VSL Sodba II Cp 2926/2017

Jedro

Tožnica je dokazala, da je bil med pravdnima strankama sklenjen dogovor o plačilu odvetniških storitev po porabljenem času. O sklenitvi pogodbe je govora, ko se stranki zedinita/sporazumeta o njenih bistvenih sestavinah. Način obračuna storitev in višina obračunske enote sta takšni sestavini.

Priprava oziroma sestava vloge presega čas dejanskega pisanja. Gre za kompleksno delo, ki ne predstavlja le tipkanja besedila, ampak odvetnik večji del časa porabi za razmislek o tem, kako bo vloga oblikovana in zapisana, kakšna bo njena vsebina, kako bodo dejstva opisana in podana, itn., pri čemer sestava vloge obsega tudi njeno popravljanje, dopolnjevanje in tudi (ponovno) pregledovanje listin, ki so podlaga za njeno sestavo. Gre za prepletanje večjega števila opravil. Ker gre za intelektualno delo, ne pa za pisanje po nareku oziroma za golo prepisovanje posredovanega besedila, je nesprejemljiva in neustrezna pritožnikova primerjava odvetniškega dela z delom manj ali bolj spretnega tipkarja.

Vrednotenje/ocena odvetniških storitev (sestave vlog) oziroma porabljenega časa, kot ga je opravilo sodišče prve stopnje, vsebinsko pomeni določitev nagrade po prostem preudarku, kar predstavlja zmotno materialnopravno izhodišče.

Pri dogovoru za plačilo storitev po porabljenem času merilo časa ne more biti povprečen (morda hitrejši) odvetnik, ampak konkretno porabljen čas.

Izrek

I. Pritožbi tožeče stranke se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje spremeni tako, da se po spremembi glasi:

„1. Sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani, opr. št. VL 23063/2015 z dne 5. 3. 2015, ostane v veljavi v 1. odstavku izreka glede glavnice v znesku 8.900 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneska 8.700 EUR od 5. 12. 2014 dalje do plačila in od zneska 200 EUR od 5. 3. 2015 dalje do plačila ter v 3. odstavku izreka glede izvršilnih stroškov v znesku 34,32 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od devetega dne od vročitve sklepa o izvršbi dalje do plačila.

2. Sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani, opr. št. VL 23063/2015 z dne 5. 3. 2015, se v preostalem delu prvega odstavka glede zneska 2.500 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 5. 3. 2015 dalje do plačila in v 3. odstavku izreka glede izvršilnih stroškov v znesku 9, 68 EUR z obrestmi od devetega dne od vročitve tega sklepa dalje razveljavi in v tem obsegu tožbeni zahtevek zavrne.

3. Tožeča stranka je dolžna v roku 15 dni toženi stranki plačati stroške tega postopka v višini 61,77 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po poteku roka za izpolnitev obveznosti dalje do plačila.“

II. Sicer se pritožba tožeče in v celoti pritožba tožene stranke zavrneta in v izpodbijanem, a nespremenjenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

III. Tožena stranka je dolžna v roku 15 -tih dni od prejema te sodbe tožeči stranki povrniti 142,50 EUR pritožbenih stroškov, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka roka za prostovoljno izpolnitev dalje do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo odločilo, da sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 23063/2015 z dne 5. 3. 2015 ostane v veljavi v prvem odstavku izreka glede zneska 6.200 EUR, zakonskih zamudnih obresti od zneska 6.000 EUR od 5. 12. 2014 dalje do plačila in zakonskih zamudnih obresti od zneska 2.000 EUR od 5. 3. 2015 dalje do plačila ter v tretjem odstavku izreka glede izvršilnih stroškov v znesku 23,76 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 9. dne od vročitve sklepa o izvršbi dalje do plačila (I. točka izreka). Sklep o izvršbi je v preostalem delu prvega odstavka izreka (glede zneska 5.200 EUR, zakonskih zamudnih obresti od zneska 2.700 EUR od 5. 12. 2014 dalje in od zneska 2.500 EUR od 5. 3. 2015 dalje) in v tretjem odstavku izreka (glede izvršilnih stroškov v znesku 20,24 EUR z obrestmi) razveljavilo in v tem delu tožbeni zahtevek zavrnilo (II. točka izreka). Tožnici je naložilo v plačilo toženčeve pravdne stroške v znesku 753,64 EUR (III. točka izrekla).

2. Zoper zavrnilni del sodbe se pritožuje tožnica, zoper njen ugodilni del pa toženec, posledično oba tudi zoper stroškovni del. Uveljavljata vse kršitve iz prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Tožnica predlaga, da višje sodišče spremeni prvostopenjsko sodbo tako, da tožbenemu zahtevku ugodi, toženec pa tako, da zahtevek v celoti zavrne, oba pa podrejeno, naj sodbo razveljavi in vrne zadevo v ponovno sojenje.

3. Tožnica obširno graja odločitev in razloge prvostopenjskega sodišča glede zahtevka za plačilo odvetniških stroškov za sestavo dveh pripravljalnih vlog (zahteva še plačilo 10+16 ur porabljenega časa), za sestavo dopisov v obdobju od 14. 9. 2014 do 24. 2. 2015 (še 1.750 EUR), za študij spisa oziroma pregled dokumentacije (še 7 ur oziroma 700 EUR) in za sestanke z N. Š. (še 350 EUR). Predlaga tudi izrek denarne kazni tožencu in njegovemu pooblaščencu na podlagi 11. člena ZPP, ker meni, da sta v postopku zlorabila procesne pravice.

4. Toženec pa v pritožbi najprej obširno opozarja na prekluzijo navedb in dokaznih predlogov, podanih v vlogi z dne 24. 10. 2016 in na naroku 10. 1. 2017 v zvezi z zneskom 2.700 EUR, ki je zajet in ga tožnica vtožuje z računom 2/15 (A2 v spisu) ter oceni sodišča, da je bil med pravdnima strankama dogovorjen obračun odvetniških storitev po porabljenem času za vsake začete pol ure dela za stranko 50 EUR. Obširno graja tudi odločitev in razloge prvostopenjskega sodišča v zvezi z zahtevkom za plačilo odvetniških stroškov za sestavo dveh pripravljalnih vlog, za sestavo (štirih) dopisov v obdobju od 14. 9. 2014 do 24. 2. 2015, za študij spisa oziroma pregled dokumentacije in za sestanke s stranko.

5. Zaradi obsežnosti pritožb, se bo pritožbeno sodišče do ključnih pritožbenih navedb opredelilo v okviru posameznega nakazanega spornega vsebinskega sklopa.

6. Tožnica in toženec sta na nasprotni pritožbi odgovorila. Z argumenti pritrjujeta odločitvi in razlogom prvostopenjskega sodišča, ki so jima v korist ter zavračata nasprotne pritožbene navedbe. Zahtevata povrnitev stroškov, ki so jima nastali z odgovorom na pritožbo.

