VSL Sodba VI Kp 27231/2012

Jedro

Če je sodba izrečena na podlagi sprejetega priznanja krivde, potem prvostopenjska sodba ni strukturirana po pravilu iz 364. člena ZKP, ampak skladno s šestim odstavkom 285.č člena ZKP.

Izrek

I. Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Obtoženca se oprosti plačila sodne takse kot stroška pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je v novem sojenju obtoženega A. A. spoznalo za krivega kaznivega dejanja velike tatvine po 3. točki prvega odstavka 201. člena KZ-1 v zvezi z drugim odstavkom 20. člena KZ-1. Obtožencu je izreklo kazen pet mesecev zapora. Obtoženca je na podlagi četrtega odstavka 95. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) oprostilo povrnitve stroškov kazenskega postopka iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena ZKP. Odločilo je o premoženjskopravnem zahtevku in na podlagi drugega odstavka 105. člena ZKP je obtoženi dolžan plačati oškodovancu B. B. znesek 300,00 EUR, s preostankom je oškodovanca napotilo na pravdo.

2. Zoper sodbo so vložili pritožbo zagovorniki obtoženca zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka, zmotne ugotovitve dejanskega stanja in zaradi odločbe o kazenski sankciji. Pritožniki so predlagali, da se obtoženca obtožbe oprosti, podrejeno, da se spremeni odločba o kazenski sankciji, še podrejeno pa, da se sodba sodišča prve stopnje razveljavi in zadeva vrne v novo sojenje prvostopenjskemu sodišču.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Zagovorniki obtoženca so predlagali, da se jih obvesti o pritožbeni seji, kakor tudi obtoženca. Pritožbeno sodišče je zato na podlagi takšnega predloga postopalo skladno s prvim odstavkom 378. člena ZKP in o pritožbeni seji obvestilo obe stranki (državnega tožilca in obtoženca) ter zagovornike obtoženca. Obvestila o pritožbeni seji so bila izkazana, na pritožbeno sejo nihče od pravilno obveščenih ni pristopil, kar pa ni ovira, da pritožbeni senat ne bi mogel opraviti pritožbene seje.

5. Obtoženi je v ponovljenem sojenju na glavni obravnavi priznal krivdo. Sodeči senat je priznanje sprejel (2. točka obrazložitve izpodbijane sodbe). Pritožniki zatrjujejo, da je obtoženi krivdo priznal zaradi "pritiskov prisotne državne tožilke in predsednice senata". Na povedan način pritožbena obrazložitev nakazuje na prisiljenje. Skratka na napako volje pri obtožencu ter v zvezi s tem nakazuje, da je prvostopenjska odločitev nezakonita.

6. Presoja, ali je obtoženi podal priznanje prostovoljno, je odvisna seveda od dokaznih virov oziroma okoliščin, v katerih je takšno izraženo voljo obtoženi posredoval predsednici razpravljajočega senata. Pritožbeno sodišče je na podlagi zapisnika o glavni obravnavi z dne 6. 4. 2018 (list. št. 455 in naslednje) ugotovilo, da je bil na tem naroku navzoč tudi obtoženčev zagovornik, odvetnik C. C. Obtoženi je v njegovi navzočnosti podal zagovor, na kar je sledila faza dokazovanja z dokaznimi predlogi obeh strank. Skratka, državne tožilke in obtoženca oziroma njegovega zagovornika. Nato sledi zapis v zapisniku, da je obtoženi prosil za 5-minutno prekinitev, da se posvetuje z zagovornikom. Predlogu je predsednica senata ugodila in narok glavne obravnave prekinila za pet minut. Nato se je glavna obravnava nadaljevala z istimi udeleženci. Predsednica senata pa je še ugotovila, da je na narok pristopil oškodovanec B. B. Takoj v nadaljevanju je zapis o izjavi obtoženca, da prizna krivdo po tožilski obtožbi. Predsednica senata je nato presodila, da je obtoženi razumel naravo in posledice danega priznanja, da je bilo priznanje dano prostovoljno, da je bilo priznanje jasno, popolno ter podprto z drugimi dokazi v spisu. Sledil je sklep sodečega senata, ki je obtoženčevo priznanje krivde po obtožbi sprejel. Nato se je nadaljeval še narok za izrek kazenske sankcije.

7. Kot je že navedeno je bil na naroku glavne obravnave navzoči zagovornik obtoženca, odvetnik iz Odvetniške pisarne C. Čeprav je več kot jasno slišal narek zapisa zapisnika, da je bilo priznanje dano prostovoljno, zagovornik takšnemu protokolu ni ugovarjal, pa čeprav v pritožbeni obrazložitvi zatrjuje, da so bili na obtoženca izvajani pritiski predsednice senata. Pritožbeno sodišče je prepričano, da bi zagovornik, ki je vendarle poklican za izvajanje kvalificirane obrambe obtoženca, ugovarjal ugotovitvi predsednice senata glede prostovoljnega priznanja obtoženčeve krivde. Tako pa pritožbeni senat takšno pisanje zavrača milo rečeno kot neresnično. Pa nenazadnje je še nadalje iz zapisnika razvidno, da je obtoženi sam prosil za prekinitev zaradi posveta z zagovornikom in je torej imel pred podano izjavo o priznanju krivde vso, tako strokovno kot več kot očitno moralno podporo izbranega odvetnika. Sklepno pritožbeno sodišče ugotavlja, da razen golih trditev v pritožbeni obrazložitvi, pritožbeno sodišče ne razpozna kakršnihkoli pritiskov ali, da bi bila podana takšna napaka volje, kot jo splošni ravni zatrjujejo obtoženčevi odvetniki.

