VSL Sodba I Cp 1104/2017

Jedro

Nedvomno je zakonsko predpisana dolžnost nadzornikov na smučišču, da smučarjem in deskarjem preprečujejo nevarne vožnje in druga nevarna in škodljiva dejanja na smučiščih. Prestroga in nerazumna pa bi bila zahteva do upravljavcev smučišča, da bi izvajali absoluten nadzor na smučišču in nadzirali vsakega smučarja ali deskarja ter ga v primeru nevarnega smučanja izločili (mu prepovedali smučanje in odvzeli vozovnico). Dokazno breme za dokazovanje protipravnega ravnanja zaradi premalo skrbnega ravnanja oziroma opustitve dolžnega vzdrževanja reda in varnosti na smučišču je na tožniku in za prevalitev dokaznega bremena na drugo toženo stranko zaradi pravičnosti, pritožbeno sodišče ne vidi razlogov.

Izrek

I. Pritožbi prve tožene stranke se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v IV. točki izreka tako spremeni, da je tožeča stranka dolžna povrniti prvi toženi stranki v 15 dneh po vročitvi te sodbe stroške pravdnega postopka 2.706,24 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obresti od prvega naslednjega dne po preteku izpolnitvenega roka do plačila.

II. V ostalem se pritožba prve tožene stranke in v celoti pritožba tožeče stranke zavrneta in se v nespremenjenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

III. Tožeča in prva tožena stranka sami krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z obravnavano sodbo prvemu tožencu naložilo, da je dolžan tožniku plačati 19.500,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 23. 7. 2007 do plačila. Kar je tožnik od prvega toženca zahteval več, je zavrnilo, prav tako je zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim je tožnik zahteval od druge in tretje tožene stranke, da mu solidarno plačata 76.039,05 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Prvemu je tožencu naložilo, da je dolžan povrniti tožniku 2.343,60 EUR stroškov pravdnega postopka, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, tožniku pa je naložilo, da je dolžan drugi in tretji toženki povrniti 1.006,36 EUR stroškov pravdnega postopka, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. Zoper sodbo se pritožujeta tožnik in prvi toženec iz vseh pritožbenih razlogov (prvi odstavek 338. člena Zakona o pravdnem postopku - ZPP) ter predlagata spremembo oziroma razveljavitev sodbe v zavrnilnem oziroma obsodilnem delu.