7. Pritožba tožnice je delno utemeljena, pritožba toženca ni utemeljena.

Glede procesnih kršitev

8. Toženec meni, da je bila tožnica prekludirana z vsemi navedbami in dokaznimi predlogi iz vloge 24. 10. 2016. Sodišče pavšalno navaja, da upoštevanje njene vloge ne bi zavleklo reševanja spora. Ker ta zaključek ni obrazložen in ga ni mogoče preizkusiti, je podana bistvena kršitev določb postopka. Da je ta vloga nedvomno zavlekla reševanje spora, dokazuje zapisnik naroka za glavno obravnavo z dne 10. 1. 2017, iz katerega izhaja, da je sodišče ponovno izvedlo obširno materialno procesno vodstvo, saj je tožnica tudi v vlogi z dne 24. 10. 2016 ni odpravila nesklepčnosti tožbe v zvezi s plačilom 2.700 EUR. Narok je bil nato preložen za nedoločen čas. Ne strinja se z razlogi prvega sodišča, da tožnice ob določitvi roka ni opozorilo na posledice zamude, zaradi česar je njeno prepozno vlogo vseeno upoštevalo. Tožnica je odvetnica in vešča uporabe prava in ji spoštovanje rokov predstavlja skrbno ravnanje. Meni, da je sodišče v okviru materialnopravnega procesnega vodstva z omogočanjem večkratnega dopolnjevanja trditvene podlage kršilo pravico do enakega varstva pravic v pravdnem postopku.

9. Pritožbeno sodišče zavrača pritožbeni očitek, da sodišče prve stopnje ne bi smelo upoštevati navedb in dokaznih predlogov tožnice iz vloge z dne 24. 10. 2016. Strinja se z razlogi sodišča prve stopnje, da tožnica z navedbami v tej vlogi, s katerimi je specificirala svoj zahtevek, ni bila prekludirana. Sodišče prve stopnje je na prvem naroku za glavno obravnavo 27. 9. 2016 dalo tožnici v okviru materialno procesnega vodstva rok za navedbo dejstev glede višine zahtevka, ki se nanaša na račun 2/2015 v znesku 2.700 EUR, pri tem pa je ni poučilo na posledice zamude, zato je bila njena vloga po preteku roka pravilno upoštevana. Ne glede na to, ali je stranka odvetnik ali laik, mora sodišče stranko v skladu s šestim odstavkom 286a. člena ZPP na posledice zamude izrecno opozoriti, kar je bilo tožencu že pojasnjeno v izpodbijani sodbi. Sodišče prve stopnje pa je pravilno obrazložilo tudi to, zakaj tožničina vloga ne bi zavlekla reševanja spora in drugačnemu stališču pritožnika ni mogoče slediti. Po pregledu spisa, iz katerega so razvidna procesna dejanja strank in sodišča ter po vpogledu v zapisnik naroka, pritožbeno sodišče zaključuje enako kot prvo sodišče. V navedeni vlogi (list. št. 106 v spisu) je tožnica pojasnila, plačilo katerih odvetniških stroškov zahteva z zneskom 2.700 EUR. S temi trditvami je zadostila sklepčnosti tožbenega zahtevka. Če je sodišče prve stopnje naknadno še na naroku 10. 1. 2017 razčiščevalo, kaj je predmet tožbenega zahtevka, s tem ni preseglo okvirov materialno procesnega vodstva in tudi tožencu ni bila kršena pravica do enakega varstva pravic, saj mu je bila dana možnost, da je na tožničine trditve odgovoril, sodišče prve stopnje pa je ključne navedbe pri presoji spornega mandatnega razmerja tudi upoštevalo in se do njih opredelilo.

Glede dogovora o višini odvetniške nagrade za opravljanje pravdnih storitev

10. Toženec v bistvenem ponavlja navedbe, podane pred sodiščem prve stopnje, s katerimi se zavzema za zaključek, da tožnici pripada plačilo za delo po Odvetniški tarifi (OT). Ne strinja se s presojo, da je bila nagrada za opravljeno delo dogovorjena po porabljenem času. Navaja, da sodišče prve stopnje ugotavlja, da naj bi pravdni stranki na isti dan sklenili dva dogovora o višini plačila za delo. Opozarja na 15. člen OZ, po katerem je pogodba sklenjena, ko se pogodbeni stranki sporazumeta o bistvenih sestavinah pogodbe. V skladu z obligatorno obličnostjo dogovora mora biti dogovorjen jasen in nedvoumen način obračunavanja odvetniških storitev. Dogovora, ki sta ju predložili stranki in se razlikujeta v besedilu, ki se nanaša na način obračunavanja storitev teh zakonskih zahtev ne izpolnjujeta. Tožnica ne trdi, da naj bi bil dogovor po porabljenem času sklenjen po tem, ko je bil sklenjen dogovor o vrednosti točke v višini 50 EUR, pač pa pojasnjuje, da sta bila dogovora sklenjena hkrati, da pa je pri spenjanju dokumentov prišlo do pomote, kar toženec zanika. Pritožba izpostavlja izpoved toženca in zaključuje, da sta se resnični volji pravdnih strank ob sklepanju dogovora razlikovali, njuni volji pa sta bili očitno neusklajeni. Zato do veljavnega dogovora oziroma sporazuma o bistvenih sestavinah pogodbe ni moglo priti. Sklicuje se na 16. člen OZ in meni, da različna dogovora o višini odvetniške nagrade nista bila sklenjena, ker je med strankama obstajal nesporazum, zato je treba uporabiti takrat veljavni Zakon o odvetniški tarifi. Ne strinja se z ugotovitvijo sodišča, da naj bi usklajenost volj strank za sklenitev dogovora po porabljenem času izhajala iz vseh dopisovanj med strankama. Morebitna kasnejša korespondenca med strankama ne more spremeniti dejstva, da dne 25. 8. 2014 do sklenitve pravno veljavnega dogovora o višini odvetniške nagrade ni prišlo zaradi nesoglasij volj strank. Dogovor pa je tudi nejasen in je zato treba uporabiti 83. člen OZ, saj je bil sklenjen po vnaprej natisnjeni obliki.

11. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje popolno in pravilno ugotovilo vsa pravnorelevantna dejstva, na podlagi katerih je utemeljeno zaključilo, da je tožnica dokazala, da je bil med pravdnima strankama sklenjen dogovor o plačilu odvetniških storitev po porabljenem času (priloga A4). O sklenitvi pogodbe je govora, ko se stranki zedinita/sporazumeta o njenih bistvenih sestavinah. Način obračuna storitev in višina obračunske enote sta takšni sestavini. Sodišče ni ugotovilo, da sta pravdni stranki na isti dan sklenili dva različna dogovora o višini plačila za delo. To iz obširnih in prepričljivih razlogov izpodbijane sodbe (tč. 15- 28) ne izhaja. Ni sporno, da sta stranki istega dne 25. 8. 2014 podpisali dva različna dogovora, a to še ne pomeni, da je bila tudi njuna volja takšna oziroma da bi med njima obstajal nesporazum glede višine nagrade. Sodišče prve stopnje je glede na nasprotna zatrjevanja strank o tem, kakšen način obračuna odvetniške nagrade je bil dogovorjen in predložitev dveh dogovorov, ki sta po vsebini skoraj identična, saj se razlikujeta le v besedilu II. člena, ki se nanaša na način obračunavanj odvetniških storitev (prilogi A4 in B3), pravilno ugotavljalo njuno resnično voljo ob sklepanju dogovora. Pritožbeno sodišče nima pomislekov v prepričljive in dokazno podprte ugotovitve prvega sodišča, da je bila ob sklepanju dogovora volja strank, da se odvetniške storitve obračunajo po porabljenem času, kar je toženec tudi vedel in mu je bilo jasno kako obračunavanje po času poteka, način obračunavanja pa je bil tudi predmet pogovora med strankama. V dokazno oceno so bile, poleg izpovedi pravdnih strank, vključene tudi dokazne listine, in sicer korespondenca med njima glede plačila storitev. Neutemeljeno je pritožbeno navajanje, da kasnejša korespondenca ne more imeti pomena. Ravno dopisi, katerih vsebino je prvo sodišče natančno ugotavljalo, kažejo in implicirajo, da je bila med strankama že ob sklepanju dogovora usklajena (resnična) volja za obračunavanje nagrade po porabljenem času. Niti v enem dopisu, ki sta si jih stranki medsebojno pošiljali in se nanašajo na obračun opravljenih storitev po porabljenem času, toženec ni ugovarjal, da bi bil njun dogovor glede načina obračunavanja odvetniških storitev drugačen. Nasprotno, ravno v dopisih (A45 in A46) je izrecno omenjal dogovorjeno obračunavanje po porabljenem času. Ob tem, da je v času sklepanja dogovora odvetniška točka po odvetniški tarifi znašala 0,459 EUR, za porabljeni čas (za vsake pol ure) pa je odvetnik po tarifi lahko obračunal 50 točk (kar bi ob vrednosti točke znašalo 22,95 EUR), je pravilna presoja sodišča, da se je vneseni znesek bolj verjetno nanašal na porabljeni čas in ne na vrednost točke. Glede na navedeno je sodišče prve stopnje na podlagi izpovedi strank, ki sta različno izpovedovali, pravilno presodilo, da je tožničina izpoved o pomotnem spenjanju dokumentov prepričljivejša, saj je bila sklenitev dogovora po porabljenem času v ugotovljenih okoliščinah veliko bolj logična.

12. Ker sta se pravi volji strank ujemali glede načina obračunavanja storitev in višine polurne postavke, njuni izjavi volje pa sta bili s podpisom takšnega dogovora tudi usklajeni, je dogovor z dne 25. 8. 2014 (A4) ustrezal 15. členu OZ, na katerega toženec ponovno opozarja. Dogovor pa izpolnjuje tudi zahtevo po obligatorni obličnosti (17. člen ZOD), saj je v pisni obliki, v njem pa je jasno dogovorjen način obračuna storitve odvetnika in višina obračunske enote. Glede na navedeno o nesporazumu v luči 16. člena OZ ni mogoče govoriti, kot se zavzema pritožnik. Dogovor (priloga B3), ki ga je predložil toženec, v delu, ki govori o plačilu odvetniške storitve po vrednosti točke 50 EUR, tako nima učinkov, saj le zato, ker obsega podpis strank, ni pa obstajala volja za njegovo sklenitev, ne more nastati in veljati.

13. Neutemeljeno je pritožbeno vztrajanje pri uporabi 83. člena OZ, ki določa, da je treba nejasna določila pogodbe, ki je sklenjena po vnaprej natisnjeni vsebini, razlagati v korist druge stranke. Pritožbeno sodišče se strinja z razlogi izpodbijane sodbe (tč. 26), v obravnavanem primeru določilo dogovora o višini odvetniške nagrade ni nejasno. Ker je bil sklenjen dogovor o višini odvetniške storitve in to po porabljenem času, je neutemeljeno pritožbeno zavzemanje za odmero nagrade za opravljene storitve v skladu s tedaj veljavnim zakonom.

Glede sestave prve in druge pripravljalne vloge

14. Obe pravdni stranki nasprotujeta oceni prvega sodišča, koliko časa naj bi tožnica porabila za sestavo prve in druge pripravljalne vloge. Toženec najprej opozarja, da tožnica ni znala točno pojasniti, kaj v zvezi s pripravo posamezne vloge je delala določen dan. Mogla bi sodišču jasno predstaviti, kaj je v zvezi s pripravo vlog delala v posameznem dnevu. Lahko bi se pripravila na zaslišanje, tako pa ni vedela ničesar povedati o tem. Navedeno vodi v edini zaključek, da tožnica ni samostojno pisala vlog, temveč je v pretežnem delu povzemala ali celo kopirala besedila, prejeta s strani toženca in priče Š. Utemeljeno bi bilo pričakovati, da se bo tožnica natančno spominjala načina in dinamike priprave vlog, ne pa da ob zaslišanju ves čas omenjala zahtevnost in kompleksnost zadeve. Pritožnik opozarja na določbo 13. člena ZOdvT, po kateri se določi nagrada po pravičnem preudarku, ob upoštevanju vseh okoliščin. Dejstvo, da je tožnica obširneje opisala dejansko stanje zadeve, še ne more pomeniti, da gre za nadpovprečno zahtevno zadevo. Tožnica ni potrebovala nobenih posebnih znanj, tudi ni raziskovala, kako poteka sporni medicinski poseg in okoliščin v zvezi z raziskavo. Tožnica torej ni potrebovala strokovnega znanja, saj sta ji strokovno podporo nudila toženec in priča Š. Ob pregledu obeh vlog je ugotoviti, da tožnica ni navedla nobene materialne podlage, pri čemer so predpisi, sicer navedeni, zgolj navrženi in niso podrobneje utemeljeni. Pripravljalne vloge so samo povzetek dejanskega stanja, ki sta ga v zelo podobni obliki posredovala toženec in N. Š. Hiter obračun prve pripravljalne vloge, ki je vsebovala 22 strani, pokaže, da naj bi tožnica za pol ure porabila celo uro pisanja, pri čemer se je po ugotovitvi sodišča pred začetkom spisa natančno seznanila s spisom. Podaja primerjavo z delom povprečno hitrega in spretnega tipkarja. Navedbe sodišča prve stopnje v tč. 43 izpodbijane sodbe so nepravilne, saj ena ura dela za eno stran pripravljalne vloge ne predstavlja zgolj tipkanja samega besedila, temveč je v eni uri upoštevan manj spreten tipkar ter večji delež popravkov in dopolnjevanja besedila. Obračun prve vloge ne more presegati 20 ur. Tudi naslovno sodišče na strani 24 izpodbijane sodbe ugotavlja, da je sestava prve pripravljalne vloge v prvi vrsti vendarle zajemala pisanje te vloge. Enako velja za sestavo druge pripravljalne vloge. Ta vloga vsebuje eno stran prepisa pisma in ne predstavlja dodane vrednosti tožnice k vlogi. Vsebinski del vloge obsega vsega pet strani, zato je zanjo mogoče obračunati največ pet ur, ob tem, da tudi sodišče ugotavlja, da je tožnica poslala tožencu drugo vlogo v pregled le enkrat. Tožnici torej ni bilo treba druge vloge dopolnjevati ali popravljati. Sodišče še ugotavlja, da je bila s primerom že temeljito seznanjena in poučena o pomembnih okoliščinah, zaradi česar je sestava vloge potekala hitreje. Ob zatrjevanem nadpovprečnem angažmaju tožnice v spornem postopku, bi morala tožnica pravilno odgovoriti na zastavljena strokovna vprašanja toženca oziroma njegovega pooblaščenca, zato se pritožnik ne strinja z razlogi prvega sodišča v 74. točke izpodbijane sodbe. Sicer pa tudi izpovedi priče Š. ni mogoče oceniti za verodostojno, saj je bila očitno pristranska v korist tožnice. Govorila je na splošno. Če bi povedala resnicoljubno, bi potrdila, da je bil še večji del vlog pripravljen na podlagi njegovih oziroma toženčevih dikcij. Tožnica in priča se poznata že od prej, priča ima interes, da v pravdi zmaga tožnica, saj ji bo del zaslužka odstopljen.

