VSL Sodba II Cp 416/2018

Jedro

Delo na vrtalnem stroju predstavlja nevarno dejavnost. Čeprav poskušajo varstvena pravila to nevarnost zmanjšati, je ni moč spustiti pod raven standarda povečane nevarnosti. Tudi skrben nadzor ali natančna pravila za izvajanje ne morejo preprečiti, da se nevarna dejavnost nadzoru izmakne in pride do škode.

Zgolj sklicevanje na nepazljivost in utrujenost v primeru, ko je podana objektivna odgovornost zavarovanca toženke, pri čemer nepazljivost in utrujenost niti nista ustrezno konkretizirani, ne moreta imeti želene teže. Toženka ni uspela izkazati aktivnega, nepravilnega ravnanja tožnice pri delu z vrtalnim strojem. Konkurenca objektivne in subjektivne odgovornosti v izhodišču nalaga večje breme imetniku nevarne stvari, zato nekonkretizirano sklicevanje na tožničino nepazljivost ter utrujenost nista pravno relevantni.

Valorizacija predstavlja matematično metodo izenačitve časovno vrednostnega trenutka obračuna terjatve. Narekuje jo pravilo, da z delnim plačilom denarna obveznost delno preneha.

Izrek

I. Pritožbama se delno ugodi in se izpodbijana sodba spremeni tako, da se v I. točki izreka znesek 2.178,00 EUR nadomesti z zneskom 3.327,00 EUR, v III. točki izreka pa znesek pravdnih stroškov 1.103,66 EUR z zneskom 1.557,12 EUR, v preostalem delu pa se tožbeni zahtevek zavrne.

II. Sicer se pritožbi zavrneta ter se v izpodbijanem, a nespremenjenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

III. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške pritožbenega postopka v višini 103,94 EUR, v roku petnajst dni od prejema te sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka dalje do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je toženko zavezalo k plačilu odškodnine v višini 2.178,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 8. 6. 2016 dalje do plačila (I. točka izreka). Višji tožbeni zahtevek je zavrnilo (II. točka izreka) in toženki naložilo povračilo 1.103,66 EUR tožničinih pravdnih stroškov, v primeru zamude s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi (III. točka izreka).

2. Zoper takšno odločitev se pritožujeta obe pravdni stranki. Tožnica v pravočasni pritožbi uveljavlja vse pritožbene razloge iz prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP). Opozarja, da sodišče prve stopnje ni pravilno ovrednotilo in uporabilo pravnega standarda pravične odškodnine v odškodninskih postavkah za telesne bolečine in duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti. Spregledalo je mnenje izvedenca medicinske stroke, ki je opozoril, da tožnica občasne lahke telesne bolečine trpi še sedaj ob spremembah vremena, močnem pritisku na brazgotino ter ob izpostavitvi mezinca vroči vodi in mrazu. Med nevšečnostmi, ki jih je tožnica trpela zaradi škodnega dogodka, je treba upoštevati tudi 3-dnevno infuzijsko prejemanje antibiotikov, splošno anestezijo, v kateri ji je bil opravljen operativni poseg, v sapnik pa uvedena cev, preko katere so ji dovajali anestezijske pline, ter dejstvo, da so ji v splošni anesteziji odrezali tudi del celotne debeline kože na desnem zapestju in jo presadili na defekt na mezincu, odvzemno mesto na zapestju pa zašili, kar se je nato zacelilo v brazgotino. Tožnica je trpela nevšečnosti tudi pri uvajanju in bujenju iz anestezije, pri odstranitvi K-žice brez anestezije, pri dvomesečnem nameščanju elastičnega traku in pri 4-mesečnem izvajanju fizioterapije. Pet dni je bila hospitalizirana. Pritožnica meni, da bi ji po odškodninski postavki za telesne bolečine in nevšečnosti pripadla odškodnina v višini 5.000,00 EUR, torej še 1.000,00 EUR. Meni, da je prenizko ocenjena tudi odškodnina iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti. Sodišče prve stopnje ni upoštevalo, da ni sposobna za dela v vročem okolju ter da spontanega izboljšanja ni mogoče pričakovati, ker je bila regeneracija živca slabša. Tožnica ne zmore opravljati del v enakem obsegu in na način, kot ga je lahko pred poškodbo, ker v mezincu nima enakega občutka. Ocenjuje, da bi ji po prej navedeni odškodninski postavki morala pripasti odškodnina v višini 3.000,00 EUR, torej še 1.200,00 EUR. Opozarja na zadevi II Ips 267/1996 in II Ips 309/2004 ter predlaga, da pritožbeno sodišče sodbo spremeni tako, da odškodnino za nematerialno škodo zviša za znesek 2.200,00 EUR. Priglaša stroške pritožbenega postopka.