3. Tožnik je pritožbo vložil sam in po pooblaščencu. Glede pravnega temelja odškodninske odgovornosti toženk navaja, da je glede prvega toženca jasen, saj je bil s kazensko sodbo za ravnanje v škodnem dogodku pravnomočno obsojen za kaznivo dejanje, storjeno z zavestno malomarnostjo, sodišče prve stopnje pa je vezano na izrek kazenske obsodilne sodbe. Glede odgovornosti druge tožene in tretje tožene stranke pa tožnik poudarja, da je prvi toženec smučal v nasprotju z 22. točko prvega odstavka 24. člena Zakona o varnosti na smučiščih (ZVSmuč), da je smučal nevarno, objestno in je zato oviral oziroma ogrožal varnost ostalih smučarjev. To je sodišče samo ugotovilo, saj je kot resnično upoštevalo dejstva, navedena v izreku kazenske sodbe. Zato je nerazumljiva in protislovna ugotovitev sodbe, da ni smučal v nasprotju z 11. točko prvega odstavka 25. člena ZVSmuč. Sodišče napačno zaključuje, da bi moral tožnik dokazati, da je prvi toženec objestno smučal dalj časa in da bi šele takšen način smučanja nadzorniki drugotožene stranke lahko opazili in posledično primerno ukrepali. Tožnik tega ne more dokazati s stopnjo prepričanja, sodišče mu je naložilo pretežko dokazno breme. V situaciji, ko je jasno, da je zaradi objestne vožnje prve tožene stranke prišlo do škodnega dogodka, je dokazno breme na drugi in tretji toženi stranki, da dokažeta, da nadzorniki upravičeno, kljub skrbnosti, niso mogli že pred zadnjo vožnjo, v kateri je prišlo do nezgode, opaziti prvotoženčevo smučanje v nasprotju s predpisi. Tega po mnenju pritožnika druga tožena stranka ni uspela dokazati. Pritožba opozarja na izpovedbo očividca E. M. in izpovedbe delavcev drugotožene stranke, ki niso bili enotni glede okoliščin obravnave nesreče in niso konkretizirano navedli, kdo, kdaj, kako in na katerih progah naj bi opravil nadzor na smučišču. Sodišče se ni opredelilo do zapisov v obratovalnih dnevnikih sezone 2005/2006, ki vzbujajo resen dvom v pravilnost zaključka, da so nadzorniki dejansko fizično spornega dne na smučišču sploh opravljali nadzor. Če bi ga, bi bilo zabeleženih bistveno več intervencij, pa kljub velikemu številu nezgod v referenčnem obdobju drugotožena stranka ni intervenirala niti enkrat. Sodišče je pravilno ugotovilo, da je tožena stranka pri reševanju tožnika ravnala nestrokovno, a nepravilno zaključilo, da tožnik med neustreznim reševanjem in transportom ni utrpel dodatne (ali pravno priznane) škode. Tožnik opozarja na ugotovitve izvedenca, ki je ugotovil, da so se v času do oskrbe v bolnišnici zaradi ravnanja drugotožene stranke telesne bolečine tožniku pojavljale pogosteje in v večji intenziteti, ne pa, da bi bilo povečanje telesnih bolečin neznatno. Nedvomno je tožniku nastala dodatna škoda na zdravju, saj bi telesne bolečine trpel manj časa in v manjši intenziteti, kot sicer. Sodišče je tožniku po vseh postavkah prisodilo prenizko odškodnino. Tožnik trdi, da je v bistvenem njegova poškodba primerljiva s primeri, ki jih našteva v pritožbi, v vseh teh primerih je sodišče oškodovancem prisodilo več kot 30 povprečnih neto plač odškodnine, tožniku pa zgolj 19. Vse poškodbe tožnika skupaj zagotovo sodijo v kategorijo hudih primerov po Fischerjevi klasifikaciji. Pri presoji telesnih bolečin sodišče ni zadosti ovrednotilo dejstva, da tudi danes občuti lažje telesne bolečine pri žvečenju trše hrane. Trajnih posledic predmetne nezgode sodišče ni pravilno ovrednotilo, sodna praksa v podobnih primerih priznava višje odškodnine. Pri ocenjevanju sekundarnega strahu ni upoštevalo, da je imel tožnik štiri nepreskrbljene otroke in da je tožnik utrpel tudi primarni strah. Nepravilno je zaključilo, da mu ne pripada odškodnina za skaženost. Glede izgube pri zaslužku je tožnik dokazal in z listinami pojasnil, kolikšno je bilo odstopanje od običajnega mesečnega zaslužka. Sodišče je zgrešilo bistvo zahtevka, da bi tožnik redoma opravljal tudi dežurstva, če do predmetne nezgode ne bi prišlo in bi ob rednem poteku stvari prejel za 1.039,05 EUR več prihodka. Tožnik v posebni pritožbi poleg zgoraj povzetega očita sodišču, da se je izognilo ocenjevanju dokazov skladno z določbo 8. člena ZPP. Ne strinja se s pojasnilom sodišča, da ni objektivne odgovornosti druge in tretje tožene stranke. Če ne sledi tožnikovim pogledom glede dometa objektivne odgovornosti, pa bi moralo prepoznati vsaj sozakrivljeno ravnanje drugega toženca in njegovo soodgovornost za nastalo škodo. Pri razlogih sodbe glede zavrnitve škode zaradi izgube pri zaslužku gre po mnenju tožnika za dlakocepsko zanikanje duha procesnih pravil in za zanikanje elementarne pravičnosti. Višina negmotne škode je neopredeljena in brez ustrezne konkretizacije v primerih iz sodne prakse.

4. Prvi toženec glede temelja zahtevka tožeče stranke v pritožbi opozarja, da je tožnik med postopkom začel trditve spreminjati in želel krivdo in temelj odškodnine prenesti na drugo in tretjo toženo stranko. Sicer je toženec ves čas postopka ugovarjal, da gre najmanj za deljeno odgovornost, ker je k nesreči bistveno prispeval tudi tožnik sam. Sodišče bi moralo uporabiti določbe o deljeni odgovornosti in o zmanjšanju odškodnine po določbah 185. v zvezi s 170. in 171. členom OZ. Ob trditvah tožnika, da naj bi za velik del nastale škode odgovarjali druga in tretja tožena stranka, sodišče vsekakor ne more vse škode v nasprotju s trditvami tožnika naprtiti njemu. Sodišče je za posamezne oblike škode odmerilo bistveno višjo odškodnino, ki ni v okvirih primerljivih doslej odmerjenih odškodnin za enakovrstno škodo. Posledice niso bile tako hude, tožnik je cca. štiri mesece po poškodbi prevozil s kolesom maraton F., ki je splošno znano eno najzahtevnejših kolesarskih preizkušenj. Zlom čeljusti pri tožniku ni pustil nikakršnih trajnih funkcionalnih posledic, še vedno opravlja tako svoje delo kot tudi vse druge aktivnosti, športne, delovne in ostalo. Upoštevati je, da je tožnik že v sedemdesetem letu starosti in kot takšen ne more biti več aktiven na vseh področjih, kot pred leti. Sodišče je tožniku priznalo previsok znesek za strah, čeprav primarnega ni utrpel, izid zdravljenja pa mu kot zdravniku ni mogel biti neznan. Sodišče bi moralo znesek odškodnine prilagoditi premoženjskemu stanju toženca in potrebam tožnika. Zakonske zamudne obresti bi šle tožniku šele od izdaje sodbe dalje. Napačna je odločitev glede pravdnih stroškov. Res je sodišče veliko časa posvetilo reševanju temelja odškodninske odgovornosti, vendar ne glede prvega toženca, kateremu je bila odgovornost izražena v sodbi kazenskega sodišča, ampak reševanju vprašanja odgovornosti druge in tretje tožene stranke, zoper kateri pa je sodišče tožbeni zahtevek zavrnilo. Prvi toženec z ničemer ni povzročil teh stroškov. Zato bi moralo sodišče priznati, da je povzročil le za 25 % stroškov tožnika, tožnik pa z uveljavljanjem višine odškodnine njemu 75 % njegove škode.

