VSL Sodba I Cp 2074/2017

Jedro

Sodba, izdana med pravdnima strankama, bo neposredno učinkovala tudi proti osebi, ki je stvar oz. pravico pridobila med pravdo, tj. proti singularnemu pravnemu nasledniku toženca. To sicer ne velja, če bi pridobitelj po pravilih stvarnega prava med tem že postal lastnik; predvsem glede nepremičnin je tu bistveno načelo zaupanja v zemljiško knjigo. Vendar pa je treba poudariti, da je bil P. F. v pravdi med tožnikom in J. F. stranski intervenient na strani toženca in kot tak je bil v položaju sosporniškega intervenienta, saj se je sodba neposredno nanašala nanj kot na pridobitelja. Kakršnokoli sklicevanje na dobroverno pridobitev po načelu zaupanja v zemljiško knjigo je bilo zato že na prvi pogled izključeno.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Vsaka stranka naj sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo ugotovilo, da je tožnik lastnik nepremičnine parc. št. 00/10, k. o. ... (ID 2550634). Odločilo je še, da mu je toženka v roku 15 dni dolžna povrniti pravdne stroške v znesku 1.011,68 EUR, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. Tožnik je tožbo za ugotovitev svoje lastninske pravice na isti nepremičnini vložil že zoper toženkinega pravnega prednika J. F., in sicer v juniju 2004, ko je bil v zemljiško knjigo kot lastnik sporne nepremičnine vpisan on. Okrajno sodišče v Grosupljem je s sodbo P 117/2010 z dne 22. 11. 2011 tožnikovemu zahtevku ugodilo in ugotovilo, da je lastnik sporne nepremičnine, ta odločitev pa je pravnomočna (sodba Višjega sodišča v Ljubljani I Cp 1078/2012 z dne 6. 6. 2012). Tekom te pravde pa je toženec (J. F.) s sporno nepremično razpolagal, in sicer jo je z izročilno pogodbo izročil P. F., ta pa se je na podlagi te pogodbe vpisal kot lastnik v zemljiško knjigo. P. F., ki je toženkin pokojni mož, ona je njegova dedinja, je v tej pravdi nastopal kot stranski intervenient na strani toženca (izročevalca).

3. Tožnik je na podlagi navedene sodbe predlagal vpis svoje lastninske pravice v zemljiško knjigo, čemur je zemljiškoknjižno sodišče prve stopnje ugodilo, vendar je vpis nato (dokončno) zavrnilo Višje sodišče v Kopru (sklep CDn 357/2015 z dne 23. 2. 2016), češ da vpis lahko učinkuje le proti osebi, ki je vpisana v zemljiško knjigo, to pa v trenutku predloga ni bil več toženec, na katerega se je glasila sodba.

4. Tožnik je zato tožbo za ugotovitev lastninske pravice na sporni nepremičnini vložil tudi zoper toženko, ker je ta sedaj kot dedinja P. F. na njej vpisana kot lastnica. Tudi v tej pravdi je trdil, da je že njegov pravni prednik, stari oče A. J., lastninsko pravico na sporni nepremičnini pridobil z gradnjo na tujem svetu pred sedemdesetimi leti.

5. Sodišče prve stopnje je v tej današnji pravdi kot bistveno ugotovilo, da je tožnikov pravni prednik pridobil lastninsko pravico na sporni nepremičnini kot dobroverni graditelj, češ da to ni bilo prerekano. Tožbenemu zahtevku je torej ugodilo.

6. Toženka se zoper sodbo pritožuje iz vseh pritožbenih razlogov po Zakonu o pravdnem postopku (ZPP), predlaga njeno spremembo oz. razveljavitev ter opredeljuje svoje pritožbene stroške. Navaja, da je stališče sodišča prve stopnje, da P. F. v trenutku smrti ni bil lastnik sporne nepremičnine, napačno. V trenutku smrti je bil vpisan kot lastnik in tega dejstva izpodbijana sodba ne razveljavlja, saj tožnik s svojim tožbenim zahtevkom ni zahteval razveljavitve zemljiškoknjižnega vpisa v korist P. F. Tožnik naj torej ne bi odpravil te pomanjkljivosti z ustrezno izbrisno tožbo. Navaja, da je prenos ali razveljavitev lastninske pravice mogoče izposlovati le s tožbo oz. sodbo zoper zemljiškoknjižnega lastnika. Ker pa se sodba ne nanaša na P. F., njegovo lastništvo ostaja nespremenjeno oz. veljavno in to neodvisno od njegove dobre vere, saj sodba tudi ne razveljavlja pravnega naslova (izročilne pogodbe), na podlagi katerega se je kot lastnik vpisal v zemljiško knjigo. Toženka je kot dedinja vstopila v obstoječ lastninskopravni položaj in veljavno pridobila lastništvo na sporni nepremičnini. Sklep o dedovanju ni neveljaven. Toženka ni podedovala premoženja od J. F., zoper katerega učinkuje predhodna sodba za ugotovitev lastninske pravice v korist tožnika, temveč od P. F., zoper katerega izpodbijana sodba ne učinkuje. Pritožnica meni, da je predmetna tožba nesklepčna.

