VSL Sodba VII Kp 31778/2016

Jedro

Obdolženec je pri oškodovanki z ustrahovanjem, z grožnjami, da bo uporabil silo zoper njeno telo in da bo oba ubil, med pojavljanjem v javnosti pa jo je fizično nadzoroval in jo spremljal, predhodno ji je vzel telefon in ga onesposobil, dosegel, da se mu iz strahu ni upala upreti in v javnosti pokazati, da je v svojem gibanju omejena. Obdolženec je oškodovanko proti njeni volji zadrževal ne le v avtomobilu, ko ga je morala spremljati po njegovih opravkih, vozilo pa je z drugim vozilom spremljal obdolženčev brat, temveč jo je brez pravne podlage tudi zaprl in zaklenil v njegovo sobo na njegovem domu, od koder ni imela izhoda.

Izrek

I. Pritožbi zagovornika obdolženega A. A. in državne tožilke se zavrneta kot neutemeljeni in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Obdolženca se oprosti plačila sodne takse kot stroška pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Okrajno sodišče v Črnomlju je obdolženega A. A. spoznalo za krivega kaznivega dejanja protipravnega odvzema prostosti po prvem odstavku 133. člena KZ-1. Izreklo mu je pogojno obsodbo z določeno kaznijo sedmih mesecev zapora in s preizkusno dobo treh let, odločilo pa je tudi o stroških kazenskega postopka.

2. Zoper sodbo sta se pritožila:

- obdolženčev zagovornik zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka, kršitve kazenskega zakona ter zmotne ugotovitve dejanskega stanja; višjemu sodišču je predlagal, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da izreče obdolžencu oprostilno sodbo;

- državna tožilka zaradi odločbe o kazenski sankciji; višjemu sodišču je predlagala, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da obdolžencu izreče kazen sedmih mesecev zapora.

3. V odgovoru na pritožbo državne tožilke je obdolženčev zagovornik predlagal, da jo višje sodišče zavrne kot neutemeljeno.

4. Pritožbi nista utemeljeni.

5. Pritožbeno sodišče v nasprotju z zagovornikom ocenjuje, da je sodišče prve stopnje na podlagi izvedenih dokazov ter njihove ocene pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje, na ugotovljeno dejansko stanje pa tudi pravilno uporabilo določbe kazenskega zakonika. Sodišče prve stopnje je pri sprejemanju in podajanju dokazne ocene določno in popolno navedlo, katera dejstva šteje za dokazana in iz katerih razlogov, dokazno oceno je pojasnilo logično in skladno do take mere, da jo je mogoče sprejeti brez pomislekov. V izpodbijani sodbi ni izostala niti presoja verodostojnosti protislovnih dokazov, sodišče prve stopnje pa se je pravilno opredelilo tudi do obdolženčevega zagovora. Pritožbeno sodišče v celoti pritrjuje ugotovitvam, stališčem in zaključkom sodišča prve stopnje.

6. Ugotovitvam o odločilnih dejstvih je zagovornik le pavšalno nasprotoval, pritožbeno sodišče pa dokazni oceni izpovedbe oškodovanke sledi že na podlagi notranje koherentnosti preizkusa vsebine njenih navedb, kot se je do njih opredelilo prvostopenjsko sodišče. Tudi za pritožbeno sodišče ni nobenega dvoma, da je bila oškodovanka zaradi več ur trajajočega ustrahovanja prestrašena do te mere, da je počakala na zanjo najbolj varno priložnost pobega pred obdolžencem, in sicer prebeg iz njegovega v policijski avto ob priliki srečanja (tč. 11 sodbe). Oškodovanka je bila na glavni obravnavi popolnoma jasna, kako se je vse skupaj začelo in da se v avtomobilu na poti s parkirišča pred OŠ ..., potem ko je obdolženec zaparkiral njeno vozilo, ni znašla po svoji svobodni volji, saj je obdolžencu najprej poskušala še celo ubežati, pa jo je dohitel in ji zagrozil, naj pazi, kaj dela, saj da ima „nekaj s sabo“. Pritožbenemu sodišču se ne zdi nič nenavadnega, da je oškodovanka ob teh besedah pomislila na orožje, kar je skladno s tistim, kar je povedala tekom preiskovanih dejanj, da jo je namreč obdolženec zvlekel v avto. Na tem mestu je treba zavrniti tudi vse zagovornikove pomisleke o vplivu s strani oškodovanke izkazane užaljenosti in zamere zaradi obdolženčeve nezvestobe v času trajanja njune zveze. Oškodovanka je bila namreč iskrena, da naravnost „mrzi“ skoke čez plot, po drugi strani pa ni zanikala občasnih „prijetnih in neprijetnih“ srečanj z obdolžencem še po razpadu njune partnerske zveze, njeno vsestransko razumno in k celostno urejenemu življenju naravnano energijo pa je potrdila tudi njena mama. Sploh pa zagovornik ni zanikal, da je zveza obdolženca in oškodovanke razpadla že leta 2012, slednji si je kmalu zatem ustvaril novo družino, oškodovanka pa je od takrat živela na domu svojih staršev, kjer si je uredila stanovanje in malo pred obravnavanim dejanjem osnovala novo partnerstvo (tč. 5 sodbe). Prvostopenjsko sodišče se je nadvse prepričljivo opredelilo tudi do izpovedb tistih prič, ki so izpovedovale obdolžencu v prid, zato je treba zavrniti zagovornikove pomisleke o pomanjkljivi dokazni oceni v tem delu. Katere priče je sploh imel zagovornik v mislih, iz pritožbenih navedb ni razvidno, še manj pa, zakaj naj bi jih sodišče prve stopnje zmotno ocenilo za „dvomljive“. Tako posplošenih pritožbenih navedb pritožbeno sodišče ni moglo preizkusiti.

