<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Georgia

 

VSL Sodba VII Kp 30783/2012

Sodišče:Višje sodišče v Ljubljani
Oddelek:Kazenski oddelek
ECLI:ECLI:SI:VSLJ:2018:VII.KP.30783.2012
Evidenčna številka:VSL00012591
Datum odločbe:23.05.2018
Senat, sodnik posameznik:Milan Štrukelj (preds.), Tatjana Merčun (poroč.), Katarina Turk Lukan
Področje:KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
Institut:kaznivo dejanje lahke telesne poškodbe - opis kaznivega dejanja - pravna opredelitev kaznivega dejanja - poskus uboja - napad z nožem - namen storilca - pooblastila pritožbenega sodišča - meje preizkusa sodbe sodišča prve stopnje - prepoved spremembe na slabše (prepoved reformatio in peius)

Jedro

Iz opisa kaznivega dejanja izhaja, da je obdolženec namerno z nožem v hrbet zabodel oškodovanca, ureznina se je končala z 10 cm globoko vbodnino v mišičju ob hrbtenici. Dejanske ugotovitve konkretnega primera spričo možnih hudih posledic in mesta vbodnine, tudi glede na opis dejanja, iz katerega izhajajo vsi zakonski znaki hujšega kaznivega dejanja poskusa uboja, izkazujejo nepravilnost pravne opredelitve kaznivega dejanja v sodbi sodišča prve stopnje kot (le) kaznivega dejanja lahke telesne poškodbe prizadejane z nevarnim orodjem.

Izrek

I. Pritožba zagovornika obdolženega A. A. se zavrne kot neutemeljena in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Obdolženec je dolžan kot strošek pritožbenega postopka plačati sodno takso v višini 240,00 EUR.

Obrazložitev

1. Okrajno sodišče v Črnomlju je v točki I obdolženemu B. B. iz razloga po 1. točki 357. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) za kaznivo dejanje napada na uradno osebo, ko opravlja naloge varnosti, po prvem odstavku 300. člena KZ-1, izreklo zavrnilo sodbo, ter odločilo o stroških tega dela kazenskega postopka. V točki II pa je obdolženega A. A. spoznalo za krivega kaznivega dejanja lahke telesne poškodbe po drugem v zvezi s prvim odstavkom 122. člena KZ-1. Izreklo mu je pogojno obsodbo z določeno kaznijo enega leta zapora in s preizkusno dobo treh let. Odločilo je tudi o stroških kazenskega postopka.

2. Zoper sodbo v točki II se je iz razlogov iz 2. do 4. točke prvega odstavka 370. člena ZKP, smiselno pa le zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja, pritožil zagovornik obdolženega A. A. Višjemu sodišču je predlagal, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da obdolžencu izreče oprostilno sodbo, oz. podrejeno, da jo razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Širša slika dogajanja, v katerem je bil oškodovani C. C. nedvomno poškodovan na način, kot to izhaja iz opisa dejanja, je res načeloma takšna, kot jo je v grobem predstavil pritožnik, da je torej med dvema skupinama Romov prišlo do množične kršitve javnega reda in miru s prerivanjem in pretepanjem. Številčno prevladujoče Rome, bilo jih je med 20 in 30, je skušalo umiriti pet policistov, ki sprva niso vedeli, ali jih imajo prvi namen napasti. Ker se je v hipu ustvarila takšna gneča, da npr. policist D. D. ni mogel niti tonfe izvleči ne zamahniti z njo, hkrati pa vsesplošno prerivanje, so v dogodek vpleteni policisti lahko izpovedovali le o najbolj zapomljivih detajlih dogajanja. Vendarle pa se je z njihovim in z zaslišanjem varnostnika E. E., katerih vlogo sta potrdila tako obdolženec kot oškodovanec, izkazalo, da so imeli z obema stik ravno v točki, ko je bil oškodovanec zaboden. Bistvenega pomena je tudi dejstvo, da so policisti – očitno zaradi razporeditve napram množici Romov – izpovedovali o kronološko sledečih si zaznavah, zato je lahko sodišče prve stopnje napravilo zanesljivo rekonstrukcijo odločilnih ravnanj obdolženca in oškodovanca. Obdolženca in oškodovanca so od prej poznali le nekateri od policistov, zato so ob vsesplošni paniki morali za razjasnitev nastanka oškodovančeve poškodbe identiteto vpletenih raziskovati na podlagi udarcev s tonfo. Vse to je prvostopenjsko sodišče upoštevalo v svoji dokazni oceni in po oceni pritožbenega sodišča prepričljivo zaključilo, da je bil oškodovanec zaboden (najkasneje) takrat, ko sta imela z njim in z obdolžencem opravka policista F. F. in D. D., medtem ko je policist G. G. natančneje zaznal obnašanje obdolženca v fazi neposredno po tem.