15. Tožnica opozarja, da je sodišče prve stopnje na podlagi napačno ugotovljenega dejanskega stanja ocenilo, da je za sestavo prve vloge porabila le 34 ur, za drugo pa le 11 ur. Pavšalna je ugotovitev, da je sestava prve vloge zajemala predvsem pisanje vloge. Obračunala je le prvo branje, kar pa je okvir, ki odvetnika vodi in usmerja pri delu. Vsako listino je treba pri sestavljanju vlog večkrat pregledati in jo umestiti v izdelek. Napačna je ocena sodišča, da je prvo branje in seznanitev z zadevo zadostovalo za pretežno pisanje vloge. Dodatne informacije, podane s strani toženca, so terjale spreminjanje in dopolnjevanje vlog. Iz stroškovnika, ki je priloga k računu št. 1/14, so razvidni datumi opravljanja del, vrsta opravljanja del in porabljen čas. Iz popisa del jasno izhaja, da je za sestavo prve vloge in delno druge vloge, obračunala 87 ur. Sodišče ni argumentiralo, na kakšen način je ugotovilo, da je tožnica namesto priglašenih 44 ur za sestavo prve vloge v resnici porabila 34 ur, za drugo pa je namesto 26 ur 11 ur, ob tem ko sodišče ugotavlja, da je šlo za obsežno strokovno delo, ki je terjalo nadpovprečno porabo časa za pripravo vlog. Iz obrazložitve sodišča prve stopnje na več mestih izhajajo argumenti, ki jih je navajala tožnica v potrditev svojega dela, ki ga je tudi specificirala. Toženec niti z enim dokazom ni potrdil, da bi tožnica pri obračunu svojih storitev goljufala ali kako drugače neresnično utemeljevala čas, ki je bila osnova za obračun odvetniških storitev. Ocena sodišča prve stopnje predstavlja kompromisno rešitev in ne argumentirano in z dejstvi podkrepljeno oceno tožničinega dela. V zvezi s sestavo druge vloge je zmotno stališče sodišča, da je bila ob njeni sestavi že temeljiteje seznanjena in poučena o pomembnih okoliščinah, zato tožnica ni potrebovala več kot 11 ur. Druga vloga je nadaljevanje in ne ponavljanje dejanskega stanja in gre za popolnoma druge vsebinske sklope, kar je razvidno iz primerjave vsebine vlog. Šlo je za nove vsebine in druga področja. Sestavljanje pripravljalnih vlog gre šteti za avtorsko delo, ki ga je nemogoče objektivno ovrednotiti po kriteriju porabe časa. Tožnica je vrednotila svojo intelektualno storitev po porabi časa, izpodbijanje dogovorjenega vrednotenja je mogoče le z dokazovanjem, da je bila pogodbena stranka nepoštena, česar pa toženec ni dokazal, saj celo o svojem zatrjevanem deležu sodelovanja ni predložil enega samega pisnega dokaza.

16. Trditveno in dokazno breme glede porabljenega časa za sestavo obeh pripravljalnih vlog je bilo na tožnici. Tožnica je v zvezi s tem predložila evidenco porabe časa (specifikacija k računu št. 1/14 - priloga A20 v spisu), v kateri je navedeno, kdaj je opravila določeno vrsto odvetniške storitve in koliko časa je zanjo porabila. S tem je procesno dokazno breme, da evidenca ni točna, prešlo na toženca. Toženec je bil zato tisti, ki bi moral dokazati, da je tožnica za sestavo vlog porabila manj ur, kot jih je zabeležila v evidenci oziroma specifikaciji porabljenega časa. To mu po presoji pritožbenega sodišča ni uspelo.

