VSL Sklep IV Ip 3718/2017

Jedro

Stroški, ki so nastali v zvezi s prevodom listin iz slovenskega v hrvaški jezik, niso bili potrebni za postopek zavarovanja, saj dolžnik, ki je državljan Slovenije, razume slovenski jezik.

Uredba (ES) št. 1393/2007 ne predpisuje obveznega prevoda pisanja, ki se vroča v drugi državi, temveč naslovniku le daje pravico do odklonitve sprejema pisanja brez prevoda, če ne razume jezika pisanja.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se sklep sodišča prve stopnje potrdi.

II. Upnik sam krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje zahtevo upnice za povrnitev stroškov, priglašenih v vlogi z dne 6. 11. 2017 zavrnilo.

2. Zoper sklep se pravočasno pritožuje upnica iz vseh pritožbenih razlogov in predlaga spremembo izpodbijanega sklepa tako, da se ugodi zahtevi upnice za povrnitev stroškov, priglašenih v vlogi z dne 6. 11. 2017 in stroške v znesku 3.430,59 EUR naloži v plačilo dolžniku, podrejeno pa razveljavitev izpodbijanega sklepa in vrnitev zadeve v ponovno odločanje sodišču prve stopnje. Navaja, da je sodišče prve stopnje 10. 7. 2015, na predlog upnice izdalo sklep o zavarovanju, ki ga je vročalo dolžniku na naslov, naveden v predlogu za zavarovanje, torej ... (slovenski kraj). Ker pisanja ni bilo mogoče vročiti, je sodišče upnico s sklepom 25. 8. 2015 pozvalo, da sporoči naslov, na katerem bo dolžniku mogoče opraviti vročitev sodnih pisanj. Upnica pojasnjuje, da je takrat opravila poizvedbe in sodišču 31. 8. 2015 sporočila, da je dolžnikov naslov za vročanje ... (isti slovenski kraj) od 28. 9. 2008 dalje. Hkrati je navedla, da ima dolžnik od 19. 6. 2015 dalje začasno bivališče prijavljeno na naslovu ..., Republika HRVAŠKA, pri čemer upnica prilaga izpis iz e-risk DUNZ z dne 28. 8. 2015, iz katerega izhaja, da je upnica sodišču sporočila pravilne podatke. Sodišče bi moralo sodno pisanje dolžniku vročati na naslovu za vročanje in ne NA naslov začasnega bivališča v Republiko Hrvaško (v nadaljevanju RH) ter sodno pisanje vročiti na podlagi pravil o fikciji vročitve po 142. členu Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) v zvezi s 15. členom Zakona o izvršbi in zavarovanju (v nadaljevanju ZIZ). Namesto tega je sodišče sodno pisanje vročalo na naslovu začasnega bivališča v RH in 26. 4. 2017 izdalo sklep, da je upnica dolžna založiti predujem za prevod listin, oziroma zagotoviti prevod listin po sodno zapriseženem tolmaču. Sodišče je v obrazložitvi sklepa zapisalo, da je pisanje vročalo na naslov ... (slovenski kraj), vendar vročitev ni bila uspešna, zato je predlog za zavarovanje vročalo na Hrvaško. Prav tako je sodišče navedlo, da je dolžnik sprejem pisanja zaradi uporabljenega jezika zavrnil. Upnica poudarja, da zoper ta sklep ni bila možna pritožba, zato je morala založiti predujem, kajti v nasprotnem primeru bi sodišče postopek zavarovanja ustavilo (drugi odstavek 38. člena ZIZ). Upnica je založila predujem za prevod listin, kot je to določilo sodišče. Peti odstavek 38. člena ZIZ pa določa, da dolžnik upniku na njegovo zahtevo povrne stroške, ki so potrebni za izvršbo. Upnica je bila šele z izpodbijanim sklepom seznanjena z dejstvom, da je sodišče večkrat pomotoma zapisalo, da je dolžnik sprejem pošiljke odklonil zaradi uporabe jezika. Upnica je tekom postopka, v skladu s pozivom sodišča, sodišču sporočila pravilen naslov za vročanje in začasno bivališče dolžnika in tudi založila predujem na poziv sodišča. Upnica meni, da so bili stroški prevoda nujno potrebni stroški, saj bi sodišče v primeru, da jih upnica ne bi založila, postopek zavarovanja ustavilo. Upnica meni, da je sodišče napravilo zmoten materialnopravni zaključek, da stroški prevoda v hrvaški jezik, v skladu s petim odstavkom 38. člena ZIZ, niso bili potrebni. Sodišče je v izpodbijanem sklepu tudi zapisalo, da je imel dolžnik začasno prebivališče na naslovu ... v Republiki Hrvaški prijavljeno le od 8. 