo v poštev za dedovanje glede na svoje razmerje z zapustnikom (sorodstvo in zakonska zveza). Zakonitemu dedovanju se zapustnik lahko izogne tako, da sestavi oporoko. Z njo lahko razpolaga s svojim premoženjem na način in v mejah, kot to določa zakon. Oporoka (testament) je enostranska, preklicna, v predpisani obliki in strogo osebno dana izjava volje, s katero neka oseba razpolaga s svojim premoženjem za primer smrti.³ Zapustnik je sestavil oporoko. V njej je najprej postavil za svojo dedinjo celotnega premoženja ženo, v primeru njene smrti pa je določil substituta, to je oba otroka. Na koncu je jasno navedel, da pričakuje, da bosta njegova otroka spoštovala v oporoki izraženo voljo. Glede na postavljene trditve s strani obeh dedičev je vprašanje zapustnikove volje po oporočnem ali po zakonitem dedovanju najprej dejansko vprašanje, šele nato pravno vprašanje. V takšnih primerih je napotitev na pravdo za zapuščinsko sodišče obligatorna, saj sme le pravdno sodišče ugotavljati pravo oporočiteljevo voljo.⁴ Sodišče prve stopnje je zato pravilno prekinilo postopek.

10. Ker zapustnik z oporoko praviloma razpolaga s svojim celotnim premoženjem in za vse primere, bo svoje trditve, da je v obravnavani zadevi oporočno razpolagal le za primer komorience, moral dokazati pritožnik, in je tudi po oceni pritožbenega sodišča njegova pravica manj verjetna. Sodišče je na pravdo pravilno napotilo njega, s pravilnim zahtevkom, da vsebina oporoke zapustnika ne more predstavljati podlage za oporočno dedovanje po njem, zato so nasprotne pritožbene trditve glede pravnega oziroma dejanskega vprašanja, vsebine oporoke, napotitve dediča in volje zapustnika, neutemeljene.

11. Sodišče ni kršilo pravil postopka in pritožniku ni vzelo pravice do izjave, s tem, ko v sklepu ni izrecno povzelo njegovih trditev glede namena obeh staršev, da se premoženje deli na pol med oba otroka kot dediča. Ker gre za sporno dejansko vprašanje, bo navedene okoliščine ugotavljalo pravdno sodišče in bo imel tožnik možnost te svoje argumente uveljavljati tam.

12. Tudi ni utemeljena pritožbena navedba, da odločitev sodišča nasprotuje določbi 84. člena ZD, najprej iz razloga, ker bo oporočiteljevo voljo razlagalo pravdno sodišče. Poleg tega pa bosta v obravnavanem primeru oba dediča bodisi zakonita, bodisi oporočna, odvisno od ugotovitve, kakšna je bila prava oporočiteljeva volja. Zato ni videti razlogov, da bi moralo zapuščinsko sodišče tolmačiti oporoko v korist le enega dediča.

13. In končno ni utemeljen predlog, da naj pritožbeno sodišče zaradi prejudicirane odločitve zadevo dodeli v reševanje drugemu sodniku. Zapuščinsko sodišče bo glede prave oporočiteljeve volje vezano na odločitev pravdnega sodišča, zato njegovo, kot pojasnjeno zgoraj preuranjeno, stališče glede vsebine oporoke dedičema ni odvzelo nobenih pravic.

14. Ob povedanem je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in sklep sodišča prve stopnje potrdilo (drugi odstavek 365. člena ZPP v povezavi s 163. členom ZD)⁵.

-------------------------------
¹ Primerjaj 79. člen ZD.
² Torej v primeru t.i. komorience, ki je ZD ne ureja, velja pa ta domneva tudi v slovenskem pravu na podlagi pravnega pravila - paragrafa 25 Občega državljanskega zakonika (ODZ) in pomeni, da v dvomu, katera izmed dveh ali več umrlih oseb je preminula najprej, mora tisti, ki trdi, da je eden ali drugi prej umrl, svojo trditev dokazati. Če tega ne more, se domneva, da so vsi umrli ob istem času in ni moč govoriti o prenosu pravic enega na drugega. V zvezi s tem primerjaj: UPRS sodba I U 386/2015 z dne 26. 5. 2015 in VSM sklep I Cp 637/2017 z dne 7. 8. 2017.
³ Primerjaj Karel Zupančič, Viktorija Žnidaršič Skubic, Dedno pravo, tretja spremenjena in dopolnjena izdaja, Ur. list RS, št. 2009, stran 113.
⁴ Primerjaj sodbo VSRS II Ips 305/1994 z dne 9. 2. 1995 in VSL sklep I Cp 1408/2017 z dne 6. 12. 2017.
⁵ Ki določa, da se v zapuščinskem postopku uporabljajo določbe pravdnega postopka, če ni s tem zakonom določeno drugače.

Datum zadnje spremembe:

05.07.2019

Podobni dokumenti:

• VSL Sodba I Cp 1943/2018
• VSL sklep I Cp 2933/2013
• VSL Sklep I Cp 806/2018