5. Odgovora na pritožbo tožnik in prvi toženec nista vložila.

6. Pritožba prvega toženca je delno utemeljena glede odločitve o stroških postopka, glede glavne stvari pa ni utemeljena. Pritožba tožnika ni utemeljena.

7. Tožnik zahteva plačilo odškodnine za nepremoženjsko in premoženjsko škodo, ki jo je utrpel zaradi poškodbe pri smučanju na smučišču ... 12. 1. 2006. Plačilo odškodnine zahteva nerazdelno od prvega toženca, ki je povzročil trčenje na smučišču in tožnikov padec, od druge tožene stranke, upravljalca smučišča, zaradi opustitve nadzora nad varnostjo na smučišču ter nestrokovnega reševanja tožnika kot poškodovanca ter od tretje tožene zavarovalnice, pri kateri je imela druga toženka sklenjeno zavarovanje civilne odgovornosti. Sodišče prve stopnje je po izvedenem dokaznem postopku pravilno ugotovilo vse za odločitev pomembne okoliščine tega primera, materialno pravo je zmotno uporabilo le pri odločanju o povrnitvi pravdnih stroškov, v ostalem pa pravilno. V pritožbah očitanih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka ni storilo. Ugotovljene okoliščine obravnavane smučarske nezgode so zadostna podlaga za presojo o izključni krivdni odgovornosti prvega toženca, ki je povzročil trčenje in poškodbe tožnika ter bil za svoje ravnanje pravnomočno obsojen v kazenskem postopku, medtem ko za odgovornost druge in tretje tožene stranke niso izkazane vse predpostavke odškodninske odgovornosti.

O pritožbi tožeče stranke:

8. Sodišče prve stopnje ni zagrešilo v pritožbi očitanih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Ugotovitve sodbe glede načina smučanja prvotožene stranke niso protislovne in ne nasprotujejo izreku kazenske sodbe, kot je pravilno pojasnjeno v 14. točki obrazložitve sodbe. Izvedene dokaze je sodišče ocenilo skladno z določbo 8. člena ZPP. Čeprav se res ni posebej opredelilo do zapisov delavcev druge tožene stranke v obratovalnih dnevnikih smučišča sezone 2005/2006, kot bo pojasnjeno, to na pravilnost dokazne ocene ne more imeti vpliva. Ne drži pritožbeni očitek, da naj bi sodišče izpovedi delavcev druge tožene stranke selektivno povzelo. V čem naj bi se kazala izrazita protislovja v njihovih izpovedbah in v čem bi jih moralo sodišče med seboj posebej primerjati, pritožba ne pove.

9. Pritožbeno sodišče soglaša z odločitvijo in razlogi sodbe, da druga tožena stranka kot upravljavec smučišča za nezgodo ni odškodninsko odgovorna. Odškodninska odgovornost upravljavca smučišča je praviloma krivdna¹. Objektivna odgovornost je izjema, povzročijo jo lahko le izjemne okoliščine na smučišču, zaradi katerih bi smučišče postalo nevarna stvar (npr. smučišče s plazom ali izredno poledenelo strmo smučišče). V tej zadevi sodišče prve stopnje takšnih okoliščinah na smučišču, ki bi kazale na povečano nevarnost za življenje in zdravje ljudi, ni ugotovilo. Tožnik se v pritožbi sklicuje na objektivno nevarno smučišče, ker je strmo, nerazdeljeno (med smučarje in deskarje) in slabo kontrolirano ter da vse to v povezavi s splošno prepovedjo povzročanja nevarnosti pomeni objektivno odgovornost. Kot pravilno ugotavlja prvostopenjsko sodišče, smučanje ne predstavlja nevarne dejavnosti in tudi smučišče v večini primerov ne nevarne stvari. V kolikor pa se očita upravljavcu smučišča ravnanje v nasprotju z ZVSmuč, kot v konkretnem primeru, je lahko njegova odgovornost le krivdna.

