VSL Sklep Cst 224/2018

Jedro

Upniki stroškov stečajnega postopka niso stranke stečajnega postopka, ki je namenjen poplačilu upnikov za njihove terjatve, ki so nastale do začetka stečajnega postopka.

O njihovih terjatvah stečajno sodišče sploh ne odloča, razen v delu, ko upravitelj sam oceni, da gre za stroške stečajnega postopka in zato zaprosi sodišče za soglasje k plačilu stroškov postopka v smislu 357. člena ZFPPIPP. Če pa se stečajni upravitelj in upnik stroškov glede poplačila stroškov ne strinjata, tak upnik ne more pravnega varstva iskati v stečajnem postopku, temveč mora to uveljavljati v posebnem pravdnem postopku.

Nesoglasij z upraviteljem upnik stroškov stečajnega postopka ne more razreševati v stečajnem postopku, zato tudi ugovarjati ne more proti načrtu razdelitve. Takega položaja višje sodišče ne ocenjuje za neustavnega, saj so upniku stroškov zagotovljena drugačna pravna sredstva – tožba v pravdnem postopku.

Terjatev, nastala zaradi odstopa od vzajemno neizpolnjene dvostranske pogodbe, ne predstavlja stroška v zvezi s končanjem stečajnega postopka. Stečajni postopek se lahko konča tudi, kadar ni mogoče poplačati vseh stroškov postopka. Prva predpostavka za uporabo tega določila je, da je splošna stečajna masa neznatne vrednosti.

V breme ločitvenega upnika ni mogoče poplačevati vseh stroškov stečajnega postopka, temveč le tiste, ki so nastali v zvezi s to posebno stečajno maso, kar pa za pritožnikovo terjatev ne velja in tega niti sam ne zatrjuje.

Če bo izvotljena pravica upnika stroškov stečajnega postopka do sodnega varstva, ker tudi če bo uspel v pravdnem postopku, ne bo mogel priti do poplačila svoje terjatve, to ne bo poledica razdelitve te posebne stečajne mase, iz katere v nobenem primeru ne bi mogel biti poplačan.

Izrek

Pritožba se zavrne in se izpodbijani sklep potrdi.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom (1) zavrglo ugovor upnika K., d. o. o., v stečaju in (2) odločilo, da se razdelitev posebne razdelitvene mase opravi na podlagi končnega načrta razdelitve posebne razdelitvene mase z dne 15. 2. 2018, ki je sestavni del tega izreka in je objavljen hkrati z objavo tega sklepa.