5. Pritožnik je spregledal, da je obdolženčev zagovor glede razlogov za njegov prihod na kraj prireditve ovrgel že policist G. G., ki ga je sicer omenjal tudi sam obdolženec. Izkazalo se je namreč, da se ta pred policisti ni pojavil kot za varnost svojega mladoletnega sina zaskrbljen oče, ki ga je policist spravil na tla, temveč se je zaletaval v policiste, se obnašal agresivno in napadalno, kazal namen, da zamahne proti njemu, ukazu za umik pa se ni pokoril, temveč „je šel polno na njega“. Isti policist je zanikal, da bi bil obdolženec tam le zaradi svojih otrok, saj je ta od napadanja odstopil šele, ko ga je G. G. s tonfo udaril po roki, še potem pa, ko ga je imel slednji namen vkleniti in odpeljati, so policista drugi Romi potegnili nazaj in obdolžencu pomagali, da se je dvignil in zbežal. Potemtakem ni res, da je policist obdolženca spustil na njegovo prošnjo, da odpelje krvavečega zeta k zdravniku, kot je to slednji navedel v zagovoru.

6. Drži, kot je pravilno ugotovil pritožnik, da nobeden od policistov ni videl noža ali obdolženca z nožem, nobeden od njih tudi ni znal povedati, kdaj naj bi do zabodenja oškodovanca sploh prišlo. Toda policist G. G., ki je imel še največ opravka z obdolžencem v fazi, ko se ga je namenil vkleniti in odpeljati, pa je ta uspel zbežati s kraja, je povedal, da je takoj zatem v bližini videl krvavečega oškodovanca. Sam sicer kontakta slednjega z obdolžencem ni videl, sta ga pa na drugi strani – in ga fizično poskušala prekiniti – policista F. F. in D. D. Ni namreč dvoma, tudi o tem sta pripovedovala oba imenovana policista, da se je vse skupaj začelo v trenutku, ko se je v policista F. F. zaletel oškodovanec. Ker je policist mislil, da ga slednji napada, ga je zrušil na tla, „praktično takoj za njim“ pa je na oškodovanca skočil drug Rom, ki so ga kasneje identificirali kot obdolženca. Povedne so zlati navedbe policista D. D., da je obdolženec „skočil na hrbet“ oškodovanca, „ko se je ta pobiral s tal“, in da je bil policist F. F. tisti, ki „je tega potegnil s hrbta C. C.“, F. F. pa je temu skladno povedal, da je obdolženca prijel s komolcem za vrat in ga odrinil od ležečega oškodovanca. Po ugotovitvah sodišča prve stopnje, ki temeljijo na izvidu in mnenju sodnega izvedenca, je bil namreč oškodovanec poškodovan s poševnim vbodom koničastega predmeta z ostrino, torej z nožem, in sicer od spodnjega dela desne lopatice v smeri proti navzdol in proti sredini telesa, kar pomeni, da mu je storilec nož zabodel v hrbet. Fazo dogajanja, ki sta jo opisovala policista F. F. in D. D., je videl tudi varnostnik E. E., kot je o tem izpovedal v preiskavi. Spomnil se je namreč Roma, ki se je zaletel v policista in ga je slednji zbil na tla, ta Rom pa je potem kričal, „ko se je pobral“, da ga lovijo in da ga je eden zabodel z nožem.

7. Zaključek prvostopenjskega sodišča, da je moral policist G. G. opisovati dogajanje, ki je sledilo tistemu, o čemer sta pripovedovala F. F. in D. D., je razumen in skladen s predstavljenimi izpovedbami, po oceni pritožbenega sodišča pa je bolj logično, da se je G. G. več podrobnosti spomnil ravno glede dogajanja, v katerem je imel z obdolžencem opravka sam. Da je slednjemu preprečil dostop do oškodovanca, G. G. ni rekel. V resnici ni vedel povedati, kaj se je pred tem dogajalo z oškodovancem, saj je zaznal le to, da je bil ta „v začetku samega dogajanja“ izza njega, ko se je sam ukvarjal z neko Romkinjo z razbito steklenico, „kasneje pa še z A. A.“. Imel je občutek, da je hotel obdolženec na vsak način priti do oškodovanca, kar se sklada z navedbo policista D. D., da je videl obdolženca potem, ko ga je enkrat prej F. F. že potegnil z oškodovančevega hrbta, „da spet skuša napasti C. C.“. Po pravilnih ugotovitvah sodišča prve stopnje je bil oškodovanec takrat že zaboden.