10. Tožnik očita drugi toženi stranki, da je opustila dolžni nadzor nad smučiščem, ker je prvemu tožencu dopuščala nevarno smučanje oziroma deskanje, kar je v nasprotju z dolžnostjo nadzornika iz tretje alineje 27. člena ZVSmuč. Po tej določbi, ki ureja pravice in dolžnosti nadzornikov, ima nadzornik med ostalim dolžnost smučarjem preprečevati nevarne vožnje in druga nevarna ali škodljiva dejanja, s katerimi ogrožajo ali povzročajo nevarnost za druge udeležence na smučišču.

11. Dolžnosti upravljavca smučišča ureja ZVSmuč v 22. členu. Upravljavec smučišča mora zagotoviti na smučišču tak red, da je omogočeno varno smučanje ob upoštevanju samoodgovornosti smučarjev. Za zagotovitev reda mora upravljavec smučišča zagotoviti ustrezno nadzorno službo. Kakšne so pravice in dolžnosti nadzornikov ter njihova posebna pooblastila, je določeno v 27. in 28. členu ZVSmuč. Prvostopenjsko sodišče je pri ugotavljanju odgovornosti drugotožene stranke presojalo, ali je storil vse, kar je bil kot upravljavec smučišča dolžan storiti za zagotovitev varnosti smučarjev. Ugotovilo je, da je bilo na smučišču na dan škodnega dogodka predpisano število nadzornikov, ki so kontrolirali smučišče. Do ure, ko se je tožnik poškodoval, sami niso ugotovili kršitev niti prejeli nobene prijave, da je na smučišču smučar ali deskar, ki smuča proti predpisom. Sodna praksa se je v odškodninskih primerih trčenja dveh smučarjev glede odškodninske odgovornosti oziroma soodgovornosti upravljalca smučišča že večkrat opredelila², in sicer upravljavec smučišča odgovarja za škodo, ki jo smučarju povzroči drug smučar, če je to posledica nereda, ki ga ni preprečil. Ne more pa preprečiti vsakega trčenja, niti ne more odgovarjati za posamično nepravilno ravnanje smučarjev. Upravljavec smučišča odgovarja le v primeru, če je ravnanje neposrednega povzročitelja škode posledica opustitve varnostnih ukrepov oziroma neizpolnitve zahtev, ki jih upravljavcu nalagajo zakon, pravila stroke in običaji. Ni pa mogoče od upravljavca smučišča oziroma njegovih rediteljev zahtevati, da nadzirajo slehernega smučarja in preprečijo vsako posamezno nevarno smučanje. Nedvomna je zakonsko predpisana dolžnost nadzornikov na smučišču, da smučarjem in deskarjem preprečujejo nevarne vožnje in druga nevarna in škodljiva dejanja na smučiščih, kot poudarja pritožba. Prestroga in nerazumna pa bi bila zahteva do upravljavcev smučišča, da bi izvajali absoluten nadzor nad smučišču in nadzirali vsakega smučarja ali deskarja ter ga v primeru nevarnega smučanja izločili (mu prepovedali smučanje in odvzeli vozovnico). Dokazno breme za dokazovanje protipravnega ravnanja zaradi premalo skrbnega ravnanja oziroma opustitve dolžnega vzdrževanja reda in varnosti na smučišču, je na tožniku in za prevalitev dokaznega bremena na drugo toženo stranko zaradi pravičnosti, pritožbeno sodišče ne vidi razlogov. Pravilno je stališče sodbe, da sklepanje zgolj na podlagi škodnega dogodka, da je prvi toženec nevarno deskal že pred nezgodo, pri tem pa je bil pogosto obiskovalec tega smučišča, tudi po presoji pritožbenega sodišča ne zadostuje za dokaz, da so bili nadzorniki druge tožene stranke neskrbni, ker bi ga bili dolžni opaziti in mu deskanje preprečiti. Zakaj bi nadzorniki prvega toženca morali videti nevarno deskati že pred nesrečo, tožnik denimo ni podkrepil niti s tem, da bi ga bil sam ali kdorkoli drug opazil in naznanil. Ključen dokaz o tem tudi ne more biti vpogled v obratovalne dnevnike smučišča v sezoni 2005-2006, v katerih po trditvah pritožbe v daljšem obdobju ni zabeležnih nobenih nepravilnosti in ukrepov zoper smučarje. Navedeno bi lahko pomenilo le indic, ne pa dokaz za to, da nadzorniki pred nezgodo niso bili dovolj prisotni ali pa niso dovolj ukrepali pri zagotavljanju reda na smučišču. Sicer pa je glede tega sodišče sledilo izpovedbam delavcev tožene stranke, ki v bistvenem delu niso protislovne niti nedosledne, kot jim očita pritožba, da so se nadzorniki in reševalci gibali po smučišču in vzorčno pokrivali teritorij in ukrepali v primeru kršitev, da pa se v dnevnikih intervencije nadzornikov ne evidentirajo, pač pa samo odvzemi vozovnic. Pritožbeno sodišče se zato strinja z razlogi sodbe, da ni dokazano protipravno ravnanje drugotožene stranke zaradi opustitve dolžnega nadzora nad varnostjo na smučišču.

