VSL Sodba I Cpg 248/2016

Jedro

Za odškodninsko odgovornost članov nadzornega sveta odvisne družbe po določbi drugega odstavka 548. člena ZGD-1 veljajo splošne določbe o njihovi (krivdni) odškodninski odgovornosti. Zanjo morajo biti podane vse splošne predpostavke civilnega delikta. Navedeno varstveno določbo dopolnjujejo določbe o skrbnosti in odgovornosti članov vodenja in nadzora iz 263. člena ZGD-1. Za odškodninsko odgovornost po 263. členu ZGD-1 morajo biti izpolnjene predpostavke: članstvo v organu vodenja ali nadzora, kršitev s tem povezanih dolžnosti, krivda, škoda ter vzročna zveza med škodo in kršitvijo dolžnosti. Za presojo predpostavk odškodninske odgovornosti se uporabljajo tudi splošna pravila obligacijskega prava (133. člen OZ). Tudi glede vzročne zveze se uporabljajo splošna pravila, kar pomeni, da mora med kršitvijo dolžnosti in škodo obstajati vzročna zveza po načelu adekvatnosti, ki izključuje škodne posledice, ki so izven verjetnosti.

Kršitev dolžnega ravnanja iz drugega odstavka 548. člena ZGD-1 pomeni predpostavko protipravnosti, ne izključuje pa uporabe razbremenilnih razlogov po določbi drugega odstavka 263. člena ZGD-1.

Čeprav je dolžnost članov nadzornega sveta, da preverijo poročilo o odvisnosti, obligacija rezultata, pa člani nadzornega sveta tega niso storili, to še ne pomeni, da so izključeni razbremenilni razlogi po drugem odstavku 263. člena ZGD-1, pač pa pomeni zgolj, da je podana protipravnost, odprta pa ostajajo vsa vprašanja glede preostalih predpostavk odškodninske odgovornosti.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

II. Vsaka stranka nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano delno sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek na nerazdelno plačilo odškodnine v višini 9,024.603,82 EUR s pripadki v delu, ki se nanaša na četrtega toženca B. D. in na šestega toženca J. P. (Tožeča stranka je sicer zahtevala, da ji tožene stranke G. Č., J. M., D. B., B. M. in P. J. nerazdelno plačajo odškodnino v višini 9,024.603,82 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 1. 2009 dalje do plačila, in sicer skupaj z J. K. in O. B., ki po sodbi Okrožnega sodišča v Ljubljani X k 45162/2011-581 z dne 10. 10. 2013 v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Ljubljani II Kp 45162/2011 z dne 29. 5. 2014 dolgujeta tožeči stranki 9,024.603,82 EUR, in skupaj z A. K., ki po delni zamudni sodbi Okrožnega sodišča v Kranju I Pg 59/2012-40 z dne 3. 4. 2014 dolguje tožeči stranki isti znesek z zakonskimi zamudnimi obrestmi in pravdne stroške z obrestmi). Obenem je sodišče prve stopnje odločilo še, da mora tožeča stranka povrniti pravdne stroške, četrtemu tožencu v višini 284,16 EUR in šestemu tožencu pravdne stroške v višini 58.203,15 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. Tožeča stranka se je zoper delno sodbo pravočasno pritožila iz vseh pritožbenih razlogov in predlagala, da sodišče druge stopnje spremeni delno sodbo tako, da v celoti ugodi tožbenemu zahtevku, (tudi) napram četrtemu tožencu in šestemu tožencu, toženima strankama pa naloži v plačilo stroške postopka, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, podredno pa, da sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Priglasila je pritožbene stroške.

3. Četrti toženec in šesti toženec sta na pritožbo odgovorila in predlagala njeno zavrnitev. Šesti toženec je priglasil stroške za odgovor na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Tožeča stranka je v tej zadevi vložila odškodninski zahtevek zoper (bivše) predsednika in člana uprave ter nadzornega sveta. Predmet izpodbijane delne sodbe je odškodninski zahtevek zoper dva člana nadzornega sveta, četrtega toženca, ki je bil predstavnik zaposlenih v nadzornem svetu, in šestega toženca. Tožeča stranka uveljavlja njuno odškodninsko odgovornost na podlagi drugega odstavka 548. člena Zakona o gospodarskih družbah (ZGD-1) in navaja, da sta kot člana nadzornega sveta tožeče stranke kot odvisne družbe odgovorna kot solidarna dolžnika (poleg obvladujoče družbe M. d. o. o. in članov poslovodstva tožeče stranke kot odvisne družbe), ker sta glede škodljivega pravnega posla kršila svojo dolžnost, da preverita poročilo o odnosih s povezanimi družbami (poročilo o odvisnosti) in da o ugotovitvah pregleda poročata skupščini.¹

