VSL Sklep IV Cp 1293/2018

Jedro

Pravilno je izhodišče sodišča prve stopnje, da je načeloma pravica do stikov neomejena in da jo ima tudi nerezidenčni starš, razloge za omejitev stikov pa mora izkazati tisti, ki tako omejitev zahteva. Tožnici to ni uspelo.

Prvostopenjsko sodišče je razumno pojasnilo, da izjava mladoletnega otroka ne more imeti odločilne teže in da jo je treba obravnavati v kontekstu velikega konflikta med obema staršema. Pravilno je pojasnilo, da želja in korist otroka nista sopomenki.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se sklep sodišča prve stopnje potrdi.

II. Pritožbeni stroški so nadaljnji pravdni stroški.

Obrazložitev

1. V tej družinski zadevi je v veljavi sodna poravnava z dne 6. 1. 2014, s katero je bilo za hčer pravdnih strank A., rojeno ..., dogovorjeno skupno starševstvo, dejansko pa hči sedaj živi pri materi in ima z očetom le zelo malo stikov. V teku je postopek za njeno predodelitev materi, in sicer po njeni tožbi s 6. 7. 2017.

2. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrnilo ugovor tožnice zoper svoj sklep o izdani začasni odredbi z dne 7. 3. 2018. S to začasno odredbo je začasno določilo stike med mladoletno A. in očetom (tožencem), in sicer vsak drugi konec tedna, izreklo pa je tudi denarno kazen za primer kršitve te odredbe.

3. Zoper sklep se pritožuje tožnica in predlaga, da se ga razveljavi, opredeljuje pa tudi stroške v zvezi s pritožbo. Sodišču očita, da je zmotno presodilo korist otroka, saj da bi se moralo že iz toženčevega zaslišanja prepričati, da ta ne ve, kaj je aktivna starševska vloga in da nima iskrenih čustvenih potreb do hčerke. Na to kažejo tudi ugotovitve CSD. Da ne prepoznava svojih starševskih dolžnosti, kaže tudi pri stikih med materjo in drugo hčerko B. Stike naj bi si toženec želel le zaradi pridobivanja socialnih transferjev. Odločitve v njegovi družini naj bi sprejemala njegova partnerka. Očita tudi, da se ni upoštevalo izjave mladoletne A., češ da gre za posledico njene pozicije v konfliktu staršev. Meni, da bi moralo sodišče tudi sámo opraviti razgovor z njo, saj je stara 13 let in se zaveda pomena svojih izjav. Tožnica je prepričana, da stiki med očetom in hčerko zanjo pomenijo psihično obremenitev. Stikom sicer ne nasprotuje, vendar so začasno določeni prepogosti oz. preobsežni.

4. Odgovora na pritožbo toženec ni podal.

5. Pritožba ni utemeljena.

6. Sodišče prve stopnje je pravilno uporabilo določbe 272. čl. Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ) v zvezi s 411. čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP), ko je izdalo začasno odredbo o stikih med hčerko in očetom, in pri tem ustrezno upoštevalo skrb za največjo otrokovo korist. To slednje je edino merilo za izdajo začasne odločitve v sporih, kot je ta.

7. Pravilno je izhodišče sodišča prve stopnje, da je načeloma pravica do stikov neomejena in da jo ima tudi nerezidenčni starš, razloge za omejitev stikov pa mora izkazati tisti, ki tako omejitev zahteva. Tožnici to ni uspelo. Nobenih razlogov ni verjetno izkazala, ki bi kazali na to, da so stiki z očetom hčerki v škodo oz. da pomenijo zanjo psihično obremenitev. Svojo odločitev je sodišče prve stopnje pravilno in ustrezno pojasnilo. V 8. do 13. točki svoje obrazložitve je jasno navedlo, zakaj ocenjuje za nujno, da se stiki med hčerko in očetom začasno določijo, in sicer tako, kot jih je določilo; komunikacija med roditeljema je nemogoča, ne moreta se dogovoriti oz. uskladiti, in sicer zlasti zaradi nezaupanja matere do očeta, pomembno oz. nujno pa je, da otrok z obema staršema ohrani pristno vez, kar je možno le preko kontinuiranih stikov.

8. Sodišče prve stopnje je razumno pojasnilo, da izjava mladoletne A. ne more imeti odločilne teže in da jo je treba gledati v kontekstu velikega konflikta med obema staršema, ne glede na to, da je sedaj že dopolnila 13 let. Pravilno je pojasnilo, da želja in korist otroka nista sopomenki, glede na dekličino starost pa ne more biti dvoma, da bo oče še veliko let pomembna oseba v njenem življenju. Verjelo je sicer, da se je deklica bolj navezala na mater in tudi to, da v taki situaciji pomeni stik z drugim (tj. nerezidenčnim) staršem za otroka določen stres, a je pravilno kritično presodilo njeno izjavo, podano na CSD, ter poročilo, ki je na tem temeljilo. Pravilno je, da je dalo prednost lastni oceni ter neposredni zaznavi izpovedb strank, ki je bila tudi v tem, da si oče stikov iskreno želi in si zanje upravičeno prizadeva.

9. Glede na to, da se odloča o začasnem urejanju stikov, ki so torej načeloma otroku vedno v korist in mati ni izkazala, da je tukaj verjetno drugače, ni bilo potrebe oz. nuje, da bi sodišče tudi z deklico opravilo neposredni pogovor. Ta stres bi bil za deklico odveč, saj sodišče o njeni izjavi niti ni dvomilo. Kakšno težo ima lahko ta (in njena morebitna neposredna zaznava) za končno ureditev razmerij med obema staršema in njo v tem sporu, pa bo sodišče lahko presodilo šele po izvedbi vseh dokazov, zlasti tudi po pridobitvi mnenja sodne izvedenke klinične psihologinje, in to s potrebno stopnjo zanesljivosti - s prepričanjem.

10. Nadalje, pritožnica tudi ni verjetno izkazala, da bi stiki hčerki škodili zaradi njihove obsežnosti in pogostosti; po oceni pritožbenega sodišča je prvostopenjsko sodišče oboje - pogostost in obsežnost - ustrezno upoštevalo in imelo pravo mero pri tem, ko je stike določilo vsak drugi konec tedna, od petka po pouku do nedelje zvečer.

11. Pavšalne navedbe pritožnice o tem, da „o vsem odloča očetova partnerka“, in da „si oče stikov želi le zaradi zagotovitve socialnih transferjev“ ter o ravnanju v zvezi s stiki glede hčerke B. so nerelevantne za odločanje o tej začasni odredbi in zato tudi v tem pritožbenem postopku ne morejo imeti nobenega vpliva.

12. Iz navedenih razlogov je pritožbeno sodišče predlagateljičino pritožbo v skladu z 2. tč. 365. čl. ZPP zavrnilo in potrdilo sklep sodišča prve stopnje.

Datum zadnje spremembe:

07.08.2018

Podobni dokumenti:

• VSL sklep IV Cp 1670/2015
• VSL sklep IV Cp 1170/2016
• VSM Sklep III Cp 699/2022