2. Zoper ta sklep se je upnik pravočasno pritožil. Navaja, da je zaključek o nedovoljenosti pritožbe nepravilen in tudi ustavnopravno sporen. Ne drži, da bi izgubil položaj stranke v tem stečajnem postopku, ker naj bi bila njegova terjatev, ki je le navadna, že v celoti poplačana. Sklicevanje na sklepa z dne 22. 5. 2017 in Cst 470/2017 z dne 5. 9. 2017 je neutemeljeno. Z njima ni bilo odločeno o naravi in višini upnikove terjatve, temveč bo o tem odločeno v postopku pri Okrožnem sodišču v Celju I Pg 417/2017. Upnik že ves čas trdi, da je imetnik terjatve, ki bi jo stečajni dolžnik moral plačati po pravilih ZFPPIPP o plačilu stroškov postopka, upravitelj pa je to prerekal. Ker upravitelj te terjatve ni želel poplačati kot strošek postopka, temveč je začel pred tem plačevati celo terjatve ostalih stečajnih upnikov s slabšim vrstnim redom poplačila, je bil pritožnik primoran vložiti dajatveno tožbo. ZFPPIPP upniku zoper arbitrarnost upravitelja, ki zavrača plačilo takšne terjatve kot stroška stečajnega postopka, ne nudi ustreznega pravnega varstva že v okviru stečajnega postopka, to je omogočeno preko rednega pravdnega postopka z dajatvenim zahtevkom. Pravdno sodišče je tako edino pristojno dokončno odločiti o tem, ali je upnik imetnik sporne terjatve, ki jo uveljavlja kot terjatev, ki se plača kot strošek postopka. Stečajno sodišče pa nima zakonske podlage in ne pristojnosti, da bi prejudiciralo odločitev pravdnega sodišča. Vložitev take tožbe je treba obravnavati smiselno enako kot primere, ko tožbo vložijo upniki, katerih terjatve se prijavijo v stečajni postopek in so bile v okviru preizkusa terjatev prerekane. Take terjatve je treba pri razdelitvi upoštevati, četudi je pravda glede obstoja in višine terjatve še v teku, za to terjatev pa se opravi ustrezna rezervacija. Upravitelj upniku ni želel priznati pravice do plačila njegove terjatve kot stroška stečajnega postopka, terjatev je preprosto ignoriral, zato je upnik tudi vložil tožbo. To terjatev bo moral stečajni dolžnik poplačati še pred kakršnokoli razdelitvijo stečajne mase med ostale stečajne upnike, kot strošek postopka. Zaradi odstopa od vzajemno neizpolnjene dvostranske pogodbe je upnik vsekakor upravičen od stečajnega dolžnika zahtevati plačilo 725.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 12. 11. 2013 dalje do plačila kot stroška stečajnega postopka. To je tudi še edina vrednejša stečajna masa, iz katere bo možno vsaj delno poplačati terjatev po tožbi. Ostala stečajna masa je neznatne vrednosti in ne zadostuje za celovito poplačilo stroškov postopka v zvezi s končanjem stečajnega postopka, ti stroški pa glede na četrti odstavek 226. člena ZFPPIPP sorazmerno bremenijo tudi posebno razdelitveno maso. Zato je treba do pravnomočnega zaključka pravde kot rezervacijo upoštevati tudi to upnikovo terjatev, saj tudi ta predstavlja strošek postopka v zvezi s končanjem stečajnega postopka. V nasprotnem primeru bi tudi tožba izgubila ves pomen, saj ne bo mogoča njena izvršitev. S tem bo tudi neutemeljeno poseženo v upnikovo ustavno pravico do sodnega varstva iz 23. člena Ustave RS, saj mu bo ta pravica zagotovljena le v formalni obliki, ne pa tudi vsebinsko. Upniku je tudi treba priznati položaj stranke v stečajnem postopku ter poskrbeti, da se še pred kakršnokoli razdelitvijo te posebne razdelitvene mase napravi ustrezna rezervacija. V nasprotnem bo zgolj v posledici nedopustne pravne praznine na področju uveljavljanja terjatev, ki se po ZFPPIPP plačujejo kot strošek stečajnega postopka, prišlo do nedopustnega izigranja upnikove ustavno zajamčene pravice do sodnega varstva. Do zaključka pravde pa je treba upnika obravnavati kot stranko stečajnega postopka in poskrbeti za ustrezno rezervacijo stečajne mase.

3. Na pritožbo sta odgovorila upnik Družba za upravljanje terjatev bank d. d., Ljubljana, in stečajni upravitelj v imenu stečajnega dolžnika.

4. Družba za upravljanje terjatev bank vsebinskega odgovora ni podala, navedla je le, da je pritožba neutemeljena.

5. Upravitelj pa navaja, da je v sklepu o razdelitvi posebne razdelitvene mase (p. d. 1107) sodišče že obširno obrazložilo, zakaj upnik neutemeljeno uveljavlja zahtevek za vračilo zneska 1.085.746,34 EUR, kot strošek stečajnega postopka po četrtem odstavku 268. člena takrat veljavnega ZFPPIPP. Upravitelj je dobil soglasje za uresničitev odstopne pravice, kar je potrdilo tudi višje sodišče s sklepom Cst 470/2017. Pritožba se ponovno nanaša na pravna vprašanja, o katerih so sodišča že podala svoja naziranja, in tudi glede izida pravde stečajni dolžnik ne pričakuje drugačnega zaključka. Med upnikom in stečajnim dolžnikom medsebojni zahtevki v smislu 268. člena ZFPPIPP sploh niso nastali, saj nobeden od njiju ni izpolnil pogodbeno dogovorjenih obveznosti. Posebne razdelitvene mase pa tudi ne služijo za poplačilo stroškov stečajnega postopka, iz posebne razdelitvene mase je dopustno poravnati le stroške stečajnega postopka, ki se nanašajo na unovčevanje premoženja, ki je predmet posebne razdelitvene mase. Terjatev, ki jo uveljavlja upnik pa niso stroški, nastali z unovčevanjem posebne razdelitvene mase. Ugotovljena terjatev je bila upniku že v celoti poplačana, zato je izgubil procesno legitimacijo in ni več stranka glavnega postopka. Upnik neprijavitve terjatve ne more sanirati s tem, da je vložil tožbo, saj bi moral terjatev iz naslova obogatitvenega zahtevka prijaviti v stečajnem postopku. Tudi zato bi take terjatve, če bi sploh obstajale, prenehale obstajati. Pravda ne predstavlja ovire za razdelitve posebne stečajne mase, rezervacija sredstev za poplačilo ločitvenega upnika pa tudi ne more služiti kot zavarovanje bodoče in negotove terjatve upnika, temu je namenjen institut začasne odredbe, vendar pa je pravdno sodišče tako začasno odredbo že zavrnilo, višje sodišče pa je tako odločitev potrdilo.

