VSL Sodba VII Kp 22544/2017

Jedro

Kaznivo dejanje protipravnega zavzetja nepremičnine je t.i. trenutno kaznivo dejanje, oziroma kaznivo dejanje stanja, ki je dokončano z nastankom prepovedanega stanja kot posledice (zabetonirana betonska plošča), vzdrževanje protipravnega stanja (obdolženi betonske plošče ni odstranil) pa ni del predmetnega kaznivega dejanja.

Izrek

I. Pritožbi zagovornice obdolženega A. A. se ugodi in se izpodbijana sodba spremeni tako, da se zoper obdolženega A. A. iz razloga po 4. točki 357. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP)

zavrne obtožba,

da je protipravno zavzel tuje zemljišče z namenom, da ga uporabi za gradnjo s tem,

da je v nasprotju s 67. v zvezi s 3., 27. in 35. členom Zakona o graditvi objektov (ZGO-1) in 80. členom Zakona o urejanju prostora (ZUreP-1) brez dovoljenja lastnika zemljišča in sicer neupravičeno pozidal kmetijsko zemljišče, s tem da je z namenom gradnje zavzel tuje nepremičnine, s tem, da je:

- med letoma 2011 in 2012 na zemljišču parc. št. 1939 k.o. ..., last Kmetijske zadruge B. z.o.o., zabetoniral 8 x 5 m veliko betonsko ploščo, ki se po zakonu šteje za objekt, s čimer je brez dovoljenja in sicer neupravičeno zaradi gradnje zavzel tuje zemljišče, ki je v zemljiškoknjižni lasti B. z.o.o.,

s čimer naj bi storil kaznivo dejanje protipravnega zavzetja nepremičnine po drugem odstavku 338. člena KZ-1.

II. Po tretjem odstavku 105. člena ZKP se B. z.o.o. s premoženjskopravnim zahtevkom napoti na pravdo.

III. Po prvem odstavku 96. člena ZKP obremenjujejo stroški kazenskega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena ZKP, potrebni izdatki obdolženca ter potrebni izdatki in nagrada njegove zagovornice, proračun.

Obrazložitev

1. Okrajno sodišče v Novem mestu je z izpodbijano sodbo obdolženega A. A. spoznalo za krivega kaznivega dejanja protipravnega zavzetja nepremičnine po drugem odstavku 338. člena KZ-1. Izreklo mu je pogojno obsodbo in mu določilo kazen tri mesece zapora, ki pa ne bo izrečena, če obdolženec v preizkusni dobi dveh let ne bo storil novega kaznivega dejanja. Obdolženca je na podlagi četrtega odstavka 95. člena ZKP oprostilo plačila stroškov kazenskega postopka iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena ZKP. Oškodovanko, B. z.o.o., je s premoženjskopravnim zahtevkom – postavitev v prejšnje stanje, da lahko razpolaga s svojo nepremičnino, napotilo na pravdo.

2. Zoper takšno sodbo se je pritožila zagovornica obdolženca iz vseh pritožbenih razlogov po 370. členu ZKP ter predlagala, da pritožbeno sodišče obdolženca oprosti obtožbe očitanega kaznivega dejanja, oziroma podrejeno, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne v ponovno sojenje.

3. Višji državni tožilec je v odgovoru na pritožbo predlagal, da pritožbeno sodišče pritožbo zavrne kot neutemeljeno in potrdi sodbo sodišča prve stopnje.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Po presoji razlogov izpodbijane sodbe, pritožbenih navedb obdolženčeve zagovornice ter preučitvi spisovnega gradiva pritožbeno sodišče pritrjuje obdolženčevi zagovornici, da je kazenski pregon za kaznivo dejanje protipravnega zavzetja nepremičnine po drugem odstavku 338. člena KZ-1, za katerega je bil obdolženi z izpodbijano sodbo spoznan za krivega, zastaral.