5. 2003 do 1. 11. 2003, kar je upnica preverila in ugotovila, da je ta navedba napačna. Iz uradnih evidenc izhaja, da je imel dolžnik začasno prebivališče v RH od 19. 6. 2015 do 2. 11. 2016 in nato od 21. 6. 2017 do 20. 11. 2017 (izpisek iz e-risk z dne 5. 12. 2017). Upnica poudarja, da je sodišču posredovala pravilne podatke, kajti v času, ko je sodišče upnico pozvalo, naj sporoči pravilen naslov dolžnika, je imel dolžnik začasno prebivališče prijavljeno na Hrvaškem, upnica pa ponovno ponavlja, da je sodišču sporočila naslov za vročanje in začasno bivališče dolžnika, sodišče pa bi moralo vročati na naslov za vročanje, ki je bil ves čas v Republiki Sloveniji (RS). Iz obrazložitve sklepa še izhaja, da je sodišče sklep o zavarovanju z dne 10. 7. 2015 dolžniku vročalo na zgoraj navedeni naslov v RH preko zaprošenega organa po Uredbi (ES) št. 1393/2007 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 13. 11. 2007 o vročanju sodnih in izvensodnih pisanj v civilnih in gospodarskih zadevah v državah članicah in razveljavitvi Uredbe Sveta št. 1348/2000 (v nadaljevanju: Uredba). Upnica poudarja, da je sodišče v sklepu o založitvi predujma zapisalo, da je dolžnik zavrnil sprejem pisanja zaradi uporabe jezika. Enako je navedeno v sklepu o postavitvi tolmačke dr. A. A. z dne 29. 6. 2017 in v sklepu o postavitvi sodne tolmačke B. B. z dne 28. 8. 2017 in sklepu o odstavitvi tolmačke z dne 28. 8. 2017. Šele v izpodbijanem sklepu je sodišče navedlo, da je bilo v sklepu o postavitvi tolmačke pomotoma zapisano, da je dolžnik sprejem pošiljke odklonil zaradi uporabe jezika. Uredba daje osebi, ki se ji vroča, pravico, da odkloni sprejem pisanja brez prevoda, bodisi v trenutku vročitve, bodisi tako, da pisanje vrne organu za sprejem v enem tednu, in sicer, če ni sestavljeno v enem od naslednjih jezikov ali mu ni priložen prevod v enega od naslednjih jezikov: (a) jezik, ki ga naslovnik razume; (b) uradni jezik zaprošene države članice ali, če je v tej državi več uradnih jezikov, v uradni jezik ali enega od uradnih jezikov kraja, kjer je treba opraviti vročitev. O tej pravici mora organ po 8. členu Uredbe poučiti naslovnika. Upnica opozarja, da je prišlo do kršitve pravil o pravilni vročitvi, kajti dolžnik v obravnavani zadevi ni bil poučen, da lahko odkloni sprejem pisanja zaradi uporabljenega jezika. Sodišče pa je kljub temu, da dolžnik o tem ni bil poučen, postopalo, kot da bi dolžnik sprejem odklonil. Iz izpodbijanega sklepa izhaja, da dolžniku pisanje ni bilo vročeno, ker dolžnika ni bilo mogoče najti oziroma je bila hiša na naslovu zaprta. Bistveno je, da dolžnik sploh ni zavrnil sprejema sklepa o zavarovanju, sodišče pa je ves čas postopka obrazlagalo, da je dolžnik sprejem odklonil. Upnica meni, da bi bil šele ustrezen pravni pouk in dejstvo, da bi dolžnik res odklonil sprejem pisanja zadosten razlog za postavitev sodnega tolmača. Hkrati pa poudarja, da ima dolžnik slovensko državljanstvo, zato upnica meni, da je slovenščina jezik, ki ga dolžnik razume. Uredba ne predpisuje obveznega prevoda pisanja, ki se vroča. Določa le pravico naslovnika, da zavrne sprejem pisanja. Ker dolžnik pisanja ni odklonil, ni nastopila obveznost, ki izhaja iz tretjega odstavka 8. člena Uredbe, torej je sodišče upnico neutemeljeno pozvalo na prevod oziroma založitev predujma, zoper katerega ni bilo pritožbe. Priglaša pritožbene stroške.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Sodišče druge stopnje je preizkusilo izpodbijani sklep v okviru pritožbenih razlogov in glede tistih kršitev, na katere mora paziti po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena v zvezi s 366. členom Zakona o pravdnem postopku - Uradni list RS, št. 26/99 s spremembami, v nadaljevanju ZPP, v zvezi s 15. členom Zakona o izvršbi in zavarovanju - Uradni list RS, št. 51/98 s spremembami, v nadaljevanju ZIZ).