6. Pritožba ni utemeljena.

7. Odločitev sodišča prve stopnje, da pritožnik nima procesne legitimacije za pritožbo, temelji na upoštevanem dejstvu, da so bile vse njegove ugotovljene terjatve v tem postopku že plačane, glede prerekanih pa ni pravočasno začel postopka, na katerega je bil napoten. Pritožnik tega s pritožbo sploh ne izpodbija, navaja pa, da bi mu bilo treba priznati procesno legitimacijo, ker je upnik stroškov stečajnega postopka.

8. V skladu s 1. točko 56. člena Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju – ZFPPIPP ima v glavnem postopku zaradi insolventnosti upravičenje opravljati procesna dejanja vsak upnik, ki v tem postopku uveljavlja terjatev do insolventnega dolžnika. To upravičenje upnik pridobi, če v tem postopku prijavi svojo terjatev v roku za prijavo terjatev (prvi odstavek 57. člena ZFPPIPP). Upravičenje upnika opravljati procesna dejanja v glavnem postopku zaradi insolventnosti pa med drugim preneha, če so vse njegove terjatve, ki jih uveljavlja v stečajnem postopku, prenehale, ker je zamudil rok za izvedbo dejanj, potrebnih za njihovo uveljavitev (prva alineja 2. točke 58. člena ZFPPIPP) ali so bile v celoti plačane (tretja alineja 2. točke 58. člena ZFPPIPP). Upniki morajo v stečajnem postopku prijaviti vse svoje terjatve do stečajnega dolžnika, ki so nastale do začetka stečajnega postopka, razen tistih, za katere zakon določa, da se ne prijavijo (prvi odstavek 296. člena ZFPPIPP).