12. Glede drugega očitka upravljavcu smučišča, da je pri reševanju tožnika po nezgodi ravnal nestrokovno, je prvostopenjsko sodišče ugotovilo, da to delno drži. Delavci tožene stranke niso poskrbeli za strokovno reševanje in prevoz tožnika, ker bi ga morali med vožnjo z akijem ustrezno imobilizirati vsaj z ovratnico in ker bi mu morali organizirati teži poškodbe primeren prevoz v bolnišnico (z reševalnim vozilom ali helikopterjem). Vendar, na srečo, zaradi tega tožniku ni nastala dodatna trajna škoda na zdravju. Po ugotovitvah sodbe, ki sledi izvedenskemu mnenju, pa mu je dodatna škoda nastala na področju fizičnih bolečin (kot razlika v pogostosti in intenziteti od tistih, ki bi jih trpel ob pravilnem ukrepanju) in strahu (pritožba tega dela odločitve obrazloženo ne izpodbija) v času do oskrbe v bolnišnici. Čas trajanja te dodatne škode ni sporen. Tožnik se je poškodoval ob približno 14.50 uri, kot je navedeno v izreku kazenske sodbe, na urgentni kirurški blok UKC je bil sprejet ob 16.55 uri, torej čez dve uri in pet minut. Po oceni izvedenca medicinske stroke je tožnik zaradi poškodbe trpel hude telesne bolečine kot trajne do oskrbe v bolnišnici, kot občasne pa še štiri dni po poškodbi. Prvostopenjsko sodišče je glede dodatne škode, ki jo je tožnik utrpel zaradi nepravilnega reševanja, na tej podlagi pravilno ocenilo, da je razlika pri fizičnih bolečinah tako majhna, da ne predstavlja pravno priznane škode. Pri tem seveda ni mislilo, da je tožnik trpel neznatno škodo na področju fizičnih bolečin v spornem času prevoza na urgenco. V tem času je trpel hude telesne bolečine, kar pomeni zelo visoko stopnjo bolečin. Za hude telesne bolečine pa je tožniku odškodnina priznana in že zato višjega zneska, ki bi to stopnjo bolečin presegal, ni moč priznati. Sicer pa sodna praksa priznava odškodnino za telesne bolečine, če te niso neznatne in če trajajo dlje časa. Tudi glede na kratek čas trajanja (čas trajanja telesnih bolečin se pri odmeri odškodnin praviloma šteje po dnevnih in ne po urah), razlika v obsegu bolečin ne upravičuje denarne odškodnine. Ker zato niso izpolnjene vse predpostavke za krivdno odgovornost druge tožene stranke (131. člen OZ), je pravilna odločitev o zavrnitvi odškodninskega zahtevka zoper njo in tretjo toženo stranko.

13. Glede višine prisojene odškodnine tožnik očita sodbi, da mu je prisodilo prenizko odškodnino po vseh postavkah ter da višina bistveno odstopa od sodne prakse v primerljivih primerih, pri čemer izpostavlja odločbe VSRS II Ips 1029/2007, II Ips 932/2006, II Ips 430/2008 in II Ips 338/2005, v katerih je bilo oškodovancem prisojeno več kot 30 povprečnih neto plač, tožniku pa zgolj 19.