8. Glede na predstavljeno tudi pritožbeno sodišče ne dvomi, da sta oškodovanec in njegov brat govorila resnico. Prvi je vztrajal, da ga je zabodel obdolženec, pred tem pa je še slišal njegovo hči reči „oči, tle je C. C.“. Obdolženec je bil prvi, ki je v skupini štirih Romov pritekel do njega in takrat je že začutil pekočo bolečino v hrbtu. J. J. je na drugi strani slišal nekoga kričati „bejž, C. C.“, takoj zatem pa je oškodovanca videl bežati proti policistom in varnostniku ter za njim obdolženca z nožem. Pritožbeno sodišče se strinja z oceno sodišča prve stopnje, da so sicer zaznane razlike v podrobnostih v izpovedbi oškodovanca, namreč glede njegovega zatrjevanja, da ni nič padel na tla, nebistvene, ker je sicer izpovedoval skladno s policisti in varnostnikom.

9. Sodišče prve stopnje je v tč. 12 sodbe zaključilo, da je obdolženec z nožem, ki je imel najmanj 7 cm dolgo rezilo, oškodovanca namerno zabodel v hrbet tako, da mu je povzročil 13 cm dolgo vreznino pod desno lopatico v smeri proti hrbtenici, ki se je končala z 10 cm globoko vbodnino v mišičju ob hrbtenici. Že iz opisa dejanja torej izhajajo vsi zakonski znaki mnogo hujšega kaznivega dejanja, tj. (poskusa) uboja, takšno pravno kvalifikacijo pa podpirajo tudi druge ugotovitve in zaključki prvostopenjskega sodišča o obdolženčevi ihti, agresivnosti, brezobzirnosti in vztrajnosti, ko se ni ustavil niti pred policisti, saj je oškodovanca lovil, ker ga je hotel fizično kaznovati zaradi očitne zamere, kakor tudi mesto vboda in obseg poškodbe (tč. 12 in 13 sodbe). Čemu bi se sicer prvostopenjsko sodišče spraševalo, kako bi se bil končal napad, če ne bi bilo v bližini policistov, ki so s svojo prisotnostjo preprečili nadaljnje poškodbe oškodovanca, dejstvo, da se je končalo le pri lahki telesni poškodbi pa pripisalo – sreči (tč. 11 sodbe). Višje sodišče je v svojih pritožbenih pooblastilih seveda omejeno, saj po uradni dolžnosti dejanskega stanja ne preizkuša, v škodo obdolženca pa v izpodbijano sodbo ne sme posegati niti z zanj hujšo pravno kvalifikacijo, saj se je v obravnavanem primeru zoper njo pritožil samo obdolženčev zagovornik (prvi odstavek 383. člena ZKP). Toda dejanske ugotovitve konkretnega primera spričo neprimerljivih posledic, ki bi jih za obdolženca in oškodovanca imela pravilna pravna kvalifikacija dejanja, izkazujejo nepravilnost odločbe prvostopenjskega sodišča v tem delu, četudi sodišče druge stopnje glede na pooblastila v ZKP ni poklicano za poseg vanjo.

10. Pritožnik je v pritožbi uveljavljal zmotno ugotovitev dejanskega stanja, ki po 386. členu ZKP zajema tudi pritožbo zoper odločbo o kazenski sankciji. Sodišče prve stopnje je izhajalo iz teže dejanja, obdolženčeve krivde in okoliščin, ki obema dajejo individualno obarvano vrednost (tč. 15 sodbe). Glede na stališče iz prejšnje točke te sodbe pritožbeno sodišče izbire kazenske sankcije sicer ne more sprejeti kot pravično in vsem okoliščinam dejanja in obdolženca primerno, vendarle pa vanjo v škodo obdolženca ne more posegati. Zato lahko zaključi le, da je sodišče prve stopnje svojo odločitev obrazložilo in zanjo navedlo tehtne razloge, ki jih pritožbeno sodišče sprejema.

11. Razlogi, s katerimi se je izpodbijala sodba, niso bili podani, pritožbeno sodišče pa ni ugotovilo drugih kršitev (razen ugotovljene materialne kršitve storjene v korist obdolženca), na katere pazi po uradni dolžnosti (prvi odstavek 383. člena ZKP). Pritožbo je zato zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (391. člen ZKP).

12. Ker se obdolženec preživlja z zbiranjem starega železa in s preprodajo avtomobilov, njegovo vzdrževanje in vzdrževanje enega še mladoletnega otroka s plačilom sodne takse kot stroška pritožbenega postopka po oceni pritožbenega sodišča ne bo ogroženo (prvi in četrti odstavek 95. člena ZKP). Ta po tar. št. 7112, 71113 in 7122 Zakona o sodnih taksah (ZST-1) znaša 240,00 EUR (200,00 EUR x 0,8 x 1,5).


Zveza:

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe
Kazenski zakonik (2008) - KZ-1 - člen 34, 115, 115/1, 122, 122/1, 122/2
Zakon o kazenskem postopku (1994) - ZKP - člen 383, 383/1, 391

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.
Datum zadnje spremembe:
25.07.2018

Opombe:

P2RvYy0yMDE1MDgxMTExNDIwMjY3