6. Zagovornica obdolženega v pritožbi pravilno izpostavlja, da pri predmetnem kaznivem dejanju ne gre za trajajoče kaznivo dejanje. Opredelitev, ali gre pri predmetnem kaznivem dejanju za trajajoče kaznivo dejanje, je v predmetni zadevi ključnega pomena, saj velja, da se zastaranje pri kaznivih dejanjih, pri katerih storilec z izvršitvenim dejanjem povzroči protipravno stanje z nenehno obnavljajočo se posledico, začne šele s prenehanjem tega stanja. Pritožbeno sodišče se tako ne strinja z razlogi sodišča prve stopnje, ki razlaga zakaj predmetno kaznivo dejanje opredeli kot trajajoče kaznivo dejanje, ampak zavzame stališče, da gre pri predmetnem kaznivem dejanju za t.i. trenutno kaznivo dejanje, oziroma kaznivo dejanje stanja, ki je dokončano z nastankom prepovedanega stanja kot posledice, vzdrževanje protipravnega stanja pa ni del kaznivega dejanja. Pritožbeno sodišče se pri svojem razlogovanju sklicuje na naslednje: prvič, dejstvo, da gre za kaznivo dejanje stanja in ne za trajajoče kaznivo dejanje izhaja že iz zakonskega opisa kaznivega dejanja v 338. členu KZ-1 (“Kdor zavzame tuje zemljišče …”), pri čemer je glagol zapisan v dovršni obliki, to pomeni v obliki, ki opisuje trenutno ravnanje in ne nekeka časovnega trajanja – trenutni kaznivi dejanji sta tako na primer kaznivo dejanje tatvine po 204. členu KZ-1 (“Kdor vzame komu tujo premično stvar …“) ali kaznivo dejanje prikrivanja po 217. členu KZ-1 (“Kdor premično ali nepremično stvar, za katero ve, da je bila pridobljena s kaznivim dejanjem, kupi, sprejme v zastavo, si kako drugače pridobi, prikrije ali razpeča …”); drugič, pri predmetnem kaznivem dejanju je obdolženi ustvaril protipravno stanje, pri čemer pa se prepovedana posledica ne obnavlja in kumulira, kot je značilno za trajajoča kazniva dejanja (npr. kaznivo dejanje neplačevanje preživnine po 194. členu KZ-1, kjer se prepovedana posledica – neplačevanje preživnine obnovi vsak mesec, ko bi storilec moral dati preživnino); ter tretjič, že iz samega opisa v obtožbi izhaja, da je obdolženi protipravno zavzel tuje zemljišče z namenom, da ga uporabi za gradnjo, s tem, da je med letoma 2011 in 2012 na predmetnem zemljišču zabetoniral 8 x 5 m veliko betonsko ploščo, pri čemer obtožba obdolženemu v ničemer ne očita, do kdaj naj bi protipravno stanje vzdrževal, iz česar je razvidno, da je bilo kaznivo dejanje protipravnega zavzetja nepremičnine po drugem odstavku 338. člena KZ-1 dokončano s samim nastankom prepovedanega stanja kot posledice (zabetonirana betonska plošča), vzdrževanje protipravnega stanja (obdolženi betonske plošče ni odstranil) pa ni del kaznivega dejanja. Iz navedenega torej sledi, da je obdolženi, skladno z opisom predmetnega kaznivega dejanja kot izhaja iz izreka izpodbijane sodbe, končal z izvrševanjem kaznivega dejanja protipravnega zavzetja nepremičnine po drugem odstavku 338. člena KZ-1 med letoma 2011 in 2012.

7. Iz opisa predmetnega kaznivega dejanja tako izhaja, da naj bi obdolženec kaznivo dejanje protipravnega zavzetja nepremičnine po drugem odstavku 338. člena KZ-1 storil med letoma 2011 in 2012. V primeru, ko je čas storitve kaznivega dejanja določen v časovnem razponu (iz opisa ne izhaja natančen datum, s katerim naj bi obdolženi zaključil z izvrševanjem očitanega mu kaznivega dejanja), je po načelu »v dvomu v korist obdolženca« potrebno šteti, da je bilo kaznivo dejanje storjeno z začetkom v izreku navedenega obdobja, se pravi 1. 1. 2012. To pomeni, da je tega dne začelo teči zastaranje kazenskega pregona (prvi odstavek 91. člena KZ-1). Ker je za kaznivo dejanje protipravnega zavzetja nepremičnine po drugem odstavku 338. člena KZ-1 predpisana denarna kazen ali zapor do enega leta, kazenski pregon po določbi 5. točke prvega odstavka 90. člena KZ-1 ni več dovoljen, če je preteklo šest let od storitve kaznivega dejanja.

8. Glede na zgoraj navedeno pritožbeno sodišče ugotavlja, da je zastaranje kazenskega pregona za predmetno kaznivo dejanje protipravnega zavzetja nepremičnine po drugem odstavku 338. člena KZ-1 začelo teči 1. 1. 2012. Glede na zgoraj naveden šestletni zastaralni rok je torej kazenski pregon za predmetno kaznivo dejanje protipravnega zavzetja nepremičnine po drugem odstavku 338. člena KZ-1 zastaral 1. 1. 2018 (torej že v času od razglasitve izpodbijane sodbe – 1. 12. 2017 do predložitve zadeve pritožbenemu sodišču zaradi vložene pritožbe zoper izpodbijano sodbo – 21. 2. 2018).

9. Ker je torej kazenski pregon za predmetno kaznivo dejanje protipravnega zavzetja nepremičnine po drugem odstavku 338. člena KZ-1 zastaral, je podana kršitev kazenskega zakona iz 3. točke 372. člena ZKP. Zato je pritožbeno sodišče pritožbi obdolženčeve zagovornice ugodilo in izpodbijano sodbo spremenilo tako, da je obtožbo za kaznivo dejanje protipravnega zavzetja nepremičnine po drugem odstavku 338. člena KZ-1 zoper obdolženca zavrnilo iz razloga po 4. točki 357. člena ZKP.

10. Glede na sprejeto odločitev pritožbeno sodišče ni presojalo utemeljenosti ostalih pritožbenih očitkov.

11. Ker je pritožbeno sodišče obtožbo zoper obdolženega zavrnilo, je na podlagi prvega odstavka 96. člena ZKP odločilo, da obremenjujejo stroški kazenskega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena ZKP, potrebni izdatki obdolženca ter potrebni izdatki ter nagrada njegove zagovornice, proračun.

12. Pritožbeno sodišče je s predmetno sodbo zavrnilo obtožbo zoper obdolženca A. A., zaradi česar se B. z.o.o, skladno z določbo tretjega odstavka 105. člena ZKP, s premoženjskopravnim zahtevkom napoti na pravdo.

Datum zadnje spremembe:

25.07.2018

Podobni dokumenti:

• VSL Sodba VII Kp 48649/2017
• VSM Sodba IV Kp 37757/2015
• Sodba I Ips 197/2008