VSL Sodba I Cpg 1105/2016

Jedro

S tem, ko sta bančna uslužbenca zgolj opravila primerjavo osebe na fotografiji z osebo, ki je bila pred njima, preverila podpis in iz dokumenta prepisala potrebne podatke, A. A. pa je o dvigu denarja obvestil pooblaščenko za pranje denarja, nista ravnala dovolj skrbno oziroma vse to za razbremenitev krivde ne zadošča; uslužbenca tožene stranke bi morala tudi preveriti, ali je dokument, na podlagi katerega sta ugotavljala istovetnost stranke, sploh uradni osebni dokument, saj če ta pogoj ni izpolnjen, tudi o ugotavljanju istovetnosti stranke (ker ni objektivnega, verodostojnega vira za primerjavo) ni mogoče govoriti.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v III. točki izreka spremeni tako, da se znesek 3.075,59 EUR nadomesti z zneskom 1.011,86 EUR.

II. Sicer se pritožba zavrne in se v izpodbijanem, a nespremenjenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

III. Tožeča stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z uvodoma navedeno sodbo je sodišče prve stopnje razsodilo, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki plačati 32.113,75 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 15. 11. 2012 dalje do plačila (I. točka izreka) ter 3.075,59 EUR pravdnih stroškov (III. točka izreka). V presežku, to je za znesek 96.341,25 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 14. 11. 2012, je tožbeni zahtevek zavrnilo (II. točka izreka).

2. Zoper takšno sodbo se je iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) pritožila tožena stranka. Višjemu sodišču je predlagala, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne oziroma podrejeno, da jo razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Pritožbenih stroškov ni priglasila.

3. Tožeča stranka je na pritožbo odgovorila in višjemu sodišču predlagala, da jo kot neutemeljeno zavrne. Priglasila je stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba je delno utemeljena.

5. Za obstoj krivdne odškodninske odgovornosti tožene stranke, na kateri temelji izpodbijana sodba (in ne na objektivni, kot to protispisno trdi pritožnica), morajo biti kumulativno podane naslednje predpostavke: 1. da je obstajalo toženkino dolžnostno ravnanje in da je podano njeno protipravno ravnanje oziroma opustitev; 2. da je nastala škoda, 3. da je med toženkinim protipravnim ravnanjem oziroma opustitvijo in nastalo škodo podana vzročna zveza ter 4. krivda tožene stranke (prvi odstavek 131. člena Obligacijskega zakonika, v nadaljevanju OZ). Tožeča stranka kot oškodovanka mora (z izjemo krivde, ki se domneva) dokazati vse naštete elemente civilnega delikta. Tožena stranka kot poškodovalka pa se lahko razbremeni odškodninske odgovornosti, če dokaže, da je škoda nastala brez njene krivde, če torej dokaže, da škode ni povzročila naklepno ali iz malomarnosti (in so neutemeljene pritožbene navedbe, da bi morala tožeča stranka izkazati, da je tožena stranka ravnala neskrbno/krivdno).

6. Pravno podlago za presojo dolžnostnega ravnanja tožene stranke v konkretnem primeru predstavljajo določbe Zakona o preprečevanju pranja denarja in financiranja terorizma, ki je veljal v času od 18. 10. 2011 do 31. 12. 2012 (Uradni list RS, št. 60/2007, 19/2010, 77/2011, v nadaljevanju ZPPDFT). Te določajo, da mora banka opraviti pregled stranke pri sklepanju poslovnega razmerja s stranko, kot tudi pri vsaki transakciji v vrednosti 15.000 eurov ali več, ne glede na to, ali poteka posamično ali z več transakcijami, ki so med seboj očitno povezane (1. in 2. točka prvega odstavka 8. člena ZPPDFT). Pregled stranke (med drugim) obsega ugotavljanje istovetnosti stranke in preverjanje njene istovetnosti na podlagi verodostojnih, neodvisnih in objektivnih virov (1. točka prvega odstavka 7. člena ZPPDFT). Banka istovetnost stranke, ki je fizična oseba ugotavlja in preverja z vpogledom v uradni osebni dokument stranke v njeni osebni navzočnosti (1. in 3. točka prvega odstavka 13. člena ZPPDFT - sodišče prve stopnje je v 27. točki obrazložitve pomotoma zapisalo, da gre za 83. člen). Uraden osebni dokument pa je vsaka s fotografijo opremljena veljavna listina, ki jo izda pristojni državni organ Republike Slovenije ali druge države in, ki se po pravu države izdajateljice šteje za javno listino (23. točka 3. člena ZPPDFT). Banka, ki ukrepa iz 1. točke prvega odstavka 7. člena ZPPDFT ne more izvesti v skladu z določbami tega zakona, ne sme skleniti poslovnega razmerja ali opraviti transakcije (11. člen ZPPDFT).