6. Sodišče prve stopnje je sledilo navedbam tožeče stranke, da sta L. d. o. o. (L.) in tožnica dne 14. 12. 2011 sklenila prodajno predpogodbo za dve nepremičnini (T.), po kateri je tožnica pridobila nakupno upravičenje za T. za 8,042.031,77 EUR brez DDV, kar naj bi se po dogovoru ob sklenitvi prodajne pogodbe korigiralo skladno s sporazumno ugotovljenim končnim seštevkom vrednosti celotne investicije. Dne 14. 12. 2008 je tožnica brezplačno prenesla na M. d. o. o. (M.) nakupno upravičenje iz prodajne predpogodbe, ki ga je M. tudi uveljavil. Dne 19. 12. 2008 je L. z M. sklenil prodajno pogodbo za T. za kupnino v višini 8,725.367,57 EUR brez DDV. M. je kupnino z DDV (10,470.441,00 EUR) pridobil na podlagi posojilne pogodbe s tožnico z dne 23. 12. 2008. Tožnica je torej brezplačno prenesla nakupno upravičenje na M., ki ga je ta uveljavil in z denarjem, ki mu ga je posodila tožnica, kupil T. Dne 23. 12. 2008 sta M. in K. sklenila prodajno pogodbo za T. za kupnino v višini 17,996.120,00 EUR brez DDV. Dne 29. 6. 2009 je tožnica kupila T. od K. za 17,749.971,39 EUR brez DDV, čeprav bi ga lahko od L. dne 19. 12. 2008 kupila za 8,725.367,57 EUR brez DDV, če ne bi brezplačno prenesla nakupnega upravičenja na M. Za opisano ravnanje tožnice ni bilo ekonomskih in pravnih razlogov, razen pridobitev koristi za M. na škodo tožnice. Tožnica je bila ves čas posestnik T. in je tam opravljala svojo dejavnost. Prodaja preko nepovezane osebe K. je bila izvršena zato, da posla ne bi bilo potrebno prikazovati v letnem poročilu tožnice (v odseku poročilo o poslih med povezanimi podjetji). Uprava tožnice je 27. 10. 2009 pridobila pravno mnenje odvetniške družbe o poslih v zvezi z nakupom T., zato naj bi tožnica in M. 18. 12. 2008 sklenila sporazum, v katerem ugotavljata, da bo M. od L. kupil T. za 8,725.367,57 EUR brez DDV, da bo tožnica najemnik nepremičnine in da bo tožnica lahko od M. zahtevala povračilo razlike med nabavno in prodajno ceno. V resnici pa ta sporazum ni bil sklenjen 18. 12. 2008, ampak šele po pridobitvi pravnega mnenja z dne 27. 10. 2009, v katerem sporazum ni omenjen in v katerem je bilo upravi predlagano, da je potrebno odstraniti bistveni element kaznivega dejanja, to je protipravno premoženjsko korist družbe M. in dobiček prenesti nazaj na tožnico. Njegov namen ni bil v povrnitvi prikrajšanja, saj v tej smeri ni bilo nobenih aktivnosti in nenazadnje M. ni imel dovolj denarnih sredstev, da bi razliko sploh lahko vrnil. M. je s takšnim ravnanjem odvisni družbi povzročil prikrajšanje v navedeni višini, ki je nepremičnine kupila le pol leta kasneje po cca. dvojni ceni ter celo sama financirala prvotni nakup s strani M.. M. razlike ni nikoli prenesel na tožnico skladno z drugim odstavkom 545. člena ZGD-1 niti ni imel namena to storiti. Koncem leta 2008 je imel M. obvladujoči, večinski delež v tožnici, ki je bila odvisna družba. M. je po družbeni pogodbi opredeljen kot holdinška družba. Glavna cilja M. (5. člen družbene pogodbe) sta bila zagotoviti, da bo družba krepila svojo lastniško strukturo v tožnici, in maksimiranje donosa za družbenike preko lastništva v tožeči stranki. Poleg tega so se družbeniki M. (18. člen družbene pogodbe) zavezali, da bodo aktivno vključeni v delo in poslovanje tožnice (v operativno delo). Pri razmejitvi holdinga od dejanskega koncerna je bistveno, ali holding uporablja večinsko kapitalsko udeležbo za vodenje družbe. Družbi sta bili torej povezani v dejanski koncern. Prvi trije toženci so bili v času sklenitve pravnih poslov predsednik tožničine uprave in dva člana uprave. Preostali trije pa člani tožničinega nadzornega sveta, pri čemer je bila peta toženka direktorica M. in predsednica nadzornega sveta. Vsi toženci razen četrtega, so bili neposredno družbeniki M. Temelj odgovornosti M. je v prvem odstavku 547. člena in prvem ter drugem odstavku 545. člena v zvezi s 529. členom in drugim odstavkom 530. člena ZGD-1. Vpliv obvladujoče družbe predpostavlja že po zakonu. M. je kot obvladujoča družba vplival (preko članov tožničinih organov) na tožečo stranko, da mu je brez ekonomskega razloga brezplačno odstopila odkupno upravičenje. M. je na podlagi predkupnega upravičenja kupil T., ki je bil na koncu prodan za višjo ceno tožnici. Prikrajšanje tožnici ni bilo povrnjeno in pomeni škodo, ki jo je po 547. členu ZGD primarno dolžan povrniti M. Prvi trije toženci so solidarno odgovorni za škodo, saj niso zagotovili nadomestila prikrajšanja, niso ocenili posledic vplivanja in niso storili ničesar za nadomestitev prikrajšanja. Za poslovni leti 2008 in 2009 niso pripravili poročila o odvisnosti. Sporazum z dne 18. 12. 2008 je fiktiven in je sklenjen pozneje. Četrti toženec in šesti toženec nista preverila škodljivosti posla in nista od uprave zahtevala predložitve poročila o odvisnosti in o odsotnosti poročila nista poročala na skupščini, zato sta po mnenju tožeče stranke za škodo solidarno odgovorna. (Enako peta toženka, kar pa ni predmet izpodbijane delne sodbe).

