VSL Sodba VII Kp 48649/2017

Jedro

Kaznivo dejanje protipravnega zavzetja nepremičnine je t. i. trenutno kaznivo dejanje, oziroma kaznivo dejanje stanja, ki je dokončano z nastankom prepovedanega stanja kot posledice (postavljena stanovanjska hiša in gospodarski objekt), vzdrževanje protipravnega stanja (stanovanjska hiša in gospodarski objekt na nepremičnini še vedno stoji) pa ni del predmetnega kaznivega dejanja.

Izrek

I. Pritožbi zagovornika obdolženega A. A. se ugodi in se izpodbijana sodba spremeni tako, da se zoper obdolženega A. A. iz razloga po 4. točki 357. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP)

zavrne obtožba,

da je protipravno zavzel tuje zemljišče z namenom, da ga uporabi za gradnjo s tem,

da je postopoma do konca leta 1995 na parceli, last Kmetijske zadruge K., in Občine X,

v nasprotju s 67. v zvezi s 3., 27. in 35 členom Zakona o graditvi objektov (ZGO-1) in 80. členom Zakona o urejanju prostora (ZUreP-1 Uradni list RS, št. 110/2002 in 8/2003) brez dovoljenja lastnika zemljišča in sicer neupravičeno pozidal kmetijsko zemljišče, s tem da je z namenom gradnje in bivanja zavzel tujo nepremičnino in na delu zemljišča parcele št. 1939 k.o. X , last Kmetijske zadruge K. z.o.o., do konca leta 1995 postopoma zgradil leseno stanovanjsko hišo na trdnih temeljih in leseno gospodarsko poslopje za gospodarsko dejavnost, s čimer je brez dovoljenja in sicer neupravičeno zaradi gradnje zavzel tuje zemljišče, ki je v zemljiško knjižni lasti in upravljanju KZ K. z.o.o.,

s čimer naj bi storil kaznivo dejanje protipravnega zavzetja nepremičnine po drugem odstavku 338. člena KZ-1.

II. Po prvem odstavku 96. člena ZKP obremenjujejo stroški kazenskega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena ZKP ter potrebni izdatki obdolženca ter potrebni izdatki in nagrada njegovega zagovornika, proračun.

Obrazložitev

1. Okrajno sodišče v Novem mestu je z izpodbijano sodbo obdolženega A. A. spoznalo za krivega kaznivega dejanja protipravnega zavzetja nepremičnine po drugem odstavku 338. člena KZ-1. Izreklo mu je pogojno obsodbo in mu določilo kazen dva meseca zapora, ki pa ne bo izrečena, če obdolženec v preizkusni dobi dveh let ne bo storil novega kaznivega dejanja. Obdolženca je na podlagi četrtega odstavka 95. člena ZKP oprostilo plačila stroškov kazenskega postopka iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena ZKP.

2. Zoper takšno sodbo se je je pritožil zagovornik obdolženca, in sicer zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka, zaradi kršitve kazenskega zakona, zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zaradi odločbe o kazenski sankciji ter pritožbenemu sodišču predlagal, da pritožbi ugodi in izreče oprostilno sodbo, podredno pa, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

3. Višji državni tožilec je v odgovoru na pritožbo predlagal, da pritožbeno sodišče pritožbo zavrne kot neutemeljeno in potrdi sodbo sodišča prve stopnje.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Po presoji razlogov izpodbijane sodbe, pritožbenih navedb obdolženčevega zagovornika ter preučitvi spisovnega gradiva pritožbeno sodišče pritrjuje obdolženčevemu zagovorniku, da je kazenski pregon za kaznivo dejanje protipravnega zavzetja nepremičnine po drugem odstavku 338. člena KZ-1, za katerega je bil obdolženi z izpodbijano sodbo spoznan za krivega, zastaral.

