VSL Sodba VI Kp 26582/2015

Jedro

Ker po prvem odstavku 74. člena KZ-1 nihče ne more obdržati premoženjske koristi, ki je bila pridobljena s kaznivim dejanjem ali zaradi njega, je sodišče druge stopnje ob presoji, da je sodišče prve stopnje pravilno odločilo, ko je obtožencu (smiselno na podlagi 75. člena KZ-1) naložilo v plačilo znesek 463.278,00 EUR, ki dejansko ustreza premoženjski koristi pridobljeni z obravnavanim kaznivim dejanjem, takšni odločitvi pritrdilo kljub temu, da je pri tem prvostopenjsko sodišče s sklicevanjem na šesti odstavek 245. člena KZ-1 navedlo napačno pravno podlago.

Izrek

I. Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Obtoženca se oprosti plačila sodne takse kot stroška pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Okrožno sodišče v Ljubljani je s sodbo X K 2658/2015 z dne 26. 1. 2018 obtoženega A. A. (prej B. B.) spoznalo za krivega kaznivega dejanja pomoči h kaznivemu dejanju zlorabe položaja ali zaupanja pri gospodarski dejavnosti po drugem in prvem odstavku 240. člena KZ-1B v zvezi z 38. členom KZ-1B in drugim odstavkom 7. člena KZ-1B in kaznivega dejanja pranja denarja po tretjem, drugem in prvem odstavku 245. člena KZ-1B v zvezi z drugim odstavkom 7. člena KZ-1B, mu za vsako kaznivo dejanje določilo kazni in nato izreklo enotno kazen dve leti zapora in 250-dnevnih zneskov po 52,00 EUR oziroma 8.000,00 EUR denarne kazni. Odločilo je, da se izrečena enotna zaporna kazen izvrši tako, da se nadomesti z delom v splošno korist v trajanju 1460 ur, ki jih je obtoženi dolžan opraviti v roku dveh let od izvršljivosti sodbe ter da mora denarno kazen plačati v 24-mesečnih obrokih. Na podlagi šestega odstavka 245. člena KZ-1B je obtožencu v plačilo naložilo znesek 463.278,00 EUR in ga na podlagi četrtega odstavka 95. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) oprostilo plačila stroškov kazenskega postopka iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena ZKP.

2. Zoper sodbo je pritožbo vložil obtoženčev zagovornik iz razloga po 4. točki prvega odstavka 370. člena ZKP zaradi odločbe o plačilu zneska 463.278,00 EUR s predlogom, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da obtoženemu A. A. ne naloži v plačilo 463.278,00 EUR.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Pritožnik zatrjuje, da je sodišče prve stopnje kljub temu, da je obtoženec z državnim tožilstvom sklenil sporazum o priznanju krivde, nepravilno odločilo, da mora na podlagi šestega odstavka 245. člena KZ-1B plačati znesek 463.278,00 EUR, čeprav tega sporazum ni zajemal. Pri tem zagovornik v svoji pritožbi sicer ni spregledal, da po drugem odstavku 450.b člena ZKP predmet sporazuma o priznanju krivde ne morejo biti varnostni ukrepi, kadar so obvezni in odvzem s kaznivim dejanjem pridobljene premoženjske koristi, meni pa, da je sodišče s takšno odločitvijo prekoračilo obtožbo, ker obtoženec z očitanimi kaznivimi dejanji ni bil okoriščen.

5. Pritožbeno sodišče v izogib ponavljanju sprejema tehtne in prepričljive razloge izpodbijane sodbe v točki 14, 16 in 17 obrazložitve, ko le-ta utemeljuje, da je obtoženec z gotovinskimi dvigi iz svojega osebnega računa, na katerega so bili iz družbe E. na podlagi lažnih pogodb in fiktivnih računov preko bančnih računov obtoženčevih družb H. in I. prenakazani posamezni zneski ter z drugimi razpolaganji, pridobil protipravno premoženjsko korist v višini 463.278,00 EUR. Pravilen je tudi zaključek sodišča prve stopnje, da si je obtoženec to protipravno premoženjsko korist pridobil šele s pranjem denarja - torej z izvrševanjem kaznivega dejanja pranja denarja po tretjem, drugem in prvem odstavku 245. člena KZ-1B.