7. Tožnik je na pritožbo odgovoril, predlaga njeno zavrnitev, hkrati pa zahteva in opredeljuje stroške v zvezi s podanim odgovorom. Navaja, da je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da niti P. F. niti toženka ne moreta biti dobroverna pridobitelja sporne nepremičnine. Dobra vera pa je pomembna, saj se le dobroverni pridobitelj lahko sklicuje na načelo zaupanja v zemljiško knjigo. Enako je pravilen zaključek sodišča, da toženka kot dedinja po pokojnem P. F. ni mogla vstopiti v neobstoječ lastninskopravni položaj njenih pravnih prednikov, zaradi česar lastninske pravice na podlagi dedovanja ni mogla pridobiti. Nobenega razloga tudi ni, da bi se dedič lahko skliceval na načelo zaupanja v zemljiško knjigo, kajti le-ta ne nastopa v pravnem prometu, pač pa le vstopi v zapustnikov pravni položaj.

8. Pritožba ni utemeljena.

9. Če katera od strank odtuji stvar ali pravico, o kateri teče pravda, to ni ovira, da se pravda med istima strankama ne dokonča (1. odst. 190. čl. ZPP). Namen tega pravila je v zavarovanju položaja tožnika. Nujno je namreč preprečiti, da bi se toženec obsodbe v pravdnem postopku ognil tako, da med pravdo odtujil stvar tretji osebi, saj okoliščina, da o neki stvari teče pravda, na veljavnost pravnih poslov glede te stvari ne vpliva. Sodba, izdana med pravdnima strankama, bo zato neposredno učinkovala tudi proti osebi, ki je stvar oz. pravico pridobila med pravdo, tj. proti singularnemu pravnemu nasledniku toženca¹. To sicer ne velja, če bi pridobitelj po pravilih stvarnega prava med tem že postal lastnik; predvsem glede nepremičnin je tu bistveno načelo zaupanja v zemljiško knjigo. Vendar pa je treba poudariti, da je bil P. F. v pravdi med tožnikom in J. F. stranski intervenient na strani toženca in kot tak je bil v položaju sosporniškega intervenienta (202. čl. ZPP), saj se je sodba neposredno nanašala nanj kot na pridobitelja. Kakršnokoli sklicevanje na dobroverno pridobitev po načelu zaupanja v zemljiško knjigo je bilo zato že na prvi pogled izključeno. Tudi če bi P. F. bil dobroverni pridobitelj, je kot sosporniški intervenient z J. F. izgubil pravdo proti tožniku.

10. Na podlagi 190. čl. ZPP je omenjena pravnomočna sodba Okrajnega sodišča v Grosupljem P 117/2010 učinkovala tudi proti P. F., ki je lastninsko pravico na sporni nepremičnini tekom omenjene pravde, na podlagi izročilne pogodbe in z vpisom v zemljiško knjigo, pridobil od tedanjega toženca J. F., P. F. pa je bil v tisti pravdi sosporniški intervenient.

11. Že omenjena sodba pa s tem učinkuje tudi zoper toženko, ki se je po 22. 6. 2014 umrlem možu (P. F.) kot lastnica sporne nepremičnine vpisala v zemljiško knjigo na podlagi sklepa o dedovanju. Na zaupanje v zemljiško knjigo se torej ne more sklicevati, saj sporne nepremičnine ni pridobila v pravnem prometu, pač pa z dedovanjem. Njen prednik ni bil lastnik, ker je na originaren način to postal tožnikov pravni prednik. Zato tudi ni bilo nobene potrebe po vlaganju izbrisne tožbe in razveljavljanju vpisov toženkinih prednikov, še manj pa izročilne pogodbe med njima.

12. Predmetna tožba je bila zaradi pravnomočne sodbe Okrajnega sodišča v Grosupljem P 117/2010, ki je že ugotovilo tožnikovo lastninsko pravico na sporni nepremičnini, in to proti toženkinemu pravnemu predniku, ki je bil v tisti pravdi sosporniški intervenient, v resnici nepotrebna. Ker pa je tožnikov predlog za vpis lastninske pravice na podlagi te sodbe pravnomočno zavrnjen, mu je bilo treba priznati pravni interes za to tožbo in ugotoviti, da je ta utemeljena, ker je na podlagi pravnih in dejanskih razlogov tako že pravnomočno odločeno.

13. Po povedanem se pokaže, da so pritožbeni očitki neutemeljeni, večinoma tudi nerelevantni. Pritožbeno sodišče je pritožbo zato zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. čl. ZPP).

14. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na 1. odst. 165. čl. ZPP; pritožnica mora sama kriti stroške svoje neuspele pritožbe (1. odst. 154. čl. ZPP), po povedanem pa glede na vsebino odgovora na pritožbo ta ni bil v ničemer potreben, zato stroške zanj trpi tožnik sam (155. čl. ZPP).

-------------------------------
¹ A Galič v L. Ude in drugi, Pravdni postopek; zakon s komentarjem, GV založba, Ljubljana 2006, str. 227-235.

Datum zadnje spremembe:

07.08.2018

Podobni dokumenti:

• VSL sodba in sklep I Cp 633/2014
• VSK sodba Cp 25/2012
• VSL Sklep I Cpg 175/2019