17. Zmotno je njegovo stališče, da okoliščina, da tožnica ob zaslišanju ni znala pojasniti/izpovedati, kaj točno naj bi v zvezi s sestavo pripravljalnih vlog delala na določen dan, dokazuje, da ni pripravila oziroma sestavila pripravljalnih vlog. Glede na časovno oddaljenost dogodka je neživljenjsko pričakovati, da bo tožnica znala natančno povedati, v zvezi s katerim delom vloge naj bi se določenega dne ukvarjala. Kot je obširno in pravilno pojasnilo sodišče prve stopnje, je šlo v postopku toženčeve obravnave pred inšpekcijskim organom za zapleten in strokovno zahteven primer, ki je terjal številna intelektualna opravila. Kaj sodi v sklop odvetniškega zastopanja in pri tem v okvir sestave (zahtevnejše) pripravljalne vloge, je tožencu obrazložilo že sodišče prve stopnje (tč. 38, 39, 41 izpodbijane sodbe). V odgovor na toženčeve pritožbene navedbe pa pritožbeno sodišče ponovno poudarja, da priprava oziroma sestava vloge presega čas dejanskega pisanja. Gre za kompleksno delo, ki ne predstavlja le tipkanja besedila, ampak odvetnik večji del časa porabi za razmislek o tem, kako bo vloga oblikovana in zapisana, kakšna bo njena vsebina, kako bodo dejstva opisana in podana, itn., pri čemer sestava vloge obsega tudi njeno popravljanje, dopolnjevanje in tudi (ponovno) pregledovanje listin, ki so podlaga za njeno sestavo. Gre za prepletanje večjega števila opravil. Ker gre za intelektualno delo, ne pa za pisanje po nareku oziroma za golo prepisovanje posredovanega besedila, je nesprejemljiva in neustrezna pritožnikova primerjava odvetniškega dela z delom manj ali bolj spretnega tipkarja. Enačenje časa, ki ga potrebuje odvetnik za sestavo vloge, s časom, ki bi bil potreben za tipkanje njenega besedila, je zato brez pomena. Tožnica je porabljen čas v zvezi s študijem spisa oziroma pregledom dokumentacije sicer obračunala ločeno, vendar pa predhoden študij spisa ne pomeni, da odvetnik nato vlogo le še napiše, ampak sestava vsake zahtevnejše vloge terja še dodatne preglede dokumentacije. Glede na način in naravo odvetniškega dela je pri sestavi vlog, kot obliki odvetniškega zastopanja, pomembna dobra/temeljita priprava vloge, ne pa njena hitra sestava. Ali bi drug odvetnik za isto delo porabil manj časa, ne more biti relevantno. Toženec, ki si je odvetnika izbral sam in je pristal, da bo delo plačal po porabljenem času, je moral računati na to, da je čas, ki ga posamezen odvetnik porabi za posamezno odvetniško opravilo, lahko različen. Tudi toženčev preračun, po katerem naj bi tožnica za pol strani vloge porabila celo uro, ne terja podrobnejšega odgovora kot le-to, da je to pri odvetniškem poklicu, glede na naravo dela, lahko pričakovano. Bi pa toženec, če je menil, da čas, ki mu je bil obračunan, ne ustreza dejansko porabljenemu času, moral njegov obseg pri tožnici sproti preverjati, ne pa da je šele v tem postopku ugovarjal, da za sestavo ni mogla porabiti toliko ur, kot jih vsebinsko in datumsko opredeljuje s specifikacijo, ki mu je bila s prvim računom posredovana in nanjo ni imel pripomb in ugovorov.

18. Le v primeru, da cena s pogodbo ni določena, jo določi sodišče tako, da ustreza običajnemu plačilu, če takega običaja ni, pa pravično plačilo (778. člen OZ), za kar pa v obravnavani zadevi ne gre. Ker gre za obračun odvetniške storitve po dogovoru, tudi ne more priti v poštev uporaba določila 13. člena ZOdvT, po katerem se določi nagrada po pravičnem preudarku.

19. Pritožbeno sodišče se strinja z oceno sodišča prve stopnje, da je šlo pri zastopanju toženca za zahteven primer, ki je zagotovo terjal nadpovprečno veliko časa za sestavo vloge. Soglaša tudi z razlogi o tem, kaj vse sodi v sklop sestave vloge (glej tč. 38 in 44) ter razlogi, s katerimi je bil zavrnjen toženčev ugovor, da sta vlogi vsebovali zgolj in samo povzemanje oz. prepisovanje gradiva, posredovanega s strani toženca in priče Š. Pritožbeno sodišče se strinja, da toženec ni dokazal, da je tožničino delo v zvezi z sestavljanjem obeh vlog obsegalo le manjše popravke vnaprej pripravljenih besedil. Razen v prvi vlogi povzet toženčev življenjepis in v drugi vlogi povzet dopis z dne 8. 11. 2014, v teh vlogah prepis dopisov, ki bi bili sestavljeni s strani toženca ali priče Š., v izvedenem dokaznem postopku ni bil potrjen. Sodišče prve stopnje je na podlagi primerjave vsebine vlog s petimi elektronskimi sporočili toženca in zaslišanja priče Š. prepričljivo zaključilo, da je tožničino delo, glede na zahtevnost zadeve, terjalo nadpovprečno porabo ur za sestavo vlog. Če bi toženec ali priča Š. res pripravljala besedila za tožnico, ni razumnega razloga, da teh listin toženec ne bi predložil, ob tem, ko je komunikacija med njimi potekala pretežno po elektronski pošti. Toženec listin, ki bi obsegala besedila, pripravljena z njegove ali pričine strani, ni predložil. Nenazadnje tudi priča Š. ni potrdila toženčevih navedb. Nestrinjanje z izpovedjo priče, čigar zaslišanje sta predlagali obe pravdni stranki, ne ovrže prepričljive dokazne ocene, v katero so vpete tudi izpovedi obeh pravdnih strank in dokazne listine. Poznanstvo tožnice s pričo in vzpostavitev stika pravdnih strank preko nje, ne daje podlage za dvom v verodostojnost priče. Ponovno velja poudariti, da je v primeru odvetniškega zastopanja povsem običajno in tudi pričakovano, da stranka odvetnika obvesti o vseh pravnorelevatnih dejstvih, da z odvetnikom sodeluje, da mu posreduje vse potrebne podatke in informacije, ki so nato v manjši ali večji meri vključene v pisanja, ki jih sestavi odvetnik, a to ne pomeni, da je tožnica le pretipkavala besedila, ki jih dokazano niti ni bilo.

20. Sodišče prve stopnje je sicer pravilno ugotovilo obseg in vsebino pripravljalnih vlog; o tem glede na izvedeni dokazni postopek in prepričljivo dokazno oceno vseh ključnih dokazov ne more biti dvoma. A tožnica pri tem utemeljeno opozarja, da pri sestavi vloge ne gre za zgolj za njeno pisanje, ampak sem sodi čas, ki je porabljen za (ponovno) prebiranje in pregledovanje listin.

21. Vrednotenje/ocena odvetniških storitev (sestave vlog) oziroma porabljenega časa, kot ga je opravilo sodišče prve stopnje, vsebinsko pomeni določitev nagrade po prostem preudarku, kar predstavlja zmotno materialnopravno izhodišče. Ob tem, ko je tožnica z vodeno evidenco (priloga A20) dokazala porabljeni čas za pripravo prve in (delno) druge pripravljalne vloge in je bil zavrnjen ugovor toženca, da je tožničino delo pri sestavi spornih dveh vlog obsegalo le manjše popravke vnaprej pripravljenih besedil in njihovo kronološko ureditev (kar bi lahko kazalo, da evidenca ne odraža dejansko porabljenega časa), je tožnica po presoji pritožbenega sodišča, v skladu z dogovorom o višini odvetniške nagrade, upravičena do plačila vseh (evidentiranih) 43¹ ur za sestavo prve vloge in vseh 22 ur za sestavo druge vloge, kot je zahtevala z računom št. 1/14². V ta čas pa je zajet tudi čas, ki ga je tožnica porabila za sestavo dopisov tožencu v zvezi s prvo in drugo vlogo, kot bo obrazloženo v nadaljevanju. Vprašanje, ali bi tožnica lahko porabila manj časa za pripravo posamezne vloge (a ga ni), tako ne more biti odločilno, oziroma ne more predstavljati podlage za obračun storitev po porabljenem času.