6. Sodišče druge stopnje glede na vsebino izreka, ko se je sodišče prve stopnje pri svoji odločitvi v zvezi s plačilom zneska 463.278,00 EUR sklicevalo na šesti odstavek 245. člena KZ-1B, ugotavlja, da je obtožencu dejansko izreklo odvzem protipravne premoženjske koristi in da je sodišče prve stopnje ob tem uporabilo zgolj napačno pravno podlago, saj slednje izhaja iz gramatikalne razlage izrečenega ukrepa („se obtoženemu naloži v plačilo znesek 463.278,00 EUR), hkrati pa tudi iz obrazložitve izpodbijane sodbe, predvsem 18. točke slednje.

7. Po presoji pritožbenega sodišča ne sme ostati spregledano, da obtožencu denar v predkazenskem in kazenskem postopku ni bil zasežen, zato šesti odstavek 245. člena KZ-1, ki je po svoji vsebini varnostni ukrep z zakonom predpisanega obveznega odvzema predmetov, ne predstavlja pravilne pravne podlage za plačilo zneska 463.278,00 EUR. Tudi glede na vsebino izreka sodbe, iz katere izhaja, da je obtoženi A. A. naklepoma pomagal F. F. in G. G. pri izvršitvi naklepnega kaznivega dejanja zlorabe položaja ali zaupanja pri gospodarski dejavnosti in prenakazal, dvignil, zamenjal ter razpolagal z denarjem, za katerega je vedel, da je pridobljen s kaznivim dejanjem, je pravilen zaključek, da je potrebno obtožencu odvzeti premoženjsko korist. Odvzem protipravne premoženjske koristi ni kazenska sankcija, temveč je ukrep sui generis, s katerim se uresničuje načelo, da nihče ne more obdržati premoženjske koristi, ki je bila pridobljena s kaznivim dejanjem ali zaradi njega, v prenesenem pomenu pa, naj se kriminalna dejavnost ne izplača¹.

8. Obtoženi A. A. je glede na vse zgoraj navedeno s kaznivim dejanjem pranja denarja pridobil protipravno premoženjsko korist. Ker po prvem odstavku 74. člena KZ-1 nihče ne more obdržati premoženjske koristi, ki je bila pridobljena s kaznivim dejanjem ali zaradi njega, je sodišče druge stopnje ob presoji, da je sodišče prve stopnje pravilno odločilo, ko je obtožencu (smiselno na podlagi 75. člena KZ-1) naložilo v plačilo znesek 463.278,00 EUR, ki dejansko ustreza premoženjski koristi pridobljeni z obravnavanim kaznivim dejanjem, takšni odločitvi pritrdilo. Pri tem se je prvostopenjsko sodišče res sklicevalo na napačno pravno podlago, kar pa tudi v povezavi z vsebino utemeljitve izrečenega ukrepa, ki v 18. točki obrazloži način odvzema premoženjske koristi, ne predstavlja v pritožbi uveljavljene kršitve kazenskega zakona, prav tako pa s takšno odločitvijo prvostopenjskega sodišča ni bilo kršeno ustavno načelo zakonitosti v kazenskem pravu iz 28. člena Ustave Republike Slovenije.

9. Ker izpodbijana sodba nima napak, ki jih zatrjuje pritožba in ker tudi niso podane kršitve iz prvega odstavka 383. člena ZKP, na katere sicer pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, je višje sodišče na podlagi 391. člena ZKP pritožbo obtoženčevega zagovornika zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

10. Obtoženec je brez premoženja, brez zaposlitve in je prejemnik socialne pomoči, zato ga je sodišče druge stopnje na podlagi četrtega odstavka 95. člena ZKP v zvezi s prvim odstavkom 98. člena ZKP enako, kot je to storilo že prvostopenjsko sodišče, oprostilo plačila sodne takse kot stroška pritožbenega postopka.

-------------------------------
¹ dr. Matjaž Ambrož: Odvzem protipravne premoženjske koristi, Odvetnik, 2015, št. 70, str. 30

Datum zadnje spremembe:

19.07.2018

Podobni dokumenti:

• VSL Sodba VI Kp 14095/2016
• VSRS Sodba I Ips 45480/2014
• VSM Sodba II Kp 39461/2017