9. Pritožnik sam navaja, da njegova terjatev, za katero zahteva rezervacijo, ne predstavlja terjatve v smislu navedenega prvega odstavka 296. člena ZFPPIPP, temveč trdi, da predstavlja strošek postopka v smislu tedaj veljavnega četrtega odstavka 268. člena ZFPPIPP, torej člena z vsebino, ki je veljala za vse stečajne postopke, začete do 14. 6. 2013. Določilo četrtega odstavka 268. člena ZFPPIPP je določalo, da če zahtevek druge pogodbene stranke za vračilo delne izpolnitve zaradi pobota, do katerega pride zaradi nastopa pravnih posledic odstopa od vzajemno neizpolnjene dvostranske pogodbe, ne preneha v celoti, druga pogodbena stranka terjatve za plačilo razlike v izpolnitvah ne prijavi v stečajnem postopku in ima pravico do plačila te razlike po pravilih tega zakona o plačilu stroškov stečajnega postopka. Že iz trditev pritožnika tako izhaja, da glede zatrjevane terjatve nima statusa upnika v stečajnem postopku po navedenih določilih ZFPPIPP. Upniki stroškov stečajnega postopka namreč niso stranke stečajnega postopka, ki je namenjen poplačilu upnikov za njihove terjatve, ki so nastale do začetka stečajnega postopka (z izjemo tistih, za katere zakon določa, da se prav tako poplačajo iz razdelitvenih mas, kar pa v tem primeru ni slučaj). Upniki stroškov stečajnega postopka pa niso stranke stečajnega postopka, o njihovih terjatvah stečajno sodišče sploh ne odloča, razen v delu, ko upravitelj sam oceni, da gre za stroške stečajnega postopka in zato zaprosi sodišče za soglasje k plačilu stroškov postopka v smislu 357. člena ZFPPIPP. Če pa se stečajni upravitelj in upnik stroškov glede poplačila stroškov ne strinjata, tak upnik ne more pravnega varstva iskati v stečajnem postopku, temveč mora to uveljavljati v posebnem pravdnem postopku. To nenazadnje izhaja tudi iz odločbe Višjega sodišča v Ljubljani I Cpg 76/2014, na katero se pritožnik sam sklicuje. Ker upnik stroškov stečajnega postopka ni stranka stečajnega postopka, mu zakon izrecno odreka legitimacijo za vložitev pravnih sredstev (126. člen ZFPPIPP). Ugovor proti načrtu prve razdelitve lahko vložijo le upniki, torej le osebe, ki jim ZFPPIPP priznava položaj stranke glavnega postopka zaradi insolventnosti (364. člen ZFPPIPP), ki se na podlagi desetega odstavka 371. člena ZFPPIPP uporablja tudi v postopku razdelitve posebne razdelitvene mase. Nesoglasij z upraviteljem upnik stroškov stečajnega postopka ne more razreševati v stečajnem postopku, zato tudi ugovarjati ne more proti načrtu razdelitve. Takega položaja višje sodišče ne ocenjuje za neustavnega, saj so upniku stroškov zagotovljena drugačna pravna sredstva – tožba v pravdnem postopku.

10. Višje sodišče se tudi ne strinja s pritožbenim stališčem, da naj bi šlo za nedopustno pravno praznino na področju uveljavljanja terjatev, ki se po ZFPPIPP plačujejo kot stroški stečajnega postopka. Stranke postopka so le upniki, katerih terjatve so nastale do začetka stečajnega postopka, temeljni namen stečajnega postopka pa je poplačilo teh upnikov. Seveda je treba v stečajnem postopku plačati tudi stroške stečajnega postopka. Vendar pa gre tu za civilno razmerje med stečajnim dolžnikom in upnikom stroškov, ki pa se ga ne ureja v stečajnem postopku, temveč se kontradiktoren postopek izvede v drugem sodnem postopku. Poudariti velja, da se v stečajnem postopku niti ne odloča o utemeljenost terjatev, tudi ko gre za upnike v smislu prej navedenih določil ZFPPIPP. Čim je namreč terjatev, ki se sicer preizkuša v stečajnem postopku, sporna in jo prereka stečajni upravitelj ali drug upnik, se obstoj ali neobstoj prerekane terjatve ugotavlja v postopku, na katerega napoti stečajno sodišče, to pa je praviloma pravdni postopek. Upnik stroškov je v povsem enakem položaju: če je terjatev za stroške sporna in je upravitelj ne poravna, mu je na voljo pravdni postopek. Sodno varstvo je zagotovljeno tudi pritožniku, ta ga je uveljavil.

11. Ker torej pritožnik nima več položaja upnika v tem stečajnem postopku (priznana terjatev je bila plačana, za prerekani del prijavljene terjatve pa pritožnik ni v roku začel pravdnega postopka, na katerega je bil napoten),¹ tudi nima pravice vložiti ugovora proti načrtu razdelitve posebne razdelitvene mase. Glede na navedeno je sodišče prve stopnje pravilno zavrglo njegov ugovor.

