VSL Sklep II Cp 1354/2018

Jedro

Zdravljenje v psihiatrični bolnišnici brez privolitve, na oddelku pod posebnim nadzorom, je prisilen ukrep, ki močno posega ne le v pravico do osebne svobode, pač pa tudi v pravico do varstva duševne integritete in pravico do prostovoljnega zdravljenja.

Namestitev na oddelku pod posebnim nadzorom je edina oblika bivanja in zdravljenja, s katero je udeleženkino ogroženost mogoče eliminirati. Zdravljenje izven oddelka pod posebnim nadzorom ne pride v poštev, ker z drugimi oblikami pomoči in brez stalnega nadzora udeleženkine nevarnosti – sami sebi in drugim – ni mogoče odvrniti. Zaradi odsotnosti njenega uvida v naravo bolezni bi bilo njeno zdravje v okolju, kjer stalnega nadzora ne bi imela, hudo ogroženo. Šele v primeru ureditve terapije in s potekom časa udeleženka lahko doseže izboljšanje bolezenskega stanja, lahko celo stanje brez bolezenskih znakov. Da bo do tega prišlo, je treba opraviti diagnostiko in ponovno urediti terapijo, kar je zaradi udeleženkinega zdravstvenega stanja mogoče samo na oddelku pod posebnim nadzorom.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je na podlagi določb Zakona o duševnem zdravju (Ur. list RS št. 77/08, v nadaljevanju ZDZdr) odločilo, da se udeleženka zadrži na zdravljenju na varovanem oddelku Psihiatrične klinike X., najdalj do 11.7.2018. Ugotovilo je, da je bil udeleženkin sprejem na zdravljenje pod posebnim nadzorom brez sklepa sodišča utemeljen.

2. Pritožuje se udeleženka po odvetniku. Predlaga, da pritožbeno sodišče preveri obstoj pogojev za zadrževanje udeleženke na varovanem oddelku psihiatrične klinike. Navaja, da udeleženka bivanja na kliniki ne sprejema. Zadrževanju na kliniki je odločno nasprotovala na naroku, po naroku pa stopila v telefonski kontakt z odvetnikom in zahtevala vložitev pritožbe. Meni, da se svojega zdravstvenega stanja ter nujnosti jemanja zdravil zaveda ter se tega tudi drži. Na naroku je izpovedala o svojem bolezenskem stanju – manični depresiji – in terapiji: da zjutraj in zvečer jemlje Litij in zdravila za pritisk, nekaj dni nazaj pa je prejela še depo. Na dan sprejema v bolnišnico je hči izgubila zaupanje vanjo in jo povezala z bivšim možem. Izvedenec je potrdil, da udeleženka še vedno živi z bivšim možem, ki je v preteklosti v odnosu z udeleženko reagiral z nasiljem in je bila udeleženka pri tem poškodovana. Udeleženka je izjavila, da bi šla rada domov. Upoštevajoč vse navedeno se zastavlja vprašanje, ali udeleženka ogroža svoje življenje in zdravje ali življenje in zdravje drugih, kar je pogoj za zadržanje v psihiatrični bolnišnici brez soglasja.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Zdravljenje v psihiatrični bolnišnici brez privolitve, na oddelku pod posebnim nadzorom, je prisilen ukrep, ki močno posega ne le v pravico do osebne svobode (prvi odstavek 19. čl. Ustave RS), pač pa tudi v pravico do varstva duševne integritete (35. čl. Ustave RS) in pravico do prostovoljnega zdravljenja (51. čl. Ustave RS). Zdravljenje na oddelku pod posebnim nadzorom brez privolitve je zato dopustno le v izjemnih primerih, ko so izkazani z 39. čl. ZDZdr predpisani pogoji. Na podlagi citirane zakonske določbe, na katero se sklicuje tudi sodišče prve stopnje, je zdravljenje osebe na oddelku pod posebnim nadzorom brez njene privolitve dopustno: – če oseba ogroža svoje življenje ali življenje drugih, ali če huje ogroža svoje zdravje ali zdravje drugih, ali povzroča hudo premoženjsko škodo sebi ali drugim; – če je ogrožanje posledica duševne motnje, zaradi katere ima oseba hudo moteno presojo realnosti in sposobnost obvladovati svoje ravnanje; – če navedenih vzrokov in ogrožanja ni mogoče odvrniti z drugimi oblikami pomoči. Postopek sprejema brez privolitve v nujnih primerih sodišče začne, ko prejme obvestilo o sprejemu osebe oz. izve za sprejem (61. čl. ZDZdr).