14. Tožnik je v nezgodi, ki je podlaga za odmero sporne odškodnine, utrpel več poškodb, ki se po Fischerjevi lestvici razvrstitve telesnih poškodb uvrščajo delno med srednje hude, delno pa med lahke primere. Po ugotovitvah izvedenca je utrpel pretres možganov lažje do srednje hude stopnje, zlom kota spodnje čeljustnice na desni strani, zlom kondilarnega nastavka spodnje čeljustnice levo, zlom nosnih kosti, zlom desne strani zgornje čeljustnice v predelu sinusa zgornje čeljustnice, razpočno rano desne strani brade, ki predira v ustni preddvor, udarnino desne strani obraza in udarnino prsnega koša levo. Zlom čeljusti je uvrščen med srednje hude primere (III. skupina), ostale poškodbe pa med lahke primere (II. skupina) po navedeni klasifikaciji, kot pravilno ugotavlja prvostopenjsko sodišče. Primeri dosojenih odškodnin, ki jih navaja pritožba, sicer sodijo med srednje hude primere (razen v zadevi II Ips 338/2005, kjer gre za hud primer), vendar gre pri vseh za večji obseg poškodb (izbitje zob, druge poškodbe glave in telesa, večji obseg telesnih bolečin in nevšečnosti med zdravljenjem), v vseh zadevah gre tudi za mlajše oškodovance, pri katerih je upoštevano daljše obdobje trajanja duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti. Po presoji pritožbenega sodišča je nepremoženjska škoda tožniku tudi ob primerjavi teh primerov pravilno odmerjena in je sodišče prve stopnje njeno višino pravilno utemeljilo ob upoštevanju tako načela individualizacije, to je posebnih okoliščin na strani tožnika, kot tudi načela objektivne pogojenosti odškodnin, ki se odraža v skladnosti sodne prakse v podobnih primerih. Določba drugega odstavka 179. člena OZ sodišču nalaga, da pri odmeri odškodnine pazi na pomen prizadete dobrine in na namen odškodnine, pa tudi na to, da ta ne bi šla na roko težnjam, ki niso v skladu z njeno naravo in namenom. V poškodbeni skupini poškodb zob in čeljusti so v sodni praksi poleg primerov, na katere se sklicuje pritožba, tudi primeri, ko so bile oškodovancem za zlom čeljustnice, ki je najhujša tožnikova poškodba, prisojene precej nižje odškodnine (9 oziroma 10 povprečnih plač). V primerih bistveno podobnih poškodb in obsega bolečin ter nevšečnosti, ko gre prav tako kot pri tožniku za več poškodb, pa je sodišče oškodovancem priznalo okrog 18 plač³, kar ne odstopa od tožniku prisojene odškodnine.

15. Pri določitvi odškodnine za telesne bolečine in nevšečnosti pri zdravljenju je v znesku 7.000,00 EUR ustrezno upoštevano, da tožnik v določenih okoliščinah ter ob žvečenju trše hrane še vedno občuti lažje telesne bolečine, ki se lahko stopnjujejo do stopnje srednje hudih telesnih bolečin. Ustrezno je odmerjena tudi odškodnina za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti, sodišče je upoštevalo prav vse posledice, ki tožnika ovirajo v vsakdanjem življenju in pri športnih aktivnostih. Enako velja za odškodnino za strah. Pri tožniku primarnega strahu zaradi nezavesti ni bilo, takšen zaključek podpira sodna praksa in ni v nasprotju z mnenjem izvedenca, zato je prvostopenjsko sodišče obseg in višino te škode pravilno utemeljilo. Odškodnina za strah 1.500,00 EUR ni prenizka tudi ob upoštevanju posebnosti tožnikovega primera, da se je kot zdravnik upravičeno bal hujših posledic, ki bi lahko vplivale na njegovo skrb za štiri mladoletne otroke. Zahtevek za plačilo odškodnine za duševne bolečine zaradi skaženosti je utemeljeno zavrnjen. Tožnik v pritožbi meni, da mu odškodnina gre, četudi gre za lahno skaženost in ne takšno, ki bi vzbujala odpor. Pritožbeno sodišče je sledilo mnenju izvedenca, da je brazgotina po rani na bradi nežna in vidna le iz neposredne bližine, da predstavlja le kozmetski deficit in tožnika v socialnih stikih ne ovira. V takšnem primeru pa je pravilna ocena, da tožniku ne more povzročati psihičnega trpljenja.

16. Pritožbeno sodišče pritrjuje razlogom sodbe za zavrnitev zahtevka za povrnitev premoženjske škode. Tožnik je v tožbi uveljavljal 1.039,05 EUR kot izgubo na zaslužku, ker je za bolniški stalež izkoristil letni dopust in zato prejel le golo plačo. Kasneje je navajal, da je bil delno tudi v bolniškem staležu. Vendar iz predloženih plačilnih list ne izhaja, da bi bil tožnik v bolniškem staležu, prav tako ni obrazložil niti dokazal, da je bil prav za znesek 1.039,05 EUR prikrajšan na zaslužku. Ker je ugotovljeno, da se je tožnik odločil za koriščenje letnega dopusta (ko ne dobi višje plače zaradi opravljanja dežurstev), namesto bolniškega staleža, ni podlage za zahtevano premoženjsko škodo, saj je ta odločitev povzročila, da ni razlike v višini plače, do katere bi sicer prišlo, če bi primerjal redno plačo skupaj z dežurstvi, s plačo v bolniškem staležu.