7. Četrti toženec in šesti toženec sta se odškodninski odgovornosti upirala in navajala, da za sporne posle nista vedela niti se nista imela možnosti z njimi seznaniti. Četrti toženec je bil predstavnik zaposlenih v nadzornem svetu in nikoli ni bil lastnik delnic N. ali z njim povezane družbe. Tudi, če bi poročilo dobil, škodljivega posla ne bi mogel preprečiti. Šesti toženec je izpostavljal zlorabe uprave, ki so bile nadzornemu svetu prikrite. Čeprav je bil šesti toženec udeležen v M. (0,5 % delež), se tudi tam ni mogel seznaniti s posli. Po njegovem mnenju je odgovorna uprava, šesti toženec pa poslov ni mogel preprečiti. Po njegovem mnenju niso podane predpostavke odškodninske odgovornosti (škoda, protipravno ravnanje, vzročna zveza in krivda).

8. Iz ugotovitev prvostopenjskega sodišča izhaja, da sta bila M. (tudi sicer prevzemna družba) in tožnica v razmerju obvladujoče in odvisne družbe in da je obstajal enostavni dejanski koncern, z večinsko udeležbo v odvisni družbi, saj so podane personalne povezave, očitno pa je tudi odvisna družba ravnala v nasprotju z lastnimi interesi. Člani poslovodstva odvisne družbe so solidarno odgovorni s člani poslovodstva obvladujoče družbe oziroma z obvladujočo družbo, če niso izpolnili obveznosti po prvem odstavku 548. člena ZGD-1. V drugačnem položaju pa so po oceni prvostopenjskega sodišča člani nadzornega sveta odvisne družbe, ki so sicer solidarno odgovorni s poslovodstvom odvisne družbe, če so glede škodljivega pravnega posla ali škodljivega ravnanja kršili svojo dolžnost, da preverijo poročilo o odnosih s povezanimi družbami in da o ugotovitvah poročajo skupščini (drugi odstavek 548. člena ZGD-1). Poslovodstvo mora predložiti nadzornemu svetu poročilo o odvisnosti skupaj z revizorjevim mnenjem, logična posledica tega pa je, da ima nadzorni svet pravico in dolžnost to zahtevati. Vendar je po oceni prvostopenjskega stališča zmotno stališče tožnice, da se je treba za presojo odškodninske odgovornosti četrtega toženca in šestega toženca opreti le na varstvene norme 545. - 548. člena ZGD-1. Varstvene norme ZGD-1 dopolnjujejo splošne norme Obligacijskega zakonika (OZ) o odškodninski odgovornosti (od 131. do 189. člen OZ). Drži, da jih kot specialnejše norme delno presegajo, a ne v tolikšni meri, kot se zavzema tožnica. Po OZ morajo biti za obstoj odškodninske odgovornosti podane vse predpostavke, ki so v protipravnem ravnanju, škodi, vzročni zvezi med njima in krivdi. Predpostavke mora zatrjevati in izkazovati oškodovanec, pri čemer velja glede krivde obrnjeno dokazno breme. Navedene določbe ZGD-1 in OZ dopolnjujeta še splošni določbi o odškodninski odgovornosti organov vodenja iz 263. in 264. člena ZGD-1¸ in sicer velja za člane organov vodenja in nadzora profesionalna skrbnost in so solidarno odgovorni za škodo, ki je nastala kot posledica kršitve njihovih nalog, razen če dokažejo, da so pošteno in vestno izpolnjevali svoje dolžnosti. Enako kot v splošnih določbah OZ se torej krivda predpostavlja, medtem ko je treba zatrjevati in izkazati protipravno ravnanje, škodo in vzročno zvezo. Vzročna zveza se presoja po načelu adekvatne vzročnosti, po kateri se odgovarja za običajne oz. običajno predvidljive posledice protipravnega ravnanja. V skladu s sodno prakso gre pri članih poslovodstva in nadzornega sveta za krivdno (in ne objektivno) odgovornost z obrnjenim dokaznim bremenom (prim. VSRS II Ips 166/2003). Omiljene so tudi zahteve glede izkazovanja protipravnega ravnanja, pri katerem mora oškodovanec izkazati vse indice protipravnega ravnanja. Člani organov sicer odgovarjajo v skladu z ZGD-1 solidarno, vendar je potrebno izkazati predpostavke za odgovornost vsakega posamičnega člana posebej. Koncernska odgovornost sicer prebija splošno odškodninsko odgovornost, a le v okviru, da določa širok krog solidarnih odškodninskih zavezancev (poleg obvladujoče družbe), ki sicer po splošnih pravilih odškodninskega prava za škodo ne bi nikdar odgovarjali, od katerih terja določena dolžnostna ravnanja in zanje predvideva višje standarde dolžne skrbnosti. Prav tako ZGD-1 določa tudi širši krog odškodninskih upravičencev (npr. delničarji, upniki) in širi njihovo aktivno legitimacijo. Sicer pa veljajo za odškodninsko odgovornost posamičnih solidarno odgovornih članov odvisne družbe splošne določbe o njihovi odškodninski odgovornosti. Besedilo drugega odstavka 548. člena ZGD-1 bi sicer kazalo na zaključek, da že sama opustitev pomeni njihovo odškodninsko odgovornost, a je po presoji sodišča navedeno potrebno povezati z 263. členom ZGD-1, po katerem so (med drugim) člani organa vodenja ali nadzora solidarno odgovorni družbi za škodo, ki je nastala kot posledica kršitve njihovih nalog, razen če dokažejo, da so pošteno in vestno izpolnjevali svoje dolžnosti. Po presoji prvostopenjskega sodišča mora biti (kljub načelno določeni solidarni odgovornosti v primeru kršitev dolžnostnega ravnanja) podana vzročna zveza med kršitvijo dolžnostnega ravnanja posameznega člana organa in nastalo škodo.