22. Tožnica pa v zvezi s sestavo druge vloge ni upravičena do plačila za dodatno porabljen čas štirih ur, kot jih terja z računom št. 2/15, saj ni konkretno navedla (niti predložila specifikacije) kdaj in za kaj jih je porabila, čeprav je toženec ugovarjal, da zahtevek v tem delu ni dovolj opredeljen.

23. Glede na navedeno je tožnica na podlagi dogovora z dne 25. 8. 2014 in 3. odstavka 766. člena OZ upravičena do plačila za dodatnih 9 ur iz naslova porabljenega časa za sestavo prve vloge in 11 ur iz naslova porabljenega časa za sestavo druge vloge, kar znaša skupaj 2.000 EUR.

Glede sestave 39 dopisov v obdobju od 14. 9. 2014 do 24. 2. 2015

24. Tožnica v pritožbi meni, da bi ji moralo sodišče prve stopnje za vseh 39 dopisov priznati za vsakega 50 EUR ne glede na porabljen čas za sestavo enega dopisa in ne le 200 EUR za sklop štirih dopisov. Kot zmotno označuje stališče sodišča prve stopnje, da vsi dopisi, ki se nanašajo na vloge, ne predstavljajo samostojnega odvetniškega opravila, za katerega bi tožnica lahko obračunala nagrado v skladu z dogovorom in bi bilo treba porabljeni čas obravnavati in upoštevati v okviru časa za sestavo vloge. Med pravdnima strankama je šlo za dogovor o vrednotenju dela odvetnika po porabi časa, zato se vsako delo, vključno z dopisi, ki so v zvezi z zadevo, šteje za odvetniško storitev. Tudi v odvetniški tarifi št. 3 so ovrednotena dela glede na potreben čas za izvršitev dela, v 39. tar. št. so ovrednoteni kratki dopisi in obvestila, v tar. št. 46 pa storitve, ki so odvisne zlasti od porabljenega časa. Tudi ZOdvT v 2. členu določa, kaj je odvetniška storitev. Iz dogovora izhaja, da sta se pravdni stranki brez kakršnihkoli omejitev dogovorili za uporabo časa za vsake začete pol ure dela za stranko. Stališče sodišča je tako v nasprotju s predpisi in dogovorom. Tožnica je imela ne glede na porabljeni čas pravico obračunati vsako dejanje. Pritožnica še meni, da ocenjevanje vsebine, razen, če bi šlo za dopisovanje v osebnih zadevah, ni potrebno. Nasprotuje tudi stališču prvega sodišča, da je šlo le za kratke dopise, za katere je tožnica porabila zelo malo časa, saj se obračunava storitev za vsake začete pol ure. Sodišče ne more pavšalno oceniti, koliko časa je dejansko porabila za posamezna opravila.

25. Toženec pa v pritožbi nasprotuje priznanju dveh obračunanih ur za sestavo nekaj elektronskih sporočil. Opozarja, da so vsebinsko kratka in nezahtevna, zato meni, da tožnica za vsakega izmed njih resnično ni mogla porabiti več kot nekaj minut. Sodišče bi ji lahko priznalo skupno pol ure priprave, torej 50 EUR. Sicer pa je bila sestava teh sporočil že vključena v čas priprave pripravljalni vlog.

26. Pritožbeno sodišče zavrača toženčev očitek o napačnem obračunavanju dopisov. Ker trije dopisi (A37, A80, in A 81) niso povezani s sestavo pripravljalnih vlog, pač pa so bili v toženčevem imenu vloženi v postopku pred ZIRS v različnih časovnih obdobjih, je brez podlage pritožbeno stališče, da je čas za njihovo sestavo že vključen v čas za sestavo pripravljalnih vlog. Pravilen je zato zaključek sodišča prve stopnje, da je tožnica upravičena do nagrade za vse te dopise, vsakokrat v višini 50 EUR, saj gre za samostojno odvetniško opravilo, obračunano v skladu z dogovorom (glej tč. 62 izpodbijane sodbe). Ker so bili dopisi sestavljeni ločeno od sestave vlog, se časovno vrednoti vsak dopis posebej. Tudi za dopise, ki so povezani s sestavo dodatka k tretji pripravljalni vlogi z dne 14. 2. 2015, je sodišče prve stopnje pravilno priznalo 50 EUR (tč. 61 izpodbijane sodbe), kar ustreza dogovorjeni nagradi za začete pol ure, saj tožnica plačila za čas ene ure, porabljenega za sestavo omenjenega dodatka, ni zahtevala, ugotovljeno pa je, da glede na vsebino zanje ni porabila več kot deset minut.

27. Tožnica pa se v pritožbi neutemeljeno zavzema za priznanje nagrade še za ostale dopise. Glede petih dopisov je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da tožnica ni uspela dokazati, da jih je sploh sestavila, saj jih ni predložila (tč. 56 izpodbijane sodbe). Pravilno je odločilo tudi v delu, ko ni priznalo nagrade za dopise, ki se nanašajo na račune v zvezi z opravljenimi odvetniškimi storitvami in pojasnila o njihovi višini, saj njihova sestava ne predstavlja odvetniške storitve (glej tč. 64 izpodbijane sodbe).

28. Drži, da je šlo pri dogovoru (A4) za vrednotenje dela odvetnika po porabljenem času in da so v (sedaj veljavni) OT posebej vrednoteni tudi dopisi in obvestila. Vendar pa se pritožbeno sodišče strinja s sodiščem prve stopnje, da je sestavo vlog in dopisov povezanih z njimi treba časovno gledano vrednotiti skupaj, ne pa kot povsem ločena opravila. To še toliko bolj velja ob dejstvu, da gre za izredno kratke dopise (to je 15 dopisov, ki jih sodišče prve stopnje omenja v tč. 58³ izpodbijane sodbe in 3 dopise, ki jih omenja v tč. 60), za katere ni bilo treba več kot nekaj minut in jih je tožnica nedvomno napisala v času, ko je vloge pripravljala. Neutemeljeno je zato pritožbeno zavzemanje za plačilo 50 EUR za vsak dopis.

Glede sestankov s stranko

29. Toženec sodišču prve stopnje očita bistveno kršitev določb postopka iz 14. točke 2. odst. 339. člena ZPP, ker meni, da ni pojasnilo, zakaj naj bi bila izpoved tožnice o šestih urah sestankov s stranko prepričljivejša.