12. Pravilnosti te odločitve ne more izpodbiti niti pritožbena navedba, da naj bi bilo to še edino vrednejše premoženje stečajnega dolžnika, iz katerega bi se lahko pritožnik poplačal. Pritožnik namreč niti ne zatrjuje, da naj bi ta terjatev, za katero meni, da predstavlja strošek stečajnega postopka, predstavljala strošek prav te posebne razdelitvene mase, ki je predmet izpodbijanega sklepa. Še več, iz njegovih navedb izhaja, da sploh ne gre za tak strošek, temveč da bi se moral ta strošek plačati iz te posebne razdelitvene mase na podlagi tretje alineje 5. točke četrtega odstavka 226. člena ZFPPIPP. Posebna stečajna masa namreč nosi tudi sorazmerni del stroškov arhiviranja in drugih stroškov v zvezi s končanjem stečajnega postopka, če je splošna stečajna masa neznatne vrednosti. Taka terjatev, kot jo zatrjuje pritožnik, torej terjatev, nastala zaradi odstopa od vzajemno neizpolnjene dvostranske pogodbe, ne predstavlja stroška v zvezi s končanjem stečajnega postopka. Stečajni postopek se lahko konča tudi, kadar ni mogoče poplačati vseh stroškov postopka. Prva predpostavka za uporabo tega določila je, da je splošna stečajna masa neznatne vrednosti. Česa takega pa pritožnik niti ne zatrjuje, temveč trdi, da je to še edina preostala vrednejša stečajna masa. Že iz izpodbijanega sklepa in tudi navedb stečajnega upravitelja pa je razvidno, da je splošna stečajna masa obstajala in je bila tudi predmet razdelitve, v kateri je bila plačana upnikova terjatev v višini 113.219,11 EUR s pripadki. Že zato tega določila sploh ni mogoče uporabiti. Razlaga, za katero se zavzema pritožnik, pa je tudi v nasprotju z namenom določil ZFPPIPP, prav tako pa je taka razlaga tudi v nasprotju s 128. členom Stvarnopravnega zakonika – SPZ. V breme ločitvenega upnika pač ni mogoče poplačevati vseh stroškov stečajnega postopka, temveč le tiste, ki so nastali v zvezi s to posebno stečajno maso, kar pa za pritožnikovo terjatev ne velja in tega niti sam ne zatrjuje.

13. Že iz tega razloga, ker teh stroškov niti ni mogoče poplačati iz te posebne stečajne mase, nikakor ni na mestu kakršnakoli rezervacija teh sredstev za poplačilo stroškov postopka. Pritožnikova terjatev pa že glede na njegove trditve o naravi te terjatve ne predstavlja ničesar iz tretjega odstavka 371. člena ZFPPIPP, ki govori o tem, kdaj se sredstva rezervirajo. Tudi, če bo pritožnik uspel v pravdnem postopku, te svoje terjatve ne bo mogel poplačati iz obravnavane posebne stečajne mase. Čim to ni mogoče, tudi rezervacija ni mogoča, višje sodišče pa pri tem še poudarja, da tudi iz tega razloga pritožnik nima niti ekonomskega interesa za nasprotovanje razdelitvi posebne stečajne mase, kaj šele, da bi imel pravni interes. Očitki o neustavnosti odločitve sodišča prve stopnje in o kršitvi ustavne pravice do sodnega varstva in poplačila terjatve tega dejstva ne morejo spremeniti. Če bo torej izvotljena njegova pravica do sodnega varstva, ker tudi če bo uspel v pravdnem postopku, ne bo mogel priti do poplačila svoje terjatve, to ne bo poledica razdelitve te posebne stečajne mase, iz katere v nobenem primeru ne bi mogel biti poplačan.

14. Izpodbijani sklep je tako pravilen, višje sodišče, ki ni našlo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena Zakona o pravdnem postopku – ZPP v zvezi s 366. členom ZPP in prvim odstavkom 121. člena ZFPPIPP), je zato neutemeljeno pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijani sklep (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 121. člena ZPP).

Ta pisni odpravek se ujema z elektronskim izvirnikom sklepa.

-------------------------------
¹ Pri tem ni pomembno, ali je bil upnik sploh dolžen vložiti tožbo za uveljavitev prerekanih terjatev. Če bi jo moral, so te terjatve prenehale na podlagi četrtega odstavka 300. člena ZFPPIPP. Če pa gre za terjatev, ki se je ne prijavi in preizkuša v stečajnem postopku, kar velja tudi za stroške stečajnega postopka, pa glede na zgoraj navedeno že v osnovi nima položaja upnika iz 57. člena ZFPPIPP.

Datum zadnje spremembe:

12.06.2018

Podobni dokumenti:

• VSL sklep Cst 263/2013, enako tudi Cst 264/2013
• VSL sklep Cst 264/2013, enako tudi Cst 263/2013
• VSL sklep Cst 479/2015