9. Tožnica obravnavanima tožencema očita opustitve v smeri neizvajanja dolžnosti članov nadzornega sveta, medtem ko oba toženca (med drugim) obstoju vzročne zveze med očitanimi opustitvami in nastalo škodo nasprotujeta. Po oceni prvostopenjskega sodišča so v smeri obstoja vzročne zveze tožničine trditve preveč pomanjkljive, da bi omogočale presojo obstoja odškodninske odgovornosti četrtega in šestega toženca.

10. Na podlagi navedenega je prvostopenjsko sodišče zaključilo, da kljub očitkom, da četrti toženec in šesti toženec nista zahtevala predložitve poročila o odvisnosti in o nepredložitvi nista poročala na skupščini, ni mogoče napraviti zaključkov o sporni vzročni zvezi, saj ni z ničemer navedeno, kako so navedene opustitve (so)prispevale k nastali škodi oz. vplivale na sam nastanek škode. Manjkajo vsakršne navedbe o kakršnikoli povezavi med nastankom škode in opustitvami četrtega toženca in šestega toženca. Iz navedb tožnice ni razvidno, v čem naj bi bila podana adekvatna vzročnost med nastalo škodo in zatrjevanimi opustitvami nadzorne funkcije nadzornega sveta. Iz listin v spisu izhaja, da četrti toženec in šesti toženec za sporne posle v času njihovega sklepanja nista vedela. Z vprašanjem, ali bi glede na očitane opustitve zanje morala in mogla vedeti, se sodišče prve stopnje ni ukvarjalo, saj je zaključilo, da ni izkazana vzročna zveza med zatrjevanimi opustitvami četrtega in šestega toženca ter tožnici nastalo škodo. Tožnica namreč vzročne zveze z ničemer ne zatrjuje, temveč celo vztraja na (zmotnem) stališču, da vzročna zveza za odškodninsko odgovornost ni relevantna. Tožnica sicer pavšalno navaja v smeri medsebojnega sodelovanja in seznanjenosti vseh tožencev, a navedenega ne konkretizira in ne izkaže. Četrti in šesti toženec po spisovnih podatkih pri spornih poslih nista sodelovala in z njimi nista bila seznanjena. Nasprotnega ni mogoče izpeljati iz šibkega, edinega in osamljenega indica v tej smeri, ki je v tem, da je bil šesti toženec 0,5 % družbenik M., in tudi ne iz samega (splošno ugotovljenega) vplivanja obvladujoče družbe na odvisno družbo. Pritožbeno sodišče soglaša z zaključki prvostopenjskega sodišča.

11. Za rešitev te pritožbene zadeve je odločilno, kakšna je pravna narava določbe drugega odstavka 548. člena ZGD-1 o odškodninski odgovornosti članov nadzornega sveta odvisne družbe. Tožnica je namreč solidarno odškodninsko odgovornost četrtega toženca in šestega toženca gradila na očitku, da nista preverila poročila o odvisnosti in o nepredložitvi poročila nista poročala skupščini. Sodišče prve stopnje je tožbeni zahtevek zavrnilo zaradi pomanjkljive trditvene podlage glede vzročne zveze, ki sta jo toženca prerekala, tožnica pa ni pojasnila, v čem naj bi bila podana adekvatna vzročnost med nastalo škodo in zatrjevanimi opustitvami nadzorne funkcije nadzornega sveta. Pritožnica vztraja, da določila člena 548/II ZGD-1 predstavljajo specialno ureditev, po kateri že opustitev preverjanja poročila o odvisnosti in poročanja skupščini pomeni solidarno odškodninsko odgovornost z obvladujočo družbo, brez dejanske vzročne zveze s škodo v smislu vzrok - posledica. Po stališču pritožnice je vprašanje vzročne zveze potrebno presojati po teoriji o ratio legis vzročnosti in ne po teoriji o adekvatni vzročnosti. V obravnavanem primeru je namreč po mnenju pritožnice protipravno ravnanje opustitev zakonsko določenih dolžnosti, vzročna zveze v primeru opustitev pa načeloma ni očitna, saj ni naravna, pač pa pravna. Kot posledico opustitve zahtevane skrbnosti je treba šteti tisto škodo, ki jo namerava preprečiti pravilo, ki se vzpostavi v okoliščinah, v katerih potreba po skrbnosti nastane. V konkretnem primeru je za presojo pravno relevantne vzročnosti (tudi ratio legis vzročnosti) potrebno ugotoviti le, da so bila prekršena dolžna ravnanja in da je posledica te kršitve ena izmed tistih posledic, ki jih je hotela ta pravna norma preprečiti (oškodovanje odvisne družbe). Po mnenju pritožnice zato zgolj neizpolnitev v členu 584/II ZGD-1 določenih zakonskih dolžnosti pomeni obstoj vzročne zveze po teoriji o ratio legis vzročnosti, kar dejansko pomeni, da obstoj vzročne zveze ni potreben in zadostuje že škoda na eni strani in kršitev dolžnega ravnanja na drugi strani. Dolžnost, ki jo 548. člen ZGD-1 nalaga članom organov odvisne družbe, je po mnenju pritožnice obligacija rezultata, kar izključuje uporabo razbremenilnih razlogov, kot jih opredeljuje splošna določba 263. člena ZGD-1, zato se člani organov odvisne družbe, ki te dolžnosti niso izpolnili, odškodninski odgovornosti ne morejo izogniti z dokazovanjem, da so ravnali z ustrezno skrbnostjo.