3. Toženka se pritožuje iz razlogov napačne uporabe materialnega prava in zmotne ugotovitve dejanskega stanja. Vztraja, da je tožnica v 20 % soprispevala k nastanku škode. Podrejeno meni, da je prisojena odškodnina za nematerialno škodo previsoka. Tožnica je bila pri delu nepazljiva in je z obdelovancem neprimerno ravnala. Pri ustreznem rokovanju z obdelovancem do poškodb ne prihaja. Priči J. B. in F. H. sta potrdili, da je bil vrtalni stroj brezhiben. Delavec na njem mora biti pri delu ves čas pazljiv. Tožnica ni vedela kaj je botrovalo nezgodi, izpostavila je celo utrujenost. Ob potrebni zbranosti in previdnosti pri delu, ki se pričakuje od povprečno razumnega in skrbnega delavca, do poškodbe sploh ne bi prišlo. Zaradi nepazljivosti pri postopku izvajanja vrtanja pa je s prstom desne roke zašla v območje rotacije dvostopenjskega svedra, ki ji je navil rokavico in poškodoval prst. Prvostopno sodišče se do tožničine kršitve navodil za varno delo ni opredelilo, pa tudi ne glede temeljnih dolžnosti delavca spoštovati in izvajati ukrepe za zagotavljanje varnosti in zdravja pri delu. Skladno s sprejeto sodno prakso je razlog za delno razbremenitev odgovorne osebe tudi neskrbno ravnanje oškodovanca. Toženka oporeka višini prisojene odškodnine. Tožnici je že plačala pravično denarno odškodnino v višini 3.400,00 EUR. Iz ugotovitev izvedenca izhaja, da tožnica do odškodnine iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti ni upravičena. Funkcionalni izpad je minimalen. Oporeka odločitvi sodišča, da je dolžna plačati še odškodnino v višini 2.178,00 EUR. Sodišče izplačanega dela odškodnine v višini 3.400,00 EUR z dne 16. 12. 2016 ni upoštevalo v valorizirani vrednosti na dan sojenja. Valorizacija pomeni uporabo materialnega prava, ki ga je sodišče dolžno uporabiti tudi brez trditev toženke. Z izplačilom skupne odškodnine v valorizirani vrednosti 3.451,00 EUR je toženka že izplačala celotno odškodnino, do katere je tožnica upravičena.

Pritožnica predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne, tožnici pa naloži plačilo vseh pravdnih stroškov toženke na prvi in drugi stopnji. Priglaša stroške pritožbenega postopka.

4. Na pritožbo je podala odgovor tožnica, toženka pa se do pritožbe tožnice ni opredelila.

5. Pritožbi sta delno utemeljeni.

O temelju

6. Delo na vrtalnem stroju predstavlja nevarno dejavnost. Čeprav poskušajo varstvena pravila to nevarnost zmanjšati, je ni moč spustiti pod raven standarda povečane nevarnosti. Tudi skrben nadzor ali natančna pravila za izvajanje ne morejo preprečiti, da se nevarna dejavnost nadzoru izmakne in pride do škode. V obravnavanem primeru je podana objektivna odgovornost, zato je treba oprostitvene razloge obravnavati kot izjeme. Dejanje oškodovanca mora biti nepričakovano in neprepričljivo. Pritožba sicer pravilno opozarja, da je razlog za delno razbremenitev odškodninsko odgovorne osebe tudi neskrbno ravnanje oškodovanca, pri čemer se kot merilo vzame skrbnost povprečnega razumnega odraslega človeka. Tretji odstavek 153. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju: OZ) določa, da je imetnik deloma prost odgovornosti, če je oškodovanec prispeval k nastanku škode, vendar pa trditvena podlaga toženke ter celotni dokazni postopek ne nudijo podlage za uporabo prej citirane določbe. Toženkina zatrjevanja o krivdnem ravnanju tožnice so presplošna, da bi zadostila standardu iz tretjega odstavka 153. člena OZ. Zgolj sklicevanje na nepazljivost in utrujenost v primeru, ko je podana objektivna odgovornost zavarovanca toženke, pri čemer nepazljivost in utrujenost niti nista ustrezno konkretizirani, ne moreta imeti želene teže. Toženka ni uspela izkazati aktivnega, nepravilnega ravnanja tožnice pri delu z vrtalnim strojem, ki bi utemeljevalo uporabo prej citirane določbe. Ker je v obravnavanem primeru podana objektivna odgovornost, je treba tako oprostitvene razloge (tudi delne) obravnavati kot izjemo. Do nesreče namreč lahko pride tudi iz nezakrivljenih razlogov. Za odgovornost toženke tako zadošča že ugotovitev, da je škoda posledica izvajanja nevarne dejavnosti, za katero kot nosilka te dejavnosti odgovarja, čeprav ni kršila nobenih varstvenih ukrepov.¹ Konkurenca objektivne in subjektivne odgovornosti v izhodišču nalaga večje breme imetniku nevarne stvari, zato nekonkretizirano sklicevanje na tožničino nepazljivost ter utrujenost nista pravno relevantni. Odločitev prvega sodišča, ki je toženko (njenega zavarovanca) v celoti spoznalo za odgovorno, je zato pravilna.