7. Po pravilnih zaključkih sodišča prve stopnje je obdolženec v večjem delu dogajanja pri oškodovanki z ustrahovanjem, z grožnjami, da bo uporabil silo zoper njeno telo ter da bo oba zapeljal pod tovornjak in ju ubil, med pojavljanjem v javnosti (prepis avtomobila in bencinski servis) pa jo fizično nadzoroval in jo spremljal, dosegel, da se mu iz strahu ni upala upreti in v javnosti pokazati, da je v svojem gibanju omejena. Objektivno bi oškodovanka lahko od obdolženca odšla le v trenutku, ko ga je v ... spremljala ob prepisu vozila in ko jo je na poti nazaj za kratek čas pustil na bencinski črpalki, vendar to ne pomeni, da z dejanjem niso bili izpolnjeni objektivni znaki očitanega kaznivega dejanja. Presojati ga je namreč treba kot celoto, saj je imel obdolženec le en cilj, in sicer oškodovanko prisiliti, da „spregleda“, da „je njegova“ in se mu pridruži v obnovitvi skupnega življenja (tč. 12 sodbe). Obdolženec je v ta namen oškodovanko zadrževal ne le v avtomobilu, temveč jo je brez pravne podlage zaprl in zaklenil v svojo sobo, in to dvakrat, od koder ni imela izhoda. Ko je slednja v drugo „gruntala, kako bi šla ven“, se je lahko zatekla le na Facebook na obdolženčevem računalniku, saj ji je slednji že na začetku onesposobil telefon. Celotno dogajanje je trajalo več kot štiri ure, zato pritožbeno sodišče zavrača uveljavljano kršitev kazenskega zakona.

8. Pritožbeno sodišče nima nobenega pomisleka v pravilnost obdolžencu izrečene kazenske sankcije, saj ta temelji na oceni teže dejanja, njegovih posledic in drugih tehtnih okoliščin, ki ustrezajo merilom iz tretjega odstavka 58. člena KZ-1. Drži, da je bil obdolženec v letih 2010 in 2013 že dvakrat pravnomočno obsojen, med drugim zaradi kaznivega dejanja poskusa uboja, vendar je treba pritrditi prvostopenjskemu sodišču, da se zaradi narave odnosa med vpletenima, predvsem pa zato, ker dogodek na oškodovanki ni pustil (hujših) posledic, nenazadnje je šlo za približno štiri ure trajajoče ustrahovanje z zapiranjem v avtomobil in sobo, obdolženec pa se kasneje oškodovanki več ni vsiljeval s svojim videnjem njunega odnosa, kot najbolj smotrna pokaže sankcija opozorilne narave (tč. 16 sodbe). Morda je, kot to ocenjuje državna tožilka, res nekoliko zastrašujoče, da si je obdolženec po štirih letih od razpada zveze začel oškodovanko lastiti (predvsem) zato, ker je izvedel, da ima novega partnerja, vendarle pa takšnega pomena in teže dejanju ni pripisala niti oškodovanka sama. Sodišče prve stopnje je razloge za izbiro sankcije ter odmero trajanja kazni in preizkusne dobe pojasnilo, pritožbeno sodišče pa jih v celoti sprejema.

9. Razlogi, s katerima sta zagovornik in državna tožilka izpodbijala sodbo, niso bili podani, sodišče druge stopnje pa ni ugotovilo niti kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti (prvi odstavek 383. člena ZKP). Pritožbi je zato zavrnilo kot neutemeljeni in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (391. člen ZKP).

10. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na četrtem odstavku 95. člena ZKP in ugotovitvah prvostopenjskega sodišča o socialno – ekonomskem stanju obdolženca v tč. 17 izpodbijane sodbe.

Datum zadnje spremembe:

06.07.2018

Podobni dokumenti:

• VSM Sodba II Kp 338/2015
• Sodba I Ips 28/2006
• VSL sklep I Kp 117/2000