12. Pritožbeni očitki o zmotni uporabi določila drugega odstavka 548. člena ZGD-1 so po oceni pritožbenega sodišča neutemeljeni. Sodišče prve stopnje je zavzelo pravilno materialnopravno stališče, da veljajo za odškodninsko odgovornost članov nadzornega sveta odvisne družbe po določbi drugega odstavka 548. člena ZGD-1 splošne določbe o njihovi (krivdni) odškodninski odgovornosti in da morajo biti zanjo podane vse splošne predpostavke civilnega delikta. Navedeno varstveno določbo dopolnjujejo določbe o skrbnosti in odgovornosti članov vodenja in nadzora iz 263. člena ZGD-1.² Za odškodninsko odgovornost po 263. členu ZGD-1 morajo biti izpolnjene predpostavke: članstvo v organu vodenja ali nadzora, kršitev s tem povezanih dolžnosti, krivda, škoda ter vzročna zveza med škodo in kršitvijo dolžnosti. Za presojo predpostavk odškodninske odgovornosti se uporabljajo tudi splošna pravila obligacijskega prava (133. člen Obligacijskega zakonika, OZ, in nadaljnji). Tudi glede vzročne zveze se uporabljajo splošna pravila, kar pomeni, da mora med kršitvijo dolžnosti in škodo obstajati vzročna zveza po načelu adekvatnosti, ki izključuje škodne posledice, ki so izven verjetnosti.³

13. V skladu z večinskim stališčem v pravni teoriji ima določba prvega odstavka 263. člena ZGD-1 dvojni pomen: po eni strani določa merilo za presojo krivde, po drugi pa v obliki generalne klavzule opisuje objektivno dolžnost ravnanja. Iz te generalne klavzule nato sodna praksa in pravna teorija izpeljujeta številne konkretne dolžnosti ravnanja članov uprave, glede na okoliščine posameznega primera, v kolikor niso kot take določene že z zakonom, statutom ali pogodbo o opravljanju funkcije. Posamično določenih dolžnosti članov uprave sicer v zakonu ne najdemo prav veliko. Prav tak primer pa je določen v 548.členu ZGD-1. V kolikor so dolžnosti članov uprave specificirane že z zakonom, kakor tudi s statutom ali pogodbo o upravljanju funkcije, utemeljuje ravnanje v nasprotju z dolžnost skrbnostjo krivdo kot predpostavko odškodninske odgovornosti. V vseh ostalih primerih, ko dolžnosti uprave niso določene na tak način (specificirano) in jih je treba, glede na okoliščine posameznega primera, šele izpeljati iz prvega odstavka 263. člena ZGD-1, pa ravnanje v nasprotju z dolžno skrbnostjo ni le krivdno, ampak je hkrati tudi protipravno ravnanje. Predpostavki krivde in protipravnosti se torej v teh primerih, ki pa jih je dejansko večina, prekrivata. Iz navedenega sledi, da pomeni kršitev dolžnega ravnanja iz drugega odstavka 548. člena ZGD-1 predpostavko protipravnosti, ne izključuje pa, kot to zmotno meni pritožnica, uporabe razbremenilnih razlogov po določbi drugega odstavka 263. člena ZGD-1.

14. Pravna teorija je zavzela stališče, da je po prvem odstavku 548. člena ZGD-1 predpostavka odgovornosti tudi krivda članov organov odvisne družbe: če je sporno, ali so pošteno in vestno izpolnjevali svoje dolžnosti, morajo to dokazati. V tem je torej razlika v primerjavi z odgovornostjo obvladujoče družbe in njenih zakonskih zastopnikov. Za odgovornost teh se namreč krivda ne zahteva.⁴ Po oceni pritožbenega sodišča ni razlogov, da bi za odškodninsko odgovornost članov nadzornih organov po drugem odstavku 548. člena ZGD-1 uporabljali strožja merila, kot za odškodninsko odgovornost uprave po prvem odstavku tega člena.

15. Po splošnih pravilih velja, da mora tisti, ki toži, dokazati protipravno ravnanje, škodo in vzročno zvezo med protipravnim ravnanjem in škodo. Družba mora po eni strani dokazati škodo, po drugi strani pa vsaj možnost, da je ta škoda posledica protipravnega ravnanja članov nadzornega sveta. Šele v tem primeru nastopi pravilo o obrnjenem dokaznem bremenu, tako da morajo toženi člani nadzornega sveta dokazati, da niso kršili svojih dolžnosti. Odgovornost članov nadzornega sveta je solidarna. Vendar je pogoj za uporabo pravila o solidarnosti, da je posamezni član sploh odgovoren za škodo, ki je nastala zaradi kršitve dolžnosti nadzornega sveta. Solidarne odgovornosti ni mogoče razumeti kot kolektivne odgovornosti vseh članov nadzornega sveta. Čeprav za kršitve dolžnosti nadzornega sveta kot organa družbe odgovarjajo njegovi člani, ki te dolžnosti izvršujejo, to ne pomeni, da se odgovornost samodejno razširi na vse člane. Posamezen član je odgovoren samo, če je individualno kršil svoje članske dolžnosti oz. če je pri izvrševanju svojega članskega pooblastila ravnal v nasprotju z zahtevano skrbnostjo. Pritožbene navedbe glede razlage določbe 548/II člena ZGD-1 v smeri kolektivne odgovornosti članov nadzornega sveta zato niso sprejemljive.