O višini odškodnine

7. Tožnica v pritožbi izpostavlja, da ji je prvo sodišče priznalo prenizek znesek iz naslova pretrpljenih telesnih bolečin in nevšečnosti med zdravljenjem, kot tudi iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti. Toženka nasprotno meni, da tožnica do odškodnine za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti sploh ni upravičena, ker je bil funkcionalni izpad zaradi poškodbe na delu prsta minimalen. Tožnici je bil iz naslova pretrpljenih telesnih bolečin in nevšečnosti med zdravljenjem priznan znesek v višini 4.000,00 EUR. Tožnica je utrpela odprti prelom končnega členka mezinca desne roke, prekinitev prstnega živca na palčevi strani mezinca, raztrganine mehkih tkiv in defekt kože na mezincu. Hude bolečine je kumulativno trpela šest do osem dni, srednje hude kumulativno deset dni in dva tedna kumulativno lažje bolečine. Velikokrat je obiskala osebno zdravnico, opravila je deset vodenih fizioterapij, v bolniškem staležu pa je bila skoraj šest mesecev. Šest dni je imela nameščeno opornico z mavcem, devet tednov je imela v končnem članku mezinca žico, šest tednov pa je nosila posebni kovinski naprstnik za imobilizacijo mezinca. Poleg splošne anestezije je imela tudi lokalno anestezijo. Prvo sodišče je upoštevalo celoten spekter telesnih bolečin in nevšečnosti, ki jih je tožnica utrpela, vendar pa je prisojena odškodnina glede na primerljivo sodno prakso in čas trajanja bolečin nekoliko prenizka. Ob pravilni uporabi materialnega prava – določb čl. 179 in 182 OZ, bi tožnici pripadala pravična denarna odškodnina iz naslova telesnih bolečin in neugodnosti zdravljenja v celotnem znesku 4.500,00 EUR.²

8. Tožnici je bila iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti priznana odškodnina v višini 1.800,00 EUR. Pritožbeno sodišče pritrjuje naziranju pritožbe, da je prisojeni znesek – upoštevaje težave, ki jih tožnica vendarle ima, nekoliko prenizek. Izvedenec v svojem izvedenskem mnenju potrjuje, da je tožnica manj sposobna za dela, kjer je potreben močan stisk z roko, pa tudi za dela, kjer se mezinec zaradi udara z orodjem strese. Manj je sposobna za delo v mrazu, pa tudi pri tistih delih, kjer bi morala upogniti mezinec, predvsem pri opravilih brez kontrole. Na mezincu obstoji večja nevarnost mehanične ali kemične poškodbe, ker tožnica tega dela prsta ne čuti povsem normalno. Izvedenec meni, da funkcionalni izpad ni velik, ker gre za del roke in prsta, ki je za prijemanje in precizne ter močne manipulacije manj pomemben; oškodovanka zmore svoje delo z manjšimi prilagoditvami in večjo pozornostjo. Tudi sodišče prve stopnje je sledilo tožnici, da je prst občutljivejši in zato težje opravlja dela ter mora paziti, da se z njim ne udari ali ga ne približa prehladim ali prevročim predmetom, kar zahteva vsakodnevno prilagajanje. Takšnim omejitvam po presoji pritožbenega sodišča ustreza – skladno z določbo 179. člena OZ – odškodnina v višini 2.500,00 EUR. V tem znesku je ustrezno upoštevano načelo individualizacije kot tudi objektivne pogojenosti odškodnine.³ V preostalem delu pa je tožbeni zahtevek neutemeljen, kar narekuje njegovo zavrnitev.

9. Toženkina pritožbena razlogovanja, da tožnica do odškodnine za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti sploh ni upravičena, so zmotna. Napačna je pritožbena navedba, da to dejstvo izhaja iz ugotovitev izvedenskega mnenja. Ravno v izvedenskem mnenju je izvedenec konkretizirano navedel tožničine omejitve, ki so posledica škodnega dogodka. Tožničino izpovedbo na zadnjem naroku, "da ni zadovoljna zaradi posledic in da ji ni vseeno", pa ni mogoče oceniti na način, za katerega se zavzema toženka: da tožnica zaradi posledic sploh ne trpi. Takšna ugotovitev je v nasprotju s kontekstom celotne tožničine izpovedbe. Iz slednje veje, da je tožnica zaradi posledic poškodbe prizadeta.