O pritožbi prvega toženca:

17. Prvi toženec meni, da je sodišče napačno uporabilo določbo 171. člena OZ o deljeni odgovornosti. Vztraja, da je za nesrečo bistveno soodgovoren tožnik sam, ker da je bil premalo pozoren na druge udeležence in se je zaletel v toženca ob prečkanju proge na smučišču. Prvostopenjsko sodišče je ugotovilo krivdno odgovornost prvega toženca za obravnavno smučarsko nezgodo, do katere je prišlo tudi zaradi kaznivega dejanja, ki ga je storil s tem, ko je s smučarsko desko (bordom) smučal v nasprotju z drugo in tretjo alinejo drugega odstavka 24. člena ZVSmuč, saj je smučal prehitro, premalo previdno in preblizu drugih smučarjev ter vijugal levo in desno po celotni širini smučarske proge, pri čemer je v tožnika od zadaj bočno sunkovito trčil in ga iz malomarnosti huje telesno poškodoval. Navedena dejstva, ki izhajajo iz izreka pravnomočne obsodilne sodbe Višjega sodišča v Ljubljani V K 341/2010 v zvezi s sodbo Vrhovnega sodišča RS I Kp 24294/2011 z dne 22. 5. 2012, so zadostna podlaga za zaključek o protipravnem ravnanju in odškodninski odgovornosti prvega toženca. Vezanost na kazensko sodbo (14. člen ZPP) pomeni, da sodba pravdnega sodišča glede obstoja civilnopravne obveznosti ne sme vsebovati ugotovitev, ki so v nasprotju z ugotovitvami, ki so bile podlaga obsodilni sodbi. Ugovor tožnikove sokrivde je sodišče prve stopnje utemeljeno zavrnilo, saj je zanesljivo zaključilo, da je edini vzrok za nezgodo v vožnji prvega toženca, ker je vozil prehitro, premalo previdno in preblizu drugih smučarjev. Glede na vezanost pravdnega sodišča na pravnomočno obsodilno sodbo, izdano v kazenskem postopku, so neutemeljene trditve prvega toženca o drugačnem poteku nezgode, kot je ugotovljen v izreku pravnomočne kazenske sodbe.

18. Prvi toženec v pritožbi uveljavlja zmanjšanje odškodnine na podlagi 170. člena OZ in v zvezi s tem trdi, da nesreče ni povzročil namenoma ali iz hude malomarnosti ter da je v zelo slabem finančnem stanju, skrbeti pa mora za šoloobvezne otroke in celotno družino. Po določbi prvega odstavka 170. člena OZ lahko sodišče zmanjša odmerjeno odškodnino, če so za to izpolnjeni zakonski pogoji (šibko premoženjsko stanje odgovorne osebe, škoda pa ni bila povzročena namenoma in tudi ne iz hude malomarnosti). To pa lahko stori le na predlog odgovorne osebe in ne samo. Prvi toženec med postopkom ni predlagal zmanjšanja odškodnine na tej podlagi, ampak je tak predlog podal šele v pritožbi. Tudi sicer ne bi bil izpolnjeni zakonski pogoji za znižanje odškodnine, ker je ob škodnem dogodku očitno ravnal hudo malomarno.

19. V postopku je bilo ugotovljeno, da druga in tretja tožena stranka nista krivdno odgovorni za tožnikovo škodo, zato je neutemeljen pritožbeni očitek, da naj bi sodišče vso (torej tudi njuno) škodo v nasprotju s trditvami tožnika naprtilo prvemu tožencu. Tudi sicer je treba pojasniti, da v razmerju med oškodovancem in več povzročitelji škode OZ praviloma določa solidarno odgovornost povzročiteljev (186. člen OZ). To pomeni, da je odškodninska odgovornost krivdno odgovornega prvega toženca samostojna in v razmerju do tožnika ne more biti nič manjša tudi v primeru odgovornosti morebitnih drugih povzročiteljev škode.