7. V konkretnem primeru ni sporno, da sta uslužbenca tožene stranke odprla tekoči račun in izplačala 128.455,00 EUR gotovine na roke neznani tretji osebi na podlagi ponarejenega (ergo neverodostojnega/neuradnega) osebnega dokumenta. Ugotavljanje istovetnosti stranke na podlagi ponarejenega osebnega dokumenta pa je v nasprotju z 1. točko prvega odstavka 7. člena in 3. točko prvega odstavka 13. člena ZPPDFT. S tem sta uslužbenca tožene stranke (ob odprtju računa, kot tudi ob izplačilu 128.455,00 EUR gotovine) opustila dolžno ravnanje, ki jima ga nalagajo zgoraj citirane določbe ZPPDFT (da torej istovetnost stranke preverita z vpogledom v uradni osebni dokument). Stališče pritožnice, da njena uslužbenca pri svojem delu nista prekršila nobene pravne norme iz kateregakoli predpisa oziroma, da sta izpolnila pogoje iz 13. člena ZPPDFT, je tako očitno neutemeljeno.

8. Neutemeljene so tudi pritožbene navedbe, češ da uslužbenci tožene stranke niso mogli niti smeli preprečiti izplačila denarja iz transakcijskega računa odprtega pri toženi stranki. Na podlagi ponarejenega osebnega dokumenta namreč banka istovetnosti stranke ne more ugotoviti (kar potrjuje tudi konkretni primer, ko je bil račun odprt in denar izplačan osebi, ki ni bila oseba, na ime katere je bil odprt transakcijski račun in tako tudi ni mogla biti lastnica tega denarja, kot to zmotno navaja pritožnica). V takem primeru pa ji 11. člen ZPPDFT izrecno prepoveduje skleniti poslovno razmerje ali opraviti transakcijo. Nenazadnje se to razume že samo po sebi in podrobnejša obrazložitev sodišča prve stopnje niti ni bila potrebna (tako tudi okoliščina, da sodišče prve stopnje ni izrecno omenilo 11. člena ZPPDFT na sposobnost preizkusa sodbe ni imela nobenega vpliva). S tem pa je obenem tudi izkazan obstoj vzročne zveze med protipravnim ravnanjem in nastalo škodo (zmanjšanje premoženja tožeče stranke za 128.455,00 EUR), saj brez protipravnega ravnanja tožene stranke (odprtje računa in izplačilo gotovine - oboje na podlagi ponarejenega osebnega dokumenta) škoda ne bi nastala (kar vse je pravilno in dovolj jasno obrazložilo že sodišče prve stopnje 44. in 45. točki obrazložitve izpodbijane sodbe).

9. Drži sicer, da bi se tožena stranka kljub opustitvi dolžnega ravnanja in obstoju vzročne zveze med to opustitvijo in škodo lahko razbremenila svoje odgovornosti. Vendar le, če bi dokazala, da sta uslužbenca pri svojem delu ravnala s skrbnostjo dobrega strokovnjaka (drugi odstavek 6. člen OZ). Konkretno (in kot je ta pravni standard pravilno napolnilo že sodišče prve stopnje), bančna uslužbenca bi morala ob odprtju transakcijskega računa ter dvigu 128.455,00 EUR gotovine preveriti: - ali je številka osebne izkaznice na sprednji desni četrtini izvedena s spremenljivim laserskim zapisom in ali se ta nahaja na rebrasti površini; - ali je v spodnjem levem delu vtisnjen lik krogle, katerega je mogoče otipati s prstom oziroma zaznati kot neravnino; - ali je na hrbtni stran lik konjenika, ki je izveden v optično spremenljivi barvi; - ali je na zadnji strani preko konjenika vgraviran lik Slovenije; - ali je desno od konjenika otipljiv znak v pisavi za slepe, kar vse je mogoče ugotoviti že s prostim očesom. Glede na to, da so naprave za preverjanje pristnosti denarja že dolgo časa nekaj povsem običajnega, pa bi bil v duhu skrbnega ravnanja tudi pregled dokumenta pod ultravijolično svetlobo.