16. Pritožbeno sodišče niti v pravni teoriji niti v sodni praksi ni zasledilo stališča, da je pri odškodninski odgovornosti uprave in nadzornega sveta uporabljiva teorija ratio legis vzročnosti, kot zagovarja pritožnica, prej nasprotno, poudarja se pomen adekvatne vzročnosti. Pritožnica se neutemeljeno sklicuje na članek dr. Petra Podgorelca, Podjetje in delo GV Založba, št. 1, 2013, stran 21, saj iz navedenega članka sicer izhaja, da koncernska odgovornost prebija splošno odškodninsko odgovornost, vendar iz navedenega članka ni razvidno, da v kakršnemkoli izmed primerov ne bi bilo potrebno izkazati (naravne) vzročne zveze med zatrjevanim protipravnim ravnanjem in nastalo škodo.

17. Sodišče prve stopnje je pravilno pojasnilo, da čeprav bi zgolj jezikovna razlaga varstvenih norm 545 do 548. člena ZGD-1 dopuščala pomen, kot mu ga pripisuje tožeča stranka, je treba zakon razlagati širše. Ob več možnih razlagah zakona namreč samo uporaba ene metode ne zadošča. Po prepričanju pritožbenega sodišča upoštevanje logične, sistematične in namenske razlage zakona nujno pripelje do stališča, da je pri odškodninski odgovornosti članov nadzornega sveta odvisne družbe po 548/II. členu ZGD-1 treba upoštevati teorijo adekvatne vzročnosti, ne pa ratio legis vzročnosti.⁵ Čeprav je dolžnost članov nadzornega sveta, da preverijo poročilo o odvisnosti, obligacija rezultata, pa člani nadzornega sveta tega niso storili, to še ne pomeni, da so izključeni razbremenilni razlogi po členu 263/II ZGD-1, pač pa pomeni zgolj, da je podana protipravnost, odprta pa ostajajo vsa vprašanja glede preostalih predpostavk odškodninske odgovornosti. Po teoriji o adekvatni vzročnosti oz. naravni vzročnosti obveznost povračila škode lahko zajema le tisto škodo, ki je v (naravni) vzročni zvezi s škodljivim dejstvom. Po teoriji ratio legis vzročnosti pa relevantno vzročno zvezo lahko vzpostavlja tudi pravna norma, ki določa fikcijo, da je določen pogoj tudi vzrok oz. naravni vzrok opredeli kot nepomemben. V konkretnem primeru pa upoštevanje ratio legis vzročnosti pripelje do nesprejemljive rešitve, saj se krog odgovornih oseb razširi prek razumnih meja odškodninske odgovornosti. Glede na to, da sta toženca zatrjevala, da je vzrok za nastalo škodo drugje oz. da je ta pretrgana zaradi dejanj uprave, je bilo na tožeči stranki, da opredeli elemente (dejstva) pravno pomembne vzročne zveze, saj to praviloma sodi v oškodovančevo trditveno in dokazno breme. Tožeča stranka pa niti trditvenega bremena ni zmogla.

18. Četrti toženec in zlasti šesti toženec sta podala številne navedbe v utemeljitev stališča, da vzročne zveze ni oz. da je ta pretrgana. Četrti toženec je navajal, da s posli ni bil seznanjen in ni mogel biti seznanjen, pa tudi če bi bil, posla ne bi mogel preprečiti. Šesti toženec je izpostavil, da je do navedenega posla prišlo zaradi zlorabe s strani uprave, ki je ni bilo mogoče preprečiti. Opozoril je, da tožnica ne navaja, kakšen naj bi bil vpliv zatrjevane opustitve na nastanek vtoževane škode. Skliceval se je na pravnomočno kazensko sodbo Okrožnega sodišča v Ljubljani X K 45162/2011 in na izredno poročilo stečajnega upravitelja M., iz katerih naj bi izhajalo, da je bilo finančno stanje obvladujoče družbe M. konec leta 2008 in v letu 2009 tako slabo, da zatrjevanega prikrajšanja sploh ni bila sposobna nadomestiti. Stališče šestega toženca je, da tudi v kolikor uprava spornih transakcij ne bi prikrila nadzornemu svetu in bi bil ta seznanjen s škodljivimi posli ter bi o tem v letu 2009 poročal skupščini družbe, to ne bi spremenilo možnosti nadomestitve domnevnega prikrajšanja, kar naj bi pomenilo, da vzročne zveze ni. Poleg tega je šesti toženec navajal tudi, da bi bila vzročna zveza, tudi v kolikor bi bila podana, pretrgana zaradi neaktivnosti ravnanja tožeče stranke v stečajnem postopku M.

19. Ne glede na trditve toženih strank o neobstoju oz. pretrganju vzročne zveze tožeča stranka ni podala ustreznih trditev o povezavi med zatrjevanimi kršitvami četrtega toženca in šestega toženca in nastankom škode, saj je zavzela zmotno materialnopravno stališče, da (naravna) vzročna zveza v konkretnem primeru ni relevantna.