20. Vprašanje višine pravične denarne odškodnine za nepremoženjsko škodo tožniku je pritožbeno sodišče že presojalo v 15. in 16. točki obrazložitve te sodbe. Zato je treba le ponoviti, da je višina prisojene odškodnine po posameznih postavkah primerna in ne previsoka. Dejstvo, da je tožnik nekaj mesecev po nezgodi s kolesom prevozil, po trditvah prvega toženca, eno najzahtevnejših kolesarskih preizkušenj, je prvostopenjsko sodišče obravnavalo. Po presoji pritožbenega sodišča za presojo obsega in višine odškodnine za duševne bolečina zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti ne more biti odločilno, ker se je tožnik te prireditve udeležil le enkrat, kasneje pa ne več zaradi bolečin. Kakšne so trajne funkcionalne posledice poškodb je podrobno obrazložilo in jih pravilno upoštevalo. To velja tudi za odmero višine odškodnine zaradi strahu.

21. Zakonske zamudne obresti je prvostopenjsko sodišče tožniku priznalo od vložitve tožbe dalje. Pri tem je pravilno uporabilo določbo 299. člena OZ. Pritožba nima prav, da bi tožnik lahko uveljavljal obresti šele od izdaje sodbe oziroma od izdaje kazenske sodbe. Tožnik odškodnine od prvega toženca z izvensodnim odškodninskim zahtevkom ni uveljavljal pred tožbo, zato mu gredo zakonske zamudne obresti od vložitve tožbe dalje, saj je bil najkasneje od takrat prvi toženec v zamudi.

22. Pri odločitvi o povrnitvi pravdnih stroškov pa je treba pritrditi pritožbi, da je sodišče zmotno uporabilo materialno pravo, ko je pri doseženem uspehu tožnika upoštevalo tako uspeh po temelju (100 %) kot tudi po višini (25 %), nato pa kot skupni uspeh aritmetično sredino (62,5 %). Podlage, da bi sodišče v konkretnem primeru uspeh tožnika vrednotilo ločeno "po temelju" in "po višini", ni. Sodna praksa sicer ta način dopušča le izjemoma, in sicer v tistih odškodninskih sporih, kjer je dejansko stanje sporno tako v zvezi z obstojem temelja odškodninskega zahtevka kot tudi glede višine, in je ugotavljanje temelja povzročilo nastanek znatnih pravdnih stroškov. V obravnavani zadevi pa z ugotavljanjem temelja odškodninske odgovornosti prvega toženca o znatnih stroških ni mogoče govoriti, ker je odločitev o njegovi krivdni odgovornosti prvostopenjsko sodišče oprlo na kazensko obsodilno sodbo, ugotavljanje morebitne sokrivde tožnika pa ni povzročilo dodatnih stroškov. Ob pravilni uporabi določbe drugega odstavka 154. člena ZPP je uspeh tožnika v postopku 25 %, uspeh prvotožene stranke pa 75 %. Tožnikovi stroški, kot jih je ugotovilo prvostopenjsko sodišče, znašajo 7.393,50 EUR, ob upoštevanju uspeha pa 1.848,37 EUR. Stroški prvega toženca so odmerjeni na 6.072,81 EUR, 75 % uspeh znese 4.454,61 EUR. Po izvedenem pobotanju je tožnik dolžan povrniti prvemu tožencu 2.706,24 EUR stroškov pravdnega postopka. Tako odmerjene stroške mora tožnik plačati tožencu v 15 dneh (prvi in drugi odstavek 313. člena v zvezi s 332. členom ZPP) če zamudi, pa gredo od izteka tega roka še zahtevane zakonske zamudne obresti (prvi odstavek 299. člena in prvi odstavek 378. člena OZ).

23. Prvi toženec je v pritožbenem postopku uspel le v sorazmerno majhnem delu in še to le glede stranske terjatve, zato glede na pretežno neutemeljeno pritožbo sam krije svoje stroške pritožbenega postopka, enako pa tudi tožnik, ki s pritožbo ni uspel (154. člen v zvezi s 165. členom ZPP).

-------------------------------
¹ VSRS sodba II Ips 143/2006, sodba II Ips 297/1998.
² Primerjaj VSRS II Ips 1023/2008, II Ips 1129/2008, II Ips 446/1999, II Ips 297/1998, II Ips 349/1996 in VSL II Cp 3020/2011, III Cp 1131/2009, I Cp 973/1996.
³ Mag. Alenka Berger Škrk, Denarna odškodnina za nepremoženjsko škod, pregled Sodne prakse Vrhovnega sodišča RS, GV založba, primeri IV/22-24 ter IV/12-13.

Datum zadnje spremembe:

21.05.2018

Podobni dokumenti:

• VSM sodba in sklep I Cp 1008/2015
• VSL Sodba II Cp 1729/2017
• Sodba II Ips 232/93