8. Sodišče prve stopnje je prav tako v 2. točki obrazložitve zapisalo, da je struktura prvostopenjske sodbe zaradi sprejetega priznanja krivde omejena na obrazložitev izreka kazenske sankcije. Zato so pritožbenemu sodišču nerazumljiva pritožbena izvajanja in kritike o strukturi prvostopenjske sodbe po določbi 364. člena ZKP. Že od 1. 1. 2008 dalje velja obsežna novela ZKP-K, ki je v šestem odstavku 285.č člena predpisal strukturo sodbe, ki se izreče na podlagi sprejetega priznanja krivde. Prav takšno strukturo pa vsebuje tudi prvostopenjska sodba, ki je predmet pritožbenega preizkusa. Pritožnikova kritika glede teh vprašanj je zato pravno pomotna.

9. Prav tako je novela ZKP-K reducirala pritožbene razloge, če se izreče sodba na podlagi sprejetega priznanja krivde obtoženca (drugi odstavek 370. člena ZKP). Drugače povedano, pritožbeni razlog, ki ga izpostavlja pritožbena obrazložitev zmotne ugotovitve dejanskega stanja ni predmet pritožbenega preizkusa. Kar pa seveda ne pomeni, kot je judiciralo tovrstno problematiko Vrhovno sodišče z odločbo I Ips 9543/2010-270, da se obdolženi z izjavo o priznanju krivde odpove ugotavljanju dejanskega stanja. Dejansko stanje na katerem je temeljila pravnomočna obtožnica in je sodišče prve stopnje dejstveni opis iz obtožbenega akta povzelo v sodbeni izrek, zagovornik v končni besedi ni problematiziral. Je pa začel v pritožbi zatrjevati neverodostojnost izpovedb B. B. in D. D. V nadaljevanju pa še vrednost ukradenega predmeta. Pritožbeno sodišče ne more ugotoviti, kakšna je bila psihološka ocena dokazov, ki so bili podlaga za sklep o sprejetem priznanju krivde. Je pa identiteta storilca kaznivega dejanja, tedaj obtoženega A. A., ugotovljena z izpovedbo D. D., ki je opisal okoliščine obravnavanega kaznivega dejanja, kakor tudi način, kako je prepoznal kot storilca prav obtoženega A. A. Če pa je zagovornik na naroku glavne obravnave dvomil, ali je to vprašanje nerazčiščeno, pa je pritožbenemu sodišču nerazumljivo, zakaj ni na to opozoril sodeči senat, še predno je njegov klient podal izjavo, da krivdo prizna. Takšen dvom bi lahko izpostavil tudi v končni besedi.

10. Enako velja tudi glede vrednosti ure, za katero pritožnik zatrjuje, da vrednost ure ni 300,00 EUR in da posledično ne more obstati takšna pravna opredelitev, kot je bila zatrjevana v tožilski obtožnici. Tudi glede vrednosti ukradenega predmeta je sodišče prve stopnje imelo na razpolago dokazne vire, in sicer mnenje izvedenca s tega področja. Pritožbeno sodišče po podatkih spisa ugotavlja, da je nerazumljivo, da bi se na tako sofisticiran način skupina, v kateri je bil tudi obtoženi A. A., pripravila na izvršitev kaznivega dejanja tatvine na predrzen način, da bi se izpostavljala odkritju in posledično tudi kazenskemu postopku za "nič vreden" predmet, kar pomeni, da ni mogoče sklepati na obtoženčev malotni naklep, skratka, da je podan poleg vrednosti še drug kumulativni pogoj, da naj bi obtoženemu A. A. šlo za to, da si prilasti stvar majhne vrednosti (manj kot 500,00 EUR). Pa tudi razgovor pred krajo ure ni bil vsebinsko usmerjen v takšno vrednost, ki je bila nato spremenjena v obtožnici državnega tožilstva, ampak za znesek 8.000,00 EUR, kot je to razvidno iz izjave D. D. (list. št. 22). Zato po presoji pritožbenega sodišča ni mogoče slediti namigom v pritožbi, da je mogoče takšno ravnanje opredeljevati kot neprimerni poskus ali v okviru dejanske oziroma pravne zmote, pri čemer podlage za tovrstne kazenskopravne inštitute splošnega dela KZ-1, pritožbena obrazložitev pobližje niti ne predstavi.

11. Glede pritožbe v zvezi z odločbo o kazenski sankciji se pritožbeno sodišče v celoti strinja z ugotovljenimi okoliščinami, ki so zapisane v izpodbijani sodbi (4. točka obrazložitve). Zato tudi čas storitve, ki ga posebej izpostavlja pritožba, ni odločilnega pomena, da bi vplival na znižanje izrečene kazni oziroma izrek kazenske sankcije opominjevalna narave.

12. Ker pritožbeni razlogi niso podani, je pritožbeno sodišče pritožbo zagovornika obtoženca zavrnilo kot neutemeljeno in ker ni ugotovilo kršitev, na katere mora paziti po uradni dolžnosti (prvi odstavek 383. člena ZKP), potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (člen 391 ZKP).

13. Čeprav pritožniki s pritožbo niso uspeli, je pritožbeno sodišče na podlagi enakega dejanskega stanja, kot ga je ugotovilo sodišče prve stopnje v zvezi z odločbo o stroških kazenskega postopka, obtoženca oprostilo plačila sodne takse kot stroška pritožbenega postopka.

Datum zadnje spremembe:

19.07.2018

Podobni dokumenti:

• VSRS Sodba I Ips 24265/2011-167
• VSRS Sodba I Ips 26346/2018
• VSK Sklep IV Kp 38432/2017