10. Pritožba toženke pa pravilno opozarja, da bi moralo sodišče prve stopnje opraviti valorizacijo zneska v višini 3.400,00 EUR, ki ga je toženka plačala 16. 12. 2016. Valorizacija predstavlja matematično metodo izenačitve časovno vrednostnega trenutka obračuna terjatve. Narekuje jo pravilo, da z delnim plačilom denarna obveznost delno preneha. Pri delnem plačilu ni pomembno le, kolikšen nominalni znesek je bil plačan, ampak v kolikšnem delu je obveznost zaradi delnega plačila prenehala oz., v kolikšnem deležu še obstaja in se valorizira dalje. Na podlagi 168. člena OZ sodišča odločajo o višini odškodnine po cenah na dan sodne odločbe, saj se na ta način zagotavlja ohranitev realne vrednosti prisojene odškodnine. Sojenje po cenah na dan sodne odločbe zagotavlja ohranitev realne vrednosti prisojene odškodnine, zato je treba po drugi strani upoštevati tudi realno vrednost že izplačane akontacije na enak način – z valorizacijo. Sodišče prve stopnje bi zato moralo plačani znesek akontacije od odmerjene odškodnine odšteti v valoriziranem znesku 3.451,00 EUR, kot je v pritožbi pravilno izpostavila toženka.

11. Pritožbeno sodišče je na podlagi pete alineje prvega odstavka 358. člena ZPP pritožbama delno ugodilo in že prisojeno odškodnino iz naslova nematerialne škode zvišalo za 1.200,00 EUR. Tožnici tako pripada odškodnina za nematerialno in materialno škodo v skupnem znesku 7.778,00 EUR. Glede na odbitno franšizo bi bila tožnica upravičena do zneska 6.778,00 EUR. Ker pa je tožnica že prejela valorizirani znesek v višini 3.451,00 EUR, je upravičena do skupnega zneska odškodnine v višini 3.327,00 EUR. S tem zneskom je sodišče v I. točki izreka nadomestilo prisojeni znesek sodišča prve stopnje v višini 2.178,00 EUR. V preostalem delu pa je bilo treba pritožbi zavrniti in v izpodbijanem, a nespremenjenem delu potrditi sodbo sodišča prve stopnje.

12. Ob spremembi sodbe na pritožbeni stopnji znaša uspeh tožnice 70 %, toženka pa je uspela s 30 %. Upoštevajoč uspeh in odmerjene potrebne pravdne stroške tožnice v znesku 2.237,32 EUR, je tožnica upravičena do povračila zneska v višini 1.566,12 EUR, toženka pa glede na priznane pravdne stroške, upoštevajoč uspeh v pravdi, do zneska 9,00 EUR. Po medsebojnem delnem pobotanju je dolžna toženka povrniti tožnici 1.557,12 EUR pravdnih stroškov.

13. Tožnica je s pritožbo delno uspela, zato je v skladu s prvim odstavkom 154. člena ZPP in prvim odstavkom 155. člena istega zakona upravičena do povrnitve potrebnih pritožbenih stroškov.

14. Tožnica je v pritožbenem postopku uspela z 21 % (od zavrnjenega zneska 5.621,70 EUR, ji je bil prisojen še znesek v višini 1.200,00 EUR), toženka pa je uspela zgolj z minimalnim delom, ki se nanaša na valorizacijo. Tožnica je glede na priglašene stroške, ki se nanašajo na sestavo pritožbe, stroške sodnih taks in 22 % DDV imela za 494,98 EUR pravdnih stroškov. Glede na 21 % uspeh je upravičena do povračila pritožbenih stroškov v znesku 103,94 EUR, kar ji je toženka dolžna povrniti v roku petnajstih dni od prejema te sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka dalje do plačila (prvi odstavek 154. člena ZPP v zvezi s 165. členom istega zakona).

15. Toženka je uspela zgolj z minimalnim delom (51,00 EUR), zato do pritožbenih stroškov, skladno z določbo 154. člena ZPP in 155. člena istega zakona, ni upravičena.

16. Tožničin odgovor na toženkino pritožbo ni v bistvenem prispeval k razjasnitvi in rešitvi zadeve na pritožbeni stopnji, zato stroške, ki jih je imela tožnica z njim, nosi sama (154., 155. in 165. člen ZPP).

-------------------------------
¹ Primerjaj sodba II Ips 432/2005.
² Primerjaj VSC sodba Cp 496/2014, II Ips 82/2003 in II Ips 309/2004.
³ Primerjaj VSC sodba Cp 496/2014, II Ips 313/2005, II Ips 82/2003.

Datum zadnje spremembe:

07.08.2018

Podobni dokumenti:

• VSL sodba II Cp 2439/2013
• VDSS sodba Pdp 1346/99
• VSM sodba I Cp 1589/2011