10. Kot ugotavlja že sama pritožnica, tako opisanega dolžnostnega ravnanja svojih uslužbencev izvedeni dokazni dokazni postopek ni potrdil (tožena stranka ga niti ni zatrjevala). Zato je tudi po oceni višjega sodišča ravnala malomarno (kar nenazadnje potrjuje tudi navedba tožene stranke, da sta njena uslužbenca po spornem dogodku začela bolj natančno pregledovati osebne dokumente, gl. hrbtno stran l. št. 88 spisa). Tožena stranka kot profesionalna oseba mora namreč pri svojem poslovanju računati na možnost zlorab in v ta namen implementirati ter nato izvrševati mehanizme, ki bodo možnost nastanka škode iz naslova teh zlorab preprečili ali vsaj zmanjšali. Če gre za presojo, ali je nek dokument uradni osebni dokument, takšen mehanizem logično predstavlja prav preverba varnostnih/zaščitnih elementov dokumenta (saj so v uradne osebne dokumente vgrajeni prav s tem namenom) in kar bi bančnima uslužbencema vzelo le nekaj sekund časa. Povedano drugače: s tem, ko sta bančna uslužbenca zgolj opravila primerjavo osebe na fotografiji z osebo, ki je bila pred njima, preverila podpis in iz dokumenta prepisala potrebne podatke, A. A. pa je o dvigu denarja obvestil pooblaščenko za pranje denarja, nista ravnala dovolj skrbno oziroma vse to za razbremenitev krivde ne zadošča (in tako tudi zaslišanje pooblaščenke za pranje denarja ni bilo potrebno); uslužbenca tožene stranke bi morala tudi preveriti, ali je dokument, na podlagi katerega sta ugotavljala istovetnost stranke, sploh uradni osebni dokument, saj če ta pogoj ni izpolnjen, tudi o ugotavljanju istovetnosti (ker ni objektivnega, verodostojnega vira za primerjavo) ni mogoče govoriti. Tega pa nista storila, zato je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da je tožena stranka za nastalo škodo odškodninsko odgovorna.

11. Ob tehtanju odgovornosti obeh pravdnih strank, je sodišče prve stopnje ocenilo, da je bila vseeno tožeča stranka tista, ki je s svojim ravnanjem (ko je pustila kartico v čitalniku, brez česar kraja denarja iz njenega računa ne bi bila mogoča) bistveno prispevala k nastali škodi (75 %). Glede na navedeno se očitki pritožnice, ki izhajajo iz predpostavke, da tožeča stranka za škodo ni odgovorna (npr. da je tudi tožeča stranka ravnala protipravno, neskrbno in da bi lahko preprečila škodo) izkažejo kot nerelevantni. Zgolj s pavšalnimi navedbami, da je tožeča stranka ravnala z višjo stopnjo krivde in bi lahko z malenkostnim trudom preprečila nastanek škode, pa pritožnica ugotovljenega odstotka odgovornosti pravdnih strank ne more izpodbiti.

12. Končno je neutemeljen tudi pritožbeni očitek, da sodišče ni v celoti odločilo o tožbenem zahtevku, saj seštevek zavrnilnega in ugodilnega dela znaša točno vrednost spornega predmeta. V kolikor pritožnica izpostavlja, da sodišče ni pojasnilo "čigav prispevek k povračilu škode zmanjša morebitno naloženo plačilo družbi K." (tožeča stranka je s tožbo zahtevala solidarno plačilo od tožene stranke in družbe K., vendar je bil postopek razdružen) pa gre pritožnici pojasniti, da to vprašanje v tem postopku ni relevantno, saj eventualni prispevek družbe K. sploh še ni bil ugotovljen.

13. Ostale pritožbene navedbe (da 128.455,00 EUR ni neobičajen znesek, da tožena stranka ni kršila 22.a člena ZPPDFT) za odločitev niso relevantni, zato se višje sodišče do njih ni posebej opredeljevalo (prvi odstavek 360. člen ZPP).

14. Je pa utemeljena pritožba v stroškovnem delu. Glede na to, da znaša prispevek tožeče stranke 75 %, tožene stranke pa 25 %, to pomeni, da znaša uspeh tožeče stranke 25 % in bi ji zgolj v tem deležu sodišče prve stopnje lahko prisodilo povrnitev pravdnih stroškov (in ne 75 %). Ob upoštevanju, da stroški tožeče stranke znašajo 4.107,45 EUR (25% = 1.026,86 EUR), stroški tožene stranke pa 20,00 EUR (75 % = 15,00 EUR) ter po medsebojnem pobotanju, je višje sodišče sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijani III. točki izreka spremenilo tako, da je znesek 3.075,59 EUR nadomestilo z zneskom 1.011,86 EUR.

15. V preostalem delu pritožba ni utemeljena. Ker višje sodišče tudi ni našlo kršitev, na katere skladno z drugim odstavkom 350. člena ZPP pazi po uradni dolžnosti, jo je zavrnilo in v izpodbijanem, a nespremenjenem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

16. Tožeča stranka je dolžna sama kriti svoje stroške odgovora na pritožbo, saj ta za odločitev ni bil potreben (prvi in drugi odstavek 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 155. člena ZPP).

Datum zadnje spremembe:

04.05.2018

Podobni dokumenti:

• VSRS sklep II DoR 345/2015
• Sodba III Ips 73/2010
• VSRS Sklep II DoR 400/2021