5. Na podlagi izvedenskega mnenja, udeleženkine izpovedi in izpovedi priče je sodišče prve stopnje ugotovilo obstoj vseh treh predpostavk za zadržanje udeleženke na kliniki pod posebnim nadzorom. Udeleženkina presoja realnosti je zaradi duševne motnje – bipolarne afektivne motnje – hudo motena. Heteroagresivna je bila pred sprejemom v bolnišnico in kljub terapiji s pomirjevali tudi v bolnišnici, kjer je bila zaradi neobvladljivosti fizično ovirana. Do svojega stanja je nekritična in se svojih nasilnih izbruhov ter nenavadnega vedenja ne zaveda. Zaradi bolezeni, ki je v manični fazi, se ni sposobna obvladati. Z agresivnim vedenjem ogroža življenje in zdravje bližnjih (nekdanji mož, hči), posledično pa tudi svoje zdravje, saj je bila zaradi ravnanja bližnjih, ki ga je bila deležna kot odgovor na svojo agresijo, tudi sama že poškodovana. V nezdravljenem stanju je prepuščena sama sebi, zanemarja ustrezno prehranjevaje in tudi na ta način ogroža svoje zdravje. Pred zadnjo hospitalizacijo je bila že petkrat bolnišnično zdravljena, vedno v stanju manične slike bolezni ali mešani sliki s psihotičnimi znaki, v kakršni je trenutno.

6. Pritožbeni oceni, da udeleženkina izpoved kaže na njeno zavedanje zdravstvenega stanja in obvladovanje zdravstvenih težav, ni mogoče slediti. Nasprotno! Po mnenju prvostopenjskega sodišča, ki mu pritožbeno sodišče pritrjuje, udeleženkina izpoved in vedenje na naroku potrjuje izvedenkino ugotovitev o izrazitem stanju manije. Udeleženka je čustveno privzdignjena, jezava, neorganiziranega vedenja ter verbalno in fizično agresivna. Zaslišanje je pred zaključkom samovoljno zapustila. Njenega agresivnega vedenja po sprejemu v bolnišnico drugače kot z oviranjem ni bilo mogoče obvladati. Zaradi takega stanja ni sposobna tvorno sodelovati pri zdravljenju. Pričakovanja, da bi to zmogla, so neuresničljiva. Namestitev na oddelku pod posebnim nadzorom je edina oblika bivanja in zdravljenja, s katero je udeleženkino ogroženost mogoče eliminirati. Zdravljenje izven oddelka pod posebnim nadzorom ne pride v poštev, ker z drugimi oblikami pomoči in brez stalnega nadzora udeleženkine nevarnosti – sami sebi in drugim – ni mogoče odvrniti. Zaradi odsotnosti njenega uvida v naravo bolezni bi bilo njeno zdravje v okolju, kjer stalnega nadzora ne bi imela, hudo ogroženo. Šele v primeru ureditve terapije in s potekom časa udeleženka lahko doseže izboljšanje bolezenskega stanja, lahko celo stanje brez bolezenskih znakov. Da bo do tega prišlo, je treba opraviti diagnostiko in ponovno urediti terapijo, kar je zaradi udeleženkinega zdravstvenega stanja mogoče samo na oddelku pod posebnim nadzorom.

7. Ker niti pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere sodišče pazi po uradni dolžnosti, niso podani, je na osnovi 2. točke 365. čl. Zakona o pravdnem postopku v zvezi s prvim odstavkom 30. čl. ZDZdr in 37. čl. Zakona o nepravdnem postopku pritožba zavrnjena.

Datum zadnje spremembe:

07.08.2018

Podobni dokumenti:

• VSL Sklep I Cp 207/2022
• VSL Sklep I Cp 1821/2018
• VSL Sklep I Cp 1630/2019