20. Prav tako pritožnica ne prepriča s svojim stališčem, da določba 548. člena ZGD-1 sploh ne bi bila potrebna, če bi imela zgolj takšen pomen, kot ji ga pripisuje sodišče prve stopnje (širjenje zavezancev na upravo in nadzorni svet odvisne družbe), saj bi bil temelj za odškodninsko odgovornost četrtega toženca in šestega toženca podan že v 263. členu ZGD-1 in 186/1 členu OZ. Po oceni pritožbenega sodišča predstavlja 548. člen ZGD-1 specialno določbo v smislu konkretizacije nalog oz. kršitev uprave in nadzornega sveta odvisne družbe v dejanskem koncernu, izpostavlja kršitve teh nalog kot protipravne in dodatno "pedagoško" opredeljuje protipravnost kršitve dolžnosti v zvezi s poročilom o odvisnosti v dejanskem koncernu ter ima tako tudi preventivni pomen. Tudi po presoji pritožbenega sodišča pa navedena določba nima takšnega pomena, kot ji ga pripisuje pritožnica.

21. Ni utemeljen pritožbeni očitek, da naj bi sodišče prve stopnje storilo kršitev pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ker naj bi v posledici uporabe napačne teorije za presojo vzročnosti ne ugotavljalo, kako daleč v konkretnem primeru sicer sega vzročnost. Odločitev glede uporabe teorije adekvatne vzročnosti (in ne ratio legis vzročnosti) je vprašanje pravilne uporabe materialnega prava, zato postopkovna kršitev v tej smeri ni podana.

22. Ni utemeljen pritožbeni očitek, da sodba nima razlogov o razliki glede obstoja vzročne zveze pri članih poslovodstva in članih organov nadzora. Bistveno je, da je prvostopenjsko sodišče razložilo vsebino drugega odstavka 548. člena ZGD-1 v povezavi s trditveno podlago tožeče stranke (glede odškodninske odgovornosti organov nadzora). Odškodninska odgovornost poslovodstva odvisne družbe pa ni predmet te pritožbene zadeve.

23. Pritožba neutemeljeno očita, da sodišče prve stopnje ni izpolnilo dolžnosti v okviru materialno procesnega vodstva po določbi 285. člena ZPP. Ker sta že četrti toženec in zlasti šesti toženec obširno prerekala obstoj vzročne zveze in opozarjala, da so trditve tožnice v vzročni zvezi pomanjkljive, dodatno opozorilo sodišča ni bilo potrebno.

24. Prava tako ni utemeljen pritožbeni očitek, da naj bi prvostopenjsko sodišče kršilo načelo neposredne izvedbe dokazov, ko je zaslišalo le toženo stranko ne pa tudi tožeče stranke, in sicer bi po mnenju pritožnice sodišče prve stopnje moralo zaslišati B. P., ki je bil v času vložitve tožbe direktor tožeče stranke. Tožeča stranka je bila ob vložitvi tožbe v stečaju in njen zakoniti zastopnik je bil stečajni upravitelj. Zavrnitev tega dokaznega predloga tako ne pomeni zavrnitve predloga za zaslišanje strank, pač pa zaslišanja priče. Zato se pritožnica neutemeljeno sklicuje na odločbo Višjega sodišča v Ljubljani I Cpg 626/2015, saj ne gre za primerljivo zadevo. Tudi sicer je sodišče prve stopnje zavrnitev dokaznih predlogov ustrezno obrazložilo.

25. Prav tako v tej zadevi ni upoštevna sodna praksa VSL sodba II Cp 2328/2008 (nanaša se na odškodninsko odgovornost države pri opustitvah policistov) niti VSL sklep I Cpg 1225/2013 (nanaša se na odgovornost delodajalca zaradi kršitve predpisov o varstvu pri delu), na kar se opira pritožnica, saj tudi to niso primerljive zadeve.

26. Pritožbeno sodišče je s tem odgovorilo na pritožbene trditve, za katere je ocenilo, da so bile pomembne pri presoji pravilnosti izpodbijane sodbe (prvi odstavek 360. člena ZPP). Pritožbeni razlogi so se izkazali za neutemeljene. Ker niso podani niti razlogi, na katere pazi sodišče druge stopnje po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je bilo treba pritožbo zavrniti in potrditi sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

27. Izrek o stroških pritožbenega postopka temelji na določilu prvega odstavka 165. člena, prvega odstavka 154. člena in prvega odstavka 155. člena ZPP. Tožeča stranka je s pritožbo popolnoma propadla, zato sama nosi svoje pritožbene stroške. Ker tožena stranka z odgovorom na pritožbo ni doprinesla k odločitvi, sama nosi svoje stroške za odgovor na pritožbo.