30. Očitek ni utemeljen, saj je iz razlogov sodišča prve stopnje v tč. 53 razvidno, zakaj je bolj verjelo tožničini izpovedi o porabljenih šestih urah za štiri sestanke s tožencem. Sodišče prve stopnje je njeno izpovedbo, ki je bila v nasprotju s tožnikovo bolj konkretna, ocenilo tudi z upoštevanjem evidence porabljenega časa (A 20), problematičnosti in zapletenosti primera ter resnosti toženčevega položaja, kar med strankama ni bilo sporno. S sklicevanjem, da so sestanki v zvezi z postopkom pred ZIRS trajali največ tri ure, pri čemer tožnik ne pove, v zvezi s čim naj bi bili sestanki še dve uri, ko sicer priznava, da naj bi vsi trajali pet ur, toženec ne more omajati sprejete dokazne ocene. Ugoditev zahtevku za plačilo 6 - tih ur za sestanke, kot je tožnica zahtevala z računom št. 1/14, je zato pravilna.

Glede sestankov z N. Š.

31. Tožnica v pritožbi meni, da je na naroku 1. 10. 2015 in v šesti ter sedmi pripravljalni vlogi specificirala zahtevek za plačilo 350 EUR. Navaja, da je za sestanke z N. Š. porabila najmanj 50 ur. Njegovo obsežno delo in sodelovanje je izpostavljal tudi toženec, kar pomeni, da so bile navedbe tožnice o visoki porabi časa za sestanke in posvete s pričo utemeljene. Obseg dela in dnevno sodelovanje s tožnico je potrdil Š., ko je bil zaslišan. Tožnica je morala z njim sodelovati. Sodišče ni obrazložilo, zakaj ni priznalo niti ene ure iz naslova posvetov z zunanjim sodelavcem, čeprav iz dokaznega postopka izhaja, da je z njim veliko sodelovala. Sodišče bi moralo oceniti, da je bilo porabljenih najmanj tri ure in pol, kot zahteva.

32. Ne drži pritožbeni očitek, da sodišče prve stopnje ni navedlo, zakaj ni priznalo tožnici porabljenega časa niti za tri ure in pol sestankovanja s Š. Sodišče prve stopnje je pravilno pojasnilo, da tožnica v zvezi s tem zahtevkom ni zadostila trditvenemu bremenu. Ves čas je navajala, da je za vse sestanke porabila najmanj 50 ur, kljub temu, da je toženec konkretizirano ugovarjal, da iz njene trditvene in dokazne podlage ni razvidno, katere sestanke s pričo je obračunala oziroma kdaj naj bi ti bili opravljeni in koliko časa so trajali. Pritožbeno sodišče pritrjuje stališču prvega sodišča, da bi morala tožnica glede na toženčev ugovor to postavko konkretizirati po dnevih in urah porabljenega časa, saj bi šele to omogočilo preizkus utemeljenosti zahtevka v tem delu. Glede na sklenitev dogovora, po katerem se odvetniške storitve obračunavajo po porabljenem času, bi morala tožnica tudi za to vtoževano storitev voditi evidenco, kdaj je imela sestanke s Š. in koliko časa so trajali. Zahtevek je bil v tem delu zato pravilno zavrnjen.

Glede študija spisa in pregleda dokumentacije

33. Tožnica se v pritožbi ne strinja z oceno sodišča, da je za študij spisa (oziroma za pregled dokumentacije) porabila le 7 ur, kot priznava toženec. Porabljeni čas je dokazovala z evidenco, ki jo predstavlja specifikacija k računu št. 1/14. Glede na ugotovljeno obsežnost dokumentacije ni razlogov za zavrnitev zahtevka glede porabe 17 ur za študij. Katere konkretne listine je preučevala, ne more biti odločilno. Sodišče je ovrednotilo porabljene ure na podlagi kompromisa.

34. Toženec pa v pritožbi meni, da tožnica ni upravičena do plačila za dve uri, ki naj bi jih porabila za pregled spisa na ZIRS, saj ni trdila, da bi sploh hodila na ZIRS oziroma tam pregledala spis. Ob tem, da je tožnici priznalo sedem ur za študij spisa oziroma pregled dokumentacije, v kar je vključeno tudi morebitno pregledovanje spisa pri ZIRS, ni jasno, zakaj naj bi bila tožnica upravičena še do dodatnih dveh ur.

35. Pritožbeno sodišče zavrača toženčev očitek, da tožnica ni trdila, da je šla na ZIRS pregledat spis. Take trditve je ponudila v vlogi z dne 25. 1. 2016 (list. št. 67 ), ko je navedla, kdaj in koliko časa je porabila za pregled spisa, saj to logično vključuje tudi trditev, da je to storila tam, kjer se spis nahaja. Ker toženec opravljenemu pregledu spisa in času, ki je bil za to porabljen, ni konkretno ugovarjal, je sodišče prve stopnje odločilo pravilno, ko je zahtevku za plačilo v tem delu ugodilo.

36. Od vtoževanih 14 - tih ur za študij spisa oziroma pregled dokumentacije je prvo sodišče priznalo tožnici 7 ur. Študij spisa je obsegal listine iz spisa odvetnika K., toženčeve listine in listine iz spisa ZIRS⁴. Tožnica po lastnih trditvah v ta čas ni štela časa za preučevanje pravnih predpisov v zvezi s primerom. Sodišče prve stopnje je poleg časa za pregled spisa na sedežu ZIRS tožnici pravilno priznalo še ure, porabljene za študij listin, med drugim tudi listin iz tega spisa. Pregled spisa je namreč nekaj drugega kot študij listin oziroma dokumentacije. Pri slednjem gre za poglobljeno seznanitev z njihovo vsebino. Čas za študij dokumentacije pridobljene iz prej pregledanega spisa zato ni vključen v času za pregled. Ker toženec pred sodiščem prve stopnje tega vprašanja ni problematiziral, ni bilo nobene potrebe, da bi v sodbi sodišče prve stopnje posebej pojasnjevalo, da gre za dve različni opravili.

37. Tožnica pa pravilno opozarja, da je sodišče prve stopnje zmotno zaključilo, da ni dokazala, da je za to delo porabila več kot sedem ur. Tudi v tem delu je porabo časa dokazovala z evidenco. Sodišče prve stopnje na podlagi izvedenih dokazov po presoji pritožbenega sodišča ni imelo razloga, da bi v njeno pravilnost dvomilo. Res je, da tožnica kljub toženčevemu ugovoru ni konkretneje opredelila, katere listine je pregledovala in preučevala, vendar je bilo med strankama jasno in nesporno, da gre za listine iz spisa toženčevega odvetnika, toženčeve listine in listine iz spisa ZIRS, sodišče prve stopnje pa ni dvomilo niti o njihovi obsežnosti (debelina dokumentacije 20 do 30 cm). Zgolj s tem ugovorom zato toženec ne more uspeti. Kot je bilo pojasnjeno že v zvezi s porabo časa za sestavo pripravljalnih vlog, je toženec tisti, ki bi moral trditi in dokazati, da čas za to delo ni bil pravilno evidentiran in je torej tožnica zanj porabila manj časa, kot to izkazuje njena evidenca. Ponovno velja poudariti tudi to, da sta se pravdni stranki dogovorili za plačilo storitev po porabljenem času, pri čemer merilo časa ne more biti povprečen (morda hitrejši) odvetnik, ampak konkretno porabljen čas. Velja pa tudi dodati, da toženec ni trdil, da dokumentacija, ki jo je tožnica pregledala in preučila, ni bila vsebinsko zahtevna. Pritožbeno sodišče zato sodi, da je treba tožnici priznati plačilo še za dodatnih 7 ur, skupaj torej 16 ur kot je zahtevala in izhaja iz specifikacije oziroma evidence k računu št. 1/14.