5. Materialnopravno podlago za odločanje o izvršilnih stroških, katerih povrnitev zahteva upnik, predstavlja določba 38. člena ZIZ v zvezi z 239. členom ZIZ. Po prvem odstavku 38. člena ZIZ izvršilne stroške najprej krije upnik, vendar pa mu mora dolžnik, po petem odstavku 38. člena ZIZ (v zvezi z 239. členom ZIZ), na njegovo zahtevo povrniti stroške, ki so bili potrebni za izvršbo (ali zavarovanje), vključno s stroški poizvedb o dolžnikovem premoženju, oziroma povrniti stroške postopka po uradni dolžnosti. Sodišče mora pri tem, ali je upnik upravičen od dolžnika zahtevati priglašene stroške postopka, presoditi, ali so izpolnjeni vsi pogoji za odmero stroškov, in sicer, ali so stroški potrebni za izvršbo (ali zavarovanje), ali so priglašeni stroški upniku dejansko nastali in ali so stroški postopka priglašeni pravočasno.

6. Z izpodbijanim sklepom sodišče prve stopnje upniku ni priznalo priglašenih stroškov v vlogi z dne 6. 11. 2017, ki predstavljajo stroške prevoda listin po sodnem tolmaču v znesku 3.430,59 EUR. Iz razlogov sodišča prve stopnje izhaja, da je sodišče sodna pisanja dolžniku vročalo na naslov v Republiki Hrvaški, ki ga je kot dolžnikov naslov začasnega prebivališča navedla upnica, nakar se je pokazalo, da dolžnik (ki je državljan RS) v Republiki Hrvaški ne prebiva več in stroškov prevoda v hrvaški jezik ni mogoče šteti kot nujno potrebnih za postopek zavarovanja, kljub določbi 8. člena Uredbe.

7. Pritožbeno sodišče pritrjuje sodišču prve stopnje, da upnica do povrnitve stroškov, priglašenih v vlogi z dne 6. 11. 2017, ni upravičena in se v izogib ponavljanju sklicuje na razloge sodišča prve stopnje. Glede na obširna pritožbena navajanja pa pritožbeno sodišče le še dodaja, da gre v tem primeru za stroške, ki so nastali v zvezi s prevodom listin v slovenskem jeziku, katerega dolžnik, ki je državljan Slovenije, razume in ti stroški niso bili potrebni, zato v petem odstavku 38. člena ZIZ ni podlage za njihovo naložitev v plačilo dolžniku. Kot v pritožbi navaja sam upnik, Uredba ne predpisuje obveznega prevoda pisanja, ki se vroča v drugi državi, temveč le daje osebi, ki se ji vroča, pravico, da odkloni sprejem pisanja brez prevoda (vkolikor jezika ne razume), vendar pa v tem primeru sodno pisanje dolžniku v RH sploh ni bilo vročeno, ker dolžnika ni bilo mogoče najti oziroma je bila hiša na naslovu zaprta. Dolžnik torej ni zavrnil sprejema sklepa o zavarovanju, torej ni bilo utemeljenega razloga za postavitev sodnega tolmača. Ker dolžnik pisanja ni odklonil, ni nastopila obveznost iz tretjega odstavka 8. člena Uredbe (da dolžnik lahko odkloni sodno pošiljko zaradi uporabljenega jezika), zato nastalih stroškov prevoda v hrvaški jezik, tudi po oceni pritožbenega sodišča, nikakor ni mogoče šteti kot nujno potrebnih stroškov za postopek zavarovanja in jih iz tega razloga ni mogoče naložiti v plačilo dolžniku. Upnik, ki se sklicuje na to, da ga je sodišče pozvalo na založitev predujma prevoda listin v hrvaški jezik, pa je imel možnost (pred založitvijo predujma in potekom roka) opozoriti sodišče, da prevod ni potreben, saj je vedel, da je dolžnik državljan Slovenije, ki razume slovenski jezik, v izogib povzročanju nepotrebnih stroškov prevoda, ki jih nikakor ni mogoče naložiti v plačilo dolžniku.

8. Pritožba se tako izkaže za neutemeljeno in ker pritožbeno sodišče tudi ni zasledilo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena v zvezi s prvim odstavkom 366. člena ZPP, vse v zvezi s 15. členom ZIZ), jo je zavrnilo in potrdilo sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

9. Ker upnica s pritožbo ni uspela, pritožbeni stroški za izvršbo niso bili potrebni. Zato je v zvezi s temi stroški pritožbeno sodišče odločilo, da jih krije sama (peti odstavek 38. člena ZIZ).

Datum zadnje spremembe:

09.07.2018

Podobni dokumenti:

• VSL Sklep II Cp 2108/2020
• VSL Sklep I Cpg 419/2021
• VSL Sklep I Cp 1264/2021