-------------------------------
¹ ZGD -1 opredljuje vodenje in odgovornost pri dejanskih koncernih v členih 545 do 548. Po določilu 545. člena ZGD-1 v koncernskih družbah, v katerih ni sklenjena pogodba o obvladovanju, obvladujoča družba ne sme uporabiti svojega vpliva, da bi pripravila odvisno družbo do tega, da bi zase opravila škodljiv pravni posel ali da bi kaj storila ali opustila v svojo škodo, razen če obvladujoča družba prikrajšanje nadomesti. Če se prikrajšanje nadomesti med poslovnim letom, je treba najpozneje ob koncu poslovnega leta, v katerem je bila odvisna družba prikrajšana, določiti, kdaj in kako naj se prikrajšanje nadomesti. Odvisni družbi je treba zagotoviti pravico do prednosti pri nadomestilu. Poslovodstvo odvisne družbe mora v prvih treh mesecih poslovnega leta sestaviti poročilo o razmerjih z obvladujočo družbo. V njem se navedejo vsi pravni posli, ki jih je družba sklenila v preteklem poslovnem letu z obvladujočo družbo ali z njo povezano družbo ali na pobudo ali v interesu teh družb, in vsa druga dejanja, ki jih je storila ali opustila na pobudo ali v interesu teh družb v preteklem poslovnem letu in so pomenila prikrajšanje za družbo. Če takih poslov ni bilo, se to v poročilu nedvoumno izjavi. Pri pravnih poslih se navede plačilo in vračilo, pri dejanjih pa razlogi zanje in koristi ali prikrajšanja za družbo. Pri nadomestilu prikrajšanja se natančno navede, kako so nadomestila med poslovnim letom dejansko potekala ter ali je imela družba zagotovljeno pravico do ugodnosti in do katerih. Poročilo mora ustrezati načelom vestnosti in verodostojnosti. Na koncu poročila je treba pojasniti, ali je družba v okoliščinah, ki so ji bile znane v trenutku, ko je bil opravljen pravni posel ali storjeno ali opuščeno dejanje, pri vsakem pravnem poslu dobila ustrezno vračilo in ali s tem, ko je bilo storjeno ali opuščeno dejanje, ni bila prikrajšanja. Če je bila prikrajšana, mora pojasniti, ali je bilo prikrajšanje nadomeščeno. Pojasnilo se vključi v poslovno poročilo. 546. člena ZGD-1 določa, da je treba revizorju hkrati z računovodskimi izkazi in poslovnim poročilom predložiti tudi poročilo o odnosih do povezanih družb. Iz 547. člena ZGD-1 izhaja, da če obvladujoča družba pripravi odvisno družbo do tega, da opravi zase škodljiv pravni posel ali da v svojo škodo kaj stori ali opusti, ne da bi se prikrajšanje dejansko nadomestilo do konca poslovnega leta ali ne da bi se zagotovila pravica do ugodnosti, določenih za nadomestilo, mora odvisni družbi povrniti zaradi tega nastalo škodo. Odškodninski zahtevek lahko pod določenimi pogoji uveljavljajo tudi delničarji ali družbeniki in upniki družbe. Poleg obvladujoče družbe odgovarjajo kot solidarni dolžniki ob smiselni uporabi določb 543. člena tega zakona tisti zastopniki obvladujoče družbe, ki so odvisno družbo pripravili do pravnega posla ali ukrepa. 548. člena ZGD-1 pa določa odgovornost organov odvisne družbe, in sicer so člani poslovodstva odvisne družbe odgovorni kot solidarni dolžniki, če niso navedli škodljivega pravnega posla ali škodljivega dejanja v poročilu o odnosu družbe s povezanimi družbami ali če niso navedli, da je bila družba prikrajšana s pravnim poslom ali dejanjem in da prikrajšanje ni bilo nadomeščeno. Če je sporno, ali so pošteno in vestno izpolnjevali svoje dolžnosti, morajo to dokazati. Člani nadzornega sveta odvisne družbe so odgovorni kot solidarni dolžniki, če so glede škodljivega pravnega posla ali škodljivega dejanja kršili svojo dolžnost, da preverijo poročilo o odnosih s povezanimi družbami in da o ugotovitvah pregleda poročajo skupščini.
² Ta v prvem in drugem odstavku določa, da mora član organa vodenja ali nadzora pri opravljanju svojih nalog ravnati v dobro družbe s skrbnostjo vestnega in poštenega gospodarstvenika in varovati poslovno skrivnost družbe. Člani organa vodenja ali nadzora so solidarno odgovorni družbi za škodo, ki je nastala kot posledica kršitve njihovih nalog, razen če dokažejo, da so pošteno in vestno izpolnjevali svoje dolžnosti.
³ Prim. dr. Peter Podgorelec, Odškodninska odgovornost članov uprave delniške družbe po ZGD-1, Pravosodni bilten 2013, stran 90 in nadaljnje; Mile Dolenc, Odgovornost uprave gospodarske družbe za škodo, povzročeno družbi, Pravni letopis 2010, Inštitut za primerjalno pravo, stran 117 in nadaljnje.
⁴ Koncerni, GV Založba, Ljubljana, 2014, stran 82 in nadaljnje.
⁵ Dolžnost sestaviti poročilo o odvisnosti je v tesni zvezi s prvim in drugim odstavkom 545. člena ter s 547. členom ZGD-1. Tudi dolžnost dokumentiranja naj bi pripomogla, da do škodljivih vplivov obvladujoče družbe prihaja le v zameno za ustrezno kompenzacijo. V tem smislu ima poročilo preventivni pomen in krepi položaj poslovodstva odvisne družbe nasproti obvladujoči družbi. Poleg tega je namen poročila o odvisnosti v zagotovitvi informacijske podlage za uveljavljanje odškodninskih zahtevkov po 547. in 548. členu ZGD-1 (prim. Podgorelec, Hautman, Repas, Kokotec Novak, Odar in Prelić, Koncerni, GV Založba, Ljubljana 2014, stran 67).

Datum zadnje spremembe:

04.05.2018

Podobni dokumenti:

• VSC Sodba Cpg 53/2022
• VSK Sodba in sklep Cpg 12/2023
• Sklep II Ips 217/97