Odločitev o pritožbah

38. Toženec je po obrazloženem dolžan plačati tožnici (poleg 6.200 EUR - od tega je 200 EUR zajeto v računu št. 2/15, 6.000 EUR pa v računu št. 1/14) še 2.700 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 5. 12. 2014. Gre za 9 ur v zvezi s sestavo prve pripravljalne vloge, 11 ur v zvezi s sestavo druge pripravljalne vloge in 7 ur v zvezi s študijem spisa, skupaj 27 ur. Glede na dogovor, da je tožnica upravičena do plačila 50 EUR za vsake začete pol ure dela, to znaša 2700 EUR. Ker je ta znesek, ki je bil zajet z računom št. 1/14 z dne 19. 11. 2014, zapadel v plačilo 4. 12. 2014, tožnici od 5. 12. 2014 pripadajo od tega zneska tudi zakonske zamudne obresti.

39. Pritožbeno sodišče je zato pritožbi tožnice delno ugodilo in na podlagi 358. člena ZPP izpodbijano sodbo spremenilo tako, da je sklep o izvršbi vzdržalo v veljavi še za zgoraj navedeni znesek s pripadki. Zaradi jasnosti je izrek oblikovalo na novo in je tako toženec dolžan po spremembi plačati tožnici 8.900,00 EUR ter zakonske zamudne obresti od zneska 8.700 EUR od 5. 12. 2014 dalje in od zneska 200 EUR od 5. 3. 2015 dalje. Zahtevek za plačilo zneska 2.500 EUR z obrestmi od 5. 3. 2015 (zajet v računu št. 2/15) pa je bil (pravilno) zavrnjen. Zato je v ostalem delu pritožbeno sodišče pritožbo tožnice in v celoti pritožbo toženca zavrnilo in v izpodbijanem, a nespremenjenem delu sodbo sodišča potrdilo (353. člen ZPP).

Glede stroškov

40. Sprememba o glavni stvari je terjala tudi spremembo odločitve o stroških postopka. Uspeh tožnice v tem postopku znaša po spremembi 78 %, uspeh toženca pa 22 %. Pritožbeno sodišče je že zgoraj omenjeni sklep o izvršbi v tretjem odstavku izreka zato obdržalo v veljavi za izvršilne stroške v znesku 34,32 EUR s pripadki, v preostalem delu, to je glede izvršilnih stroškov 9,68 EUR z obrestmi, pa je sklep izvršbi razveljavilo in v tem delu zahtevek zavrnilo.

41. Priznani nadaljnji pravdni stroški tožnice so (bili) odmerjeni v znesku 415 EUR (tč. 80 izpodbijane sodbe), toženčevi stroški pa v znesku 1.752,15 EUR (tč. 81 izpodbijane sodbe). Sodišče prve stopnje je tožencu pravilno priznalo stroške za sestavo šestih pripravljalnih vlog, saj je šlo za potrebne stroške (1. odst. 155. člena ZPP). Po pregledu njihove vsebine pritožbeno sodišče ugotavlja, da je toženec z njimi odgovarjal na tožničine vloge. Zato tudi ni mogoče slediti stališču tožnice, da bi lahko vse navedel zv ugovoru in prvi pripravljalni vlogi. Ob upoštevanju tako odmerjenih stroškov ter uspeha pravdnih strank, je tožnica po medsebojnem pobotu dolžna tožencu povrniti 61,77 EUR pravdnih stroškov (385,47 - 323,70 EUR).

42. Tožnica je s pritožbo delno uspela, zato ji je toženec dolžan povrniti sorazmeren del pritožbenih stroškov (3. odst. 165. člena in 2. odst. 154. člena ZPP). Ti znašajo 285 EUR (sodna taksa za pritožbo), glede na njen uspeh s pritožbo (50 %) je upravičena do plačila 142,50 EUR. Materialnih stroškov pritožbeno sodišče tožnici ni priznalo, ker niso specificirani. Ker tožnica z odgovorom na pritožbo ni pripomogla k odločitvi o toženčevi pritožbi, enako pa velja za toženčev odgovor na tožničino pritožbo, toženec pa tudi ni uspel s pritožbo, je sodišče sklenilo, da te stroške krijeta pravdni stranki sami. Odločitev o tem je zajeta v odločitvi o pritožbenih stroških tožnice.

O predlogu za izrek denarne kazni po 11. členu ZPP

43. Pritožbeno sodišče pojasnjuje, da kaznovanje stranke zaradi zlorabe pravic v postopku ni v dispoziciji stranke, ampak gre za disciplinska pooblastila sodišča, ki temeljijo na izvirni pristojnosti sodišč. Njihov namen je zagotoviti ustrezno in urejeno obnašanje v sodnih postopkih, pri čemer denarno kaznovanje pomeni skrajno sredstvo vzpostavitve nujne procesne discipline. Stranka sicer sodišče lahko opozori na zlorabo procesnih pravic oziroma da pobudo za kaznovanje, a sodišče na predlog ni vezano niti ni dolžno o njem odločiti. Tako je pritožbeno sodišče obravnavalo tudi predlog tožnice za izrek denarne kazni tožencu in njegovemu pooblaščencu in presodilo, da pogojev za izrek kazni v konkretnem primeru ni.

-------------------------------
¹ Seštevek ur po evidenci porabljenega časa znaša 43 ur in ne 44 ur, kot zmotno ugotavlja prvo sodišče in navaja tožnica.
² S tem računom je tožnica obračunala porabljeni čas za sestavo prve vloge 43 ur, za drugo vlogo 22 ur, za sestanke 6 ur, za študij spisa in pregled dokumentacije 16 ur, v skupnem trajanju 78 ur
³ v tč. 59 sodbe so dodatno izpostavljeni še 8 dopisov, ki so omenjeni tudi v tč. 58.
⁴ v postopku je bilo ugotovljeno, da mu jih je tožnica posredovala

Datum zadnje spremembe:

08.08.2018

Podobni dokumenti:

• VSL Sodba I Cp 2302/2018
• VSM Sodba I Cp 418/2022
• Sodba III Ips 19/2013