6. Zagovornik obdolženega v pritožbi pravilno podaja ugovor zastaranja, pri čemer se pritožbeno sodišče strinja s pritožbenimi navedbami, da je kazenski pregon za predmetno kaznivo dejanje protipravnega zavzetja nepremičnine po drugem odstavku 338. člena KZ-1, zastaral, saj pri predmetnem kaznivem dejanju ne gre za trajajoče kaznivo dejanje. Opredelitev, ali gre pri predmetnem kaznivem dejanju za trajajoče kaznivo dejanje, je v obravnavani zadevi ključnega pomena, saj velja, da se zastaranje pri kaznivih dejanjih, pri katerih storilec z izvršitvenim dejanjem povzroči protipravno stanje z nenehno obnavljajočo se posledico, začne šele s prenehanjem tega stanja. Pritožbeno sodišče se tako ne strinja z razlogi sodišča prve stopnje, ki razlaga, zakaj predmetno kaznivo dejanje opredeli kot trajajoče kaznivo dejanje, ampak zavzame stališče, da gre pri predmetnem kaznivem dejanju za t.i. trenutno kaznivo dejanje, oziroma kaznivo dejanje stanja, ki je dokončano z nastankom prepovedanega stanja kot posledice, vzdrževanje protipravnega stanja pa ni del kaznivega dejanja. Pritožbeno sodišče se pri svojem razlogovanju sklicuje na naslednje: prvič, dejstvo, da gre za kaznivo dejanje stanja in ne za trajajoče kaznivo dejanje izhaja že iz zakonskega opisa kaznivega dejanja v 338. členu KZ-1 (“Kdor zavzame tuje zemljišče …”), pri čemer je glagol zapisan v dovršni obliki, to pomeni v obliki, ki opisuje trenutno ravnanje in ne nekega časovnega trajanja – trenutni kaznivi dejanji sta tako na primer kaznivo dejanje tatvine po 204. členu KZ-1 (“Kdor vzame komu tujo premično stvar …“) ali kaznivo dejanje prikrivanja po 217. členu KZ-1 (“Kdor premično ali nepremično stvar, za katero ve, da je bila pridobljena s kaznivim dejanjem, kupi, sprejme v zastavo, si kako drugače pridobi, prikrije ali razpeča …”); drugič, pri predmetnem kaznivem dejanju je obdolženi ustvaril protipravno stanje, pri čemer pa se prepovedana posledica ne obnavlja in kumulira, kot je značilno za trajajoča kazniva dejanja (npr. kaznivo dejanje neplačevanje preživnine po 194. členu KZ-1, kjer se prepovedana posledica – neplačevanje preživnine obnovi vsak mesec, ko bi storilec moral dati preživnino); ter tretjič, že iz samega opisa v obtožbi izhaja, da je obdolženi protipravno zavzel tuje zemljišče z namenom, da ga uporabi za gradnjo s tem, da je na predmetni parceli do konca leta 1995 postopoma zgradil leseno stanovanjsko hišo na trdnih temeljih in leseno gospodarsko poslopje za kmetijsko dejavnost, pri čemer obtožba obdolženemu v ničemer ne očita, do kdaj naj bi protipravno stanje vzdrževal, iz česar je razvidno, da je bilo kaznivo dejanje protipravnega zavzetja nepremičnine po drugem odstavku 338. člena KZ-1 dokončano s samim nastankom prepovedanega stanja kot posledice (postavljena stanovanjska hiša in gospodarski objekt), vzdrževanje protipravnega stanja (stanovanjska hiša in gospodarski objekt na nepremičnini še vedno stojijo) pa ni del kaznivega dejanja. Iz navedenega torej sledi, da je obdolženi, skladno z opisom predmetnega kaznivega dejanja kot izhaja iz izreka izpodbijane sodbe, končal z izvrševanjem kaznivega dejanja protipravnega zavzetja nepremičnine po drugem odstavku 338. člena KZ-1 postopoma do konca leta 1995.

7. Iz opisa predmetnega kaznivega dejanja tako izhaja, da naj bi obdolženec kaznivo dejanje protipravnega zavzetja nepremičnine po drugem odstavku 338. člena KZ-1 storil postopoma do konca leta 1995, kar pomeni, da je konec leta 1995, se pravi 31. 12. 1995, začelo teči zastaranje kazenskega pregona (prvi odstavek 91. člena KZ-1). Ker je za kaznivo dejanje protipravnega zavzetja nepremičnine po drugem odstavku 338. člena KZ-1 predpisana denarna kazen ali zapor do enega leta, kazenski pregon po določbi 5. točke prvega odstavka 90. člena KZ-1 ni več dovoljen, če je preteklo šest let od storitve kaznivega dejanja.

8. Glede na zgoraj navedeno pritožbeno sodišče ugotavlja, da je zastaranje kazenskega pregona za predmetno kaznivo dejanje protipravnega zavzetja nepremičnine po drugem odstavku 338. člena KZ-1 začelo teči 31. 12. 1995. Upoštevaje zgoraj naveden šestletni zastaralni rok je torej kazenski pregon za predmetno kaznivo dejanje protipravnega zavzetja nepremičnine po drugem odstavku 338. člena KZ-1 zastaral 31. 12. 2001.

9. Ker je torej kazenski pregon za predmetno kaznivo dejanje protipravnega zavzetja nepremičnine po drugem odstavku 338. člena KZ-1 zastaran, je podana kršitev kazenskega zakona iz 3. točke 372. člena ZKP. Zato je pritožbeno sodišče pritožbi obdolženčevega zagovornika ugodilo in izpodbijano sodbo spremenilo tako, da je obtožbo za kaznivo dejanje protipravnega zavzetja nepremičnine po drugem odstavku 338. člena KZ-1 zoper obdolženca zavrnilo iz razloga po 4. točki 357. člena ZKP.

10. Glede na sprejeto odločitev pritožbeno sodišče ni presojalo utemeljenosti ostalih pritožbenih očitkov.

11. Ker je pritožbeno sodišče obtožbo zoper obdolženega zavrnilo, je na podlagi prvega odstavka 96. člena ZKP odločilo, da obremenjujejo stroški kazenskega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena ZKP, potrebni izdatki obdolženca ter potrebni izdatki ter nagrada njegove zagovornice, proračun.

Datum zadnje spremembe:

25.07.2018

Podobni dokumenti:

• VSL Sodba VII Kp 22544/2017
• VSL sodba II Kp 455/2009
• VSRS Sodba I Ips 16253/2020